Stoletja katoliško-pravoslavnih spopadov in sklenitev miru na komunističnem otoku

Februarja je bil na havanskem letališču dosežen zgodovinski kompromis.
Objavljeno
23. september 2016 14.20
Simon Malmenvall
Simon Malmenvall

Med srečanjem papeža Frančiška in patriarha Kirila na havanskem letališču je katoliška stran prvič v zgodovini uradno in izrecno obsodila »uniatsko metodo«, to je spodbujanje prehajanja večjih geografsko zaokroženih pravoslavnih cerkvenih struktur pod okrilje katoliške Cerkve, pravoslavna stran pa je prvič v zgodovini uradno in izrecno priznala legitimnost delovanja več stoletij uveljavljenih in obenem trenutno živih grškokatoliških skupnosti z lastno pravno in liturgično tradicijo.

Dvanajstega februarja letos je bil na havanskem letališču s podpisom Skupne izjave papeža Frančiška in Kirila, patriarha Moskve in vse Rusije, dosežen zgodovinski kompromis. V štiriindvajsetem in petindvajsetem paragrafu omenjene izjave sta se predstavnika katoliške in največje izmed avtokefalnih (samostojnih) pravoslavnih Cerkva poenotila glede ovrednotenja uniatskega vprašanja in uniatskih/grškokatoliških katoliških skupnosti, zlasti sodobne ukrajinske grškokatoliške Cerkve.

Katoliška stran je prvič v zgodovini uradno in izrecno obsodila »uniatsko metodo« – to je spodbujanje prehajanja večjih geografsko zaokroženih pravoslavnih cerkvenih struktur pod okrilje katoliške Cerkve, pravoslavna stran pa je prvič v zgodovini uradno in izrecno priznala legitimnost delovanja več stoletij uveljavljenih in obenem trenutno živih grškokatoliških skupnosti z lastno pravno in liturgično tradicijo. S tem je bila na najvišji diplomatski ravni precej zmanjšana ena izmed največjih ovir za nadaljnji razvoj katoliško-pravoslavnega dialoga. Na omenjeno ekumensko priznanje legitimnosti grškokatoliških skupnosti se je odločilno navezalo tudi nedavno (med 5. in 12. septembrom) zasedanje sinode škofov ukrajinske grškokatoliške Cerkve.

Ukrajinski grškokatoliški dostojanstveniki iz domovine in emigracije, ki so bili sprva zadržani do srečanja med Frančiškom in Kirilom, so se pod vplivom dogodka na Kubi pri reševanju tako notranje cerkvenih kot tudi širših ukrajinskih družbenih vprašanj vsaj začasno odpovedali tradicionalno obrambni retoriki, poudarjajoč svojo »novo samozavest« in »okrepljeno edinost« s preostalo katoliško Cerkvijo.

Zaradi boljšega razumevanja nezanemarljivega pomena tovrstnega soglasja med Frančiškom in Kirilom ter sodobnega stanja (zlasti ukrajinskih) grškokatolikov je smotrno strnjeno predstaviti izvor spopada med pravoslavnimi in uniati na vzhodnoslovanskem ozemlju v sklopu poljsko-litovske države na prehodu iz 16. v 17. stoletje. Kasnejšo dinamiko odnosov med katoliško in pravoslavno Cerkvijo je namreč odločilno zaznamovala unija oziroma združitev dela vzhodnoslovanskih pravoslavnih struktur z Rimom, ki je bila sklenjena pred štiristodvajsetimi leti (1596) na sinodi v mestu Brest v današnji zahodni Belorusiji.

Unija kot proces konsolidacije katoliške države

Novoustanovljeni red jezuitov je v drugi polovici 16. stoletja postal poglavitna sila rimske Cerkve v boju zoper različne reformacijske tokove. Po zaslugi stroge discipline in visoke izobraženosti je jezuitom v razmeroma kratkem času uspelo ne le ustaviti nadaljnje napredovanje reformacije, temveč tudi odločilno zmanjšati njen vpliv na evropske vladarske dinastije. Protestantje (luterani in kalvinisti) so se zaradi političnih in vojaških pritiskov katoliških vladarjev med drugim selili na območje poljsko-litovske države, kjer je kralj Sigismund II. Avgust (1548–1572) sprva vsem krščanskim veroizpovedim jamčil polno svobodo bogočastja.

Pod vplivom reformacije so tamkajšnje rimske katoliške župnije skupaj z duhovniki začele postopno prehajati v protestantizem, samostani pa so zaradi izstopov redovnikov postajali vse bolj prazni. Pod pritiskom takšnega poteka dogodkov je papeža, poljsko-litovske katoliške hierarhe in nekatere predstavnike visokega plemstva upravičeno zaskrbela nevarnost »odpadništva« takratne ozemeljsko najobsežnejše države na evropski celini. Na Poljsko in v Litvo so kmalu prispeli jezuiti ter Sigismunda II. Avgusta v zadnjem obdobju njegove vladavine prepričali o spremembi odnosa do reformacije, kar je privedlo do obnovitve konfesionalne države in vnovične družbene privilegiranosti katoliške Cerkve.

Poleg katolištva in protestantizma je na ozemlju zgodnje novoveške poljsko-litovske države delovala še ena veja krščanstva – pravoslavje. Pravoslavno vero je izpovedovala velika večina vzhodnoslovanskega prebivalstva Litve, imenovanega Rutenci ali Rusini. Takratna Litva je obsegala današnjo Litvo, Belorusijo in del zahodne Rusije. Kot večinska veroizpoved, zlasti med kmetstvom in meščanstvom, je bilo pravoslavje navzoče tudi na jugovzhodu takratne Poljske, to je v današnji zahodni in osrednji Ukrajini.

Potem ko so katoliška protireformacijska prizadevanja na pobudo kralja in z odločilno pomočjo jezuitov zlomila protestantske težnje med intelektualno in plemiško elito, so se preusmerila k pokoritvi pravoslavnih skupnosti in njihovih kulturnih središč (Kijev, Lvov, Ostrog, Vilna), katerih obstoj je za uradno konfesionalno katoliško državo postajal vse bolj moteč. Šlo je za proces verskega poenotenja v službi politične konsolidacije kraljeve oblasti, kjer je bila meja med državno in cerkveno sfero pogosto zamegljena. Papež je zanj ugodne razmere izkoristil za razširitev katoliškega vpliva proti vzhodu in se pri tem skliceval na uradne sklepe časovno oddaljenega florentinskega koncila (1439), na katerem je bila dosežena sprava med Rimom in konstantinopelskim patriarhatom, ki pa v praksi ni zaživela.

Kralj si je vzel pravico, da na čelo cerkvenih služb in ustanov izbira in postavlja tiste, ki jih je ocenil za politično zveste. Na tak način je pravoslavnim odrekel možnost samostojnega izbiranja ne le škofov (eparhov), temveč tudi samostanskih predstojnikov. Škofije oziroma eparhije in samostane so tako lahko vodile osebe, ki niso sprejele meništva ali celo nikoli prestopile v pravoslavje. Tovrstne službe so njihove nove nosilce zanimale z vidika finančne donosnosti in politične koristi.

Za upravljanje dobičkonosnih škofij in samostanov so se tako med cerkveno kot tudi laiško aristokracijo nemalokrat vnemali krajevno omejeni vojaški spopadi. Z izbiranjem za opravljanje pomembnih cerkvenih služb očitno nesposobnih ali nevrednih oseb so državne oblasti že tako intelektualno in duhovno šibko pravoslavno hierarhijo načrtno postopno podrejale katoliškim zahtevam. Ob koncu 16. stoletja so skoraj vse vodstvene naloge v pravoslavni Cerkvi prevzeli kraljevi verski politiki poslušni možje. Nezadovoljstvo nad vse slabšim duhovnim stanjem in kratenjem starih verskih pravic so izražali zgolj pravoslavni laiki iz pretežno urbanih okolij.

Sklenitev unije in njene posledice

Zaradi vmešavanja države v cerkvenoupravne zadeve je med pravoslavnim episkopatom zavladala anarhija. Njihova odvisnost od kralja Sigismunda III. Vase (1587–1632) je brez večjih težav omogočila sklenitev unije. Politično oslabljeni in hkrati pragmatično naravnani pravoslavni škofje so skupaj s kijevskim metropolitom Mihaelom Rogozo privolili v zahteve rimske Cerkve in 9. oktobra 1596 na sinodi v Brestu podpisali listino o združitvi obeh Cerkva pod okriljem papeža, a z ohranjenimi pravnimi in liturgičnimi posebnostmi uniatske (pred tem pravoslavne) strani.

Glavni argument zagovornikov unije je bila tako moralna kot politična nujnost odprave večstoletnega razkola med katoliško in pravoslavno vejo krščanstva, kar naj bi se najprimerneje uresničilo s pomočjo pridružitve takrat intelektualno močni in dobro organizirani katoliški Cerkvi. Unija je bila v tem pogledu razumljena kot formalno zagotovilo za ohranitev vsaj dela avtonomije nekdanjih pravoslavnih cerkvenih struktur in kot možnost plodne intelektualne izmenjave z (zahodno)evropsko kulturo.

Sklenitev unije v Brestu je v skladu s predstavami njenih pobudnikov in zagovornikov prinesla verski mir, v praksi pa je za njene nasprotnike tlakovala pot odkritemu verskemu preganjanju. Od takrat naprej so bili namreč pravoslavni – torej tisti, ki niso želeli sprejeti unije – izenačeni z državnimi sovražniki. Kljub dejstvu, da se je velika večina pravoslavne hierarhije podredila Rimu, so za obrambo pravoslavja vstali laiki, v prvi vrsti člani različnih pravoslavnih meščanskih bratovščin. Ker so uniatske cerkve ostajale prazne in ker se je vse jasneje kazalo, da si večina pravoslavnega prebivalstva želi ostati zvesta veri svojih prednikov, je državna oblast unijo začela uveljavljati z nasilnimi sredstvi.

Sprva so tovrstne ukrepe sestavljali višji davki in odvzemi državljanskih pravic, kmalu pa so se jim pridružili tudi neposredni vojaški nastopi. Pravoslavni so se nemalokrat morali prisilno udeleževati obredov v uniatskih cerkvah in moliti za papeževo zdravje. Številni pravoslavni posamezniki, ki niso bili pripravljeni sprejeti unije, so svoje življenje končali v ječah ali pa so bili javno usmrčeni kot državni sovražniki.

Intelektualno jedro pravoslavnega nasprotovanja uniatstvu so predstavljale bratovščine z organiziranjem lastnih šol in tiskarn, vojaški in politični odpor zoper uradno versko politiko pa so vodili kozaki s središčem v Zaporožju ob spodnjem toku Dnepra. Pravoslavne skupnosti so na območju današnje Litve, Belorusije in Ukrajine v največji meri obstale ravno po zaslugi kozakov. Ti so občasno delovali kot dragocena pomožna vojska kraljevih oboroženih sil pri obrambi vzhodnih meja poljsko-litovske države proti Osmanskemu imperiju, tatarskemu Krimskemu kanatu in Moskovski Rusiji. Z grožnjo po odtegnitvi vojaške pomoči, preigravanjem zavezništev ali oboroženimi upori so pri vsakokratnem kralju dosegli omilitev oziroma nedosledno izvajanje uradne verske politike.

Obnovitev pravoslavne hierarhije in Jozafat Kuncevič

Leta 1620 se je med potjo iz Moskve v Sveto deželo na ozemlju današnje Ukrajine ustavil jeruzalemski patriarh Teofan III. Od poljskih oblasti je kot eden izmed najvplivnejših krščanskih voditeljev v Osmanskem cesarstvu dobil dovoljenje za obisk tamkajšnjih pravoslavnih cerkva in samostanov. Podal se je v Kijevsko-pečersko lavro, največji samostanski kompleks in obenem središče pravoslavne kulture na območju poljsko-litovske države, kjer je sklical tajno zasedanje predstavnikov bratovščin in ostalih pravoslavju zvestih struktur. Tako je nameraval položiti cerkvenopravni temelj za ponovno vzpostavitev rutenske pravoslavne hierarhije na čelu z novim kijevskim metropolitom, uradno podrejenim konstantinopelskemu patriarhu.

Izvolitev in posvetitev novega kijevskega metropolita Joba Boreckega je povzročila nadaljnjo zaostritev napetosti med katoliško-uniatsko in pravoslavno skupnostjo. Kralj Sigismund III. Vasa je patriarha Teofana ukazal zapreti, a se je slednjemu uspelo pravočasno umakniti proti jugozahodu v pravoslavno Moldavijo, vazalno kneževino Osmanskega cesarstva. Tolpe privržencev unije so se ob tihi podpori katoliških škofov in krajevnih oblasti za uporništvo »vzhodnih shizmatikov« maščevale s plenjenjem pravoslavnih domov, cerkva in samostanov.

Med najbolj gorečimi uniati je izstopal Jozafat Kuncevič (1618–1623), škof mesta Polock v današnji severni Belorusiji, ki ga je leta 1867 papež Pij IX. razglasil za svetnika in »zavetnika Rusije in Poljske«. Zaradi svoje stroge uniatske politike se je Kuncevič v zgodovinski spomin pravoslavnih Rutencev zapisal kot izrazito negativna osebnost. V polocki škofiji je bilo vsem pravoslavnim duhovnikom prepovedano vstopati v cerkve, opravljati bogoslužje in podeljevati zakramente. V primeru neposlušnosti jih je nemalokrat doletela smrt z obglavljanjem, obešanjem ali utopitvijo.

»Vzhodne shizmatike« je bilo prepovedano pokopavati na pokopališčih in za njih opravljati javne molitve. Kot odgovor na vse hujše preganjanje se je del tamkajšnjega pravoslavnega prebivalstva odločil za oborožen odpor, ki je kmalu prerasel v neobvladljive ljudske nemire in naposled terjal kraljevo vojaško posredovanje. Nezadovoljstvo pravoslavnega prebivalstva je bilo razlog za Kuncevičevo smrt, ko ga je novembra leta 1623 v Vitebsku v današnji severovzhodni Belorusiji ubila razjarjena množica in ga nato odvrgla v reko Dvino.

Nepremostljive ovire

Dogajanje po obnovitvi pravoslavne hierarhije leta 1620 in uboju Kunceviča tri leta pozneje je pokazalo na nepremostljivost ovir med katoliško in pravoslavno stranjo. V poljsko-litovski državi preganjana pravoslavna Cerkev se je kulturno in moralno pričela dvigati za časa kijevskega metropolita Petra Mogile (1633–1646). Večjo politično težo je kmalu pridobila z uspešno vstajo pod vodstvom kozaškega hetmana (vrhovnega poveljnika) Bogdana Hmelnickega leta 1648, ki je na območju današnje osrednje Ukrajine omogočila nastanek samostojne kozaške državne tvorbe oziroma konfesionalno pravoslavnega Maloruskega hetmanata.

Uniatske strukture so bile v poljskem delu poljsko-litovske države odtlej omejene na zahodni del današnje Ukrajine, v litovskem delu oziroma današnji Belorusiji pa so doživele razcvet v drugi polovici 17. stoletja. Zaradi političnega pritiska so začele pospešeno usihati šele od konca 18. stoletja naprej, ko je to ozemlje po prenehanju obstoja poljsko-litovske države Ruskemu imperiju pripojila Katarina Velika. Pod rusko oblastjo so uniati doživljali podobno preganjanje kakor pred tem pravoslavni pod poljsko-litovsko.

Kljub občutnemu napredku katoliško-pravoslavnega dialoga v zadnjih desetletjih, ki ga dodatno potrjuje obetavna skupna izjava papeža Frančiška in patriarha Kirila, izkušnja uniatstva še vedno ostaja ena najbolj perečih tem v odnosu med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. 

Simon Malmenvall je diplomirani rusist, magister zgodovine in mladi raziskovalec na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.