Tiskane izdaje
Nočna mora šefa britanskih laburistov Jeremyja Corbina je, da si je Theresa May nenadoma premislila in napovedala predčasne volitve. Nočna mora Rusije in Kitajske je, da si je Donald Trump premislil in se z vojaškim ognjem vmešal v Sirijo ter napovedal možnost vojaškega posredovanja v Severni Koreji.
Vsa Evropa čaka, kdo vse v Franciji in Italiji pa v Nemčiji, v višegrajskih državah, nazadnje tudi v Sloveniji, bi še lahko prišel na potezo, da bi si premislil o zadevah, ki so se zahodnim demokracijam zdele trajne in stabilne. Nova stabilnost pa kakor da je na strani avtokratskih osebnosti. Svojo moč je z referendumom o koncentraciji lastne moči v Turčiji neznansko povečal Recep Tayyip Erdoğan, osebna moč ruskega predsednika Putina je postala tako rekoč samoumevna, kakor samoumevna postaja nemoč Američanov pri samovoljni in Trumpovi že kar družinski politiki upravljanja države.
Uresničujejo se sanje
Kar počne Theresa May, po duhu in vsebini spominja na čase, ko se je v Sloveniji razpravljalo o večinskem volilnem sistemu. Šlo je za ideje o koncentraciji oblasti in moči, ta pa bi omogočala hitre odločitve, zlasti glede privatizacije in odstranjevanja domnevno slabih posledic socializma. Izkazalo se je, da so prav nekatere dobre posledice socializma ene redkih prednosti, ki jih ima Slovenija v sodobnem neoliberalno spodkopanem svetu. Toda v Veliki Britaniji so stvari že hujše, kot je kazalo, da bi v Slovenije sploh kdaj lahko bile.
Razmešane so globinsko in menda nepovratno. Nacionalist in populist Nigel Farage je proti koncu letošnjega marca pokazal neprikrito veselje, češ, uresničujejo se sanje, kajti država bo kmalu prestopila točko, s katere ne bo več vrnitve. In v podobnem slogu je premierka Mayeva prijela idejo o predčasnih volitvah, ki bodo, kot je izglasoval parlament, 8. junija. Njena ideja je v imenu enotnosti, ki da je potrebna pri pogajanjih z EU o razporoki, koncentrirati moč natanko tja, kjer meni, da sodi – to pa je v njeno osebo.
Duh je ušel iz steklenice in prišel je čas močnih političnih osebnosti, ki si upajo, ki nimajo sramu in ki so zmožne početi stvari, ki jih spodobni ljudje ne bi, ali pa bi odločitve, po načelu več glav več ve, prepustili demokratičnim mehanizmom. Lahko ugotovimo, da je verjetno dokončno prešla neka svetovna ureditev, ki so jo še določala spoznanja grozot druge svetovne vojne.
ZDA so bile ključne pri vzpostavljanju nove povojne svetovne geometrije in Velika Britanija je bila ena ključnih pri vzpostavljanju modela za trajni svetovni mir. Američani, je zapisal François Furet, so si ustvarili velikansko moč v svetovnih zadevah, v mnogočem tudi po naključju, v začetku mogoče bolj zaradi družbenih vrednot kakor zaradi želje po nadvladi. Toda ko so jo (nadvlado) odkrili, pravi, so vanjo vtaknili pax americano iz druge polovice 20. stoletja in kanonizirali so t. i. american way of life: vero, demokracijo, svobodno podjetništvo. Na drugo stran železne zavese so postavili brezbožni, despotski in kolektivistični komunizem.
Te momente izpostavljamo, ker se zdi, da se s Trumpom in sploh z zahodnimi populizmi spet vračajo v tako rekoč kemično čisti obliki. Ameriška zgodovina že daleč pred Trumpom pozna populistična gibanja, Furet jih je postavil na skupni imenovalec, pod ime makartizem. Ta je oživil antiliberalno nasilje, pravi, ponovno odkrije nativistično tradicijo, ta je zgodovinsko pomenila sovražnost evangeličanskih ljudstev do katoliških priseljencev, ki so jih obtoževali papistične zarote, kajti ZDA naj bi se ti namenili prevzeti s »prenikanjem«, to je vtihotapljenjem in penetracijo v družbo, ki da jim ni pripadala.
Na najvišji stopnji kapitalizma
Primerjava z javnomnenjskim pogledom na Poljake, ki so po ureditvi EU v velikih količinah prihajali v Veliko Britanijo, bi bila na mestu, posebej tudi v obrnjenem redu, kajti predsodek Poljakov in sploh držav višegrajske skupine do sirskih in drugih bližnjevzhodnih beguncev je bil natanko ta: da bodo prenikali v tradicionalno katoliško poljsko družbo in v kulture drugih držav in izpodkopali substanco, kulturno jedro, nacionalno bit itn. ZDA je svoj model multikulturnosti pred nastopom makartizma uspelo uveljavljati, ker je bila po drugi vojni Evropa na kolenih in je potrebovala formulo miru, povrh pa so bile ZDA model sožitja enosti v različnosti.
Makartizem, meni Furet, je svojo nastrojenost potem obrnil v antikomunizem, v strah pred »rdečkarji«, na drugi strani se je sovjetska propaganda napajala iz strahu pred imperialistično zaroto. ZDA so šle v ideološko križarsko vojno, soočile so komunizem in demokracijo. Tako je bilo na makartistični strani, na drugi, vemo, je bila vojna ljudem še v spominu in ni si bilo mogoče zamisliti demokratične ideje »v obliki antikomunistične križarske vojne«. Šlo je za pomemben vidik, ki ga laže razumemo danes, ko nam neoliberalizem spodkopava družbene temelje. Trumanova Amerika je pokazala, da je imperializem, ki se ga označuje za najvišjo stopnjo kapitalizma, neločljivo povezan s fašistično diktaturo.
Sodobni populizmi hodijo po že uhojenih poteh. Teza o prenikanju, vtihotapljenju oziroma penetraciji v zahodne družbe je doletela sirske in druge begunce. Toda ti pravzaprav razkrivajo zdaj že očitno: kapital je svet spet porinil v tisto najvišjo stopnjo kapitalizma, ki proizvaja avtokrate, ki vzpodbuja fašistične pogone, katerega imperializem danes prijazno imenujemo globalizacija, kajti podlegli smo že temu novoreku in privzeli smo ga za samoumevnega in se ne preizprašujemo, od kod prihaja in kam nas bo popeljal. Trumpovo napihovanje balona ima dva učinka: na eni ideologijo America first, najprej Amerika, in na drugi njeno zapiranje za nacionalne meje, da vanjo ne bi prenikali papisti vseh barv, spolov, ver in nacionalnosti.
In zdaj smo pri Evropi in Sloveniji, za kateri se zdi, da se ju premene in nenačelnost Therese May, Donalda Trumpa in podobnih ne tičejo. Evropa, se zdi, že ima svoj scenarij, celo več njih, če se oziramo po Nemčiji, ki tradicionalno ničesar ne prepusti naključju. Scenarij Slovenije je vladna vizija 2050 in ob njej je vrag vzel šalo.
Predočimo si dejstva
V svoji kritiki te vizije je Stane Saksida, ki je 1971 soustvarjal strategijo (ne vizijo) Slovenije do 2000, v nedavnem pogovoru za Mladino zapisal: »V sedanjem, neoliberalnem kapitalizmu je maksimalna delovna obremenitev posameznika edina možnost. Če hočete, da bodo ljudje delali manj in da se bo dobiček usmerjal v blaginjo ljudi, je treba spremeniti družbeno ureditev.« Poanta je ta, da se družbena debata pri relevantnih intelektualcih vrača k idejam delavskega soupravljanja, delničarstva, samoupravljanja, posplošeno rečeno vsega, kar teoretično in praktično v delovnih in družbenih procesih lahko dvigne udeležbo in pomen ljudi iz množice.
Očitno je postalo, da je za evropsko (bančno) ideologijo zategovanja pasu, varčevanja, večje storilnosti in podobnega predvsem namen ožemati množice in izločati nektar, iz človeških delovnih strojev pa paro, iz katere se napaja nenasiten vertikalno strmo razvijajoči se nevihtni oblak. Kot vemo iz fizike, iz njega ne more priti nič drugega kot burna nevihta in pustošenje. Kar počneta Theresa May in Donald Trump, je bilo v zadnjih sto letih že videno. V Sloveniji so se med obema vojnama razvnemale razprave o socialnem vprašanju in o kapitalizmu.
Revolucija v svoji zgodnji in brutalni obliki se bržkone ne bi mogla tako ukriviti, če bi slovenski politično-upravni prostor imel rešeno ali perspektivno reševano socialno vprašanje. Natanko v tej smeri, ki je že znana v skandinavskih družbenih modelih, bi se morale pisati strategije in ne vizije Slovenije. Predvideti je treba, da se je na svetovni ravni vsaj začasno izčrpal tisti um, ki je mislil svet po drugi svetovni vojni. Theresa May in Donald Trump, seveda pa niti vsi populistični politiki podobnega kova nimajo tega potenciala in na oblast so prišli prav zato, ker ga nimajo in so zmožni zadovoljevati strasti, kakršne proizvaja makartistična pamet.
Zato se kaže, da se bo treba v Sloveniji vrniti v demokratične debate iz osemdesetih let, in pametno bi bilo, če bi aktualna politična oblast konkretno sodelovala pri rahljanju neoliberalnih vezi. Danes v marsičem sodeluje v povsem nasprotnih procesih. Slovenija res potrebuje novo strategijo, čas za vizije je potekel, to pa dokazuje nekaj dejstev: da je EU, kakršno poznamo, tik pred razpadom (ali reformacijo), da Velika Britanija tlakuje pot novim evropskim populizmom, potencialno fašizmom, in da ZDA ne morejo biti več učiteljica in zaščitnik nikogar.
