Sonetni venec, hojladri!

Kar se tiče predsednika države – imamo problem.
Objavljeno
07. avgust 2015 13.29
Anja Golob
Anja Golob
Pred leti je eden od sklicev slovenskega parlamenta ravni debate še posebej dovolil, da strmoglavi v neslutene nižave, kar se je takoj prezrcalilo v ljudski diskurz. Aktualni predsednik države počne podobno z ugledom institucije, ki jo oziroma ki naj bi jo predstavljal. Ne glede na človekovo mnenje o delu ali politični drži bivših predsednikov, se nam kot naciji najbrž ubrano kolca vsaj po njihovem razumevanju predsedovanja državi.

Miška & co.

Tozadevno smo imeli doslej v bistvu srečo, Kučan, Drnovšek in Türk so bili uglajeni, dostojni predsedniki, ki so dovolj redno podajali svoja v večini pretehtana stališča v intervjujih ter se redko izpostavljali, posebej brez potrebe. Iz vsakega od mandatov se spomnimo morda par faux pasov. Delovali so kot preudarni zastopniki najvišje državne oblasti, ki so stvari premislili in imeli svoja mnenja, ki so jih, če so tako ocenili, tudi nedvoumno izrazili. Ki pa so tudi vedeli, kdaj molčati.

V izrazitem nasprotju z bivšimi je aktualni predsednik, po onem šovinističnem »miška, to mi deli« in še pred tem po tem, ko je mlado dekle, ki je v razpravi premišljeno izpostavilo ključno poanto, kako peza polpretekle zgodovine (beri: že znamenita razklanost Slovencev ob vprašanjih druge svetovne vojne) zavratno sedi na ramenih celo še njene generacije, pošiljal na randi, res učinkovito, do konca brutalno ustrelil nacijo v koleno v svojem govoru na pogrebu Slavka Avsenika.

Voli

Če so njegovi prejšnji izpadi partikularne narave, je aktualni, celo če samo pietetno naravo pogrebov, ki od govorca terja le še toliko subtilnejšo naravnanost v besedah in dejanjih, pustimo za hip scela ob strani, vreden posebne pozornosti. Predsednik kot vrhovna inštanca v državi z njo namreč uvaja nevaren predecens legitimiranja absolutne relativizacije. Seznanjeni smo sicer, oh, pa še kako, do bola smo seznanjeni, z očaranostjo aktualne vodje ministrstva za kulturo z vsem ljudskim, toda v državi obstaja, resno ranjeno in uničeno, a vendar še živo, nekaj kot profesionalna kultura. Nekaj kot umetnost. Ta čas tega dejstva prav dobro ne razume niti pristojno ministrstvo, pa bi zato morda kdo želel predsedniku države dobrohotno pogledati skozi prste, toda zgledi vlečejo, sploh če prihajajo z vrha. Quod licet Iovi, non licet bovi?

Borči

Da bi predsednik resnično moral zamenjati svojega pisca govorov, je verjetno tavtologija, toda nepošteno je streljati na kurirja, odgovoren je, no, Borči. Ker to je oziroma želi biti naš predsednik v svojem bistvu: neki skrajno povprečni tip, ki se ga namesto Marko kliče Mare, namesto Primož Primzi ali namesto Jože Joc, pa ne zgolj tako, med prijatelji, marveč kar v splošni rabi. Tik na tem je, da gre dat delat novo osebno. Vsi s(m)o njegovi prijatelji, že od tiste »pizda« kampanje naprej je tako (kot vsak povprečnež kdaj tudi mastno zakolne, seveda), spričo česar naš predsednik ni več neki dotični Borut Pahor, marveč enostavno ljudski, kot kažejo njegova dejanja in njegova drža: on je paradigma povprečnega Slovenca, on je Borči. Tak Borči pa spada za šank, ne na Gregorčičevo. In točno tam, torej v gostilni, se po vsej verjetnosti rojevajo take briljantne domislice: »Zdravljica in Golica, dve himni, dve umetnini, ki izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi.«

Z resno zaskrbljenostjo se sprašujem, ali ta človek razume, kaj govori. Oziroma ali je z mojim sluhom kaj narobe. Je mar predsednik države pravkar, in to v pogrebnem govoru, no less, primerjal Franceta Prešerna in Slavka Avsenika? Z vsem spoštovanjem do obeh, a tu razen dejstva, da sta bila oba moškega spola, slovenske provenience ter mojstra na svojih področjih delovanja, res težko najdemo podobnosti.

Veselica Hamlet

France Prešeren je največji slovenski pesnik. Nikomur pred njim in nikomur za njim slovenščine v poeziji še ni uspelo uporabiti mogočneje. Prešeren še vedno, sto šestinšestdeset let po svoji smrti, kaže, kaj je z njo mogoče doseči. Njegov Sonetni venec je eden od nepreseženih viškov, ki jih je osvojil slovenski jezik. To je, no, čista poezija. Ko govorimo o Prešernu, govorimo o vrhunski umetnosti. Ko govorimo o Avseniku, govorimo o zabavi, narodni zabavi, natančneje. Prav gotovo je mogoče, da predsedniku igra srce, ko pritisne »tipko za srečo« in zasliši Golico, in da mu duša poje tudi, ko prebira (gotovo, redno) Poezije, toda, za boga milega, to vendar ni isto. Kultura, profesionalna, visoka kultura, je taka ravno zato, ker zahteva intelektualni vložek. Treba se je potruditi, da bi jo razumeli, in točno v tem trudu je kleč – visoka kultura z razlogom ni enostavna. Napor, ki ga vložimo, da bi jo razumeli, se vrne na strani ontologije našega bivanja. Dela nas za omikana človeška bitja, sposobna dialoga, sposobna kritičnega preudarka, sposobna rabe možganov, dela nas, skratka, za ljudi.

Narodnozabavna glasba povzroči, da nas srbijo pete, nagovarja naša primarna občutja, ob njej se poveselimo, razvedrimo, za hip odložimo svoje delo ter se v družinskem krogu veselo zavrtimo. To je vse super in gotovo nujno potrebno, umetnost pa to ni. V univerzumu, v katerem je Golica izenačena z Zdravljico, je možno vse, ker je vse relativno. V takem svetu je dobro to, kar se večini zdi dobro. In to je resno slabo. Večini se ne da matrat, večina je utrujena. Časi so obupni, večina je reducirana na osebke, ki delajo, da lahko jedo, nakar jim je tolste tri ure posedanja v teatrih za nekega danskega princa ali prebiranje neke zagonetne poezije pa res zadnje, česar si želijo. Želijo si sprostitve. Da to krasno krepi čredni nagon, jih ne moti pretirano. Mene pa skrajno moti, da predsednik države pri tovrstno zgrešenem dojemanju sveta, v katerem živimo, aktivno pomaga.

Riba & bicikel

Kar zadeva kulturo – rešila bi nas, če bi ji dali priložnost. Kar nas kot nacijo ugonablja, je linija najmanjšega odpora. Da večina dopušča redukcijo same sebe na produkcijsko sredstvo, stisnjeno v kot, iz katerega vodi navidezna lestev iz kupončkov za popuste, nas ubija.

Kar zadeva predsednika – problem imamo. Borči očitno opravlja napačen posel. Predsednik države je ravno obratno od tega, kar je on: samo eden. Edinstven. Biti sme vse, samo povprečen ne. Borči torej počne točno nasprotno od tega, kar naj bi delal v svoji funkciji. Biti bi moral za vzgled, on bi bil pa nadvse rad pač še en tip za šankom. In tako se posledično tudi obnaša. Nekdo mu je pošepnil, da bo tako, če bo čim bolj podoben temu, kar je on vzel pod pojmom povprečnega Slovenca, ohranil glasove in zadovoljstvo »ekipe«. Njegova ožja ekipa, kaže, trpi za sindromom Helene Blagne: vseeno, kaj se govori, samo da se govori. Problem je, ker predsednik svoje pozicije ne razume, spričo česar dela posledično izjemno škodo. Edino pametno bi bilo, da bi odstopil. Ta služba ni zanj. On potrebuje bel kombi, banduro, on mora kje na kaki jasi kaj obrniti, kaj dol dati, spustiti par znucanih for, potem pa sleči majčko in odigrati en bičvolej. Naš predsednik, kaže, ni srečen; njegova zatrta, v zglancane šolne ujeta ter s svileno kravato zategnjena natura tolče na svitlo, ko le ugleda priložnost, in ga spravlja v zadrego. Nacija je že zdavnaj preko te točke.

In da za kraj razčistimo še preostalih par pojmov: tipka za srečo ne obstaja. Lepo in dobro sta dva izmed ključnih filozofskih pojmov in z narodnozabavno glasbo nimata dosti opraviti. Slovenska kraljica pa ni Golica, marveč neka dotična mortadela. Riba in bicikel? My point exactly.