Snemite Newtonova očala in odkrili boste, da živimo v kvantnem svetu

Vsak pogovor z njo je posebna izkušnja, skoraj potres. Ali kot bi rekla sama, po srečanju vi in jaz ne bova več isti. Je znanstvenica, pisateljica, predavateljica, raziskovalka in avtorica svetovnih uspešnic, med drugim The Quantum Self, The Quantum Society, v slovenskem prevodu imamo njeni knjigi Duhovna inteligenca in Duhovni kapital, zdaj se prevaja njena zadnja knjiga The Quantum Leader (Kvantni voditelj).

Danah Zohar velja za prvo avtorico, ki je pojmoma IQ in EQ dodala še SQ – duhovno inteligenco, ki ji je sledil »duhovni kapital«. Desetletja predava vodilnim v multinacionalkah in v svojih predavanjih izpostavlja pomen voditeljev z vizijo, ki bi nas popeljali v kvantno družbo. V Slovenijo je prišla na povabilo Ksenije Božič, direktorice družbe BB Consulting in Andreja Božiča, nekdanjega generalnega direktorja Steklarne Hrastnik.

Pred desetletjem, ko ste bili v Sloveniji, sva pogovor začeli z vprašanjem: Ali je bog ustvaril možgane ali so možgani ustvarili boga?

Danes bi gotovo drugače odgovorila. Mislim, da je res oboje (nasmešek): da bog ustvarja možgane in možgani ustvarjajo boga. A ne v smislu, kot to trdi biolog Richard Dawkins, da je bog iluzija. Zame so možgani kot radijski sprejemnik, ki sprejema elektromagnetne valove iz celotnega polja zavesti. Zavest obstaja, če jaz obstajam ali ne. Moja zavest ne bo obstajala brez mojega telesa in možganov.

O možganih razmišljam kot o nečem, na kar od znotraj vpliva genetski material, navzven pa nanje vplivajo naše izkušnje in odnosi. Toda možgani imajo stik s kvantnim vakuumom, torej z osnovnim energetskim poljem, ki predstavlja vse, kar obstaja v vesolju. Če torej znotraj kvantne fizike iščemo boga, je to kvantni vakuum. Naši možgani so že sami po sebi manifestacija potencialnosti znotraj kvantnega vakuuma, v tem smislu torej bog ustvarja možgane. Toda bog, kvantni vakuum, je polje potencialnosti in ta bog se lahko v tem svetu manifestira in deluje samo skozi nas. Torej smo vsi mi iz kvantne perspektive samo misli v možganih boga. Zato že s tem, kako mislimo, kako delujemo, kako se odločamo, da realiziramo različne potenciale iz vsega, kar je – v tem smislu hkrati ustvarjamo boga. Torej bog ustvarja nas in mi ustvarjamo boga.

Večkrat ste rekli, da ste kvantno fiziko odkrili pri petnajstih letih. Kaj vas je takrat tako pretreslo, da ste vse življenje posvetili kvantni mehaniki in njeni povezavi z duhovnostjo, z duhovno inteligenco?

V resnici se je zgodilo, ko sem imela trinajst let. Moj sošolec je imel zabavo za rojstni dan in z mamo sva šli v knjigarno, da bi mu kupila darilo. Kupila sem mu knjigo, a ker je bilo na zabavi tako dolgočasno, sem jo odprla in začela brati. Naslov je bil Vse o atomu. Ta knjiga je spremenila moj dotedanji pogled na svet, spomnim se, kot bi bilo včeraj. Do takrat sem imela o atomu predstavo, kakršno je imel Newton, tako so nas učili v šoli, svet je zgrajen iz atomov, mi smo zgrajeni iz atomov. Ta knjiga pa je govorila o protonih, nevtronih, elektronih in vseh najmanjših delcih, ki sestavljajo atom. In dobila sem uvid v to, da je v nečem, kar je tako majhno, da ga ne moremo videti s prostim očesom, še eno povsem novo vesolje. Tako sem se začela zanimati za atomsko fiziko, kot se je imenovala takrat, nuklearno fiziko.

Ko sem se pri petnajstih sprehajala po knjižnici, me je s polic »poklicala« knjiga Kvantna teorija Davida Bohma. In čeprav sem bila premlada, je Bohm tako dober avtor, da sem lahko intuitivno dojela, da znotraj atoma obstaja celoten nov univerzum, ki ima svoje zakone in opisuje realnost popolnoma drugače. Bolj ko sem se potapljala v kvantno fiziko, bolj je odgovarjala na vsa velika vprašanja, ki sem jih imela kot najstnica. Od kod prihajam? Kdo sem? Zakaj sem tukaj? Kaj naj počnem?

Ste zato začeli raziskovati svetovne religije in njihove mistike?

Da, raziskovala sem tako judovski misticizem kot hinduizem, poglabljala sem se tudi v islam, sploh v sufijske pesnike, dokler nisem prišla do kvantnega vakuuma, ki je podčrtal vse religije – v smislu, da v vesolju obstaja prvinska energija. To me je vodilo k duhovni inteligenci, ki je zame bolj prvinska kot katera koli religija. Prišla sem do točke, da vsi verjamemo v isto stvar, vsi pijemo iz istega izvira.

Govorite o božji pegi, centru za religijo, ki naj bi ga imeli vsi v možganih?

Tudi. Govorim predvsem o tem, da sem v kvantni fiziki našla najboljšo razlago za vse, kar je. Ugotovila sem, da ne obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli »pravi ali resnični bog«, obstaja samo neizgovorljiva, neraziskana prvinska stvar. Ki jo kvantni fiziki imenujejo kvantni vakuum. Kvantni vakuum je morje različnih možnosti. Možnosti, ki potencialno obstajajo, a dokler jih ne manifestiramo, se ne bodo zgodile. Kot bi v brezmejno polje ali, reciva temu, morje dogodkov, srečanj, misli vrgel trnek – in ven potegnil »veliko ribo«, veliko misel, vprašanje, dogodek, izkušnjo in jo povlekel na površje, v tisto, čemur pravimo resničnost.

Zveni tako preprosto. Pravzaprav obstaja tudi celo morje knjig, ki imajo skupni imenovalec new age ali novodobna duhovnost. Zadnje čase velika večina teh knjig uporablja kvantno fiziko za razlago odnosov, razumevanja sveta, tudi poti do uspeha.

New age poenostavlja stvari. Kvantno fiziko zaradi tega predstavlja v slabi luči. Zato tudi ne maram, da me kdo povezuje s tem. Kvantni vakuum je prva stvar, ustvarjena po velikem poku, pred trinajstimi milijardami let. Ker vakuum vsebuje vse možnosti, vse, kar je bilo, vse, kar je, in vse, kar bo, sva bili tam vi in jaz in vsakdo na tem planetu. Se pravi, da sva vi in jaz in kdorkoli na Zemlji, da smo vsi v resnici stari trinajst milijard let in pol. Hočem reči, da smo bili vsi tam prav v izvoru vesolja, univerzuma, torej naša zavest znotraj sebe nosi zgodovino vesolja. In mislim, da zato tukaj, na našem malem planetu, vse svetovne duhovne tradicije v resnici govorijo podobne stvari, ker dejansko govorijo zgodbo izvora našega vesolja.

Gre samo za to, da v različnih kulturah ljudje uporabljajo drugačen jezik, drugačne metafore, drugačne simbole, zato so na površju morda videti precej različne, a ko greš globlje in recimo pogledaš zgodbe o stvarjenju, pa naj gre za antično Grčijo, stari Egipt, Hebrejce, hindujce, taoiste ..., so si vse te zgodbe v temelju zelo podobne, čeprav izhajajo iz različnih časovnih obdobij, različnih kultur. Mislim, da je to zato, ker je znotraj nas celotna zgodovina vesolja. To je naša zgodba. To je naša zavest.

Danah Zohar, predavateljica, avtorica knjig Duhovna inteligenca, Duhovni kapital. Foto: Igor Modic/Delo

Kaj pravzaprav pomeni zavest? Kako jo lahko razložimo v znanstvenem jeziku, če sploh?

Hm, mislim, da ne obstaja zadovoljiva znanstvena razlaga. Znanstveno pomeni, da lahko vidiš, dotakneš, zavohaš in izmeriš. Zavesti ne moreš zavohati ali izmeriti, zato je v tem trenutku, znanstveno gledano, še vedno enigma. Redukcionisti jo razlagajo kot fenomen, naključni stranski produkt nevrokemičnih aktivnosti v možganih.

Francis Crick, eden od odkriteljev strukture molekule DNK, v knjigi The Astonishing Hypothesis: The Scientific Search for the Soul piše, da vsi vaši upi, vse sanje, vse ambicije niso nič drugega kot delovanje nevronov in kemičnih reakcij med njimi. Odveč je pripomniti, da se s tem ne strinjam. Mislim, da so možgani bistveni za zavest, kakršno imamo tukaj na Zemlji. Možganske strukture dajejo strukturo moji zavesti, zato je moja zavest drugačna od zavesti netopirja ali ribe.

Ko govorimo o zavesti, govorimo o zavestnem umu, o načinu, kako razmišljam, o načinu, kako doživljam, kako sprejemam, toda tudi vse tisto, kar me obkroža, sestavlja moje možgane. O tem obstaja veliko psiholoških raziskav. Otroci Eskimov, ki odraščajo v igluju, se veliko bolje počutijo v okroglem prostoru, ne razmišljajo o vogalih in ravnih linijah tako, kot to počnemo mi. Možgani so, kot pravijo nekateri znanstveniki, v nenehnem dialogu z okolico in izkušnjami.

Toda če se vrnem k vašemu vprašanju, kaj je zavest, se strinjam z Rogerjem Penrosom, Davidom Bohmom in drugimi kvantnimi fiziki, ki verjamejo, da skozi možgane teče kvantno polje, ki podpira osnovno zavest. Torej, ko umrem, ne umre celotna moja zavest, umre samo tisti njen del, ki je povezan z možgani, ki so prav tako umrljivi. Kvantna fizika mi govori, da sem vzorec dinamične energije, in tako ste tudi vi in vse, kar obstaja v vesolju. Tudi Roger Penrose trdi, da sta dinamična energija, ki sem jaz, in zavest, ki je povezana z njo, nesmrtni. In ko bom po določenem času ponovno inkarnirana na tem planetu, to sicer ne bom jaz, kakršno se poznam, a bom hkrati tudi jaz, ker bom imela podoben vzorec potencialnosti in možnosti. Toda v drugem življenju drugačnih potencialnih možnosti imam možnost biti ženska ali moški, Kitajec ali Afričan.

Škoda, ker tega ne moremo zares izbirati?

Če bi lahko zavestno izbirali, bi si sama raje izbrala, da bi se rodila kot deček (nasmešek). Toda to je že druga tema. V kvantni fiziki so razmerja, odnosi z drugimi tisti, ki ustvarjajo našo realnost. Zdaj, ko sedim z vami, sem drugačna, kot kadar sedim z Andrejem Božičem ali s hčerko. Ta vzorec dinamične energije, ki sem jaz, je esencialni kvantni jaz, poln potencialnosti. Zato imamo toliko podosebnosti, toliko različnih jazov.

Psihologija ima številne izraze za to. Jaz jim pravim moje sence, moje svetle plati. In tiste dele mene, ki me silijo, da vso noč preigram v kazinu ali da se vzpenjam na vrhove gora ali da vstopam v katoliške cerkve, mošeje ali sinagoge. Hočem reči, obstajajo vse te različne plati mene same, in osebno bi me začelo dušiti, če jim ne bi dala priložnosti, da se izrazijo.

Zakaj je zahodni človek tako nagnjen k izogibanju svoji temni plati, svoji senci, zakaj jo želimo potlačiti? Vi v knjigah trdite, da je soočenje s temno platjo osnova za kreativnost.

Še vedno sem prepričana, da jo moramo raziskovati. Zame osebno je kreativnost pogojena s tem, da si drzneš spustiti se v lastno senco, v podzemni svet. Če izpustiš to, izpustiš ves spekter človeškega potenciala.

Kaj potem mislite o Ameriki, navzven puritanski državi, ki potiska svojo senco?

Res je, Amerika se nikoli ni želela soočiti z lastno senco. Hotela je biti bela in čista, tam lahko najdeš največje puritance in moraliste. No, zdaj je jasno, da je njena potlačena »senca« prevladala. Kaj drugega je Trump kot senca!?

Če se vrneva k vaši knjigi Kvantni voditelj ... Kdo je po vašem primer kvantnega voditelja med svetovnimi politiki?

No, Trump gotovo ne. Mislim celo, da med sodobnimi politiki ni nikogar, ki bi ustrezal temu. Nelson Mandela je bil primer kvantnega voditelja politika. Njegova dediščina: ne išči maščevanja, razumi, čuti bolečino drugega, sooči se s slabim v sebi, sprejmi to, išči rešitev ... zelo kvantno.

»Da postaneš kvantni voditelj, je potrebna nič manj kot drugačna perspektiva realnosti.« To je eden ključnih stavkov v vaši knjigi Quantum Leader. Toda kaj v resnici je »drugačna perspektiva realnosti?«

Gre za več različnih stvari: najprej že to, da ne misliš več, da je vse zgrajeno iz materije, ampak da se zavedaš, da je vse, kar te obdaja, in vse, kar je, energija. Namesto da misliš, da je snov, ki nas obdaja, izolirana in neodvisna, se začneš zavedati, da je vse povezano, prepleteno in soodvisno. Vzemiva vas in mene v tem trenutku, v resnici med nama ni nobenih meja: jaz sem vi in vi ste jaz. Odnos med nama v tem trenutku določa vsako od naju. Popolnoma druga perspektiva realnosti, mar ne?

Drugačna perspektiva je, če menedžer podjetja namesto poudarjanja individualnosti poudarja odnose v podjetju, ker se zaveda, da so prav razmerja in odnosi tisto, kar ustvarja realnost. To je spet druga perspektiva, mar ne?

Hočete še eno pomembno perspektivo? Stvari niso samo takšne ali drugačne, so oboje. V kvantni fiziki je nekaj tukaj in je tam, je zdaj ali včeraj, je osnovni delec ali val.

Kako lahko to pomaga »kvantnemu voditelju«, o katerem pišete v novi knjigi? Kako kvantni voditelj vzpostavlja avtoriteto, če ne z močjo argumenta oziroma z ločnico, da je nekaj »dobro« in »nekaj slabo« za družbo, za podjetje?

Kvantni voditelj je navdihujoč, ne avtoritativen. Običajna organizacija deluje z vrha navzdol, center moči na vrhu določa delovanje, vsi pod njim izpolnjujejo ukaze. Kvantna organizacija ima več centrov moči, tudi zato, da organizira neodvisna razmerja med vodilnimi in preostalimi v podjetju.

Kvantni voditelj je sočuten, posluša, ima odprt um in razmišlja o vseh možnostih. Kvantni voditelj povabi ljudi k vprašanjem, k predlogom, zanima ga, kaj mu imajo povedati drugi, zaveda se, da njihovo mnenje šteje, zna pogledati na dilemo z njihove perspektive, zaveda se, da se lahko uči od vsakogar ... A nato na podlagi vsega, kar je slišal, sprejme odločitev.

Kvantni sistem usmerja našo pozornost v vse stvari, vidimo vse možnosti razvoja. Toda tam ni prostora za aroganco, za norost, za izvajanje moči zaradi moči, v smislu, jaz sem šef, kaj me sploh ti lahko naučiš, pokazal ti bom, kako ubogati.

Vsa ta leta, ko predavate o duhovni inteligenci, duhovnem kapitalu, kvantnem voditelju, ko gostujete po vsem svetu, koliko je to zares spremenilo vas osebno, vašo perspektivo, vaše delovanje in pogled na svet?

To ni spremenilo moje perspektive, moja perspektiva se je spremenila že, ko sem bila najstnica in sem odvrgla Newtonova očala in svet začela doživljati drugače, kot morje neskončnih možnosti in povezav. Boste rekli, da svojega partnerja ne sovražite in ljubite hkrati? Seveda ga. Vse obstaja hkratno. Ne mislite, da je nekaj lahko resnično in napačno hkrati?

Že, a v svetu, ki ga še vedno obvladuje dualnost, je težko živeti s perspektivo neskončnih možnosti. Hitro si lahko izobčen.

Potem spremenimo svet. Ta svet je v resnici kvantni svet. To je tako, kot bi na svet gledali z očali, ki nam jih je nataknil Newton. To ni naš pogled na svet, to je njegov pogled na svet. Snemite očala in odkrili boste, da živimo v čisto novem, vznemirljivem svetu, v kvantnem svetu.

Kakšen je ta svet? Kako ga vidite?

Ne vidim ga, jaz ga izkušam. V tem trenutku izkušam povezavo med vami in mano, med mano in tem mestom, izkušam celoto tega prizora, v katerem sem v tem trenutku, kar mi omogoča, da stvari bolj čuječno zaznavam. Ker se zavedam, da je vse tam zunaj hkrati tudi del mene. Vse tam zunaj stimulira možgane in omogoča rast nevronskih povezav, zaradi česar bolj zaznavam stvari. Večina ljudi z newtonovsko perspektivo vidi svet objektivno, v smislu: naredil bom to, zdaj grem iz točke a do točke b, kot bi imeli na očeh plašnice, ki bi jim onemogočale videti vse neskončne možnosti ...

Niste z vašim pokojnim možem psihiatrom Ianom Marshallom raziskovali del Newtonovega dela, ki je posvečen prav alkimiji?

Sva. Ukvarjal se je s knjigo The Other Newton, ki govori predvsem o njegovi skrivni strasti do alkimije. Newton je verjel, da obstajajo – »delci življenja«, kot jih je poimenoval, ki so zunaj mehanskih zakonov. Osemdeset odstotkov Newtonovih izsledkov in raziskav je alkimija. Toda ker se niso ujemali s prevladujočo paradigmo njegove znanosti, jim nihče ni posvečal posebne pozornosti.

Zakaj ste vaše ime spremenili v judovsko ime Zohar? Je bilo ta samo faza v vašem dolgotrajnem procesu raziskovanja?

Zrasla sem v krščanski družini, ki je bila antisemitska, dokler nisem šla na fakulteto, nisem srečala Juda. Na Harvardu sem se spreobrnila v judovsko vero.

Zakaj? Zaradi moškega?

Ne, nič ni imelo opraviti z moškim (nasmešek). Prej je bila povod nekakšna krivda zaradi holokavsta, ker sem zrasla v antisemitski desničarski družini. Privlačil me je judovski misticizem, sploh pa knjiga razkošja Zohar.

Kakorkoli, moji trije tedni v Izraelu so postala štiri leta, moje krščansko ime iz osrednje Amerike je zvenelo zelo nejudovsko, tako je dekle z irskim imenom Danah Logan postala Danah Zohar.

Seveda si danes nikoli ne bi izbrala takšnega imena, če bi takrat natančno vedela, kaj pomeni. Takšna aroganca, da si daš ime Zohar, ki pomeni nekaj takega kot »žareča svetloba duše«, ah, kako pretenciozno; ponižnost je eden od mojih osnovnih principov. A ko sem bila mlada, sem se res počutila žarečo in neustavljivo, s knjigo Zohar v žepu (nasmešek) ...

Duhovna inteligenca je postal splošno priznan pojem, ki se pojavlja v številnih knjigah in priročnikih za samopomoč. Malokdo ve, da ste bili prvi, ki ste uporabili ta izraz in o njej napisali obsežno knjigo Duhovna inteligenca, ki jo imamo (poleg knjige Duhovni kapital) tudi v slovenskem prevodu.

Da, sem. In res je, da je to splošno priznan pojem, vsi jo uporabljajo. Podobno se je po moji knjigi Kvantni jaz (Quantum Self) zgodilo z izrazom kvantni jaz. In kadar na predavanjih po svetu srečam koga, ki mi pove, da se ukvarja z duhovno inteligenco, se včasih pošalim in rečem, da sem na neki način izumila to, kar on zdaj počne (smeh).

Foto: Igor Modic/Delo

Zato ker sistem očitno ne deluje. Zato ker sistem, kakršen je, razdvaja planet in družbo. Kapitalizem ni trajnostno usmerjen sistem, je pošast, ki žre samo sebe.

In demokracija?

Priznam, da ne gojim več iluzij o demokraciji. Demokracija nam je dala Hitlerja, demokracija nam je dala Trumpa, demokracija je omogočila brexit. Demokracija je bila reprezentativna demokracija v času, ko je ljudstvo izvolilo peščico izjemnih mož in žensk, in ti so v imenu ljudstva sprejemali pomembne odločitve v korist družbe. Zdaj je demokracija postala množična stvar. In množica ne razmišlja z glavo, vodijo jo emocije.

Brexit je katastrofa, ki so jo sprožila razburkana čustva. Zato ker so ljudje »začutili«, da ne marajo imigrantov. Dajte no! Ne razmišljajo o ekonomskih posledicah, nobenih argumentih, hočejo samo, da gredo begunci domov. To je demokracija. Odločitve ignorantske, neizobražene, nerazmišljujoče množice, ki jo nahujskajo populistični mnenjski in drugi voditelji.

Kaj potem predlagate?

Bliže mi je kitajski model družbe. In nisem edina. V štiridesetih letih so zgradili moderno državo, v štiridesetih letih so zgradili drugo največjo svetovno ekonomijo.

Kitajska? To zveni skoraj blasfemično.

Počakajte, da končam. Mislite, da z demokracijo lahko naredimo takšne radikalne spremembe v štiridesetih letih? Da ne bo pomote, seveda se zavedam, da ima kitajski model ureditve veliko resnih minusov. Tam, recimo, ne morem reči, da mi je bliže demokracija, ker bom končala v zaporu. Zato pa lahko na Kitajskem kritiziram demokracijo, kapitalizem, ZDA, in ko pridem domov, me ne bo za to nihče kaznoval. Če kot kitajski državljan v ZDA kritiziram kitajsko politično ureditev, bom kmalu imela za petami agente njihove tajne službe in me bodo takoj, ko se bom vrnila v domovino, spravili v zapor. Tako da to gotovo ni sistem, v katerem bi želela živeti. Pravim samo, da ima njihova ureditev elemente, ki bi jih morali dobro preučiti, ker nekateri od njih dobro funkcionirajo.

Če ste že izumili pojme, kot so duhovna inteligenca, duhovni kapital, kvantni jaz in kvantni voditelj, bi si drznili izumiti pojem za idealno ureditev sveta.

Vse to je opisano že v moji knjigi Quantum Society, Kvantna družba. Ravno zdaj se prevaja v kitajščino, naslednje leto bo izšla tam, prevedli so tudi vse moje druge knjige. Na Kitajskem veliko vodilnih struktur z velikim zanimanjem sprejema idejo o kvantni družbi in kvantnem voditelju.

Čutite breme odgovornosti za vaše ideje, knjige, za vpliv, ki ga imajo v tako različnih družbah?

Nenehno. Vedno znova sem presenečena, zakaj ljudje mislijo, da jim lahko ponudim odgovor na njihovo vprašanje. Mislim, da je v človekovi naravi, da išče voditelja. Mi vsi iščemo voditelja, guruja, učitelja, ki nas bi navdahnil, nas usmeril in nam pomagal priti do odgovorov, ki nas mučijo. Tako kot sta včasih delala mamica in očka. Ali vloga, ki jo je nekoč imel bog. In seveda se včasih ustrašim, ko vidim, da me številni voditelji vidijo kot njihovo učiteljico, kot nekakšnega guruja nove ureditve, seveda te to prestraši. Ker je nerealno.

Od kod prihajajo vaše informacije? Spomnim se, da ste pred leti rekli, da imamo na vrhu glave nekakšen sprejemnik, ki lovi frekvence, informacije.

Gotovo, in radijska postaja je nekje v kvantnem vakuumu. Od kod prihajajo moje informacije? Najprej gotovo iz številnih knjig, ki sem jih prebrala (nasmešek). A za sintezo vsega tega znanja je potrebno nekaj drugega.

Ali kdaj sedite mirno in tiho? Ste vsaj pet minut na dan v globoki meditaciji, ko izključite zunanji svet? Ker imam občutek, da ne (nasmešek).

Običajno res ne. Se pa zgodi. In vi?

Vsako noč štiri ure porabim samo zato, da mirno sedim in poskušam izključiti misli. Vsako noč, od polnoči do štirih zjutraj. Vsako noč. In po določenem času, ko izpraznim um, utišam svoje misli, začnejo k meni prihajati ideje, misli, kreativne rešitve za knjigo, ki jo zdaj pišem. To je moj delovni vzorec.

Najti morate tišino v življenju. Da se na koncu dneva ustavite in razmislite o dnevu, ki je za vami. Kaj se je zgodilo? Kaj me je razveselilo, razjezilo, vznemirilo, razburilo? Zakaj me je to razjezilo? Zakaj sem odgovoril tako, kot sem? Takšne stvari.

Je to tista vrsta meditacije, ki je zdaj tako splošno priljubljena, čuječnost?

Meditacijo za čuječnost lahko narediš v tridesetih minutah. Je za ljudi, ki nimajo na voljo štirih ur na noč, jo pa močno priporočam vsakomur. Seveda je treba vedeti, da na začetku, ko jo začneš izvajati vsak dan, nimaš tako magičnih uvidov – s prakso sem prišla do točke, da ne potrebujem več uvajanja z dihanjem, samo sedem in že sem v stanju čuječnosti.

V knjigah govorite o novem odkritju, o polju, ki teče skozi možgane s frekvenco 40 Hz. Kako nove tehnologije s spletom vplivajo na naše možgane in na to »polje«?

Stimulirajo jih na način razdraženosti, hiperobčutljivosti, nenehna stimulacija možganov nas mede, ne najdemo več niti trenutka miru. Naši možgani so izčrpani od nenehnega delovanja, vse te tehnologije nas prestreljujejo s takšno količino informacij, da smo preplavljeni z njimi. Nimamo niti časa, da bi se za hip odmaknili in se vprašali, kaj od tega je v resnici pomembno. Samo požiramo, dovoljujemo, da informacije prihajajo v naše misli, v naša čustva, kaj je zdaj na facebooku, kaj moram dati na instagram, kako naj najdem najbolj genialno domislico za twitter.

Priča smo vse večjemu porastu zasvojenosti s spletom. Si drznete napovedati, kaj se bo zaradi teh nenehnih dražljajev zgodilo z našimi možgani?

Ne da se bo zgodilo, se že dogaja. Naše družbe, naša zavest, naša inteligenca, vse to se fragmentira, vse je razdrobljeno. In mi smo zmedeni. Duševne bolezni so v porastu, alkoholizem, zloraba drog, pomirjeval, antidepresivov ... ker ljudje, preplavljeni z najrazličnejšimi podobami in informacijami, preprosto ne zmorejo več. Edini mir, ki ga lahko najdejo, je na dnu kozarca viskija. To niso slabi ljudje, to niso šibki ljudje, so samo ljudje, ki so preplavljeni z vsem in potrebujejo odvod.

Poleg raztreščenosti misli, nezmožnosti koncentracije in občutka preobremenjenosti je tu še en vidik, ki ga jemljemo premalo resno. To je robotizacija. Nekvalificirani delavci izgubljajo službe, ker njihova delovna mesta prevzemajo roboti. Prav to je eden od ključnih razlogov za porast skrajnih desničarskih ideologij v Evropi, za brexit in konec koncev tudi za izvolitev Trumpa. Delavci so se čez noč zavedeli, da nimajo več mesta v tem novem svetu, ker niso dovolj izobraženi, ker se niso rodili v pravem družbenem razredu – in zato kričijo od nemoči in jeze in volijo ljudi, kot je Donald Trump. Ti pa jim odgovarjajo: Razumem vas. Mislim na vas. In zagotovil vam bom delovna mesta.

To so stvari, ki so izvor desničarskega populizma, tehnologija povzroča sedanjo demokratično politično krizo. In postalo bo še huje. In zdi se, da nihče ne razmišlja o tem. Predstavljajte si, v petih letih ne bo več voznikov avtobusov, voznikov tovornjakov, morda niti taksistov ne bo več, mašine prevzemajo delo delavcev. To bo še dodatno razdvojilo družbo.

Krasni novi svet Aldousa Huxleyja. Na eni strani tekoči trak in mašine, na drugi strani ljudje, odvisni od vsakodnevnega odmerka sreče – droge za srečo, in zato vodljivi.

Toda še enkrat: mi smo tisti, ki soustvarjamo svet, v kakršnem živimo. Zato mislim, da je internet lahko fantastična stvar, če jo znaš uporabljati. To so možgani planeta. Vse znanje vseh ljudi na tem planetu je dostopno vsakomur. Google me še vedno vsakič znova fascinira. Toda odvisnost od spleta, nenehno surfanje, pregledovanje družabnih omrežij, igranje videoigric – to je resna droga 21. stoletja. To je droga, o kateri govori tudi Huxley, kot pravite, droga, ki nas uspava, ki nas naredi neodzivne, neaktivne, nezmožne misliti s svojo glavo, nezmožne upreti se.

Za konec se vrniva h kvantnemu voditelju, temi vaših predavanj v Sloveniji. Če hočeš biti kvantni voditelj, moraš razumeti sebe, pravite. Zveni podobno kot sporočilo v preročišču v Delfih.

Ne samo razumeti sebe, ampak tudi nenehno se razvijati. Moraš biti pripravljen, da se s sabo ukvarjaš ravno tako intenzivno, kot se ukvarjaš s svojim podjetjem.

Glede na to, da še vedno živimo v trdem kapitalističnem, materialističnem svetu, kjer šteje profit, zakaj bi novi voditelj sploh želel spremembe? Kaj bo dobil nazaj, če spremeni »perspektivo«? Notranje zadovoljstvo?

Kaj ga žene? Dejstvo, da poslovni model, ki obstaja, ne deluje več! To. Zaveda se, da newtonovska paradigma sveta ne deluje več. Živimo v kvantnem svetu. Stvari niso več ločene, stvari vplivajo druga na drugo, prehajajo druga v drugo. Način mišljenja, češ, zanima me samo moj delež profita, ne deluje več. Kar se zgodi mojemu podjetju, vpliva na to, kar se bo zgodilo v tvojem podjetju, in obratno; na moje podjetje vpliva to, kar se dogaja z okoljem, kar se dogaja s politično sliko sveta, vse je soodvisno.

Za konec. V Ljubljano ste prišli na povabilo Ksenije Božič, direktorice družbe BB, in Andreja Božiča, nekdanjega direktorja Steklarne Hrastnik. Zakaj bi tako uspešen menedžer potreboval principe kvantnega voditelja?

S Ksenijo in Andrejem sodelujemo že od leta 2013 in Andrej se zaveda, da je s tem načinom razmišljanja rešil podjetje. Pred osmimi leti, ko je prevzel podjetje, je bila družba pred stečajem, zaposleni nemotivirani. Zadnja leta razvija nove izdelke, pobira nagrade in osvaja tuje trge na Poljskem, v Švici … V svoj način vodenja je vpeljal principe kvantne mehanike, Ksenija pa v odnose med ljudmi v podjetju. Če komu, je njemu iz prakse jasno, da kvantni principi delujejo, newtonovska paradigma ne deluje več. Nova tehnologija 21. stoletja je kvantna tehnologija. Zdaj vemo, da ima vsaka organizacija potencial, da postane kvantna organizacija. Tako kot ima vsak od nas možnost, da razvije kvantni jaz. Ker ... še enkrat: mi nismo samo materija, nismo samo stroji, mi se odzivamo, oblikujemo, rastemo.