Pomisleki: Stari mojstri

V deželi senc posedajo stari mojstri v klubu in se krohotajo. Vsi so tam, od Cankarja do Šalamuna.

Objavljeno
02. februar 2018 12.09
Ljubljana 29.2.2012, protest Zveze svobodnih sindikatov Slovenije foto;Tomi Lombar
Mitja Čander
Mitja Čander

Hoja na ljubljanski Rožnik je bila pred dobrim stoletjem za mnoge tedanje dijake precej razburljiv dogodek. Upali so, da bodo lahko videli v tamkajšnji gostilni prebivajočega Ivana Cankarja in od njega morda izpulili avtogram. Cankar je bil prava zvezda. Bil je prvi poklicni pisatelj na Slovenskem, njegova dela so bila znana in popularna, pa tudi že pogosto prevajana. Mlade je še posebej privlačilo njegovo zasmehovanje malomeščanščine, ki je vladala in še vlada naši deželi, v zameno za svojo kritiko pa je dobil obsodbo etablirane družbe, ki se je zgražala tako nad njegovo literaturo kot nad njegovim bohemskim življenjem. Sedemnajstletni Josip Vidmar pa je lahko upal še na kaj več od pisateljevega podpisa. Dotlej je lahko velike osebnosti literarnega življenja le od daleč opazoval po kavarnah in na promenadah. K Cankarju ga je skupaj z dijaško družbo popeljala prijateljica, ki je pisatelja poznala kot družinskega prijatelja, enega od rednih gostov v literarnem salonu, ki so ga po svetovljanski modi vzdrževale Kesslerjeve dame, mati in štiri hčere.

Cankar je mlade sprejel brez zadržkov. Ob vinu jim je pripovedoval o literaturi, svojih sodobnikih, politiki. Mladi so občutili veliko vznemirjenje, slutili so načetost tedanjega sveta, a si kljub vsemu niso niti v sanjah predstavljali, da se bo svet, ki so ga pravkar naskakovali, že čez leto ali dve ob izbruhu prve svetovne vojne popolnoma sesul in poniknil v brezno časa. Cankar je stresal sarkazme enega za drugim. Ko se mu je zdelo, da se mu je šala posrečila, se je vrgel nazaj na sedež, si segel z roko v razmršene lase, z nenavadno živahnimi očmi premeril zbrane in se zmagoslavno zasmejal. Govoril je o vsem mogočem, tudi o lastnem pisanju, čeprav o slednjem še najmanj rad. Jeza, jim je govoril, je za literaturo dobra vzpodbuda, veliko stvari sem napisal jezen. Kritike je imel za puhloglavce. Tistim, ki so mu očitali, da piše le o sebi, je jedko odgovarjal: O kom pa naj bi navsezadnje pisal? Ali je mogoče kdo zanimivejši od mene? Mladi Vidmar si ni mogel kaj, da se ob vsem občudovanju ne bi tudi pomeril z veliko avtoriteto. Pisateljev monolog je prekinil z vprašanjem: Kdo je večji pisatelj, Tolstoj ali Cankar? Gostitelju se je najprej obraz pomračil, potem pa je odvrnil: Tolstoj je Tolstoj, jaz sem pa Cankar! Vidmar je imel srečo, provokacija mu je bila odpuščena ali pa celo šteta v plus. Še je lahko prihajal in poslušal velikega pisatelja, polagoma je spoznal tudi njegove kolege, Župančiča, Kraigherja in druge, srkal je njihove zgodbe in potiho stopil na literarno sceno.

Naš Rožnik je bil osem desetletij kasneje Klub Nove revije, lociran na Cankarjevi 10, na dvorišču, ob kemični čistilnici, le nekaj sto metrov stran od filozofske fakultete, na kateri smo poslušali večerna predavanja iz primerjalne književnosti in skrivaj sanjarili o uspehih v literarnem svetu, bolj na glas pa smo si želeli, da bi bili v ta magični svet pripuščeni vsaj pri stranskih vratih. V klub smo bili sprejeti po zaslugi Nika Grafenauerja, ki je zbiral za omizjem najrazličnejše ljudi, do nikogar ni gojil predsodkov, ob njem so sedeli tako duhovniki kot partijski sinovi. Mlade je sprejemal brez pokroviteljske poze, morda je postal v naši družbi le še bolj igriv in dionizičen.

Osrednje mesto so v klubu zasedali pesniki in pisatelji, ki smo jih dotlej poznali le po njihovih delih in številnih študijah, ki so jih o njih spisali eksperti. Stari mojstri so nenadoma oživeli. Zbadali so se in govorili v šifrah, ki so jih poznali samo oni, zabavljali čez politiko, tako tisto staro, komunistično, kot novo, demokratično, komentirali literarne nagrade, hvalili svoje naslednike in se zgražali nad občim neokusom. Ko so postali bolj zaupljivi, so o mrtvih in živih sopotnikih povedali vse tisto, kar javno niso govorili. Do večine so bili posmehljivi, navadni koritarji brez talenta, so se pridušali na začetku in ob koncu zgodbe, stari mojstri niso imeli zanje nobenega usmiljenja. Povsem drugače so počastili mrtve velikane. Med nami so vstali Kocbekovo svetništvo, Zupanovo svobodnjaštvo, Strniševa bolečina, Rožančevo iskateljstvo, Pirjevčeva revolucija … Bili so to strastni večeri in glasne noči s polno krohota, ki se je v zgodnji jutranji uri polegel in prepustil mesto tišjim glasovom. Takrat so izpovedali kak intimni drobec, da se je pod obešenjaško masko pokazal ranljiv in docela človeški obraz, na njem pa rana, ki je cedila njihovo umetnost, umetnost, ki smo jo večinoma silno spoštovali, a si ob tem že drznili rangirati njihove stvaritve med tiste prave, mojstrske in tiste nekoliko ponesrečene. Včasih so na koncu stari mojstri obmolknili, včasih so celo zapeli, tu in tam pa je kdo od njih tudi zlezel pod mizo.

Zdelo se mi je, da bo naše sobivanje trajalo večno, tolikokrat smo obdelovali smrt, se ji posmehovali in hkrati dobrikali. Nato so stari mojstri nenadoma začeli umirati. Naenkrat sem spoznal, da sem z nekom zadnjič popival, dobil nekogaršnjo zadnjo razglednico, prepozno odgovoril na nekogaršnji zadnji klic. Mnogi so začeli odhajati. Andrej Hieng. Rudi Šeligo. Lojze Kovačič. Dane Zajc. Taras Kermauner (ki nikakor ni hodil v klub!). Peter Božič (ki sicer ni hodil v klub, ampak v bližnji Operabar). Tone Pavček. Kajetan Kovič. Tomaž Šalamun. Aleš Debeljak. Poslavljati so se pričele tudi stare mojstrice, čeprav je bil literarni svet dolgo predvsem moški svet. Berta Bojetu (Berta je umrla prva, komaj smo se začeli družiti). Nedeljka Pirjevec. Saša Vegri.

Njihovi pogrebi se niso mogli kosati s Cankarjevim, tudi tisti najbolj imenitni ne. Cankarjev pogreb je bil prva velika manifestacija slovenstva po razpadu Avstro-Ogrske in v prvih dneh nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na njem se je trlo ljudi, navadnih in pomembnih, po mestu so visele črne zastave, nad stekleno krsto pa je poletel avion in skušal nanjo neuspešno odvreči venec. Cankar bo postal klasik, prvi v literarnem panteonu dvajsetega stoletja. Postal bo last vseh, levih in desnih, postal bo šifra zaveze slovenskemu narodu teh in onih. Brali ga bodo po šolah in uprizarjali v gledališčih, dobil bo ulice in celo svoj hram. Vse to ne bo preprečilo njegove pozabe, pozabe njega in njegovega dela. Pozaba se prične takoj po smrti. To je preprosta, a kruta resnica. Tudi moji stari mojstri, ki so mrtvi šele nekaj let, se zdijo vse bolj pozabljeni, in to kljub občasnim simpozijem, študijam in novim izdajam, vse bolj so oddaljeni kot pričevalci časa, ki je izginil.

V deželi senc posedajo stari mojstri v klubu in se krohotajo. Vsi so tam, od Cankarja do Šalamuna. Komaj kaj vidim, slišim le šepet. Tu in tam prispe do mene kak stavek, morda le vzklik. Kaj pa oni? Še lahko prepoznajo naš svet?