Luca Guadagnino: Srečujete se na FB in tudi pof... se tam. Narobe!

Scenarij je napisal James Ivory, režiser filmov Howardov kot, Ostanki dneva, Soba z razgledom in filma Maurice, enega najpomembnejših filmov gejevske kulture. »Ko so me pred osmimi leti ameriški producenti prosili, naj v naravi raziščem morebitne lokacije za snemanje Pokliči me po svojem imenu, v knjigi se zgodba odvija v Liguriji, je Ivory že bil sreda razvoja projekta, pripravljal je scenarij. Potem je predvideni režiser odstopil, jaz pa sem začel pomagati Ivoryju, da bi čim prej končala s pisanjem. Vmes smo iskali režiserje. Nekateri so privolili, drugi ne. Potem sem sam postal eden od producentov filma in režijo smo ponudili Jamesu. Ko se je pokazalo, da bi Ivory za uresničitev svoje vizije potreboval osem milijonov dolarjev, so odstopili tudi drugi. Pokliči me po svojem imenu mi je bil že prirasel k srcu, zato sem pritegnil še brazilske in francoske producente in film sem za tri milijone in pol posnel v enem mesecu. Nekaj denarja smo prihranili tudi s tem, da smo film posneli kar v kraju, kjer živim, v Cremi in bližnji okolici. Snemal sem z eno kamero in moja ekipa je bila resnično maloštevilna.«

Foto: osebni arhiv režiserja

In tako je iz tega majhnega projekta nastala super uspešnica - film, ki pripoveduje o odnosih med starši in otroci, ne toliko o telesnosti kot o čustvovanju, prvi ljubezni in o tem, da prav brezpogojno dajanje drugemu osvobaja posameznika - ki pobira nagrado za nagrado. »Nazadnje je to film o iskanju lepote, ne tiste absolutne, temveč čisto intimne, ki je v vsakem od nas.«

Luco poznam že vrsto let, iz obdobja, ko si še ni mogel predstavljati, da bodo njegovi filmi oboževani na festivalih in med občinstvom. Vmes je bilo nekaj grenkih epizod; bila sem prisotna, ko so ga na enem od večjih festivalov izžvižgali. Kritiki teptali v nič. A nekako je bilo jasno, da bo ta radovedni, verjetno eden bolj izobraženih in razgledanih režiserjev, s katerimi sem se pogovarjala, nemara ostajam zaradi najinega prijateljstva nekoliko pristranska, uspel svojo vizijo sveta - stvari, ki urejajo svet in odnose med ljudmi, in njegov pogled je resnično specifičen - in svoje notranje pokrajine preliti na zgodbe, ki bodo ganile gledalce tako, kot je to storil Pokliči me po svojem imenu.

***

Pomlad 2016, v času, ko se v tistih krajih Padske nižine maj z vročino in vlago zliva v junij. Lombardija, okolica Creme, Bergama. Čisto potiho, kolikor je to mogoče, snemalna ekipa, ne več kot deset ljudi, večinoma stkana in dolgoletnih profesionalnih sodelovanj, ki so prerasla v prijateljstva, snema majhen film. Pred ostarelo vilo v Moscazzanu je slišati smeh. Italijanščino, francoščino, angleščino. Tam so igralci Armie Hammer, ki ga še najbolj poznamo iz filma J. Edgar Hoover, v katerem je zadržano, a briljantno odigral Hooverjevega (Leonardo Di Caprio) elegantnega sodelavca in ljubimca Clyda Tolsona. Timothée Chalamet, igralec iz serije Homeland in odraščajoči sin iz Nolanovega Medzvezdja, pa imenitna Michael Stuhlbarg in Amira Casar ter pisatelj Aciman, po katerega romanu snemajo ta film. Večer poprej smo se v neki drugi hiši, nedaleč stran, dolgo v noč pogovarjali o tem, kar se je imelo zgoditi s to zgodbo na filmu. Pokliči me po svojem imenu, kako nenavaden, a zgovoren naslov ... nekaj je vrtalo vame.

Foto: osebni arhiv režiserja

Režiser Luca Guadagnino me je, tako kot zna samo on, tolažilno usmerjal, naj verjamem, da bom nekoč razumela. Ampak, Acimanov roman, njegovo, pravzaprav Eliovo spominjanje na mladost, ja spominjanje, kljub temu, da je v svojih esejih neustavljiv Proustov kritik, je odličen. Skratka, nikomur od tam prisotnih se ni sanjalo, da bo Pokliči me po svojem imenu dobil vse te nagrade, bil nominiran za globuse, oskarje in bafte, tako kot tudi njegovi igralci, glasbeniki, ki so prispevali glasbo in tisti, ki so spisali scenarij ... Še najmanj se je to dozdevalo meni, ki sem se za dva dneva znašla v tej prijetni druščini, kjer je delo potekalo tako tekoče, da je vse skupaj mejilo že na ležerno poležavanje. Nak! Guadagninov sproščeni  način dela je bil samo nežna ukana, kako v kamero ujeti frivolnost, odmev glasov, sence na travi in v krošnjah, vonj breskev (ki sicer niso najbolj doma v Lombardiji) in predvsem zven daljnih in sladkih osemdesetih.

Spominjanje na preteklost je ves čas v zraku. Timmy Chalamet, danes dvaindvajsetletno ameriško igralsko odkritje (ki je nedavno tega z Woodyem Allenom zaključil snemanje filma A Rainy Day in New York, te dni pa ga v slovenskih kinematografih tako kot v Pokliči me po svojem imenu lahko gledamo tudi v opevani Ladybird), se je navduševal nad tem, da njegov Elio ni imel prenosnih telefonov, da ni bilo interneta, še koles na prestave ne zares. »Čas je bil daljši ali pa ga je bilo moč podaljševati. In zdaj zaradi romana in scenarija razumem, kako drugače so se mladi zaljubljali, kako dragoceno je bilo počasno spoznavanje, zapeljevanje, igra mačke z mišjo, ki je v procesu približevanja dveh, ki se želita združiti, vendarle tako pomembno!«

O fant, tvoja generacija veliko zamuja, mu v prijateljski gesti namigne režiser Guadagnino. »Srečujete se na FB in tudi pof... se tam. Narobe! Treba je poriniti roke v meso in drek življenja, da lahko razumeš drugega in s tem tudi sebe.« Filozof.

Foto: osebni arhiv režiserja

In takšnega življenja je kljub skoraj štiridesetletni razdalji med današnjim časom in časom, v katerem sa odvija film, na lombardskem podeželju veliko.

Villa Albergoni v Moscazzanu, nekaj kilometrov stran od Creme, velja za eno najlepših v tistem okolišu. Skoraj zapuščena lepotica iz sedemnajstega stoletja, a ne povsem, s prilegajočim se vrtom in sadovnjakom, je bila kot naročena za snemanje Pokliči me po svojem imenu. Režiser je pred leti celo razmišljal o njenem nakupu, a vzdrževanje takšnega posestva zahteva nenehno in ogromno investiranja vanjo. Zato pa jo je najel za eno poletje, skupaj s prijateljico, Violante Visconti di Modrone, notranje opremil tako, kot bi si to bila želela družina Perlman, družina arheologov in humanistov s sinom Eliom, ki bo v tem smislu gotovo stopal po njihovih poteh. »Ta vila z okolico je postala tretji junak v filmu, Oliverju in Eliu skupaj z naravo nudi zatočišče, prostor, kjer lahko raziskujeta svojo ljubezen,« pove Armie. Tako kot tudi kipi in skulpture, kopije in imitacije, antičnega kiparskega mojstra Praksitela, ki ju opazujejo z najrazličnejših postavitev v stavbi. In srečevanje pogledov, pogosto nostalgičnih, ki si želijo pogleda drugega, tako kot jih beleži kamera tajlandskega mojstra filmske fotografije Sayombhuja Mukdeeproma. To srečevanje občinstva z Američani, ki norijo za Italijo, srečevanje z bello Italio - vse to se zrcali v pogledih mladih ljubimcev.

Foto: osebni arhiv režiserja

***

Danes hočemo vsi biti kul. Ampak za tem »biti kul« se navadno skriva prazni cinizem. In biti ciničen je sploh najbolj preprosta reč na svetu. Od kar vas poznam, pravite da se trudite biti predvsem eno: humanist.

Seveda. Zdaj sem v nevarnem obdobju, ko me zlahka lahko označijo za »kul režiserja«, ki snema »kul filme« s »kul tako imenovani »mejnimi« vsebinami«. Zame je bistveno, da pri vsakem svojem projektu ostanem na isti ravni s svojimi junaki, njihovimi željami in njihovim življenjem.

Ni bilo vedno tako, ampak tokrat vam namenjajo same pozitivne kritike. Pedro Almodovar je izjavil, da je Pokliči me po svojem imenu najboljši film leta 2017. Christopher Nolan, režiser filma Dunkirk prav tako ... Kako zadovoljni ste sami s tem filmom?

Ne vem, kaj bi vam rekel. Gre za mešanico radosti in hipne izgubljenosti, tega nisem vajen. Jasno mi je, da sploh ni nujno, da se bo to, kar glede svojega dela doživljam danes, jutri lahko ponovilo ... Vesel sem, da imajo ljudje radi CMBYN, predvsem zato, ker vsebuje nekaj, kar se m zdi najpomembneje na svetu - sočutje.

Večkrat ste mi rekli, da v Italiji kot režiser ne obstajate.

Seveda...

Zakaj?

Tako pač je. Mislim, da bo moralo preteči precej vode, da bom spet snemal v Italiji.

Zakaj?

Zato. Preveč radoveden sem glede ostalega sveta, da bi vztrajal nekje, kjer ne vem, če je prostor zame.

Kje in kako ste se, filozof, naučili snemanje filmov?

Vam povem po resnici? Iz intervjujev z režiserji in iz gledanja tisočih in tisočih filmov. To sem počel vse od desetega leta dalje, branje in videokasete, potem DVD. Vse, kar so režiserji o svojih filmih povedali v intervjujih, sem preverjal v praksi, aha, zakaj so to in to posneli tako in tako, aha, scenarij pravi tako, svetloba, aha, kadriranje ... Spomnim se knjižne zbirke Castoro Cinema iz devetdesetih, ki je vsak mesec izdala knjigo o enem od režiserjev, vse sem jih natančno predelal. Seveda sem po tistem, ko sem tudi sam postal režiser, ugotovil, da so vmes povedali veliko sranja ... tako kot ga zdaj verjetno govorim tudi sam (smeh).

Celotni intervju z režiserjem in reportažo si lahko preberete v jutrišnji Sobotni prilogi!