Snowden je postal to, česar si ni želel

Ali res pomaga, če kamero na prenosnem računalniku prelepim s črnim izolirnim trakom? Me res lahko gledajo ali poslušajo prek mobilnika? Kako izključim mikrofon na prenosniku, če se skrijem pred kamero?

V zadnjih nekaj tednih ni bilo težko ugotoviti, kateri znanec, bralec ali sledilec na družabnih omrežjih si je v kinu ogledal film Snowden (2016), v katerem je ameriški režiser Oliver Stone predstavil zgodbo o najbolj znanem žvižgalkarju novega tisočletja. »Vedno me je zanimalo, kaj imajo muslimanske ženske pod tistimi zakritimi oblekami,« je Snowdnu razložil kolega z nacionalne varnostne agencije NSA. »Zdaj lahko končno ugotoviva,« se je pohvalil in se priključil na spletno kamero neznane mlade ženske, ki se je v hotelski sobi preoblačila pred prižganim prenosnim računalnikom. »Že nekaj let se lahko neopazno povežemo na vsako elektronsko napravo: prenosnik, mobilnik ali računalnik, tudi če je uporabnik prepričan, da so ugasnjeni.«

Agenti ameriških tajnih služb pri delu uporabljajo nekoliko podrobnejši google, je Snowdnu povedal vohunski sodelavec. Z nekaj kliki je pridobil vse podatke o pakistanskem bančniku, ki so ga osumili pranja terorističnega denarja. V njegovi družabni mreži so bili tudi vsi družinski člani, znanci, poslovni partnerji in naključni posamezniki, do katerih je segla elektronska povezava (dovolj je bilo elektronsko prijateljevanje z njegovo nečakinjo na facebooku). S takšnim dostopom je mogoče čisto o vsakem človeku odkriti šibko točko in jo izrabiti za izsiljevanje. Včasih je treba tarčo prepričati, da sodeluje z ameriškimi obveščevalci, drugič prisiliti, naj podpre ali zavrne mednarodni trgovinski dogovor. Lov na teroriste je velikokrat samo izgovor za uveljavljanje političnih in gospodarskih interesov, je izvedel Snowden. Ali za družbeni nadzor nad lastnimi državljani. Česar kot zaveden Američan ni mogel sprejeti.

Film o filmu

Kako je nekdanji ameriški obveščevalec postal odmevna medijska zgodba? Oliver Stone je začel filmsko pripoved v Hongkongu, kjer sta se režiserka Laura Poitras in novinar Glenn Greenwald pred tremi leti prvič srečala s skrivnostnim in tedaj še neznanim virom. Pričakal ju je Edward Snowden in ju odpeljal v hotelsko sobo; tam sta Poitrasova in Greenwald posnela oskarjevski film Citizenfour (2004). Mladi tajni agent jima med snemanjem dokumentarca ni pokazal samo dokumentov, ki so prvič javno dokazali množične elektronske prisluhe. Novinarje je zanimala tudi njegova preteklost, saj so jih zanimali motivi, zaradi katerih bi nekdo pustil dobro plačano službo in tvegal zapor ali izgnanstvo.

Stone se je pri pisanju scenarija opiral na pogovore s Snowdnom in na dve knjigi, ki sta podrobneje predstavili njegovo preteklost (The Snowden Files nekdanjega ruskega dopisnika Guardiana Luka Hardinga in roman Time of the Octopus, ki ga je napisal Snowdnov pravni zastopnik Anatolij Kučerna). Zato je lahko v filmu zelo natančno pokazal številne podrobnosti iz Snowdnovega življenja – od neprostovoljnega konca njegovega urjenja pri ameriških marincih (zaradi slabotnih kosti si je zlomil nogo), razgovora za službo pri agenciji Cia (kjer skoraj ni opravil sprejemnega izpita) in razmerja z dolgoletno partnerko Lindsay Mills.

V biografskih opisih je hotel Stone poiskati dogodke in motive, ki so vplivali na nekdanjega političnega konservativca. Snowden je med vzorniki naštel Josepha Campbella, Ayn Rand, Vojno zvezd in Henryja Davida Thoreauja – vplivne zagovornike junaštva, osebne svobode in skrajnega individualizma. A se je njegov svetovni nazor vse bolj spreminjal. Politično progresivna Millsova je nasprotovala vojni v Iraku in tudi sama postala žrtev elektronskega nadzora – kar je Snowdnu priznal njegov manipulativni mentor Corbin O’Brian. Na nalogi v Ženevi je spoznal, da so agenti z njegovo pomočjo povzročili družinsko tragedijo, ko so hoteli izsiljevati pakistanskega poslovneža. Spremljal je posnetke civilnih žrtev, ki so jih zaradi njegovih analiz razstreljevali piloti brezpilotnih letalnikov (dronov). Dokončno pa ga je streznila ugotovitev, da najbolj množično prisluškujejo ameriškim državljanom in zaveznikom, namesto da bi elektronske tipalke usmerili proti sovražnikom. Zato je presnel zaupne dokumente, se umaknil v Hongkong in se povezal s Poitrasovo in Greenwaldom.

S takšnim pristopom je poskusil režiser približati Snowdna tudi gledalcem, ki v Citizenfour niso izvedeli skoraj ničesar o skrivnostnem mladeniču. A je pri tem spregledal morda najpomembnejši stavek, ki ga je resnični Snowden izrekel v dokumentarnem filmu: to ne sme postati zgodba o meni. Jaz nisem pomemben, ključni so dokumenti, ki dokazujejo zlorabo nenadzorovane moči. Mogočnega sistema za globalni elektronski nadzor nad državljani, ki so ga direktorji obveščevalnih agencij namenoma skrivali pred kongresom in javnostjo.

Nova normalnost

Stone je ravnal ravno nasprotno. Namesto kritičnega prikaza globalnega elektronskega nadzora in sistematičnega kratenja državljanskih svoboščin se je odločil za bledo melodramo brez pravega političnega in zgodovinskega okvira. Samo bežno se je dotaknil nenehnega kroženja računalniških strokovnjakov med obveščevalnimi agencijami in zasebnimi tehnološkimi korporacijami, ki izdelujejo veliko večino opreme in spletnih storitev (ko je Snowden zapustil Cio, se je zelo hitro vrnil v NSA kot zunanji izvajalec). Ni pokazal, da so se sistemske zlorabe pooblastil začele že, preden je Snowden vstopil v obveščevalno skupnost, na kar je v filmu Dobri državljan (2015) opozoril nekdanji visoki analitik NSA Bill Binney. Zelo zavajajoč je bil tudi zaključek filma, v katerem je nastopil pravi Edward Snowden in iz ruskega izgnanstva na robotiziranem zaslonu nagovoril udeležence neke londonske konference. Dvorana mu je stoje ploskala, govornik se je zadovoljno smehljal.

Mitološki junak, ki ga je opisal njegov vzornik Joseph Campbell, je izpolnil svoje poslanstvo. Izjemni posameznik iz romanov Ayn Rand je ustavil mogočen nadzorovalni stroj. Dobra sila iz Vojne zvezd je premagala temni imperij.

Ga je res? V resničnem svetu nima Stone prav nikakršnega razloga za optimizem. Trije najbolj znani »reševalci podatkov« – Julian Assange, Chelsea Manning in Edward Snowden – so v zaporu ali izgnanstvu, zatočišče pa so jim bile (preračunljivo) pripravljene ponuditi države, ki prav tako ne spoštujejo elektronske zasebnosti in svobode izražanja. Družba državnega in korporativnega nadzora je postala in ostala nova normalnost, ki se zdi tri leta po Snowdnovem razkritju še močnejša in bolj samoumevna. Predsednik Barack Obama ni reformiral tajnih služb ali povečal javnega nadzora nad delom obveščevalcem, temveč je še ostreje preganjal žvižgalkarje in kriminaliziral njihova dejanja. Ameriška NSA je še povečala večmilijardni proračun in gradi največje podatkovno središče za podatkovno analizo, pri zbiranju obveščevalnih podatkov in tajnem pregledovanju uporabniških računov so v začetku tega meseca zalotili še veliko ameriško internetno podjetje Yahoo.

Namesto tega so gledalci filma Snowden v odjavnem delu izvedeli, da je Lindsay Mills požrtvovalno sledila Edwardu v Moskvo. In da je treba prelepiti kamero na prenosnem računalniku, preden se začnejo preoblačiti ali se razvajati z ljubimcem. Stone ni niti namignil, da je družba nadzora politična odločitev, ki jo v parlamentih, kongresih in na partijskih kongresih udejanjajo politične elite. Edino na teh bojiščih jo je mogoče tudi ustaviti ali jo omejiti. A se državljani v lažni (vsiljeni) izbiri med svobodo in varnostjo kljub Snowdnu še vedno odločijo za drago utvaro varnosti.