Sodobno slovensko gledališče je relativno živo, ustvarjalno in relevantno

Odgovor Diane Koloini Ervinu Fritzu na njegov članek Kako dolgo bo »literarno« gledališče še psovka?

Objavljeno
31. julij 2015 13.24
Diana Koloini, SNG Drama Maribor
Diana Koloini, SNG Drama Maribor
Spoštovani gospod Fritz,

Vaše razmišljanje o položaju slovenskih dramatikov v sodobnem gledališču je očitno splošno in namenjeno široki javnosti. Kot sami pravite, so moje izjave v nedavnem intervjuju za Vas zgolj naključno izbran primerek prevladujočega naziranja, ki da kvarno obvladuje ustvarjalne možnosti v tem prostoru, in Vam služijo samo kot iztočnica za kritiko pomena, ki da smo ga pripisali režiserjem, ko smo prepustili gledališče njihovi samovolji, dramatike pa pri tem zanemarili. A tudi če sem se zgolj po naključju znašla v vlogi naslovnika Vašega pisanja (ob čemer sem Vam morda dolžna tudi zahvalo za izkazano pozornost), je verjetno prav, da Vam ­odgovorim.

Kritike repertoarjev oziroma umetniških vodij, ki da slovenski dramatiki namenjajo premajhno ali celo zgolj postransko vlogo, so stare, pravzaprav se s tovrstnimi napadi srečujem, odkar delam v gledališču. Niso vsakič povezane s pomenom režiserjev; včasih nam domači avtorji očitajo, da posvečamo preveč pozornosti sodobni tuji dramatiki in trendom iz mednarodnega prostora; včasih se mladi pritožujejo, da uprizarjamo samo uveljavljene ali celo samo mrtve avtorje; včasih nas, nasprotno, obtožujejo pomanjkljivega zanimanja za klasično izpisane drame, ki da jih zanemarjamo na račun postdramskega pisanja; včasih je Cankarja preveč in potem spet premalo …

Saj je mogoče razumeti, da tudi to spada k poslu, ki slej ko prej (žal) vsebuje tudi nekaj boja za uveljavitev in prestiž. A gledališki ustvarjalci se večinoma zelo dobro zavedamo, da gledališče, ki naj bi živo odmevalo v svojem prostoru, nujno potrebuje tudi ustvarjanje in sodelovanje pisateljev iz tega prostora (o tem sem kdaj že pisala – pa si ne domišljam, da bi morali to vedeti, samo opozorila bi rada, da na osnovi pogovora, ki ste ga po naključju prebrali, delate prevelike sklepe, sploh pa o slepi pegi, ki da jo imam za dramatiko – zagotovo ne). V nasprotju z Vašimi domnevami se tudi zelo resno ukvarjamo s to potrebo.

Janez Pipan, na primer, moj dolgoletni nadrejeni, je kot ravnatelj ljubljanske Drame ob vsem svojem mnogoplastnem delu prav izjemno pozornost posvečal (in jo še vedno) slovenski dramatiki, literaturi in esejistiki. In tudi dramaturgi/nje smo jo brali in analizirali, se pogovarjali z avtorji in skupaj z njimi razvijali njihova dela, raziskovali njihove uprizoritvene možnosti in tudi – ja – iskali prave režiserje zanje. Vem, da tako delajo kolegi in kolegice tudi v drugih gledališčih. Pa ne brez uspehov.

Res so se zgodile tudi sezone, v katerih je bilo domače dramatike na odrih skrb zbujajoče malo. Ta čas ji gre celo zelo dobro. Po svoje je presenetljivo (a je za logiko tovrstnih napadov tudi simptomatično), da ste svoj gnev nad ­domnevnim zavračanjem avtorjev napisali v času razgrnitve repertoarjev naslednje sezone, ki jo temeljno zaznamuje prav izjemno široka in številčno obsežna paleta napovedanih uprizoritev slovenskih del, novih in starih, klasičnih in takih, ki so pisana z mislijo na nove uprizoritvene načine, dostikrat tudi po naročilu, avtorskih projektov gledaliških ustvarjalcev, a tudi avtorjev, ki pišejo brez intenzivnih stikov z gledališčniki.

Ne vem, koliko spremljate repertoarje, niti, ali ste bili v navdihujočem okolju Kornatov pozorni na preglede teh napovedi, ki jih je v obliki »osebnih izkaznic« dostavil časopis Delo. A tam bi lahko videli, da se z domačimi avtorji ukvarjajo prav vsa tukajšnja gledališča, ki skupaj pripravljajo 33 njihovih del (od vsega 70 uprizoritev), od tega kar 28 praizvedb – tolikšen delež domače dramatike je visok tudi ob primerjavi z večjimi in bolj nase orientiranimi ­nacijami.

Tudi mariborska Drama, za katero sem odgovorna (čeprav nisem sama sestavila repertoarja naslednje sezone), med 7 načrtuje 5 uprizoritev z domačimi avtorji, med katerimi so tako klasična kot nova drama, avtorski projekt in po naročilu napisano besedilo. Sama sem v zadnji repertoar, ki sem ga pripravila za SSG Trst (bil je dovolj uspešen, da so mi potem zaupali mariborsko Dramo – če že tako ugibate, zakaj neki sem prav jaz prišla tja; če pa bi Vas slučajno kaj zanimalo o delu neznanke, ki ste ji ob prihodu na novo delovno mesto namenili s praznimi ugibanji izpolnjeno pisanje, lahko pogledate moj CV, ki je zlahka dosegljiv na spletnem portalu slovenskega gledališča Sigledal), med 5 uprizoritev uvrstila 3 slovenska besedila, od tega 2 praizvedbi (a sem si od tamkajšnjega avtorja neuprizorjene igre zato prislužila javno zmerjanje, češ da sem agentka iz Ljubljane, ki je prišla uničit zamejsko kulturo – kljub temu da je bil med »mojimi« avtorji tudi en zamejec, vendar ne s prave strani, zaradi svoje uspešnosti pa itak ne pravi zamejec – ne tako zelo drugače od logike Vašega napada).

Pregled načrtov torej kaže, da ima nacionalna dramatika v aktualnem gledališču zelo dobro mesto, ne moči režiserjev navkljub, ampak v sodelovanju z njimi. V veliki meri tudi po zaslugi gledaliških vodstev, ki si v nasprotju z Vašimi trditvami (žal mi je, če so Vaše izkušnje drugačne) prizadevajo, da bi kolikor je mogoče načrtno in sistematično vodili ustvarjalni dialog s slovenskimi avtorji.

Seveda pa razumem, da to ni tisto, kar Vas najbolj zanima. Da velika prisotnost domačih avtorjev v aktualni uprizoritveni produkciji ne odpravlja fenomena, ki Vas moti v slovenskem gledališču oziroma (kot do neke mere priznavate celo sami) v sodobnem gledališču sploh. Domači avtorji ne bodo uvedli prevlade »literarnega gledališča«, ki v resnici ne zahteva samo pozornosti do dramatike, ampak tudi specifičen uprizoritveni način: legitimen prav toliko, kolikor so danes legitimni najrazličnejši uprizoritveni načini, le da ni zelo v ospredju, saj niti ni tako prodoren, kot si sami predstavljate (pa tudi uresničuje se ne v enakopravni simbiozi pesnikov, režiserjev in igralcev, kakršno opisujete Vi in ki v taki idealni podobi menda sploh nikoli ni obstajala; dobro je znano, da se je celo Čehov pritoževal nad samovoljo Stanislavskega, ki si je zelo prizadeval, da bi bil njegov idealni interpret). Niti ne bodo zmanjšali velikega zla, ki ga po Vašem mnenju predstavlja izpostavljena vloga režiserjev, katerih moč da se uveljavlja v ekshibicijah in modnih svojeglavostih.

Tem manj menda zdaj, ko večino slovenskih gledališč vodimo ženske, ki nas repertoar in družbenopolitična usmeritev prav malo brigata, v svoji skromnosti in pripravljenosti delati za relativno slabo plačo pa se tem bolj pohlevno udinjamo njihovi samopašnosti. O sancta simplicitas! O vztrajni seksizem, ki bo na Šentflorjanskem trmoglavil še potem, ko ga bodo izgnale že vse družbe, ki se ponašajo s civiliziranostjo! Ob tej nekorektnosti (ki bi mi bila v zdajšnjih korektno rigidnih časih skoraj lahko simpatična, če ne bi bila tako neumno prostodušna) si bom dovolila tveganje tudi sama: težko je komunicirati z avtorji, katerih naravno vasezagledanost stopnjuje še patriarhalno paternalističen odnos do žensk, ki ga je moč katoliške cerkve v teh krajih privzgojila tudi tistim, ki se imate za levičarje.

Pustimo. Da je tako imenovano režijsko gledališče (katerega prvi »kolovodja« na Slovenskem ni bil Dušan Jovanović, kot sami pravite, pač pa ga je že v šestdesetih uvedel Mile Korun – in dvignil vihar zgražanja že z uprizoritvijo Pohujšanja) nekakšna »deviacija«, je smešna trditev, pa tudi izkrivljena. Še zlasti, ker uvajanje novih estetik predstavljate kot nekakšno zaroto, njegove protagoniste pa menda obtožujete kolaborantstva z osovraženim političnim režimom. Nenavadno, pa tudi precej sramotno. Logika prodora modernizma je bila na Slovenskem, tako v gledališču kot v literaturi, res na specifičen način povezana z družbenopolitičnim prostorom, a njegova uveljavitev je pomenila predvsem osvoboditev od uveljavljenih pravil tistega sistema in odpiranje, tukajšnjo ustvarjalnost je povezala s svetom. Če ste s tem sami imeli zadrege … do zdajšnjega časa, ko so umetniške avantgarde že postale del kanona, bi menda lahko presegli omejenost takratnega pogleda.

Spoštovani gospod Fritz, občasno ponovno prebiram vaše prevode Brechtovih pesmi in druge vaše verze, vsakič na novo z radostnim vznemirjenjem, ob katerem je vse to docela brezpredmetno. Kaj Vam je ob tem treba, da se v navdihujočem okolju Kornatov ukvarjate s tem obskurnim, a na Slovenskem žal tako zelo priljubljenim opravilom revidiranja zgodovine po lastni meri? Kaj Vam je treba kritizirati Jovanovićeve predstave izpred 45 let, ki so vsemu kritiziranju navkljub zaznamovale in navdihovale cele generacije in že davno postale legendarne? Mar mislite, da jih boste s pomisleki, ki so bili že takrat zastareli, zdaj demitizirali? Za njimi pa vse ustvarjalce v slovenskem gledališču, ki so nekaj dosegli, vključno z dramatiki, ki jih bremeni greh, da so bili uspešnejši od Vas? Vse ena sama zarota? Dajte no! Umetnost ima nasproti politiki vsaj to prednost, da se v njej na koncu koncev vselej potrdi prava vrednost.

Uprizoritveni načini, ki jih pogojno imenujemo režijsko gledališče, so ustvarjanje predstav predvsem osvobodili kodificiranih vzorcev, mu zagotovili vznemirljivost in kreativni naboj, živost in tudi provokativnost. Obenem so naj­izrazitejši režiserji iz tega prostora povezali slovensko gledališče z aktualnim dogajanjem v mednarodnem prostoru, mu omogočili primerljivost z evropskim in (vsaj občasno, ko jim je ob revnosti in majhnosti tega prostora uspelo prodreti na mednarodne odre) tudi relevantno mesto v njem. Gledališče pod avtorskim vodstvom režiserja konec koncev ni slovenska iznajdba niti deviacija in še najmanj zarota, pač pa kratko malo kondicija sodobnega gledališča. In ta na Slovenskem še vedno dosega hvalevredno visoko raven.

Vi, gospod Fritz, predstavljate slovensko gledališče kot nekakšno klavrno pokrajino, v kateri ni mesta za pravo ustvarjalnost, ker da režiserji uničujejo tako avtorje kot igralce. O živi ustvarjalnosti prvih govori pregled napovedanih uprizoritev. In o drugih predvsem visoka kvaliteta, ki jo našim igralcem odreka redkokdo, ki jih gleda. Večina teh igralcev (vem, ker sem delala z njimi) nima nobenega problema z močnimi režiserji, nasprotno, v sodelovanju z njimi najdejo spodbudo za lastno umetniško rast. To jim očitno tudi uspeva, saj med poznavalci in tudi običajnimi gledalci prevladuje mnenje, da aktualno gledališče na domačih odrih cveti predvsem zaradi cele serije izjemno potentnih igralcev, ki poleg izvrstnosti izkazujejo tudi svoje individualno različne izraze.

Trdite tudi, da gledalci slovensko gledališče zapuščajo. Od kod Vam pa to? Ste gledali statistike? (Ni potrebe, da bi si jih izdelovali sami, delne in nezanesljive, vse je v celoviti obliki že objavljeno.) Niti spraševala ne bom, kdaj ste nazadnje videli kakšno odmevnejšo uprizoritev. Iz Vašega pisanja sem dobila vtis, da tukajšnje sodobno gledališče poznate slabo in o njem veste bolj malo (o tistem, ki ga delajo zunaj male Slovenije, pa nič). Da ga sodite po pristranskih govoricah in partikularno zainteresiranih domnevah. Tudi Tomaža Pandurja, ki ste se ga lotili s tolikšnim gnevom, menda presojate predvsem na podlagi škandalov in obrekljivih podtikanj. Kot sem povedala že v intervjuju, sama nisem zagledana v njegovo estetiko, mislim pa, da je režiserju, ki je tako uspešno izoblikoval svoje gledališče, treba priznati digniteto umetniškega ustvarjalca in tudi pravico do dela.

Nasproti Vašemu pavšalnemu pritoževanju si upam trditi, da je sodobno slovensko gledališče relativno živo, ustvarjalno in relevantno, še vedno tudi primerljivo z evropskim (kar si upam reči, ker ga vsaj malo poznam). Seveda to ni prostor uresničenega ideala, kot živ organizem pozna tudi padce, zmote, konflikte in težave. Slednjih je v tej kulturi nenaklonjeni družbi (na katero opozarjate tudi sami) celo obilo: poleg finančne podhranjenosti bi nasproti davno preseženim dilemam, ki jih izpostavljate Vi, opozorila predvsem na neživljenjsko omejene možnosti, ki so za vstopanje v ta prostor dosegljive mladim ustvarjalcem, ne le avtorjem in režiserjem, pač pa tudi igralcem. Komaj je še mogoče najti način, da mladega igralca vključimo v stalni ansambel, ki pomlajanje in osvežitev nujno potrebuje.

V teh vročih dneh bi osvežitev nujno potrebovala tudi jaz, ki, žal, še nisem odpotovala na otok.

Vam pa od srca privoščim, da uživate na svojem. S spoštovanjem,

Diana Koloini