Tiskane izdaje
Pablo Picasso je slikal vse do konca življenja. V zadnjih štirih letih je naslikal več kot v katerem koli drugem obdobju. Vitalnež z bleščečimi očmi je rad rekel, da kar nekaj časa traja, preden človek postane mlad. Starejši je bil, večja so bila njegova platna. In vedno bolj erotična. Slikal je velikanske akte, ogromne spolne organe, erotične objeme, moške in ženske, ki se poljubljajo z jeziki, ki spominjajo na ovijalke, odkrival je povsem nove oblike in barve. »Dobro je, če človek ve, kako je biti vulgaren,« je dejal.
Belo platno je bilo zanj arena, v katero se je kot bik zaganjal s čopičem. Ženske imajo na teh slikah velikanske roke, prsi so kot gorovja, noge kot delte rek in njihove ostre oči kameleonsko gledajo v vse smeri. Žensko telo je bilo za Picassa metafora za svet. Želel si je, da bi bila ta telesa čim bolj fizična, mesena in organska. Njegove ženske urinirajo, masturbirajo, pohotno se raztezajo po vsem platnu in gledajo noter in ven. Zdi se, da je tako velika platna ustvarjal, ker je želel, preden umre, naslikati še vse, kar je bilo v njem. Zdelo se je, da ima še toliko povedati in tako malo časa. Zadnjih nekaj mesecev so bile njegove podobe drugačne; veliko je bilo avtoportretov, na katerih se zdi, kot da prestrašeno in odločno zre smrti v obraz, slikal je tudi matere z otroki, instrumente, predvsem trobente in ptice v čudoviti pokrajini, povsem neznačilni zanj. Umrl je pri enaindevetdesetih letih. Deset dni pred smrtjo je še izbiral platna za novo razstavo.
Tudi eterične slike Clauda Moneta, ki so nastajale na njegovem čudovitem vrtu v vasi Giverny, so bile proti koncu njegovega življenja vedno večje in vedno bolj abstraktne. Ni slikal ljudi, samo ribnik in vodne linije, a z enako senzualnostjo in erotiko, kot je Picasso upodabljal ženske. Vstal je ob štirih zjutraj in slikal več petmetrskih platen naenkrat, saj je na vsakem želel ujeti različno svetlobo dneva. Delal je vse do večera. Tako kot je Beethoven najbolj dramatične simfonije (recimo Deveto) napisal, ko je že oglušel, je tudi Monet najlepše lilije naslikal, ko mu je začela rasti siva mrena, in tudi ko so mu jo odstranili, so bile barve, ki jih je uporabljal, povsem nezemeljske. Ko človek stoji pred temi platni, leti nad abstraktnimi tridimenzionalnimi zamahi čopičev kot kačji pastir in se, kakor pravi angleški esejist Michael Foley, sprašuje, kako pogumen je moral biti ta stari možakar, da si je upal biti tako zelo nor.
Sto deset let
O tem, kako velika je sila ustvarjanja in kako skuša ubežati celo smrti, je veliko vedel največji japonski umetnik Kacušika Hokusai (1760–1849), ki je bil velik Monetov vzornik in brez katerega, kot verjamejo mnogi likovni kritiki, morda sploh ne bi bilo impresionizma in mnogih van Goghovih del. Hokusai, ki je svoje najbolj znamenite barvne serije lesorezov, recimo 36 pogledov na goro Fudži, naslikal, ko je bil star že čez sedemdeset let, je zapisal, da se je šele pri triinsedemdesetih naučil, kakšne so pravilne oblike živali, rastlin, ptic, rib in žuželk. »Ko bom star osemdeset, bom še bolj napredoval, pri devetdesetih bom zares vstopil v skrivnost stvari, pri stotih bom zagotovo dosegel izjemno stopnjo dojemanja, in ko bom star sto deset let, bo vse, kar bom naslikal, vsaka črta, vsaka pika postala živa.« Pod to razmišljanje se je podpisal: »To sem napisal pri petinsedemdesetih, jaz, nekoč Hokusai, danes Gvakio Rojin, stari mož, nor na slikanje.«
V karieri je namreč Hokusai zamenjal več kot trideset imen. Vsakič, ko je spremenil slog oziroma ko je začel risati nove motive, si je nadel novo ime. Kot da bi želel imeti več življenj v enem življenju. Ves čas je spreminjal slikarski slog tako kot Picasso. Veliko je potoval in se več kot stokrat preselil – menda zato, ker je sovražil pospravljanje. Iz svojega slikarskega studia se je odselil vsakič, ko v njem zaradi umazanije in nakopičenih stvari ni več mogel živeti.
Umrl je pri devetinosemdesetih letih, njegove zadnje besede so bile: »Če bi mi nebesa podarila samo še deset let življenja, bi končno lahko postal veliki umetnik.«
V Britanskem muzeju v Londonu je do 13. avgusta odprta razstava z naslovom Veliki val, ki prikazuje Hokusaijeve umetnine, predvsem dela, ki jih je naslikal v zadnjih tridesetih letih življenja. Ko je bil star šestdeset let, je bila za njim že uspešna in dolga kariera, a kot je verjel, je to obdobje, ko vsak človek začne nov življenjski ciklus.
Hokusai je ves čas slikal povsem različne stvari, njegova radovednost je bila izjemna, ustvarjal je v različnih tehnikah, od barvnih lesorezov do slikanja na svilo. Tudi žanri in motivi so bili raznovrstni: slikal je podobe japonskih lepotic za bogate naročnike, plakate slavnih igralcev, ki so jih navadni meščani, kot danes najstniki, radi lepili na stene, opremljal je knjižne zbirke znanih pesnikov, oblikoval dragocen papir za zavijanje daril in slikal zaželene in zelo eksplicitne erotične albume oziroma šunge, ki so jih takrat na Japonskem kupovali moški in ženske. Ena njegovih najbolj slavnih tovrstnih slik ima naslov Sanje ribičeve žene, nekateri ji rečejo tudi Potapljačica biserov in hobotnica. Prikazuje hobotnico, ki oralno zadovoljuje lepotico, manjša hobotnica pa jo poljublja in svojo lovko nežno ovija okoli njene prsne bradavice. Hokusai je v prazne prostore te slike napisal tudi zgodbo oziroma dialoge ter celo onomatopoetsko opisal zvoke užitka in naslade, ki so prihajali iz mlade ženske.
Sanje ribičeve žene, 1814
Ta erotična slika je danes že del popularne kulture. V nadaljevanki Oglaševalci, na primer, visi na steni čudaškega lastnika reklamne agencije in velikega ljubitelja azijske umetnosti Berta Cooperja, ki nekoč enemu od gostov razloži, da mu je slika všeč zaradi senzualnosti pa tudi zato, ker ga spominja na oglaševalski posel, saj se človek, ko jo gleda, ves čas sprašuje, ali obstaja moški, ki si zna predstavljati njeno ekstazo. V zadnji, sedmi sezoni jo še en lastnik agencije, Roger Sterling, podari nekdanji tajnici Peggy Olson, ta pa jo kasneje s cigareto v ustih ponosno nese skozi hodnik, poln radovednih moških, in jo obesi v svoji pisarni, saj je končno postala šefica. Bert Cooper se je motil: predstava moškega o tej sliki sploh ni pomembna. A erotične šunge tokrat niso tema aktualne londonske razstave o Hokusaiju.
Kako naslikati ves svet?
Razstavljena dela v dobro zastraženem Britanskem muzeju – pri vstopu te namreč pregledajo, kot da bi se vkrcaval na letalo – niso velika, včasih se je treba, da bi opazili vsak detajl, nagniti čisto blizu. Kot se za moža, ki je imel zen v svojem krvnem obtoku, spodobi, je v njegovih podobah mnogo humorja pa tudi erotike. Ko sem gledala lesoreze, ki prikazujejo popotnike, ki jim je nenaden piš vetra odnesel klobuke in zavrtinčil liste papirja, ali skupino ljudi, ki jih je pri prečkanju mostu ujel močan dež, sem se spomnila na filme Kurosave, ki je bil tako dober režiser vremena. Dež ali veter sta v njegovih filmih vedno del scenografije, zvočne slike in atmosfere.
Hokusai je bil tudi predrzen in duhovit performer. V nekem svetišču je pred številnimi gledalci kar z metlo naslikal dvajset metrov velik portret Bodhidharme, ustanovitelja zen budizma, in pri tem porabil več kot šestdeset litrov barve. Najbolj znana anekdota o njem govori, kako je nekoč šogun odšel na lov s sokoli in je med svoje spremstvo povabil tudi Hokusaija in njegovega tekmeca. Nekega dne je priredil tekmovanje, kdo od njiju bo naslikal lepšo sliko. Na koncu sta bili obe sliki popolni. Ni bilo zmagovalca, a Hokusai je velikemu generalu želel dokazati, da je popolna slika lahko tudi nekaj čisto drugega. Pred šogunom je razvil dolg svitek riževega papirja, nanj naslikal široko modro črto, ujel kokoš, ki se je pasla v bližini, njene nožice namočil v rdečo barvo in jo spustil, da je hodila po papirju. Ko je bila slika končana, je šogunu dejal: »Poglejte, gospod, to je reka Tacuta, na katero so padli jesenski javorjevi listi.«
Hokusai je slikal vse. Zanj je bila vsaka stvar, vsako živo bitje veliki čudež, ki ga je treba upodobiti. Na odlično postavljeni razstavi – Angleži to res znajo – lahko vidimo cvetlice, japonske lepotice s črnimi lasmi in nežnimi rdečimi usti, žerjave, ribiče, popotnike, duhove, zmaje, kamne, žabe, psičke, povezane z rdečo vrvico, ribe, samuraje, zmaje, orle, pokrajine, slapove, želve, demone, goro Fudži iz vseh perspektiv ter zornih kotov – in seveda je tu tudi ena najbolj znamenitih slik Daljnega vzhoda, po kateri se imenuje razstava, Veliki val. V Tokiu jo lahko srečamo na vsakem vogalu.
Podoba divjega morja posebno modre barve in veliki val, ki se nevarno vzpenja iz bele pene in grozi, da bo pod sabo pokopal tri majhne čolne, polne zavzetih veslačev. Slika je polna mistike in akcije. Ali bodo ljudje v čolnih preživeli? Je želel Hokusai upodobiti, kako ranljiv je človek pred veličastno silo narave? Gre za podobo apokalipse? Dramatični prizor mirno opazuje njemu tako ljuba gora Fudži, ki jo je naslikal v ozadju in za katero Japonci verjamejo, da hrani skrivnosti o nesmrtnosti. Val je naslikan zelo stripovsko; zdi se, kot da ima majhne uničujoče kremplje, kot da bi bil živ, nekaj med živaljo in rastlino. Hokusai je naslikal na tisoče študij slik morskih valov in morske pene, ves čas se je preizkušal, ali bo znal ujeti nekaj tako gibljivega in izmuzljivega, kot je morje.
Japonci motiva Velikega vala ne vidijo tako katastrofično kot oko zahodnjaka; zdi se jim, da govori zgodbo o pogumu in preživetju, saj se možje v čolnu bojujejo z divjo silo morja. Preživeli bodo le, če bodo prisluhnili tej moči in veslali skupaj z valom; če se bodo želeli tej sili upreti, bodo umrli. Mnoge razlage učijo, da je ta podoba v resnici slikarjev avtoportret in da prikazuje njegovo obsedenost z dolgim življenjem in strahom, da lahko smrt in nesreča prežita za vsakim vogalom.
Veliki val ni le plod njegove domišljije. Znano je, da je bil natančen opazovalec narave, da je prehodil deželo in ves čas natančno opazoval in skiciral naravne pojave. Znanstveniki, ki preučujejo valove, so ugotovili, da na lesorezu ni upodobil cunamija in da imajo valovi v Tokijskem zalivu, kadar se jih več združi v enega, prav takšno obliko. Slika je takoj, ko je bila leta 1833 natisnjena, postala izjemno slavna in tudi komercialno uspešna, založnik, ki jo je prodajal, je stiskal okoli pet tisoč grafik. Založnik je te lesoreze tudi glasno oglaševal, češ da so natisnjeni s posebnimi barvami, ki ne obledijo tako hitro.
Veliki val je umetnik naslikal pri sedemdesetih, ko je ugotovil, da je njegov vnuk izgubil ves njegov denar in je zaradi tega ostal brez doma, zato se je moral skupaj s hčerjo, ki je bila prav tako nadarjena slikarka, preseliti v tempelj. Razmišljal je, da mora najti motiv, ki bo privlačil ljudstvo in bo komercialno uspešen, da mu bo prinesel vsaj nekaj denarja. Izbral je svojo najljubšo goro in se odločil, da jo bo naslikal z vseh strani neba. Tako je nastala serija podob z naslovom 36 pogledov na goro Fudži. Hokusai je bil namreč pripadnik posebnega kulta, katerega člani so radi romali na goro, da bi od tam opazovali zahod ali vzhajanje sonca. Edina težava je bila, da je takrat svoje slavno ime Hokusai podaril najljubšemu učencu, kot je bila navada, in zdaj ga Icu, kot se je imenoval, ni več mogel dobiti nazaj. Zato se je podpisoval, kot se je mnogo let pozneje pevec Prince; Icu, umetnik, nekdaj znan kot Hokusai.
Čas in prostor Eda
Hokusai se je rodil v obrtniški družini, a ga je kasneje posvojil izdelovalec zrcal, zato je vedno rad uprizarjal ženske, ki se nečimrno spogledujejo z zrcalom. Že zelo zgodaj je začel ustvarjati lesoreze, hitro se je učil in se do konca življenja ni prenehal, a ker je bil že od nekdaj upornik in se ni želel držati strogih tradicionalnih estetskih načel, so ga njegovi učitelji velikokrat nagnali ali celo uničili njegova dela. Čeprav je kmalu postal zelo znan, se je zelo težko preživljal. Mnogokrat je svoje umetnine prodajal kar ob cesti, ni se imel za umetnika, ampak za obrtnika. Slikal je podloge za družabne igre, oblikoval je liste, na katere so pesniki pisali haikuje – pismenost je bila v tistem času na Japonskem osemdesetodstotna, v Evropi pa je bilo takrat pismenih komaj štirideset odstotkov prebivalcev. Slikal je igralce kabukija in različne pisane kimone, ki so jih lahko otroci izrezovali in oblačili, ali pa je naslikal hiše in pokrajine, ki so jih prav tako lahko izrezali in sestavili v tridimenzionalne skulpture. Imel je neverjetno domišljijo.
Zmaj v nevihtnem oblaku, 1849, © British Museum, London
Živel je v Tokiu, takratnem Edu, ki je bilo, z milijonom prebivalcev, največje mesto na svetu. Tudi obdobje, v katerem je živel, se je imenovalo Edo in je trajalo od leta 1603 do leta 1968. Japonska je bila v tem času zelo izolirana in odrezana od sveta, Evropejci niso bili zaželeni, ker so preveč radi pridigali o krščanstvu. Tujci so lahko v deželo vstopili le skozi pristanišče v Nagasakiju, ki je bil edina razpoka, skozi katero je bilo mogoče zagledati ta posebni in drugačni svet, a tudi tam je bilo število obiskov omejeno. Vsako leto je lahko v Nagasakiju pristalo le deset kitajskih in ena nizozemska ladja. Nizozemcev se japonski oblastniki niso branili, saj so bili dobri trgovci, predvsem pa zato, ker so bili protestanti. Nizozemci so na Japonsko prinesli slikarska dela in Hokusai se je povsem navdušil nad perspektivo. Začel je obsedeno kopirati nizozemske grafike. Nizozemska vzhodnoindijska družba je pri njem naročila lesoreze, ki prikazujejo vsakdanje japonsko življenje, in te eksotične podobe so začele počasi navduševati umetnike v Evropi.
Pri petinpetdesetih je Hokusai postal eden najboljših slikarjev mange. Danes si pod tem imenom predstavljamo strip, v 19. stoletju pa so to bile predvsem risbe zelo različnih motivov, zbrane v knjižici. Tako kot je Gertrude Stein želela napisati biografijo vsakega človeka, ki je kdaj živel, se zdi, da je Hokusai v mangah želel naslikati vse, kar obstaja, da bi se tako približal neskončnosti ali večnosti. V njegovih mangah že slutimo strip, vidimo celo streljanje s pištolami in eksplozije, ljubezenske zgodbe, navodila, kako naslikati ptico, kako narediti vozel, si zavezati kimono, slikal je različne pregovore, bajke, mite, kamne ... Meni je najbolj všeč slika ženske, ki jo vidimo v hrbet in ki strmi v daljavo ter čisto mirno stoji na vrvi, na katero je privezan podivjani konj. Prispodoba tega, kakšna moč je mir.
Mange so kupovali predvsem delavci in nižji sloji prebivalcev. Še danes si najboljši ustvarjalci sodobnih mang radi pomagajo s slikarskimi priročniki velikega mojstra – naslikal jih je kar nekaj –, velikokrat ga tudi upodobijo kot glavnega junaka stripovskih zgodb, kot modrega žilavega starca s palico. Hokusai je bil pripadnik umetniške smeri, imenovane ukijo-e, znane tudi kot umetnost minljivega sveta ali v dobesednem prevodu »lebdečega sveta«, kot so opisovali tedanjo japonsko družbo, polno užitkov in posebnih lepot. Lesorezi tistega časa skušajo čim bolj upodobiti ta pisani in lepi svet, na njih vidimo sumo borce, gejše, zavite v čudovite kimone, floro in favno, erotiko, gledališča, salone za kopanje, modo. Svet, poln užitkov in radovednosti, ki se spogleduje z budistično mislijo, da je treba živeti v trenutku.
V njegovih delih sta imela posebno mesto tudi mistika in nadnaravno. Nedvomno je tudi Kurosava v filmu Krvavi prestol, ki je čudovita japonska različica Shakespearjevega Macbetha, svojega belega dolgolasega duha, ki napoveduje usodo glavnemu junaku, ustvaril po podobah Hokusaija. Čudeži in nadnaravna bitja so na Japonskem veljali za znamenja modrosti. Veliki slikarski mojster jih je upodabljal zelo različno; včasih so to grozljivo lepa bitja z dolgimi črnimi lasmi, ki prekrivajo tudi njihove obraze (očitno so ti inspirirali podobo, ki leze iz televizijskega ekrana v grozljivkah Krog, posnetih po istoimenskem romanu Kodžija Suzukija). Drugič spet so duhovi smešni, imajo dolge vratove, da lažje oprezajo in prisluškujejo smrtnikom in prenašajo govorice. Dolgovrate so največkrat pokojne žene, ki zasledujejo nezveste može in so vse hkrati: morbidne, žalostne in smešne. Mnogokrat duhovi iz ust spuščajo dim, kot da kadijo, vendar je tako Hokusai le upodobil njihove vzdihe in jok. V Britanskem muzeju lahko vidimo naslikano starodavno zgodbo o mrtvem možu, ki ga je ubil ženin ljubimec, zdaj pa se v njeno stanovanje ves koščen in na pol razpadel kot kakšen zombi plazi skozi mrežo za komarje, da bi se ji maščeval.
Avtoportret s kimonom
Ko je leta 1850 Japonska odprla meje, so začela Hokusaijeva dela prihajati v Evropo in so povsem začarala mlade slikarje. Leta 1867 je bila v Parizu prva razstava njegovih del in japonsko vzhajajoče sonce je zasijalo na platnih impresionistov. Navdušili so jih njegova tehnika, teme njegovih slik, kako je slikal naravo, velika svoboda, s katero je slikal, kako je znal razstaviti svet in ga potem spet zložiti skupaj ... Van Gogh je o japonskih lesorezih ves čas pisal svojemu bratu Theu. Depresivni in žalostni rdečebradec je japonske grafike uvidel kot ljubezen do življenja. »Jasno je, da bomo lahko japonsko umetnost razumeli le, če bomo veliko bolj dobre volje in srečni, samo to nas bo vrnilo k naravi in samo tako se bomo lahko znebili pravil in naše dolgočasne izobrazbe.« V Antwerpnu je kupil prve japonske lesoreze in jih je vedno nosil s seboj, da je z njimi oblepil svoje skromne sobe. Tudi soba v znameniti rumeni hiši v Arlesu v Provansi je bila oblepljena z njimi. Če pozorno pogledamo njegov avtoportret z odrezanim ušesom, bomo za slikarjem na steni zagledali sliko žensk v kimonu.
Njegova Provansa se mu je zdela najboljši približek Japonske. »Ker ne morem na Japonsko, grem na jug.« Ko je tja potoval z vlakom, je prijatelju Paulu Gauguinu pisal, da ves čas gleda skozi okno, ali je pokrajina že kaj podobna japonski. »Kako otročje, kajne?« Ko je prišel v Arles, se mu je res zdelo, da se je njegov pogled spremenil, da »tukaj mogoče res vse skupaj vidiš z japonskim očesom in barve čutiš drugače«. Upal je, da bo rumena hiša postala nekakšna umetniška skupnost, po vzoru japonskih menihov, a njegov temperament in tudi temperament Gauguina sta bila nekaj povsem drugega od mirnega zena – in zgodba, kot je dobro znano, se je slabo končala. A van Goghovi irisi, njegove sončnice, dež, ki ga je naslikal z diagonalnimi črtami, vse to je našel pri največjem japonskem slikarju. Ena njegovih zadnjih slik je naslikana še posebno japonsko: žalostna pokrajina v dežju, flamsko depresijo pooseblja le črna vrana, ki leti na horizontu.
Tudi Monet, ki je bil navdušen zbiralec japonskih lesorezov, imel jih je dvesto petdeset, je zaradi njih spremenil pogled na ustvarjanje. Njegova draga Camille Doncieux mu je rada pozirala v kimonu. Njegov vrt je imel japonski most in vanj je zasadil bambus, tako kot Hokusai je bil obseden z vodo, odsevi v njej in letnimi časi. Edgar Degas je drže svojih balerin in kopalk slikal po vzoru Hokusaija in nič ni bolj japonsko kot Bela mačka Pierra Bonnarda.
* * *
Ko je bil Hokusai star triinosemdeset let, je vsak dan naslikal leva, ki je bil bolj mitološko in mistično bitje kot dejanska žival; ohranilo se jih je več kot sto. To je bil njegov vsakodnevni ritual, kot da bi hotel iz tega veličastnega bitja posrkati moč, ki bi mu še za nekaj desetletij podaljšala življenje.
Njegov zadnji haiku se glasi: »Tudi ko bom duh, se bom veselo potepal v poletni vročini.« Lahko si ga naslikamo v mislih.
