Spet v zgodbi nemškega ovčarja

Živimo v svetu zakulisij, predstav za javnost in lepih fasad. Ta teden se je menda zareklo Billu Clintonu, ko je v predsedniški nominaciji podpiral svojo ženo, pa je besedo kritike podal Donaldu Trumpu. Šlo je za t. i. Obamacare, reformo zdravstvenega zavarovanja, ki jo je skritiziral, čez kak dan pa zatrdil, da jo je podpiral že od začetka. In o tem načinu pri pravih vsebinah bo kazalo spregovoriti v Sloveniji, začelo pa se bo s poslanstvom šole in s šolstvom. Predsednik slovenske države Borut Pahor je namreč ta teden sadil rožice na podeljevanju državnih nagrad v šolstvu. Razkorak med besedami predsednika države na slovesnosti in realnostjo bi namreč težko bil večji, kot je.

Podobe iz filma Izganjalci duhov

Dobro smo se lahko spoznali z dejstvom in vsebino pojma proxy war, kajti natanko to je kalup vojne, ki poteka v Siriji. Ta kalup ima fasado, ki se kaže kot državljanska vojna, v resnici pa gre za koncentrat vseh svetovnih konfliktov in apetitov na enem za to ustreznem mestu. Na dnu te predstave so se odprla globoka civilizacijska brezna, ki ponazarjajo nekoč veljavne pridobitve humanističnih družb. Tu so dostopnost zdravstva, znanja in socialno dostojanstvo.

Ko je Barack Obama v ZDA predlagal bolj pravičen zdravstveni sistem in z njim zdravstveno reformo, je dregnil v zavarovalniško industrijo, ki kuje strahovite dobičke in ji družbeni model, kakršen je, zelo ustreza. Clintonova kritika v tem tednu na govoru v Flintu v Michiganu je bila, da zdaj obstaja nor sistem, v katerem ima 25 milijonov ljudi nenadoma zdravstveno zavarovanje, prej pa ga ni imelo. STA je Clintona citirala takole: »Potem so tu ljudje, ki ga želijo sesuti, včasih 60 ur na teden. Ljudje potem plačujejo dvojne premije za polovično zavarovanje. To je najbolj nora stvar na svetu ...« Potem so ameriški vodilni mediji prinesli javnomnenjsko raziskavo, v kateri se je Obamova priljubljenost dvignila na 55 odstotkov, kar naj bi bil rekord. Ko po dveh bolj ali manj neuspešnih mandatih nima politično več kaj izgubiti, je izpostavil dostopnost zdravstva.

Poanta dogajanja je, da se socialne, javnoizobraževalne in druge javne zadeve v ZDA razumejo kot zasebni problem ljudi in kot del biznisa, znotraj katerega ljudje organizirajo svoje življenje. Zdaj v tej norosti ZDA skuša posnemati ves svet. Evropski humanistični razvoj je šel drugače, in če kdaj, je zdaj potreba po njenih humanističnih dosežkih resnično velika. Nekoč prepotrebna vera v napredek in akumulacijo kapitala je zaslepila ljudi do te mere, da več ne zmorejo povezati svetovne in domače realnosti z izgubo ali oslabitvijo temeljnih humanističnih dobrin. V Sloveniji ta zaslepljenost traja že petindvajset let in pohod kapitala (ki pa se je v bistvu izkazal predvsem kot laborant v laboratorijih lastninske tranzicije) je dobil svoj kip na oltarju domovine. Medtem so socialna vprašanja obstala v senci padlega socializma in razglasitve zmage nad komunističnim totalitarizmom, ki se danes kaže kot scenerija iz filma Izganjalci duhov (Ghostbusters).

Zelo povedno je, da so se v Sloveniji v istem košu naenkrat znašle institucije, ki so bile nekoč sinonim za humanistično Evropo, to pa so zdravstvene ustanove, šole (šolstvo) in socialne ustanove. Toda potem ko je postalo jasno, da je nova ideologija ekonomizma padla na izpitu civilizacije, je postalo jasno tudi to, da bi se bilo pametno na novo dogovoriti o tem, kakšno družbo je treba sestaviti, da iz starih dosežkov ne bi odvrgli pametnega in da iz novih ne bi ponavljali napak, ki so se izkazale za zelo drage in potencialno usodne.

Čakajoči na učinke zakona

Tu smo obstali in od tod naprej se v debati o javnem dobrem ni zgodilo še nič pametnega. Sprejeli smo maksimo, da je treba poganjati ekonomijo, da je treba odpirati delovna mesta in da je treba podpreti iniciativo podjetnih, kajti na tak način se bo raven splošne blaginje v državi lahko dvigovala.

Ta teden je Val 202 prinesel zgodbo o otrocih, ki so letos letovali na morju po zaslugi socialnih programov. Ena od sodelavk je povedala, da v programu že dolgo niso imeli tako hrane željnih otrok. Tam je bila deklica, ki se ni mogla najesti solate, ker je doma nikoli niso kupovali. Otroci so po trikrat hodili po hrano, kajti kopičili so kalorije, ko se jim je za to ponudila priložnost. Hrano so nosili s seboj v sobe, saj niso verjeli, da bodo naslednji dan še imeli priložnost jesti v enaki meri ... Novinarka je poročala, da so bili nad temi, letos precej bolj zaostrenimi dejstvi pretreseni vsi, od kuharja do vzgojiteljic.

Ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič je na koncu septembra povedala, da je vrednotenje dela pomočnic vzgojiteljic ena od anomalij, in ko so se te zbrale na protestnem shodu pred vlado, je povedala, da so jih »pripravljeni sprejeti«. Toda že pred tem je vlada na seji potrdila predlog proračuna za leti 2017 in 2018 in problem vzgojiteljic se je že v izhodišču videl obravnavan z alibijem prijaznega obraza bolj kot z namenom dvigniti plače s sramotnih 600 evrov navzgor. Toda alibičnost dogajanja se tu ne neha. Slovenija javnih medijev je začela opevati novo gospodarsko rast, vzpostavljeno na tovrstnih napačnih razmerjih, in ideja, da bi otrokom revnejših družin v šolah zagotovili brezplačne malice, je naletela na povsem gluha ušesa oblasti. Člani odbora DZ za delo, družino in socialne zadeve in invalide so kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo označili predlog Združene levice, da bi se otrokom revnih družin v šoli delil brezplačni topli obrok. Logika, nad katero se je zgrozila novinarka Vala 202, je bila, da bodo v vmesnem času odločevalci jedli polne tople obroke (tudi v parlamentu), otroci pa bodo morali čakati na »jasne učinke zakona«. Toda sočasno najvišji politični predstavniki kakor navite ure zatrjujejo, da mora slovenska družba postati »družba znanja«.

Lakiramo rjasto pločevino

Šolski strokovnjaki poudarjajo, da šolsko polje ne sme biti prostor za politično proxy war, temveč prostor humanističnih vrednot in strokovne debate. Alibična govorica predsednika Boruta Pahorja na podelitvi šolskih nagrad, češ da je učiteljstvo zelo odgovoren poklic, ki ima posebno mesto v družbi in ga morajo ljudje spoštovati, je izzvenela kot kozmetično lakiranje od rje načete pločevine na avtomobilu, ki komajda še vozi. Njegov apel, da je otroke treba naučiti se učiti, kajti učijo se za poklice, ki jih sploh še ni, je izzvenel kot apel po dresiranju nemških ovčarjev za gospodarja, ki ga še ne poznajo. Ministrica za izobraževanje je spregovorila o zaupanju v slovenski izobraževalni sistem. Toda kako bodo ljudje lahko zaupali v sistem, ki je na robu prepada, pod njim pa se po centimetrih neprestano posipa kamenje?

Potem je tu še kompleksnejši strokovni problem: namreč, kaj oblasti sploh pomeni sintagma družba znanja. Pedagoški strokovnjaki (Bezlaj, Kovač - Šebart, Rutar) so definirali dileme te družba znanja. Pokazali so, kako se v šolstvu krepijo trendi, da bi pot do znanja v šolah poenostavili, prilagodili potrebam hitre uporabnosti in vsega tega, kar nam določa sodoben tip neoliberalne družbe. Spet se sproža debata o javni šoli kot konceptu humanistično veljavne družbe in ne kot o dekli gospodarstva, kot o podjetniških gazelah in kot o centrih za kulturno artikulacijo otrokovih (ali starševih) užitkov. Strokovnjaki poudarjajo, kako pomemben instrument vzpostavljanja osebnosti, družbenih subjektov je šola in kako pomembno je, da država do njega spremeni svojo politiko. To bi terjalo nekaj napora tudi pri preurejanju javnih financ.

Pravzaprav se odpira prostor za humanistično fronto, ki edina državo lahko zavaruje pred tistimi napakami, od katerih trdi, da skuša pobegniti. Vprašanje brezplačnega toplega obroka za otroke revnih družin je inovacija, ki se je vlada bržkone boji. Priznati bi si morala, da v državi obstaja revščina in da tudi lakota pri otrocih ni redka. Zato se je raje zatekla v alibično govorico že veljavnega zakona, ob katerem je treba počakati, da se bodo razvili njegovi učinki. Nekaj podobnega je ta teden napravil Bill Clinton, ko je kritiziral Obamacare. Za nazaj je o sebi povedal nekaj, kar mu ne bi bilo treba, o prihodnji politiki. Tu pa je Evropa – in Slovenija kot tudi EU se bosta v nasprotju z ZDA morali vrniti v izhodišče enakosti v možnostih.