Tiskane izdaje
Težko bi našli univerzo, ki si ne postavlja visokih ciljev v raziskovalni uspešnosti, privlačnosti za študente, odličnosti. Čeprav je jasno, da razvrstitvene lestvice, kot sta šanghajska in Timesova, ne povedo vsega o kakovosti univerz, slednje redno spremljajo uvrščenost na teh lestvicah. To velja tudi za Univerzo v Ljubljani. Še več: v svoji strategiji imamo zapisano, da si položaj na razvrstitvenih lestvicah želimo izboljšati. A doseči ta cilj je težje, kot se zdi. Zakaj?
Analitiki pravijo, da bi Univerza v Ljubljani svojo uvrstitev lahko izboljšala za sto do dvesto mest že, če bi imela v svojih vrstah vsaj enega visoko citiranega raziskovalca. Takšnega raziskovalca v Sloveniji ni. Tudi če bi ga Univerzi v Ljubljani uspelo pridobiti iz tujine, tako izboljšana uvrstitev univerze ne bi kaj prida prispevala k dolgoročnemu izboljšanju njene kakovosti. Vprašanja kakovosti oziroma odličnosti univerz se je treba lotiti vsebinsko.
Odlična univerza
Lahko se veselimo zadnjih rezultatov mednarodnih raziskav Pisa in Timss, ki govorijo o zelo dobrih izobraževalnih dosežkih v slovenskih šolah. Kljub temu moramo pritrditi dr. Srečku Zakrajšku, da mladim z vključevanjem v prezahtevne programe delamo škodo. S tem škodujemo tudi univerzam, saj diplomanti v povprečju ne morejo doseči enake ravni kakovosti kot diplomanti univerz, ki sprejemajo le študente nad določenimi minimalnimi študijskimi zmožnostmi.
Odlična univerza ima odlične raziskovalce in učitelje
Na Univerzi v Ljubljani imamo veliko raziskovalcev in učiteljev, ki objavljajo v vodilnih svetovnih revijah. Da bi lahko postali in ostali univerzitetni učitelji, morajo biti raziskovalno aktivni v mednarodnih raziskovalnih skupinah in določeno obdobje delovati na tujih univerzah. A vendar je večina raziskovalcev diplomirala in ostala doma.
Ob zmanjšanju sredstev za raziskovanje za več kot četrtino od leta 2011 je upadlo število mladih raziskovalcev in število mednarodnih objav, ki so eno glavnih meril za uvrščanje univerz na mednarodnih lestvicah. Ogrožena sta položaj naše univerze na lestvicah ter razvoj raziskovalnega in učiteljskega kadra. Poleg tega je med vsemi zaposlenimi le dva odstotka tujcev. Možnosti za pridobitev kakovostnih raziskovalcev in učiteljev iz tujine so majhne, saj jim ne moremo ponuditi ustreznega raziskovalnega okolja in primerne plače.
Tako vsi ukrepi, ki smo jih na Univerzi v Ljubljani sprejeli v zadnjem obdobju, med katerimi so tudi obvezni mednarodni razpisi, možnost zaposlitve brez predhodne habilitacije na podlagi statusa gostujočega učitelja in možnost, da se slovenskega jezika naučijo šele po zaposlitvi, nimajo pravega učinka.
Odlična univerza sodeluje z odličnimi mednarodnimi partnerji
Večina raziskovalcev in učiteljev na Univerzi v Ljubljani je vključena v mednarodne raziskovalne mreže. Smo ena najuspešnejših srednje- in vzhodnoevropskih univerz po pridobivanju mednarodnih projektov. Število tujih študentov, vključno s študenti na izmenjavi, smo povečali na več kot deset odstotkov. Vsako leto se v izvajanje naših pedagoških in raziskovalnih programov za določen čas vključi več kot 450 tujcev. Število sporazumov s tujimi univerzami, s katerimi raziskovalno sodelujemo in izmenjujemo študente ter učitelje, je več kot tisoč. Toda za odlično univerzo je pomembneje, s kom sodeluje, in ne toliko, koliko sodelovanj ima.
Da bi dvignili kakovost mednarodnega sodelovanja, smo v zadnjih letih z izbranimi univerzami v soseščini, Evropi in jugovzhodni Aziji začeli sklepati sporazume o strateškem partnerstvu z namenom poglobljenega dolgoročnega sodelovanja. Naše partnerske univerze so praviloma bolje uvrščene na razvrstitvenih lestvicah kot Univerza v Ljubljani. Čeprav si štejemo za uspeh, da so evropske univerze, kot so na primer Leuven, Warwick, Groningen, Oslo, Praga, Budimpešta, in kitajske, kot sta Nanjin in Sečuan, ali korejski KNU pripravljeni na poglobljeno sodelovanje z našo univerzo, so nas prav ti sporazumi postavili na trda tla. Proračuni teh univerz na študenta tudi dvakrat in večkrat presegajo sredstva na študenta na Univerzi v Ljubljani. To prav tako velja za univerze iz okolij, kjer je družbeni proizvod na prebivalca manjši kot v Sloveniji. Pri razpolaganju s temi sredstvi imajo omenjene univerze veliko več avtonomije kot mi.
Odlična univerza sodeluje
A vendar nenehno doživljamo kritike, da okolju ponujamo premalo znanja in da so naši raziskovalci premalo razvojno usmerjeni. Ker za tovrstno sodelovanje svoje zaposlene nagrajujemo, smo doživeli javni pogrom v obliki afere o avtorskih honorarjih. Pri tem je pomembno izpostaviti, da nam zakon ne dopušča ustanavljanja podjetij, ki bi spodbudila razvojno delo naših raziskovalcev in univerzi prinesla nekaj dohodka od licenčnin.
Kako do odličnosti?
Najprej je potreben odgovor na vprašanje, ali si slovenska javnost res želi imeti odlične univerze. Ob kritikah Univerze v Ljubljani, da je na lestvicah prenizko, se pozablja, da do odličnosti vodijo tudi poti, pri katerih obstaja razkorak med zahtevami po odličnosti in pripravljenostjo zagotavljati razmere zanjo. Osebno menim, da si Slovenija zasluži vsaj eno odlično univerzo, tako kot si je pred sto leti zaslužila slovensko univerzo.
Spremeniti pogoje za vpis
Do odličnih študentov je mogoče priti predvsem z določitvijo višjih minimalnih zahtev za vpis na univerze. Dr. Srečko Zakrajšek predlaga določitev dovolj visokega praga minimalnega števila točk. Temu bi bilo treba dodati še možnost dodatnega preverjanja interesov in zmožnosti za študij na posameznih programih. Sedanji odprt sistem namreč spremlja prevelik osip, kar je za univerze in družbo drago, za neuspešne študente pa boleče. Poleg tega ne zagotavlja notranje izbire zares najboljših, saj na posameznih programih znižujejo zahteve za napredovanje v študijskem procesu z namenom ohranjanja dovolj velike skupine študentov v višjih letnikih.
Realizacija zgornjega predloga bi povzročila nadaljnje zmanjšanje števila domačih študentov, ki je na Univerzi v Ljubljani v zadnjih desetih letih padlo z več kot 60.000 na 40.000. To zmanjšanje bi lahko deloma nadomestili s privabljanjem tujih študentov, in sicer po enako zahtevnih merilih za vstop kot pri domačih študentih. Tuji študenti bi prispevali k prepotrebnemu odpiranju univerze oziroma njeni internacionalizaciji, s plačevanjem šolnin bi prinesli tudi dodatna sredstva.
Na Univerzi v Ljubljani študira okrog 2450 tujih študentov, ki so večinoma oproščeni plačila šolnin, zaradi meddržavnih sporazumov. Če bi privabili še toliko študentov, ki bi šolnine plačevali, bi Univerza v Ljubljani lahko pridobila znatna dodatna sredstva, ponudniki namestitev, prehrane in drugih storitev v mestu pa prav tako. Na naraven način bi prispevali tudi k zmanjševanju demografske vrzeli, ki se v Sloveniji nevarno povečuje, in k večjemu številu diplomantov na področju naravoslovja in tehnike, po katerih narašča povpraševanje.
Kako internacionalizirati akademsko osebje?
Kako dvigniti privlačnost raziskovalnega in izobraževalnega okolja in kako internacionalizirati akademsko osebje? Ta naloga je zahtevnejša in še manj odvisna od univerz samih. Tuje kakovostne kadre lahko pridobimo le, če jim poleg nesporne kakovosti življenja ponudimo vsaj primerljive razmere za njihovo raziskovalno in pedagoško delo, kot jih imajo v okoljih, od koder bi prišli. Odličnemu tujemu akademskemu osebju ni posebej privlačen ponujen status javnih uslužbencev oziroma državnih uradnikov brez potrebne akademske svobode in avtonomije, kamor je vse bolj potisnjeno tudi domače akademsko osebje.
Med pričakovanji tujega akademskega osebja je še plača, ki je primerljiva njihovi obstoječi. Kot primer naj navedem, da so povprečne plače profesorjev na partnerskih kitajskih univerzah povsem primerljive z našimi, najboljše pa precej višje. Predvsem pa tujci pričakujejo spodbudno raziskovalno okolje v smislu najsodobnejše opreme in raziskovalnih kolegov, s katerimi se lahko podajo na izzivalno pot raziskovanja. K temu bi lahko do določene mere prispevala drugačna organiziranost raziskovanja na univerzah v obliki zmanjšanja razdrobljenosti in oblikovanja večjih interdisciplinarnih raziskovalnih skupin. Prispevalo bi lahko tudi boljše sodelovanje oziroma povezovanje s samostojnimi raziskovalnimi inštituti.
Na dvig kakovosti raziskovanja in njegovo povezanost s svetom bi lahko vplivali z boljšim ovrednotenjem visokokakovostnih objav pri napredovanju in razpisih, saj na Univerzi v Ljubljani bistveno ne zaostajamo po številu objav na raziskovalca, temveč po številu visokokakovostnih objav. Hkrati bi morali okrepiti izpopolnjevanje naših učiteljev in raziskovalcev na tujih univerzah, za kar dajeta podlago tako institut sobotnega leta kot habilitacijska merila. Toda brez dodatnih vlaganj v najsodobnejšo opremo, obstoječa je namreč v veliki meri odpisana, vsi navedeni ukrepi izgubijo pomen.
Če bi bili sposobni zagotoviti navedene pogoje in prepričati odlične raziskovalce, da se nam pridružijo, cilja še vedno ne bi dosegli. Sedanje izkušnje pri pridobivanju tako študentov kot raziskovalcev in učiteljev iz držav zunaj Evropske unije so slabe. Če se je vsaj deloma izboljšala vizumska politika, je pridobivanje dovoljenj za delo in bivanje zbirokratizirano in dolgotrajno. Potencialne študente in raziskovalce se obravnava enako kot morebitne teroriste. Traja tudi leto in več, preden lahko uredimo vse potrebno za redno zaposlitev tujca. To je za kandidate nadvse odbijajoče.
Povečati vlaganja v raziskovanje
Zato predlagam, da država najprej pove, ali si odličnih univerz sploh želi. Če je odgovor da, naj določi javno službo na področjih izobraževanja in raziskovanja, ki jih bo financirala na ravni, primerljivi z drugimi odličnimi univerzami po svetu. Področja, ki je ne zanimajo, naj prepusti univerzam in nam da proste roke za izvajanje plačljivega študija ter raziskovalno-razvojnega dela.
Prav tako naj univerzam omogoči ustanavljanje podjetij. Na teh področjih delovanja nas mora izvzeti iz sistema proračunske regulacije in iz sistema javnih uslužbencev. Skrajni čas je, da država uresniči 58. člen ustave, ki pravi, da je univerza avtonomna in da njeno financiranje država uredi z zakonom. S tem bi pričakovanja po odličnosti univerz postala upravičena in stvarna.
***
Prof. dr. Ivan Svetlik je rektor Univerze v Ljubljani.
