Tiskane izdaje
Vsi obiski in pogovori, tako pri predsedniku DZ kot pri poslanskih skupinah, so se zgodili po predvidenem redu. Poslanci so z (relativnim) zanimanjem prisluhnili stališčem organizacijskega odbora Shoda za znanost, skratka, optimizem je bil v zmernem vzponu. Potem pa bi se morala zgoditi seja odbora DZ, a je bila prestavljena na še neznani septembrski datum ...
Življenje je težko, časi pa še hujši. Ko najodgovornejše mednarodne inštitucije potrjujejo državne meje, ki delijo dvorišča in celo posamezne hiše med dve državi, in ko inovativnost določanja morske meje sproža povsem nasprotujoče si ocene in komentarje, seveda ni pričakovati, da bi se javnost zanimala za tako odročne in obrobne probleme, kot je financiranje znanosti. To je marginalna tema, s katero (naj) se ukvarjajo pristojni uradniki resornega ministrstva, poleg tega pa je v svoji (za slovensko »kleno samobitnost«) nepomembni majhnosti tudi tako zapletena in suhoparna, da ji povprečni konzument slovenskih medijev težko sledi. Kaj ni bolj sproščujoče prebirati o srhljivih ubojih, alkoholu in drogah, pa o tem, kje v prestolnici se lahko v senci zleknete v ležalnik in listate po naključno izbranih knjigah ali kaj vse vas čaka na petkovi Odprti kuhni?
Od znanosti, »mehkih« ali »trdih«, je sicer resda odvisen način življenja in naša prihodnost, ampak o pogojih in financiranju znanosti je težko zbrano kramljati ob skodelici golaža in vrčku piva v opoldanski vročini. Te ljudske (in politične) neobčutljivosti za znanost se je zelo dobro zavedal že »legendarni« Janez Drnovšek, ki je mesto ministra za znanost v svojih vladah vedno podeljeval najmanjšim, najbolj nepomembnim in najmanj vplivnim strankam (takrat sta bili ministrstvi za šolstvo in znanost še ločeni). In prav z njegovim obdobjem se stagnacija in problemi slovenske znanosti pravzaprav začnejo, četudi statistike morda kažejo drugače.
Zato je toliko bolj presenetljiv živahen in množičen odziv slovenskih medijev na Shod za znanost, ki je v organizaciji Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije (KOsRIS) potekal 19. aprila v popoldanskih urah. Presenetljivo dobro obiskanemu shodu (presenetljivo zato, ker se je podobnih dogodkov v preteklosti udeležila le skromna peščica znanstvenikov in znanstvenic) je namreč sledila množica zapisov in intervjujev v slovenskih medijih, veliko več, kot smo si sploh upali pričakovati, glede na poprejšnje akcije, ki so jih mediji večinoma prezrli.
Toda kakor kažejo psihološke, kognitivne in marketinške raziskave, je medijski življenjski čas (odmevnih) novic dva, največ tri tedne, potem pa novica, če se je ne »osveži« s kako novo podrobnostjo ali, še bolje, pikantnostjo, potone, tudi pod horizont človeške pozornosti. Kar je za splošno urejenost sveta hvalevredno, saj se uradniki lahko vrnejo za mize urejat svoj administrativni univerzum, problemi pa ponavadi ostanejo, kjer so bili.
In to se je, seveda, zgodilo tudi v primeru Shoda za znanost. Oziroma bi se lahko bilo zgodilo, če bi organizatorji shoda na tej točki obmirovali in čakali, da se jim prikaže Marija ali vsaj kateri od angelov oznanjenja. Pa nismo obmirovali, ampak smo na predsednika vlade, predsednika državnega zbora in vodje poslanskih skupin naslovili prošnjo za srečanje, na katerem bi jim predstavili katastrofalno stanje organiziranosti in financiranja slovenske znanosti, s ključnim zahtevkom, da se odstotek BDP do leta 2020 dvigne na 1 odstotek, z rebalansom proračuna pa se znanosti v letu 2017 nameni dodatnih 40 milijonov evrov.
Presenetljivo, na prošnjo so se odzvali vsi – razen predsednika vlade. No, bi si lahko rekli, gospod predsednik vlade je vendar redni profesor ljubljanske pravne fakultete in probleme znanosti tako in tako dobro pozna. Če ne bi bilo posredi vsaj enega, za tovrstno rezoniranje hudo motečega elementa: da namreč gospod predsednik vlade vse od začetka mandata, še posebej pa v času »migrantske krize«, spreminjanja Slovenije v prostovoljni konclager in sprejemanja ksenofobne, rasistične zakonodaje o tujcih in azilnem postopku, ne daje vtisa, da je kdaj prestopil prag pravne fakultete, kaj šele da je na njej doktoriral in celo poučeval. Vendar je to druga, še nikakor zaključena zgodba, predvsem pa zgodba, ki je ne smemo pozabiti, ne danes, ne pred prihodnjimi volitvami, ne po njih.
Če se torej vrnem k znanstvenemu boju oz. boju znanstvenikov in znanstvenic, lahko zadovoljno poročam, da so se vsi obiski in pogovori, tako pri predsedniku državnega zbora kot pri poslanskih skupinah, zgodili po predvidenem redu, da so poslanci in poslanke z (relativnim) zanimanjem prisluhnili stališčem organizacijskega odbora, skratka, optimizem je bil v zmernem vzponu.
Potem pa bi se morala zgoditi seja odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, na kateri bi o predstavljenih predlogih razpravljali in odločali. Zapletlo se je že pri vabilu, saj ga organizacijski odbor ni prejel, češ da je prostor, v katerem bo potekala seja, premajhen ... Ker pa živimo v zgledno katoliški Sloveniji, ki ni imuna na čudeže, se je prostornina konferenčne dvorane v nekaj dneh čudežno povečala, celo tako zelo, da bi lahko sprejela vse članice in člane organizacijskega odbora, ki so potrpežljivo romali od ene poslanske skupine do druge. Bogu hvala! A glej ga, zlomka, le nekaj dni kasneje smo bili obveščeni, da je seja odbora prestavljena na še neznani datum v septembru ... Kar z drugimi besedami povedano pomeni, da se za rebalans, ki bi znanosti že v l. 2017 namenil 40 milijonov več, lahko obrišemo pod nosom ... Seveda bi lahko (zlonamerno) ugibali, natolcevali in podtikali, kako in zakaj je do nenadne odpovedi prišlo, a bomo to prihranili za kako drugo priložnost, kajti, kakor smo ugotovili že pred nekaj stavki, čudna so pota Gospodova. Da bi nas imeli za blasfemične nergače in špilferderberje, pa res ne bi želeli.
Za rebalans, ki bi znanosti že v letu 2017 namenil 40 milijonov več, se lahko znanstveniki obrišejo pod nosom, meni direktor Pedagoškega inštituta Igor Ž. Žagar. Foto Jože Suhadolnik / Delo
Portugalski vzor
Sam sem skušal problem raziskovalne dejavnosti oz. javnih raziskovalnih zavodov dodatno osvetliti v Dnevnikovem Objektivu (27. maja 2017). »Dodatno osvetliti« pomeni, da namreč ne gre le za to, da je odstotek BDP, ki ga slovenska država oz. vsakokratna vlada namenja znanosti in raziskovanju, sramotno nizek, tako nizek, da se v okviru EU pred Slovenijo uvršča celo izmozgana in dotolčena Grčija. Na presenetljivem drugem mestu, za las za prvouvrščeno Finsko, se je, na primer, znašla Portugalska, država, ki še zdaleč ne sodi med najbogatejše in so jo nekateri še nedavno prezirljivo uvrščali med t. i. države PIGS, v nasprotju s tistimi, ki naj bi ponosno stale na drugi strani kontinuuma kot države BRICKS. Po logiki poimenovanja se prve utapljajo v zadušljivem blatu in bodo kmalu godne za zakol (EU si je neprekinjen dotok kolin zagotovila že z zadnjo (neokolonialno) širitvijo), visoko nad zaudarjajočim prašičjim govnom pa so si novodobne kondominije ustvarile graditeljske države.
No, da ne bomo zašli, samo še nekaj konkretnih in strašljivih številk: od leta 2009, ko je radodarnost slovenske države do znanstvene sfere dosegla vrhunec in je bilo za znanost odmerjenih 183.976.439 evrov, je v nadaljnjih letih odstotek strmoglavo padal in v letu 2015, ki predstavlja absolutno dno, dosegel le še 133.111.368 evrov. V letu 2016 so se številke malenkostno dvignile in z 144.593.031 evri skoraj dosegle raven iz leta 2013.
Toda ne gre le za sramotno nizek odstotek BDP, ki ga slovenska država namenja za znanost, gre za samo organizacijo znanstvenoraziskovalnega dela, ki je v javnih raziskovalnih zavodih sistemsko tako nestabilna, da že v izhodišču onemogoča učinkovito raziskovalno delo. Raziskovalci z desetletnimi izkušnjami včasih resignirano pomislimo, da je država ustvarila tako nemogoče razmere prav zato, da bi onemogočila resno znanstveno delo. In tu ne gre le za osebne blodnje obupanih znanstvenikov, te »blodnje« potrjujejo vsakodnevne izkušnje; vsakodnevna praksa namreč kaže, da dnevna politika tako rekoč po pravilu deluje v neskladju z znanstvenimi ugotovitvami. In če znanosti, očitno, ne potrebuje, zakaj bi jo torej finančno podpirala.
Naj na hitro povzamem ozadje tistega, kar je detajlneje opisano v Dnevnikovem Objektivu. Ustanovitelj javnih raziskovalnih zavodov (JRZ) je vlada, ustanoviteljske obveznosti pa izvaja pristojno ministrstvo, torej ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Toda MIZŠ prek javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) javnim raziskovalnim zavodom zagotavlja le ustanoviteljske obveznosti, ki (predvsem pri manjših inštitutih) pokrijejo le (manjši) del stroškov delovanja uprave in tekočih stroškov JRZ, raziskovalna sredstva pa si morajo prek razpisov, torej kompetitivno in konkurenčno, priboriti na vedno manjšem nacionalnem raziskovalnem trgu (javni razpisi ARRS) ali/in na vedno bolj restriktivnem mednarodnem trgu (razpisi EU). Če povzamem: ustanovitelj JRZ ne le, da ne zagotavlja sredstev za raziskovanje, tudi vseh potrebnih sredstev za »hladno obratovanje«, za sam obstoj JRZ ne zagotavlja v celoti. Kar pomeni, da je raziskovalno delo v osnovi in temeljno, sistemsko prekarno, nestabilno in negotovo, saj imajo raziskovalni projekti povprečno dobo trajanja le do 3 let. Kaj in kako bo po izteku projekta, raziskovalci in raziskovalke ne vedo, zato se še v času trajanja projekta prijavljajo na številne razpise, da bi si zagotovili eksistenco (raziskovalno, posledično pa tudi čisto človeško) tudi po koncu projekta, s katerim se trenutno ukvarjajo. Kar dodatno slabi tekoče raziskovalno delo, saj priprava kvalitetne projektne prijave (zlasti pri mednarodnih projektih) lahko vzame tudi več mesecev, ki bi jih raziskovalci lahko namenili ne le delu pri projektu, temveč pripravi člankov, od katerih objave in pridobljenih točk je odvisna njihova raziskovalna (posledično pa, ponovno, tudi človeška eksistenca). Ker pa so, kakor sem že omenil, ustanoviteljska sredstva ponavadi premajhna, jih je mogoče kompenzirati samo z razpoložljivimi raziskovalnimi sredstvi, kar spet in še dodatno zmanjšuje razpoložljiva raziskovalna sredstva, s tem pa celotno raziskovalno dejavnost, možnost udeležbe na znanstvenih konferencah in nabavo znanstvene literature.
Seveda nisem mogel mimo tega, da stanje v raziskovalni dejavnosti primerjam s stanjem v visokem šolstvu, ki se ga ponavadi omenja v paketu z raziskovalno dejavnostjo. Visoko šolstvo ima seveda svoje specifične probleme in težave, a vendar je situacija z njegovim financiranjem bistveno drugačna kot v primeru javnih raziskovalnih zavodov; malce poenostavljeno: plače visokošolskih delavcev in delavk so relativno stabilne, zaposlitve pa varne, in če delujejo predvsem pedagoško, jim ni treba nenehno prijavljati kratkoročnih projektov, da bi si sploh zagotovili eksistenco.
Na to primerjavo (v navezavi na pripravljajočo se novo raziskovalno zakonodajo) se je, v skladu s svojim poslanstvom, odzval Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) na svoji e-listi (»v skladu s svojim poslanstvom« je tu brati kot »cehovsko«, kot »braneč svoje interese«, saj VSS zastopa le visokošolske delavce, ne pa tudi raziskovalcev), kjer pravi, da sem »žalostno dejstvo ogromne razlike v varnosti zaposlitev zapeljal v stališča, 'naj še sosedu crkne krava'«.
Seveda bi bilo na tem mestu precej neproduktivno razpravljati ali dokazovati, ali sem to res zapisal ali nisem (zelo na kratko: nisem). Veliko bolj produktivno in zanimivo pa si je ogledati metaforično konstrukcijo, ki si jo je VSS izbral za diskvalifikacijo (in posledično, koga dejansko diskvalificira: izjavljalca ali naslovljenca?).
Namreč, kaj dejansko povemo, če rečemo, »naj še sosedu crkne krava«? Ključen je, seveda, členek »še«. Če rečemo, »naj sosedu crkne krava«, to pomeni, da mu iz tega ali onega razloga, iz zavisti, zlobe, hudobije ... želimo nekaj slabega, morda celo najslabše, vsekakor neko izgubo (pa naj bo to krava ali kaj drugega). Če pa v voščilo vrinemo »še«, torej, »naj še sosedu crkne krava«, to pomeni predvsem, da je meni, tistemu, ki to prijazno voščilo izreka, krava že crknila. V kontekstu implicitne kritike in polemike VSS z mojim člankom v Objektivu bi to pomenilo, da mi VSS pripisuje stališče, da želim, da tudi visokošolskim delavcem crkne krava.
Kaj to pomeni? Najprej in predvsem to, da VSS meni, da je nam, raziskovalcem, krava že crknila (verjetno so se tudi zato zavezali izključni obrambi visokošolskih interesov, ki, bodimo pošteni in odkriti, nikakor niso identični z interesi javnih raziskovalnih zavodov). Za to jasno, nedvoumno in z empiričnimi dokazi podprto trditev lahko VSS le čestitam! Res je, naša krava je že krepana, parazitiramo na kadavru, ki vedno bolj zaudarja in se vedno bolj suši, upajoč, da z mesarskimi muhami, ki se v tropih pasejo na razjedenih očesnih zrklih, lahko pridobimo še kak moment eksistence več.
Cuzanje kadavra
Naj mi bo torej dovoljeno, da opišem, kako JRZ-ji cuzamo še zadnje ostanke trohnečega kadavra, da bi preživeli, in kakšne pogoje nam za ta smrdljivi prigrizek postavlja lastnik nekdanje krave, četudi je le-ta danes le še kup gnijoče mrhovine.
Torej, da bi kompenzirali pomanjkanje raziskovalnih sredstev, ki jih še zmanjšuje pomanjkanje ustanoviteljskih sredstev, so si ministrstva izmislila t. i. »pogodbe o sofinanciranju dejavnosti ...«, v skladu s sprejetim letnim programom dela. Kaj to pomeni? To pomeni, da v omenjenih pogodbah ministrstva opredelijo dodatne naloge, ki jih, seveda za plačilo, zanje opravlja konkretni JRZ. Te dejavnosti so lahko zelo raznolike, lahko so blizu dejavnostim, ki jih JRZ tudi sicer opravlja, lahko gre za dejavnosti, ki s samo usmeritvijo posameznega JRZ nimajo nič, ali pa gre za povsem storitvene dejavnosti, ki jih v imenu in namesto konkretnega ministrstva opravi in tudi plača JRZ (npr. organizacija dogodkov z vključenimi kosili in večerjami, izdaja publikacij, izpeljava anketiranj ...).
Zveni lepo in velikodušno, kajneda? In vendar je daleč od tega. Za izpeljavo in plačilo teh dogodkov ministrstvo javnemu raziskovalnemu zavodu namreč ne nakaže (avansira) potrebnih sredstev, ampak jih mora JRZ založiti iz lastnih virov, ki mu jih ministrstvo, praviloma od predložitvi poročila, povrne nekje konec leta. Če morda še nisem bil dovolj jasen, naj povzamem. Raziskovalnih sredstev kronično primanjkuje. Prav tako ustanoviteljskih oz. tistih, ki zagotavljajo »hladno obratovanje«, ki torej sploh šele omogočajo, da je mogoče raziskovati. Ta manko se, kolikor je zakonsko to mogoče, krije iz raziskovalnih sredstev. Da bi kompenzirali pomanjkanje raziskovalnih in ustanoviteljskih sredstev JRZ, nekatera ministrstva z njimi sklepajo (dodatne) pogodbe o sofinanciraju dejavnosti. Toda sredstev za izvedbo teh dejavnosti ministrstva JRZ ne avansirajo, ampak jih morajo JRZ založiti sami. Ampak kako naj kakršna koli sredstva sploh založijo, če pa jim jih primanjkuje?! Če se pogodbe o sofinanciranju sploh sklepajo predvsem zaradi pomanjkanja sredstev?! Tako, bodo hladnokrvno odgovorili na ministrstvu, da založite sredstva iz drugih virov ali pa najamete kredit!
Ste razumeli? Da bi pomagali JRZ-jem zaradi pomanjkanja sredstev, ministrstva z nekaterimi od njih sklepajo pogodbe o sofinanciranju. Vendar jim sredstev, ki jih to sofinanciranje predvideva, ne nakažejo, ampak predpostavljajo, da jih bodo JRZ-ji založili iz drugih virov. Ampak JRZ-ji teh »drugih virov« nimajo, saj so prav zato z ministrstvi sklenili pogodbe o sofinanciranju.
Temu, drage bralke in bralci, spoštovani kolegi in kolegice iz VSS, se v Republiki Sloveniji ne pravi protislovje, temveč umetnost možnega: kako iz razpadlega kadavra izcuzati še kak požirek krepilne nesnage ...
Bogate nagrade za dosežke
In direktorji javnih raziskovalnih zavodov smo za te nevsakdanje spretnosti bogato nagrajeni. Pozitivno smo ocenjeni samo, če letni program dela presežemo za najmanj 5 odstotkov (100-odstotna izpolnitev programa dela ni dovolj). Finančni načrt mora biti (ne glede na siceršnje stanje v RS, število razpisov, vrednosti razpisov) realiziran najmanj 100-odstotno.
Kot dodaten bonus za uspešnost direktorovanja pa se nam šteje, če je vsaj en raziskovalec (ali raziskovalka) prestopil v zasebni sektor in če smo sodelovali v projektih javno-zasebnega partnerstva oz. pri ustanovitvi spin-off podjetij.
Se tudi vam zdi, da je konkretni pravilnik pisal nekdo, ki si želi uničenja javne raziskovalne sfere?
Prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta.
