Tiskane izdaje
Na Grujico ne sme nihče. Zaradi velikega pomena svetilnika lahko pride sem samo tisti, ki mu to izrecno dovoli uprava Plovputa, hrvaškega podjetja v državni lasti, ki skrbi za varno plovbo po Jadranu in upravlja vseh 1069 svetilnikov in drugih svetlobnih teles na vzhodnem jadranskem arhipelagu. Ekipa Dela je na Grujici preživela štiriindvajset ur.
Kot v pravljici je, skoraj okrogel, s premerom zgolj 300 metrov, dvignjen le kak meter ali dva iz morske gladine, rumeno-rjav, ob robovih skalnato bel, na videz popolnoma prazen, če odmislim svetilnik, na katerem stojim, pozabljen od vseh, sredi neskončnega morja. Z lahkoto ga v kratkem času obhodim, pri čemer vsakih nekaj korakov zaslišim bliskovit šum odskoka. Zajci so, pove Robert, svetilničar. Na stotine zajcev. V rodovitni prsti, iz katere zaradi suše rastejo zgolj nepregledne množine osata, so neštevilne luknje, v katerih živijo. Poleg Roberta in njegove žene Karoline so to edini prebivalci otoka. In seveda galebi. To je Grujica.
To je Grujica. Mali pladenj sredi morja Foto: Voranc Vogel/Delo
Neskončnost neba in brezkončnost morja vzbujata na Grujici občutek neomejene svobode, vesolje zvezd na nočnem nebu vtis odprtosti in tisočerih sanjarij. A v bistvu je čisto drugače. Nič ne omejuje bolj kot otok z neskončnostmi in brezčasnostjo okoli sebe. Šele takrat se zaveš, kolikšne so tvoje zmožnosti in kako dolg je tvoj trenutek. Ogromen mesec, ki vzide v oranžni preobleki in visi kot svetleč lampijon nad otokom vso noč, je tu že milijone let. Le Robert Fatović, zdaj 52-letni svetilničar, je novinec.
Najtežja preizkušnja za človeka
»Ko so me pred štirimi leti pripeljali sem in je ladja odplula, jaz pa sem ostal popolnoma sam, je bilo grozno. Seveda sem vedel, da ni nikjer nikogar in da ne more nihče priti, saj je pristati na otoku zelo težko, ponoči pa sploh ne bi šlo, a sem se vendarle zaklenil. V mestu se ne bojiš ničesar, čeprav je polno nevarnosti. Tu sem se bal prostora, zvokov, ki jih nisi navajen, šumov morja in – celo galeba. Naenkrat sem se zavedel: če se mi kaj zgodi, ne bo sploh nikogar, ki bi mi lahko prišel na pomoč. Težko je biti sam.«
Robert Fatović, svetilničar. Foto: Voranc Vogel/Delo
Ni zgolj lepota, ki označuje ta drobni biser sredi morja, bistvena je samota. Biti sam je najtežja preizkušnja za človeka. Robert je bil povsem sam dve leti, zdaj je z njim tudi žena. Pričakovali smo samotarja. A ni bilo tako. Pričakal nas je s toplim stiskom roke, vesel, s prisrčnim pogledom in nasmehom pa z zaupnostjo, kot da se poznamo že tisoč let. Na samotnem otoku je vse drugače kot med ljudmi. Naslednjih štiriindvajset ur, kolikor je bila Delova ekipa na Grujici, smo se vrteli kot v začaranem krogu okoli samote.
Radi rečemo, da samota ni v prostoru, ampak v duši. In da si lahko osamljen sredi ljudi, medtem ko samota dobro dene in bogati. Če kdo, imajo svetilničarji s samoto bogate izkušnje. Kako jo prenesejo?
»Rešitev je v tem, da se aktiviraš, da nekaj delaš, najbolje fizično. Nič ne pomaga knjiga, ki jo želim brati. Misli bežijo v prostor in se izgubljajo v njem. Ko je slabo vreme, dež, burja in megla, ne morem ven in takrat je zares težko zdržati. Ne morem spati ne gledati televizije. Tudi zdaj, ko sva tukaj oba z ženo, je samotno. Zato greva večkrat s čolnom na sosednji otok Premuda, tam spijeva kavo, da vidiva ljudi, in se vrneva. Človek ni sam sebi zadosten ali izpolnjen. Ni robot. Potrebuje druge ljudi.«
Robertu zdaj družbo na otoku dela žena Karolina. Foto: Voranc Vogel/Delo
Utrip, ki varuje mornarje
Svetilničarji so na svetilnikih iz več razlogov. Čeprav so danes svetilniki krmiljeni računalniško in delujejo samodejno, jih je na Jadranu sedemnajst, ki so tako pomembni, da imajo tudi žive posadke. Eden izmed teh je sedemnajst metrov visoki svetilnik na Grujici. Graditi so ga pričeli Avstrijci leta 1871, svetiti je začel leto kasneje. Takrat je oddajal rdečo svetlobo. Danes je njegov utrip bel: trije svetlobni bliski dolžine 2,3 sekunde, osem sekund premora, spet trije svetlobni bliski. Po tem utripu ga prepoznajo morjeplovci z razdalje desetih morskih milj.
Robert pa pozna svetilnik od znotraj, po štirih letih tukaj pozna vsak kotiček njegovega bistva. »Srce« svetilnika danes ni več na vrhu, kjer utripa, kakor je bilo nekoč, ko so tam kurili živi ogenj. Zdaj se moč svetilnika napaja iz majhne hiške, kjer so sončne celice in agregat, oboje za nastanek elektrike, ki jo potrebuje žarnica na vrhu svetilnika. Robert je natančno pojasnil, kako delujejo aparati, a bistvo je vendarle eno samo: utrip, ki varuje mornarje pred pogubo in jim kaže pravo smer. Svetilnik oddaja tudi druge, sodobnejše navigacijske valove.
Poleg tega, da Robert nadzira vse te naprave, skrbi tudi za vse drugo na svetilniku: za stavbo in okolico. V ta sklop gredo tudi majhen zelenjavni vrt pa privez na vzhodni strani otoka, čoln, s katerim se tu in tam odpravi lovit ribe, zračna puška za zajce. Dvakrat na dan ga pokličejo iz centrale v Zadru; takrat poroča, ali je vse v redu, kako deluje še sedem drugih svetilnikov, ki so v njegovem vidnem polju in jih mora nadzirati, in ali je na morju kaj posebnega.
Odkar je blizu Grujice schengenska meja, je Robertova odgovornost še toliko večja. Izjemen pomen bi imel tudi v primeru brodoloma ali kake druge nesreče v tem delu morja, a na srečo mu tega še ni bilo treba preizkusiti. »Vstanem ob petih zjutraj, opravim, kar moram, nato ves čas kaj delam vse do noči,« pove. Tudi tako, z drobnimi opravki in rituali, se je privadil na samoto. »Bilo me je strah in strah v meni je dolgo trajal. A nanj ne smeš misliti, premagaš ga lahko tako, da delaš, delaš, delaš. S tem postaneš močan. Ta lanterna vstopa v mene, vstopa, vstopa, živim z njo in ona z mano. Svetilnik je del mene in jaz sem del svetilnika.«
Luč v daljavi je lahko tudi dom. Foto: Voranc Vogel/Delo
Izostren pogled na svet
Zakaj se je sploh odločil postati svetilničar?
Robert je otočan, rojen na Sestrunju. Njegov oče je bil pomorec, in kot vsak mlad fant je tudi Robert hotel na morje, na ladjo. A mu mama ni dovolila, saj je imela izkušnje z očetom, ki ga nikoli ni bilo doma. Robert je šel zato na srednjo ekonomsko šolo. Najprej je delal v hotelu, potem na banki, kot menedžer v podjetjih. To delo, predvsem sklepanje poslov, ga je začelo neizmerno obremenjevati.
»Vedno je nekdo pritiskal na mene in pričakoval, da moram nekaj narediti. In jaz sem pritiskal na tiste pod sabo. Ko je eden od mojih podrejenih zbolel, sem ga zamenjal z drugim. Videl sem, da je bil zame samo številka. Zavedal sem se, da sem tudi jaz kljub trudu in prizadevnosti samo številka za nekoga drugega. Ves svet tako deluje. Tega nisem mogel več prenašati. Počutil sem se kot v mišnici. Moral sem se rešiti.« In tako se je odločil za umik na svetilnik.
Otoček sameva nekaj milj južno od Ilovika. Foto: Google maps
»Zdaj sem stoječi pomorec. Posadka Grujice. Človek, ki nima rad morja, nima možnosti, da bi ostal tu. Ko piha močna burja ali jugo, tako da je zrak poln vode, enkrat pa je letela po zraku celo miza, je to moč, ki me fascinira. To je moč narave, ki jo imam rad.«
Narava, ki je civilizirani človek sploh ne pozna več, je tu v vsakem trenutku povsod. Življenje na svetilniku človeka spremeni, zbistri mu misli, izostri pogled na svet.
»Odkar živim, so z mano galebi. Včasih sem jih imel za mrhovinarje, za slabe ptice, kot otroci smo jih preganjali. Zdaj vidim galeba kot bitje, ki se bori za življenje kot jaz, in ga cenim. Vidim ga, kadar je lačen, kot sem lačen tudi sam, pa hitro kaj skuham in dam še njemu. Spomladi, ko ne morem spati, poslušam galebe, kako se zbirajo v pare, nato imajo mlade, gledam mladiče, kako poskušajo prvič vzleteti. Nekateri razširijo krila in veter jih nosi v višine, drugim se krila zlomijo, tretje burja pomeče v morje, nekateri se pogubijo kdo ve kje. Nikoli ne uspe vsem. Spoznaš, da je narava popolna in da je vse, razen življenja, nepomembno. Cene v trgovini, blagovne znamke, glasba v lokalih, zvonjenje mobitelov, vse to je odveč. Ko grem na Grujico, pustim kovčke s problemi na zadarski obali. Na Grujici mi jih ni treba reševati, tu ni stresa. Ko se vrnem v Zadar, kovčke odprem.«
Robert in Karolina – imata tri odrasle otroke študente – na Grujici preživita vsak mesec petnajst dni, nato se vrneta v Zadar, kjer imata stanovanje, in ostaneta tam petnajst dni. Ta čas na domačem Sestrunju goji oljke.
Brodet s hobotnico. Foto: Voranc Vogel/Delo
Najti samega sebe
Kakor je človek nasploh ambivalenten, je tudi Robert glede samote razdvojen. »Z ljudmi sem delal trideset let. Vsak dan sem se smehljal, čeprav mi kdaj ni bilo do smeha, vsak dan sem se rokoval in govoril, dober dan in hvala lepa. Spoznaval sem vedno nove ljudi, sklepal tudi prava prijateljstva. Včasih si ponovno zaželim ta ritual, pogrešam ljudi. A kakor mineva čas, po malem izgubljam odnos z javnostjo, s civilizacijo. Zdaj so moji prijatelji galebi, kuščarji, zajci. Že po nekaj dneh v Zadru si želim nazaj na Grujico. Če bi vedel, da bo na Grujici tako lepo, bi že prej postal svetilničar.«
Najti samega sebe je ideal, ki se mu poskuša približati sam od sebe odtujeni sodobni človek. Ali je Robertu to uspelo?
»Zdaj sem našel samega sebe tukaj. Rad živim s svojo Grujico, s svojo lanterno, ki daje luč, rad gledam ladje, rad imam ribe, zrak, ki je tu. A morda to ni za vedno. Kdo ve, morda se lahko najdem tudi kje drugje. Ne vem, kaj bo prineslo življenje.«
Robert je podjeten človek. Na otoku, čeprav majčkenem, vidi polno možnosti. Na njem bi lahko imel ovce, lahko bi spremljal vreme, če bi to komu koristilo, lahko bi nalovil več rib, premišljuje. A tudi ta svoboda, ki jo obeta neskončnost morja in neba, je omejena. Na Grujici je svetilničar, drugih stvari ne sme početi. To je to.
Oskrba je odvisna od vremena. Če piha burja, lahko mine teden brez. (foto: Voranc Vogel/Delo)
