Stabilnost Avstrije razpada, koraka v avtoritarno smer

Evropska poslanka Angelika Mlinar o Avstriji v času predsedniških volitev.

Objavljeno
20. maj 2016 13.37
Angelika Mlinar EU poslanka Ljubljana 16.5. 2016 [eu poslanka]
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
V nedeljo bo v Avstriji drugi krog predsedniških volitev, prvič se zmaga kaže skrajni desnici. Evropska poslanka Angelika Mlinar (letnik 1970), avstrijska pravnica in koroška Slovenka, je skeptična – v politiko je šla, ker se bori proti desnici. Je liberalka (ALDE), članica avstrijske stranke NEOS, doktorica prava in članica Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS).

Govori strastno, o Avstriji in njeni politiki nima iluzij. »Zame ljubkost Avstrije a priori ni nikoli obstajala.« Razlaga, kje se je izgubila famozna konsenzualna politika, najbolj značilna lastnost političnega življenja druge avstrijske republike; razčlenjuje skrajno desnico, ki je plod nikoli razčiščene zgodovine, in mainstream stranki, ki sta si razdelili državo na vseh ravneh; prst uperja v plitko, mediokritetno avstrijsko politiko in ne skriva, kako malo državnosti v ravnanju do manjšine na Koroškem premore Slovenija.


Evropa volitve v Avstriji redko opazi, in to še posebej velja za predsedniške volitve, pretežno ceremonialno funkcijo. Tokrat je drugače. Kolikšna sta vznemirjenje in šok?

Tudi sama sem do določene mere šokirana, ampak načeloma smo to pričakovali. Nedavno, pred prvim krogom predsedniških volitev, sem v televizijskem intervjuju rekla, da je zelo verjetno, da bosta prišla v drugi krog Norbert Hofer in Alexander Van der Bellen. Absolutno pa nisem pričakovala tega velikega razpona 15 odstotkov. To je največje presenečenje, vsaj za nas, ki poznamo avstrijsko politiko.

Evropa seveda opazuje avstrijski izid z ustrezno zaskrbljenostjo, reakcije tako predsednika komisije Junckerja kot predsednika parlamenta Schulza so bile zelo jasne in tudi denimo komisarja Oettingerja. Ampak podobno tendenco lahko zasledujemo že nekaj časa, v Evropi gledamo razpadanje velikih, tradicionalnih strank in pojav novih fenomenov; vidimo, kaj se dogaja na Madžarskem in Poljskem, Franciji je za zdaj skrajno desnico še nekako uspelo zajeziti. V Avstriji je pojav pravzaprav ves čas prisoten, dejstvo, da se dogaja konkretno na primeru predsedniških volitev, je bolj ali manj naključno. Če bi bile zdaj državnozborske volitve, bi imeli ustrezen rezultat tam. Avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ) ni nova stranka. Je stalnica, v Avstriji se ponavlja leto 2000 (ko je Evropska unija uvedla diplomatske sankcije po vstopu svobodnjaške stranke v avstrijsko vlado, op. p.), a v veliko hujši obliki.

Dolgo je veljala za »malo, ljubko Avstrijo«, po uvedbi evropskih sankcij pred petnajstimi leti pa se je njena podoba spremenila. Kakšen imidž ima zdaj?

Kot koroška Slovenka seveda vidim Avstrijo s posebne perspektive. Vse življenje sem se borila proti desničarjem, zame ljubkost a priori ni nikoli obstajala. Ob tem, da je Avstrija javno – to lahko rečem z vsem spoštovanjem do vseh avstrijskih dejavnikov – zelo stabilna država. Je gospodarsko in konec koncev tudi politično stabilna. Stabilnost pa iz različnih razlogov razpada, največji razlog je v tem, da je pojav globalen. Demokracija se spreminja, čeprav ne vemo, v katero smer se gre.

Lahko s triumfom postnacistov skrene desno, postane težavna država? So te volitve bolj protestno glasovanje proti tradicionalnim strankam ali pa obrat v neko drugo, bolj avtoritarno, neliberalno smer?

To zadnje. Ne delam si nobenih iluzij, ob čemer sem sama zastopnica liberalne politike. Vsi vidimo, da je princip liberalne demokracije povsod pod hudim pritiskom, ne glede na Avstrijo, ki je majhna, in niti ni tako zelo važno, kaj se zgodi v Avstriji; kar je dejstvo, ki olajša bolečino. Vsepovsod je tendenca ista in ni naključje, da je toliko ljudi, ki po svoje razumejo Putina. Do Erdoğana imajo iz drugih razlogov večjo distanco, to skoraj spoštljivo, občudujoče obnašanje do Putina pa je zgovorno. Prepričana sem, da gre v primeru Avstrije bolj za korak v avtoritarno smer kot pa samo za protest proti uveljavljenim strankam. V zadnjih mesecih smo bili namreč deležni še večje katastrofe – tega, da so se vladajoče stranke popolnoma prilagodile zahtevam svobodnjakov glede begunske politike. Predvsem socialdemokrati so se preobrnili za 180 stopinj. In rezultat je bil, da je odšel kancler, kar je še bolj absurdno. Vse samo kaže, da je za tem več kot goli protest.

Postaja Avstrija v tem smislu peta članica višegrajske skupine?

Zelo fer vprašanje, to sem sama v evropskem parlamentu Avstrijcem že večkrat očitala. Namesto da bi delali zunanjo politiko in bi minister sprožil kako iniciativo o skupni evropski azilni in migracijski politiki, ni imel početi nič boljšega, kot da je potoval po Balkanu in pripravil Makedonijo do tega, da je zaprla meje. Na ta način smo vsi skupaj destabilizirali severni Balkan. Ne bom zagovarjala Slovenije, a konec koncev ima Avstrija le še drugo vlogo – tako zgodovinsko kot po teži in avtoriteti ter uveljavljenosti svojih struktur. Države bi vendar morale stopiti skupaj in prepričati tudi svoje partnerske stranke, s katerimi sedijo v evropskem parlamentu, čisto konkretno stranko madžarskega premiera Orbána. Prepričana sem, da bi tak pritisk imel rezultat. Tako pa so nekaj tednov ali mesecev vpili, nakar so bolj ali manj odobrili to, kar je Orbán naredil s svojimi mejami. Gre za vprašanje karakterja, kdo ima večjo doslednost v svojem ravnanju. Edina valuta, ki jo imaš kot politik, je tvoja doslednost in dostojnost; če se temu odrečeš, ni čudno, da je, kar je.

Sta bila problem prvega kroga volitev tudi oba kandidata, ki sta ju izbrali tradicionalni stranki? Slišati je bilo očitke o včerajšnjih ljudeh.

No, tudi Van der Bellen in Hofer nista predstavnika novih časov. Edina zanimiva kandidatka med njimi je bila Irmgard Griss, prvič se je pojavila v politiki in bila je precej uspešna. Brez vsake strukture je dosegla 18 odstotkov. Po svoje je tudi ta podatek absurden, vprašamo se lahko, na čem vendar je temeljil. Med drugim kaže, kako volatilno je vse skupaj postalo. Ne vem niti, koga bi socialdemokrati in konservativci lahko imenovali ... Zvezdniška imena so vedno neka iluzija, niti jih ni veliko in niti to niso dobri politiki.

Prvič po letu 1945 etablirani stranki – vedno sta vodili Avstrijo, bodisi sami bodisi v koaliciji – v drugem krogu predsedniških volitev ostajata brez svojega kandidata. In socialdemokratska in ljudska stranka sta doslej skupaj dobivali 80 odstotkov podpore. Kaj se je zgodilo?

Dejansko neverjetno. En teden po volitvah (prvem krogu, op. p.) sem srečala Rudolfa Hundstorferja, socialdemokratskega kandidata, in rekel je, da so sicer pričakovali poraz, a takšnega rezultata vendar ne. Izid je bil katastrofalen tudi na Dunaju, kjer je kandidat Zelenih Van der Bellen dobil kakih 30 odstotkov, Hundstorfer pa dvajset odstotkov glasov. Stvari so se popolnoma zrušile. Tega sama ne vidim samo v negativni luči. Pripadam opozicijski stranki in imamo razloge, zakaj smo kandidirali in zakaj nam je uspel vstop v državni zbor leta 2013. Ob spoštovanju in zaslugah za stabilno in uspešno državo pa je treba povedati, da sta si vodilni stranki enostavno razdelili republiko; in to na vseh ravneh. To je praksa, ki je v takšni obliki druge države ne poznajo, v Nemčiji tega ni. Tudi avstrijski parlamentarizem ni več živ. V avstrijskem državnem zboru so poslanke in poslanci vladnih strank samo podaljšana roka vlade. Ne poznamo aktivnega parlamentarizma, kakršen obstaja v Skandinaviji ali tudi v evropskem parlamentu, kjer si moraš poiskati svoje večine prek strank, s pogajanji doseči kompromis. To se v Avstriji dogaja v najboljšem primeru samo v koaliciji.

Toda Avstrijo poznamo po konsenzualni demokraciji. Politični sistem je po drugi svetovni vojni temeljil na partnerstvu med stranko dela in zastopniki kapitala, pomenil je usklajevanje različnih interesov v predhodnih postopkih, ki preprečujejo zaostritev konfliktov. Kaj se je zgodilo z demokracijo konsenza?

Ja, Avstrija ima v bistvu demokracijo konsenza in socialnega partnerstva. Moram se smejati, kajti Habsburžani so bili najdolgotrajnejša monarhija na kontinentu. In to ne zaradi posebno inovativnega pristopa, ampak samo zaradi stabilnosti. Zagotavljali so trdnost – nobenih revolucij, nobenih izboljšanj, izpopolnitev, v bistvu nič kaj zanimivega, samo golo ohranjanje. In očitno se to nadaljuje; vladajoče stranke, nekdanje »velike«, niso počele nič drugega kot to. A časi se spreminjajo in enkrat je pač konec. Če se sam ne reformiraš, te pač okolje reformira. Zdaj imamo to, le da gre reforma v neko čudno smer. Če je alternativa FPÖ, potem bo še zanimivo.

Kako daleč je segla strankarska polastitev, preplet strankarskih struktur z državnimi?

Do absolutnega konca, vse je bilo porazdeljeno. Nobene objektivne, individualne politike, samo še klientelizem skupine, ki te je postavila. Šlo je tako daleč, da ne samo, da so bili na šolah paritetno imenovani ravnatelji, ampak tudi vsi učitelji in čistilke; da ne govorimo o kakih veleposlanikih in podobno.

Se ni nič spremenilo po vstopu Avstrije v EU?

Ne bistveno, krogi so ostali zelo zaprti. To je tudi razlog, zakaj sama v Avstriji nisem nikoli nič postala. Nisem imela strankarske knjižice. Kariero sem naredila prek evropske komisije. Znotraj Avstrije, kjerkoli si se za kaj potegoval, je bilo to popolno brezupno, da o Koroški niti ne govorim, tam je stvar še enkrat hujša.

Avstrijo je dolgo časa reševal zelo visok nivo izobrazbe. Vendar se je tudi ta zrušil. Gre za paralelni problem: na eni strani popolni protekcionizem v smislu protekcionaštva samo ljudi iz svoje skupine, pri čemer Avstrija ni zelo velika država; na drugi strani pa kadrovanje ljudi, ki niso dobro izobraženi, kar pomeni slabo kvaliteto. Povedano nikakor ne velja samo za Avstrijo, enako je drugod. Intelektualni sloj se je večinoma poslovil od politike. Več denarja in več prestiža je drugje. Ni pa vse samo krivda mediokritet, ampak tudi tistih drugih, ki se ne udejstvujejo.

Govorim pravzaprav o tem, da je iz politike odšel intelektualni, državljanski sloj. To ima seveda določene posledice. Politika potrebuje mešanico vsega, potrebuje velemeščane, potrebuje Grossbürgertum, veliko buržoazijo, prepričana sem o tem. Tipičen primer tega je bil Bruno Kreisky (kancler 1970–1983, op. p.) Teh ljudi ni več v politiki, ker so se umaknili v zasebni sektor. S tem je bila tudi odgovornost za razvoj družbe predana drugim ljudem. Poglejte, nekdanji kancler Werner Faymann ni imel niti zaključenega študija. Največja zvezda avstrijske vlade je Sebastian Kurz, ki je star 29 let in prav tako nima končane univerze. To je znak nečesa, kazalnik, da lahko postaneš vse, zadošča samo strankarska pripadnost. In tu je še blazna zaljubljenost v mlado moško energijo: to je obstajalo od Jörga Haiderja prek Karla-Heinza Grasserja, sedaj Kurz. Gre za pomemben simbol. Oni so Schwiegersöhne der Nation, zeti, ki bi si jih želel vsakdo. V resnici so stvari infantilne in neresne, še posebno v kombinaciji z medijskim pristopom, ko gre politika samo še v smer zabavljaštva. Razprave so včasih povsem brezpredmetne, vsaj v avstrijskem formatu. Nemčija ima pač globlje debate, v Avstriji te ne sežejo onkraj plitkih sloganov. Ko se vse zoži na tak nivo, ni mogoče pričakovati, da bi si kdo vzel čas za kake vizije in teze. Zapadli smo v hitro konzumacijo kvaziresnic, ki so samo še informacija. Za gradnjo politike je potreben neki drug tip človeka, ki se ga morda v medijih niti ne da več enostavno prodati.

Kakšna je vaša napoved za nedeljo?

Seveda sem se močno zavzela za podporo Van der Bellenu, z našo stranko vred, vendar odkrito rečeno ne verjamem, da bi se stvari lahko obrnile. Razlika je prevelika in situacija niti ni taka, kot je v Franciji, kjer so strnili vrste proti skrajno desni stranki.

Avstrija je pretežno konservativna država, kakih 60 odstotkov prebivalcev je konservativnih, ali ne?

To je največji problem.

Hkrati obe mainstream stranki flirtata s svobodnjaki?

No, to ni nič novega. Koalicije so obstajale tako na eni kot na drugi strani, načeloma pa je tako, da tja, kjer sije sonce, hočejo vsi. Poglejte, tako socialdemokracija kot konservativci, in velja za Avstrijo kot za preostalo Evropo, so se nekako izgubili. Kake vizije ni. Edini, ki imajo zagon, so skrajni levičarji, teh v Avstriji ni, in skrajni desničarji, ki imajo jasen cilj. Gre jim za uničenje Evropske unije, popolni tržni protekcionizem, sanjarijo o vračanju v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ki da so bila tako zelo lepa. Ne znam si predstavljati, kaj je bilo takrat tako idealno, to je neka čudna nostalgija, ki je povsem brez veze. In, odkrito rečeno, do določene mere jo gojijo tudi Zeleni. Gre za neke vrste idealiziranje bidermajerja: vsi bomo doma samo še gojili biokorenčke, potem pa bo svet v redu. Ni mi jasno, kje ti ljudje živijo. Navaden človek potrebuje službo, ponavadi v podjetju, vsi najbrž ne bodo delali za državo. Opažam popolno nerazumevanje bazičnega sistema gospodarstva, znake neverjetne saturiranosti, v kateri živimo v zadnjih desetletjih.

Če bo v nedeljo za predsednika izvoljen skrajni desničar, to ne bo samo nekdo s skrajnodesno preteklostjo, kot Waldheim, temveč aktivni član svobodnjakov. To je močno sporočilo, kajne?

To je nova kvaliteta.

In Avstrija bi lahko zatem dobila tudi skrajno desnega kanclerja. Hoferjev protikandidat Van der Bellen je obljubil, da kot morebitni predsednik ne bo podelil mandata za sestavo vlade svobodnjakom, tudi če bi zmagali. Najbrž za verjetnejšega desničarskega predsednika velja isto. Avstrijci bodo torej v nedeljo glasovali o veliko več kot samo o predsedniku, posredno tudi o tem, kdo bo v prihodnosti na čelu vlade. Drži?

Ja, sama večkrat rečem, vsak državljan, državljanka ima pravico, da izrazi svoje mnenje na volitvah, ampak vsak in vsaka ima prav tako odgovornost za to, kar je volil. To je treba ljudem pojasnjevati vedno znova, oni prevzamejo odgovornost, koga posadijo na kakšno pozicijo. Občutek za to se je čisto izgubil. Ljudje letijo na volitve, potem pa udrihajo povprek. Naj vendar pogledajo, koga volijo.

Sicer pa, ja, za veliko več gre. Če bi dejansko prišlo do tega, da bi zmagal Van der Bellen, bi to pomenilo upanje, da je mogoče obrniti zadevo spet v bolj konstruktivne vode. Z novim kanclerjem Christianom Kernom obstaja ta možnost, a to je seveda samo upanje. Po fizionomiji je podoben tip kot predsednik svobodnjaške stranke in ljudje volijo tudi to. V politiki šteje vse, od frizure do glasu. To bi nam dalo zagon, a ne verjamem, da se bo zgodilo. Bojim se, da bo zmagal Hofer. In že nakazuje, da ne pojmuje mesta predsednika države tako, kot se ga je do zdaj pojmovalo, kot bolj ali manj formalno zadevo, medtem ko se politika dela drugje. Po ustavi ima predsednik to možnost.

A je nihče doslej ni izrabljal.

Drži.

Torej je na obzorju predsednik, ki se ne bo samoomejeval?

Bomo videli, kaj bo. Saj veste, nekaj so obljube, drugo je politična realnost. Odvisno je tudi, kako se odzovejo ostali dejavniki, vsi ne bodo zapadli v popolno apatijo in pasivnost. To je isti problem kakor s Trumpom. Ravno tako enostavno tudi vse ni, to je vendarle predsednik države in ne totalni avtoritarni vodja.

Si lahko predstavljate skrajna desničarja na obeh položajih?

Ja.

To bi bila ena druga država?

Ja in te teorije – o tretji oziroma četrti republiki – tudi obstajajo. Sama tega ne izključujem. V politiko sem šla ravno zato, ker sem se vedno borila proti desničarjem, tako na Koroškem kot zdaj v celotni zvezni državi. Avstriji je to lastno, s tem se ne strinjam, ne vidim konstruktivnega prispevka. Z vsakim se pogovarjam, toda z desničarji ne sodelujem nikjer in nikoli. Ne vidim demokratične potrebe po tem.

Zelo simptomatično je, da Avstrija ni nikoli opravila obračuna, razčistila svoje vloge v drugi svetovni vojni. Je zato tako močna skrajna desnica?

Ja, in to je vsa razlika med Nemčijo in Avstrijo. Prva se je morala z zgodovino soočiti, drugi ni bilo treba, ker se je vzpostavila teza okupatorske teorije in s tem je bila stvar zaključena. To, kar se zdaj dogaja, ni nič drugega kot rezultat. Fenomeni, kakšne pozna Avstrija vsaj preteklih dvajset let, od Haiderjeve dobe dalje, v Nemčiji ne bi bili možni.

Thomas Bernhard je bil drzen kritik polpretekle zgodovine, kopal je po drobovju Avstrije in njene temačne preteklosti, pisal o tabujih, ukoreninjenem problemu avtoritarnosti, šovinizma, oziranju v preteklost, pomanjkanju odgovornosti. Opažate to tudi v mednarodni politiki Avstrije, odnosu do Rusije?

Gre za odnose, za katere mi ni jasno, odkod izvirajo. Nimam kake velike teorije o tem, ne vem pravzaprav, odkod to prihaja. Svobodnjaška stranka ima seveda zelo tesne odnose z Rusijo, enako kot v Franciji Marine Le Pen. Vemo, Rusija je zelo spretna pri podpiranju sil, ki so destruktivne. Ob vsej tej kritiki pa gre seveda za naš problem, na nas učinkuje.

Tudi Dunaj goji posebne odnose z Moskvo.

Uradna politika je zelo čudna, kar se tiče sankcij in uradnih obiskov v Rusijo. Ne razumem, ne znam pojasniti.

Na aktualno odločanje avstrijskih volivcev najbolj vplivata begunska problematika in vladna politika. Je begunska kriza katalizator?

Morda samo še pika na i. Pretekli teden sva na neki prireditvi na Koroškem sodelovala dva evropska poslanca. Koroška je tako ali tako problem zase, tamkajšnje vzdušje je svojsko. V občinstvu je bilo razpoloženje zelo agresivno, podobno sem doživela tudi v Sloveniji. Ljudje so shisterizirani, in to glede vsake teme, postajajo napadalni, smo tik pred tem, da postanemo vsi skupaj fizično agresivni. S tem je treba nehati. Politika dela hudo napako, zapravili bomo demokracijo. Ne gre samo za begunce, gre za karkoli. Naloga politike je, da ljudem da občutek, da se svet ne bo jutri podrl. Svobodnjaki od tega živijo, to je popolni populizem, prišel je že v vsako družino.

Avstrijska vlada je docela zasukala politiko do beguncev, najprej je kritizirala Orbánovo Madžarsko, nato je sama zaprla mejo. Kako komentirate?

To je slaba politika. Dokler misliš, da se te stvari ne tičejo, očitaš drugim, da niso solidarni, ko pa moraš biti sam solidaren, so stvari videti malce drugače. Kar se je dogajalo minulo poletje, je bilo presenečenje, strinjam se edinole z Angelo Merkel. Kanclerka pravi, v čem je problem, gre vendar za 0,2 odstotka evropskega prebivalstva. V Libanonu, na primer, je 25 do 30 odstotkov beguncev, torej so evropske reakcije absurdne, brez kakršne koli povezave z realnostjo. Ste v zadnjih dveh tednih kje videli kakega begunca? Velikokrat se pogovarjam z ljudmi prav o tem. Zadnjič sem sedela v Münchnu z nekimi znankami, pripadnicami najvišjega sloja družbe: univerzitetne profesorice, odvetnice ... In so začele razlagati, kako se počutujo ogrožene. Živijo v najboljšem okraju Münchna, v 150 kvadratnih metrov velikih stanovanjih. Rekla sem jim, drage moje, ve nimate niti pravice, da bi se bale, kje pa ste kdaj koga sploh srečale.

Toda Avstrija je sprejela 100 tisoč ljudi. To ni malo.

Uradna številka je 90 tisoč ljudi, vendar ne vemo, koliko jih je zares. V času madžarske krize je prišlo v Avstrijo 180 tisoč ljudi.

No, Slovenija šteje prišleke v lekarniških dozah ...

Strinjam se. Objektivno gledano je to za Avstrijo solidno število, ki nikogar ne spravlja v zadrego. Številka je čisto v redu, če izhajamo iz tega, da se bodo odzvale tudi druge evropske države in bomo zadevo skupaj rešili. Toda ne z zapiranjem meja in ne s postavljanjem plotov na Brennerju. Takšne reakcije so popolnoma nekonstruktivne.

Kaj je s programi integracije za begunce, kako se odzivata lokalna in nacionalna raven?

Večina jih je še vedno na Dunaju, ena tretjina občin ni vzela nobenega begunca, kar je problem, koncentracija je velika. Večkrat rečem, da je dublinski sistem – način, kako kot zelo razvite evropske države ravnamo s prošnjami za azil – narejen za dobre čase, za sončno nedeljo. Zdaj pa je torek, malce dežuje, nekoliko je vetrovno in vsi so histerični in ne vedo, kaj in kako. Dublinski sistem ne deluje. Nobena država, ne Grčija ne Italija in niti Avstrija ali Nemčija, tega ne bi zmogla sama, to je nesmiselno. Kaj šele Grčija, ki ima brez beguncev toliko težav, kako naj bi zdaj stvari naenkrat funkcionirale. Tudi Avstrija je dokazala, da ima težave. Ob navalu se je vse skupaj sesulo, če ne bi imeli civilne družbe in vseh humanitarnih organizacij, bi nastala velika katastrofa. Hvala njim, da jim je uspelo rešiti, kolikor so lahko.

Je problem tudi rasizem? Koliko ga je opaziti v avstrijski družbi?

Prepričana sem, da so ljudje povsod na planetu enako rasistični oziroma nerasistični. Avstrijcev nimam za posebne rasiste, res ne. Ne bi si upala tega trditi. Ljudje so naposled velikodušni, vem, da jih je ogromno dalo na razpolago ali vsaj ponudilo svoje hiše, hotele, pa večinoma zaradi predpisov in standardov to ni šlo. Pogovarjala sem se s Christianom Konradom, ki je koordinator vlade za begunsko vprašanje, in mi je slednje potrdil. Rekel mi je, to je bilo pred dvema mesecema, da ima še vedno 350 mladih ljudi, ki jih mora nekako spraviti pod streho. Standardi pa so tako katastrofalni, da ljudje potem spijo v šotorih. Prilagoditi bomo morali zadeve stvarnosti, da bomo lahko pomagali učinkoviteje in bolj konkretno in da tudi javnost potem ne bo gledala teh dramatičnih slik.

Finančne malverzacije v Avstriji so nadvse obsežne, banka Hypo Alpe-Adria je samo en primer. Dežela Koroška je s poroštvom praktično pred insolventnostjo, kajne?

Ja, avstrijsko republiko je spravila v hude škripce. Imamo proračun v višini 60 milijard, od tega bo približno 20 milijard stala banka Hypo. To niti za Avstrijo ni enostavna stvar, tega tudi ona ne more kar tako sprejeti. Zato vedno znova rečem: kdor misli, da bo s svobodnjaki gospodarska politika uspešna, ima zelo kratek spomin. Kako je mogoče, da se tega problema ne pripiše svobodnjaški stranki? To mi je popolnoma nerazumljivo. Gre vendar za deželno banko koroške vlade pod Haiderjem. Karkoli se je dogajalo, se je takrat dogajalo z védenjem svobodnjakov.

Ali v kampanji predsedniških volitev tega ni nihče potegnil na plan?

Ne, zame je to nezmožnost ostalih strank ... Mi smo se seveda proti temu stalno borili, ker gre tudi za podržavljenje banke in gre za vprašanje, kdaj je res nastala škoda oziroma kdaj ni nastala. Če do finančne krize ne bi prišlo leta 2008, bi najbrž trajajalo dalj časa, da bi zadeva prišla na dan. Kriza je bila tisti sprožilec, da se je vse skupaj zelo hitro zrušilo.

Zelo zanimivo je, da se v Evropi zmanjšuje število stečajev, v Avstriji pa se povečuje; prav tako brezposelnost raste, investicij je malo, poceni denarju navkljub. Lahko razložite?

To so posledice nereformiranja tako administracije kot federalizma in sploh države kot take. Država, takšna kot je, solidno funkcionira, a v bistvu nas stane preveč denarja. Avstrija ima devet zveznih dežel in za tako majhno državo, z 8,5 milijona prebivalcev, je to čisto preveč. Kar pa se ekonomije tiče, ta vedno reagira samo na vzdušje – brez pravega vzdušja ni nič. In če imajo podjetniki občutek, in to utemeljen občutek, da imajo preveč dajatev, da so preveč obremenjeni z davki, potem pač ne bodo investirali; in se niti ne bodo tu naseljevali. Zdaj dobivamo račun. Ob čemer ima Avstrija procentualno več podjetnikov na prebivalca kot Nemčija. Podjetništvo je v bistvu naša hrbtenica, več kot 52 odstotkov vseh ljudi, ki delajo, je direktno ali indirektno odvisnih od državnega proračuna. Ostali morajo zaslužiti denar. To je problem.

Sami zase ste velikokrat povedali, da gojite načelno uporništvo. Toda močni asimilacijski pritiski so nasploh dosegli svoje. Je še kak odpor slovenske manjšine na Koroškem?

Nedavno so mi zastavili vprašanje, ali bi okoliščina, da bi Hofer postal predsednik države, pomenila, da se bodo Slovenci bolj upirali. To se mi zdi zelo nefer dilema. Ali je še več pritiska na neko manjšino, ki je že tako ali tako ni več, tisto, kar potrebujemo? Koroški Slovenci bi potrebovali konstruktivno podporo in ne še enega pritiska z leve ali desne, grožnje s fizičnim uničenjem. Od zrele države bi si želela strategije do zamejskih Slovencev. Koroški Slovenci potrebujemo demokratično legitimirano skupno zastopstvo in ne treh organizacij, organiziranih po načelu društev kot v 19. stoletju. Takšna organizacija, sestanki s samoimenovami vodji tretjerazrednih klubov, je absurdna. Manjšina ima pravico do legitimnega sogovornika. Ne gre za finančni zalogaj, samo za politično voljo. Če bi se Slovenija jasno izrekla za to, bi Avstrija to takoj priznala. Avstrija si je pri vprašanju svoje manjšine na Južnem Tirolskem iskala zaveznike in enako si jih mora poiskati Slovenija, če se ima za resno državo.

Kako gledate na postavljene dvojezične table? Zakaj Slovenija sprejema drobtinice?

Haha, sedemdeset let je malce dolga doba za to, da imamo dvesto tabel. Drobtine gor ali dol, če ima državo neko strategijo, se lahko za nekaj zavzema, če je nima, pa ne. Se moram kot koroška Slovenka pogajat s Heimatdienstom? Ja, kje pa smo? To enostavno ne gre. Toda odločitev o tem je politična.

Se je slovenska politika poistovetila z avstrijskimi stališči in ne zagovarja več vitalnega slovenskega interesa?

Jaz sem to vzela na znanje, zaradi tega nisem nič bolj, nič manj koroška Slovenka. V resnici pa gre za razumevanje lastne državnosti. O tem sem imela lep pogovor z Borisom Pahorjem, popolnoma se strinjam z njim. Sem zavedna koroška Slovenka in zagovarjam narodnostno politiko. Sem to, kar sem. Nikomur ničesar ne jemljem, pravico imam, da se zavzemam za lastni interes. Bilo bi lepo, če bi še kdo drug razumel, da je to v našem lastnem interesu. Spoštujejo te samo takrat, ko vidijo, da se postaviš za svoje pravice – na čisto osebni ravni, v družbenem, političnem življenju so vedno isti mehanizmi.