Svetloba kamere in beležnica v kraljestvu teme

Medtem ko je znaten del podvodnega sveta že ves na ogled na internetu, Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, fotograf in snemalec, v državi, ki se lahko kiti z največjo pestrostjo jamske favne na svetu, ne more najti ustanove, ki bi ga podprla pri snemanju filma, ki bi lahko bil tako lep in tako slaven, kot je film Smaragdna reka. Ki so nam ga posneli Francozi. Zdaj smo dobili vsaj njegovo knjigo Podvôdje.

Konec junija in v začetku tega meseca se je sestavil nekakšen jamarsko-potapljaški triptih. Pri založbi eBesede je izšla zbirka potapljaških zgodb z naslovom Podvôdje potapljača, jamarja, podvodnega fotografa in snemalca in – brez zadržkov lahko zapišemo – pisatelja, naravopisca Cirila Mlinarja - Cica. Trije jamarji potapljači so nekaj dni zatem v obujenem iskanju podzemne poti med Postojnsko jamo in Planinsko jamo »pritauhali« do verjetno zadnjega, petega sifona, ki še »ločuje« jami. Pred tednom dni pa so jamarski reševalci iskali potapljača, raziskovalca človeških ribic, izgubljenega v Planinski jami. Triptih je srečna zgodba in lahko, da bo doživela nadaljevanje. Raziskovalca so namreč še isto popoldne našli, visoko poletje in nizke vode pa obetajo živahno stikanje po našem preluknjanem, vodnatem krasu še naprej.

Ko bom velik, bom potapljač

Suhozemcem, ki jih potikanje po blatnih, mokrih podzemnih tesnéh ali morskih luknjah in globinah s presenečenji v obliki kakih morskih psov niti malo ne mika, je Ciril Mlinar - Cic tokrat napisal, pravzaprav narisal krasno knjigo. Odslej ne bodo več povsem prikrajšani za skrivnosti podvodnega in jamskega sveta in res jim nikoli ne bo treba nase navleči neoprena in akvalunge. Tenkočutni opazovalec narave v potapljaškem veteranu je skrivnostne globine opisal, bolje narisal v živahnih barvah, ki se berejo, kaj berejo, v glavi vrtijo kot filmi. Tudi v tistih zgodbah, kjer kaka nenavadna redka ribica, kot na primer neposvečenim neznani upiravec, mirno pozira fotografskemu očesu z dnesa Kolpe.

Knjiga bo Cica marsikomu razkrila šele zdaj, saj se s svojimi dosežki, nagrajenimi na številnih domačih in tujih specializiranih filmskih in fotografskih festivalih, v 45-letni potapljaški karieri, kot pravi sami, nikoli ni hvalil. Še celo njegova spletna stran, na katero niza svoje kratke filmčke in pripovedi, ni zelo stara in šele pred kratkim se je odločil, da se bo »rodil« še na facebooku.

»Vsak potop je zgodba zase. Moje nastajajo, kot ste videli v knjigi, od leta 1968. Nekatere so še vedno le v glavi, druge so napisane na pol, nekatere sem izbral za to knjigo,« je pripovedoval Cic, medtem ko se je že pripravljal na letošnje potapljanje v morske globine enega izmed jadranskih osamelih otokov, s katerim se nista srečala že nekaj let. Seveda če bo na poti tja dočakal vsa številna hrvaška dovoljenja za potop v zavarovano območje.

Prvi pogled petletnega fantiča s sposojeno masko v plitvo vodo na morju na Pagu je bil dovolj za globoko sled, seme strasti. Na vprašanje, kaj bom, ko bom velik, je v petem razredu deček, ki je »sanjal z odprtimi očmi«, odgovoril: »Potapljač.« Prvo akvalungo si je izdelal iz stare tlačne posode, kajti tista rumena, ki se je bleščala v trgovini Slovenijašport nasproti Figovca, je bila za mulca nesramno draga. Prvo potapljaško pumpo je sestavil iz dveh avtomobilskih tlačilk. Dala je dovolj zraka za šestmetrski potop. Druga potapljaška jeklenka je bila predelan gasilni aparat. Prvo podvodno ohišje za fotoaparat in filmsko kamero, pravi, je izdelal po enaki poti, z improvizacijo. Z izkupičkom od prodanega bakra na odpadu si je pri Mladem tehniku kupil poceni fotoaparat. Najstnik je rasel ob knjigah, kot pravi Cic, vitezov podmorskih globin, kakršen je bil Cousteau. Nevečnajstnik je denar, zaslužen za novo stanovanje, porabil za opremo za podvodno snemanje jamarskega raziskovanja.

Proteus, najljubši fotomodel

Prvič se je v jamo podal že po večletnih morskih izkušnjah, tudi v tropskih morjih. Zanjo se je odločil dobesedno čez noč leta 1982 oziroma nekaj ur po tem, ko si je Reka utrla novo pot v podzemlje v Vremski dolini. »Res sem že od nekdaj rad stikal po morskih jamah, če sem le naletel nanje, ampak to je nekako sodilo zraven. Ko pa so tistega usodnega večera pri televizijskih poročilih pokazali na novo udrto strugo reke Reke z jamo na sredi, v katero je izginjal slap, se mi je zdelo to nekaj grozljivega. Kraj, kamor ne bi šel za nič na svetu. Mračno brezno je bilo zvito v meglico vodnih kapljic, ki jo je ustvarjal padec hrumeče reke. Da bi se spustil v takšno strašljivo luknjo, zakaj že? To se mi je zdelo zares povsem nepojmljivo. A, glej ga, vraga, z jutrom je dobila nova jama nekoliko prijaznejši obraz in skupaj z Markom in Danetom sem se spustil prav vanjo. Raziskali smo jo, izmerili in narisali njen načrt. Kako nespametno je bilo takrat naše početje, smo videli dan pozneje, ko smo jo ponovno obiskali zaradi ponovnega fotografiranja. Na dnu dvorane, kjer smo prejšnji dan hodili in vlekli merilni trak, je ležala 20-tonska skalna gmota, ki se je medtem odtrgala s stropa.«

Nato se mu je v jamah še večkrat zgodilo »prvič«. Bil je prvi, ki je posnel belo človeško ribico v naravnem okolju, v Pivškem rokavu Planinske jame, 27. februarja 1983, kot je zapisal tistega dne v svoj dnevnik. Nato je bil prvi, ki je v Jelševniku v Beli krajini posnel črnega močerila, in prvi, ki je leta 2008 posnel brejo človeško ribico. Človeška ribica je bila nasploh njegov priljubljen »fotomodel«, pravi. Kot običajno v spremstvu prijateljev jamarjev je odkrival kristalne podzemne vode jam in divjih rek hercegovskih Dinaridov. Iz »jamskega labirinta, kamnite mansarde« v Kornatih je reševal veliko, smrtno ranjeno kirnjo. Snemal je v ledenem objemu Plitviških jezer, tropskem raju Lastova, bil na ribjem safariju na Brionih, na pogrebu kita v Piranskem zalivu, sredi Tržaškega zaliva je fotografiral hčerko Nino tesno ob boku morskega psa.

Njegovi fotomodeli so bili tudi majhni in veliki junaki slovenskih rek. V Ljubljanici je snemal sulca orjaka, ki ga je, nenavadno brbotajoče, vsiljivo neoprensko bitje, med prvim srečanjem poskušal odgnati, pri naslednjem pa mu je z masko, kamero in lučjo vred pustil v intimno bližino. V soških ledenih koritih je stikal za marogastimi soškimi lepoticami, v Blejskem jezeru pod stopali, ki so bingljala z arkad čolnarne, za »dobrodušnim velikanom« somom.

Kakšni potopi mu še preostanejo, je sploh še kje kakšno presenečenje? »Treba je samo iti in potem je vedno kje še kakšno presenečenje, recimo kaka neznana vrsta. A rad bi posnel film o raziskavah pitne vode, ki sem jih včasih že delal. Kot na primer leta 1987 v Kozji luknji pri Šembijah in Podstenjšku, kjer pijejo 'mojo' vodo. Potopil sem se v izvir, preplaval sifon in prišel do 20 metrov dolgega jezera pod lepo okrašenim kapniškim stropom ter vzel vzorce. Geološki zavod je sifon z vrtino zadel že ob prvem poskusu, vaščani pa so čez čas dobili vodovod.«

Fekalni vodni krog

Cic bi rad posnel tudi film o slovenski jamski favni, vzpostavil portal za sistematično zbiranje materiala. Vendar v državi matičnega in klasičnega krasa, zibelke speleologije in z največjo jamsko biodiverziteto, se mu za sodelovanje v projektu v vlogi nosilca ni pustil zasnubiti noben zavod ali inštitut. Portal bi namreč lahko vzpostavil s pomočjo evropskega denarja, za to pa bi moral pridobiti soudeleženca za petino vrednosti projekta.

Položaj, na moč podoben Cicevi izkušnji iz leta 1984, ko si je s kolegom prizadeval preplavati vse sifone in že takrat »povezati« Postojnsko in Planinsko jamo. A bi vam takrat lahko že uspelo? »Seveda bi. Le dodatno opremo bi si morali preskrbeti. Takratni direktor Postojnske jame, ko je ta imela milijon obiska, je mene in Marka sicer sprejel s pol mize velikim narezkom pršuta, ni pa hotel dati niti za vrv, kaj šele za vso potrebno potapljaško opremo za zahtevno in dolgo raziskovalno podzemno ekspedicijo.

Vse, kar je zunaj, na primer tropska morja, si lahko ogledaš na internetu, pa turizma je ogromno. Zato tam ni več izziva. V hrvaškem morju ni več velikih živali, ki jih imajo radi v kulinariki. Pripovedovali so mi, da so včasih v desetih vršah našli sto rarogov, danes je v stotih vršah deset rarogov. Včasih je tam vsaka luknja imela svojega, iz vseh lukenj so se drenjale njihove tipalke. Če vidiš eno škarpeno, si lahko že vesel. Niti v nacionalnih parkih, kjer imajo svoje krivolovce, ni nič bolje. Zato imam s tamkajšnjimi policisti pogosto težave. Težko jim dopovem, da živali samo gledam in snemam. V Sloveniji pa imamo stvari, ki niso ali pa so malo ali slabo posnete. Samo malo globlje v jame greš, pa si že prvi notri in tam vedno odkriješ kaj novega. Imamo najbogatejšo jamsko favno na svetu, pa nimamo enega poštenega filma, ki bi jo širše obravnaval,« pravi Cic.

Njegov zadnji izdelek, kratki film, provokativni Vodni krog, ki ga je posnel v okviru projekta, s katerim poskuša Park Škocjanske jame natančneje določiti jadransko-donavsko razvodnico pod Snežnikom, roma na jesenski slovenski filmski festival. »Vsem je bil všeč, a le pri Škocjanskih jamah so si scenarij upali sprejeti in podpreti,« pojasnjuje Cic. V vodnem krogu namreč nastopa tudi drek. »In to sploh ni izmišljena zgodba. Film je posnet po resničnih dogodkih. Je zgodba o tem, kako so si ljudje na krasu odtoke iz hiš speljali tako, da so svoje fekalije dobili v vodi, ki jim je pritekla skozi pipo v kuhinji. To je splošna prispodoba našega odnosa do vode in narave. Vsako onesnaževanje je povzročanje škode nam samim,« pravi Cic, kar je z drugimi besedami na strani 190 zapisal takole: »Že od prvih jamskih potopov (...) mi je [proteus] zlezel pod kožo. Od takrat naprej se je neprestano vračal v moje življenje. In jaz v njegove jame. V kraljestvo večne teme, v katerem je vladal. Bil je največji in najmočnejši v svojem svetu. Na vrhu prehranjevalne verige. Obenem pa tako zelo ranljiv in nemočen pred strupenimi nevarnostmi, ki so mu grozile iz sveta svetlobe. Že zelo kmalu sem začutil, kako zelo je odvisen od našega ravnanja z vodami in kako zelo je nam potrebna njegova podzemna voda.«