Symballo (gr.): ponovno povezati, srečati in pridružiti se

Bomo spomeniku vsem žrtvam dovolili, da bo zaživel vsakdanje življenje ter se v njem tudi potrdil?

Objavljeno
14. julij 2017 13.57
Aleksander S. Ostan
Aleksander S. Ostan

Pričujoči tekst je mišljen kot »popotnica« spomeniku vsem žrtvam (SVŽ): po eni strani naj pomaga osvetliti nekaj kriterijev, misli in interpretacij, ki smo se jih dotikali strokovnjaki v ocenjevalni komisiji (OK) za iskanje najboljše rešitve, po drugi strani pa naj komentira nekatere elemente resnejših kritik, ki so se pojavile v medijih v zadnjem obdobju.

Zdaj, ko je bil osrednji državni spomenik v sredici prestolnice tudi uradno odprt in predan javnosti, lahko le upamo, da se bodo bitke za njegovo »edino verodostojno« interpretacijo umirile in da bo lahko zaživel vsakdanje življenje ter se v njem tudi potrdil. Seveda je ob tem jasno, da sam po sebi sprave ne bo opravil namesto nas, še najmanj na kolektivni ravni; razumemo jo lahko le kot globinski proces, ki se odpre in dogaja na osebnostni ravni, ko so za to dani (p)osebni pogoji: uvid v globljo resničnost (tudi zgodovine) in smisel življenja ter z njima povezana zrelost človeka. Vemo tudi, da utrjenih v prepričanju, da spomenik s takšno rešitvijo le potrjuje našo razdvojenost, noben argument ne bo premaknil, a kdor ga želi videti kot takega, ima za to tudi pravico.

(Ne)razumevanje vloge javnega, anonimnega natečaja

Povzemimo: leta 2009 se je v sicer zelo polariziranem »narodovem telesu« končno našel politični konsenz na temo spravnih formulacij in po dolgih letih prerekanja je država sprejela zavezo, da se oddolži vsem svojim žrtvam v vseh vojnah v zgodovini, kar je civilizacijska dolžnost zrele skupnosti. Posebna komisija je izbrala spregledano urbano lokacijo v lasti države v središču prestolnice, država pa se je pri iskanju rešitve za obeležje odločila za postopek javnega, anonimnega natečaja, ki je edini odprti, demokratični način za izbor najboljše rešitve (seveda tudi drugod v kulturnih okolijh). Predlagali so ocenjevalno komisijo oz. žirijo, v kateri nas je bilo sedem članov: od teh nas je vseh pet dejavnih v ustvarjalni praksi arhitekture in urbanizma (tudi teatra) ter hkrati v akademski sferi na fakultetah, umetnostna zgodovinarka deluje v Moderni galeriji, kipar pa sodi med priznane strokovnjake. Sam sem po temeljitem razmisleku privolil v povabilo, da žiriji predsedujem, a sem se ob tem seveda tudi zavedal, v kako delikatno (politično, arhitekturno, umetnostno …) situacijo vstopam. To »breme« sem vzel v zakup, saj sem hotel pomagati pri poskusu, da se rane razdvojenega naroda celijo tudi na ta način. Slovencem bi lahko bilo sporočilo izvorne, etične Antigone, ki želi pokopati svojega brata, njena Smoletova povojna aktualizacija ter Kocbekova pogumna pesniška in državljanska drža pri načenjanju naših travm v duhovno oporo. A že takrat sem tudi vedel, da za tiste, ki si resnične sprave ne želijo ali v njeno možnost ne verjamejo, nobena od rešitev ne bo dovolj dobra. Zato sem v smislu povezovanja po natečaju sodeloval pri različnih javnih diskusijah, polemikah, delavnicah.

Ob vsem navedenem preseneča prepričanje kritikov, da natečaj za naročnika ni bil dobra izbira (oz. da bi bilo očitno bolje, da bi država naročilo oddala nekomu, ki ni tako neizkušen v »produkciji spomenikov«). Le ugibamo lahko, komu … Če bi sledili taki »logiki«, ne bi zapadli le v zatohlo mlakužo »promiskuitetnih« oddaj naročil »pod preprogo«, temveč se tudi sicer v zgodovini umetnosti ne bi moglo zgoditi skoraj nič nepredvidljivega, saj bi določene vrste nalog izdelovali le tisti, ki so jih pred tem že prakticirali (!?). Dobili ne bi niti množice z javnimi natečaji ustvarjenih vrhunskih umetniških del niti se arhitekt ali kipar ne bi smela ukvarjati z nobeno novo nalogo, saj z njo še »nimata izkušenj«. Nenavaden pogled na naravo ustvarjalnosti, morda razumljiv iz perspektive »kabinetne znanosti«.

Na natečaj je sicer prispelo štirideset del, med njimi tudi zelo zanimiva in izvirna dela, ki so na zelo različne načine odgovarjala na zadano nalogo. A izhodišča natečaja (»projektna naloga«) s paleto kriterijev so bila jasna in v ocenjevalni komisiji smo jih morali kot anonimne na čim bolj objektiven način (onkraj lastnega okusa oz. »de gustibus …«) ovrednotiti. Izbrana rešitev je po mnenju večine v komisiji (nekateri člani/ce žirije so zagovarjali tudi druge rešitve) najceloviteje odgovorila na večino aspektov te kompleksne naloge, od urbanističnih do spomeniških.

O domnevno »sporni« lokaciji spomenika

Tudi pri izbrani lokaciji kritiki naletijo na kup pomislekov: zakaj je ne bi premikali bolj ven iz mesta, pa proč od spomenika revolucije, pa proč od »kontaminirane« Kazine itd., kot da imamo prestižnih prostorov (v lasti države) na pretek, da osrednji državni spomenik sodi na periferijo in da je v gostoti mesta mogoče najti (politično, zgodovinsko …) »neomadeževan« prostor. Ali da z dobrimi rešitvami in »naselitvijo« ne bi bilo mogoče na pozitivno spreminjati težkih prostorskih situacij (po tej »logiki« npr. kulturna preobrazba zaporov v hostel in art center Celica nikoli ne bi bila mogoča …).

Prostorski zaliv ob Kongresnem trgu je bil še do pred kratkim zamejen z višjim zidom in zato za javnost »odsoten«, saj je rabil predvsem kot parkirišče za parlamentarce. Ko je lokacija postala zanimiva za prostor spomenika, so se mu le-ti odpovedali in prostor presečišča dveh zelo pomembnih mestnih osi je lahko postal prizorišče za umestitev obeležja. Prva prostorska os je po naravi »kulturno-duhovna« in poteka od juga proti severu, od »Plečnikovih« Trga francoske revolucije (oz. še dalje trnovske cerkve) prek Vegove do Kongresnega trga, od koder naj bi kasneje vstopila tudi v območje notranjosti kareja Južnega trga, kot ga je v svojih »idealnih« zasnovah poimenoval že sam mojster Plečnik. Druga, »topografsko-državniška« os, ki poteka v smeri vzhod-zahod, sledi smeri t. i. Ljubljanskih vrat, ki povezujejo Grajski grič z Rožnikom. Na njej vsak na svoji strani kot mejnika stojita Ljubljanski in Tivolski grad, v mestu pa parlament in Magistrat. Teritorij torej, kjer se simbolno srečata država in mesto.

Skratka, fizična in simbolna, sintaktična in semantična teža te lokacije je izjemna, zato je za prostor osrednjega državnega spomenika še kako primerna.



Spomenik je postavljen na teritoriju, kjer se simbolno srečata država in mesto. Foto Jože Suhadolnik/Delo

O urbanističnih, arhitekturnih in spomeniških izhodiščih

V ožji izbor natečaja se je uvrstilo šest »najboljših« predlogov, a ker se le iz natančnega branja mesta lahko rodi celovita zasnova ožjega območja, smo za končni izbor postavili nekaj ključnih izhodišč. Prvo je bilo, da naj se lokacija spomenika ohrani kot odprt in pretočen prostor, ki naj omogoči kasnejšo širitev proti Južnemu trgu. Prostorska ureditev trgca z ohranjenimi drevesi in lateralno umaknjenima stelama to nadaljnje povezovanje brez žrtev omogoča. Drugi mestotvorni pogoj je bil, da se izbrana rešitev kreativno naveže na os Vegove oz. na Ilirski obelisk kot vertikalni označevalec Trga francoske revolucije. Danes vidimo, da je eden od dveh slopov kompozicije umeščen natančno v osi vis-a-vis s Plečnikovim (sta tudi enako visoka in široka!) ter s tem nadaljuje natančni prostorski jezik urbanega tkiva Ljubljane. Nadaljnji arhitekturni kriterij je bil, da je prostor trga urejen na celovit način, s katerim ves, ne pa le ožji objekt spomenika postane prostor pietete, miru in spominjanja. Prva rešitev je uspešno zadostila tudi temu momentu.

In navsezadnje še izhodišče za sam spomenik: čeprav je bilo v naboru tudi nekaj senzibilnih intimnih rešitev, smo večinsko zagovarjali tezo, da naj bi se tudi materialna prezenca osrednjega obeležja (z njegovimi proporci in dimenzijami vred) izrazila z določeno mero »državniškega poguma in ponosa«, s tem pa tudi monumentalnosti. Mogočni steni lahko razumemo kot sodobno reinterpretacijo praoblike »spomenika«, megalita. Seveda bosta nekaterim delovali kot previsoki (sledita višini hišnega venca Kazine), premogočni, preveč prazni itd., a se bosta verjetno kmalu zlili v prepoznavno mentalno krajino mesta. Vzorci prodcev iz različnih rek Slovenije, natančno uliti v velika kvadra, evocirajo naše pokrajine (in s tem tudi prostore preminulih) in prek substance segajo tudi v polje taktilnega. Sinteza dveh abstraktnih, belih, tihih paravanov, razbremenjenih ikonografije ali figuralike, vzpostavlja skupaj z belino odprtega prostora, temnimi drevesi in napisom, zeleno steno ter zastavami spokojen okvir za kontemplacijo na temo vseh žrtev, ki so kdaj padle za domovino.

Simbolna branja: vsaka interpretacija se skriva v pogledu opazovalca

Danes nam je jasno (ob vseh nevro- in psiholoških ter likovnih raziskavah), da našo interpretacijo videnega in doživetega v veliki meri obarva prav naša osebna percepcija. Vsa nazorska, vrednostna, emocionalna idr. »prtljaga«, ki jo nosimo s sabo v glavi, srcu in telesu, je tista kompleksna prizma, prek katere se projicirajo naša vrednotenja in sodbe. Stari so rekli, da imajo vsake oči svojega malarja. Opozarjali so nas tudi na sindrom le do polovice napolnjenega kozarca vode: eni ga vidijo pol praznega, drugi pol polnega. Prav tako branje simbolov ni le linearno in enoznačno, ampak lahko tudi precej ambivalentno, saj imajo fenomeni v sebi marsikdaj vpisan imanenten dvojni, komplementarni kod: ogenj je lahko simbol vojne ali notranje moči, rdeča barva agresivnosti ali ljubezni, vertikala evolucije ali kreacije itd.

Zanimivo branje spomenika lahko vzpostavimo tudi, če se vrnemo na izvorno branje pomena besede simbol. Symbolon ni le znamenje oz. predmet, ki se izkaže za nosilca globlje vsebine, temveč naj bi beseda symballo v stari grščini pomenila »ponovno povezati« ali »srečati in pridružiti se«. Pomen pa naj bi izviral iz zgodbe o dveh prijateljih ali bratih, ki ob slovesu razkleneta palico na dva kosa in jo označita, na pot pa vsak vzame svojo polovico. Ob srečanju polovici spet stakneta v eno, v celoto.

V konkretni rešitvi se tako ponuja naslednje branje: monolita sta na videz sicer različna (individualnost), a sta v temelju povezana ter po višini, volumnu in masi izenačena (univerzalnost). Pred leti so rekli: vsi različni, vsi enakopravni. Fenomen pa lahko poimenujemo tudi kot ontološko »enotnost v dvojnosti«.

V Ljubljani se ta komplementarni dualizem kot arhetip in likovna samopodobnost naravnih in kulturnih dominant redno pojavlja in tudi na njo se lahko naslonimo: od motiva Šmarne gore, dialoga Rožnika in Grajskega griča prek parov zvonikov večine pomembnih cerkva pa vse tja do asimetričnih stolpnic Ravnikarjevih Ljubljanskih vrat (mojster naj bi ju poimenoval »kralj in kraljica«).

Povezovanje se torej ne zgodi le pod zemljo (v »univerzalnem temelju človečnosti«, kjer smo spet vsi »enaki«), temveč tudi v notranjem pogledu z naravnanostjo posameznika. Ko stopa med monolitoma (ki sta na površini diskretno povezana), lahko v sebi sklene Celoto; navsezadnje je namreč vse povezano!

Dvojina v razmerju do ednine: dve steli in obelisk

Spomenik sicer ni posvečen le drugi svetovni vojni, čeprav ga mnogi kritizirajo kot takega. Dualizem je našemu svetu sicer imanenten (svetloba in tema, duša in telo, vzrok in posledica …), a ga je treba osvetliti tudi s stališča prostora: v njem pomeni linija več kot le pika, dve črti ustvarita medsebojno razmerje, dve hiši pa v smiselni kompoziciji že ustvarita odprti prostor dvorišča. Skratka, dva elementa ustvarita prostorsko razmerje, prazen prostor (srečanja), kompozicijsko napetost. En sam objekt, ko je prostostoječ in v fokusu, pa predvsem posrka pozornost okoliških smeri, pogledov in prostora (podobno je ena sama oseba bolj izpostavljena osamljenosti, dve že vzpostavita dialog, razmerje in morda celo skupnost).

Izvorna tipologija obeliska z zlato piramido in elektrumom na vrhu je v Egiptu pomenila toliko kot »okameneli sončni žarek«, simbol sonca oz. sončnega božanstva Amon Raja. Graditelji so jih za faraone postavljali v parih, kot »portale« oz. vrata, ki so označevala prehod proti najsvetejšemu delu templjev, kot čuvaje svetega prostora (s pomočjo materialov in magnetizma tudi v energetskem smislu). Ko je bil obelisk precej kasneje (kot »plen«) prinesen v evropski prostor, je večinoma obstal kot prostostoječa, centralna dominanta, kot simbol vladarjev in posredno tudi obvladovanja prostora. Običajno je njegovo mesto v središču centralnega prostora, v njem se stekajo radialne poti, medtem ko dva objekta v takem prostoru le težko »preživita«. Šele pomaknjena na rob lahko v dinamičnem ravnovesju ustvarita zanimiv kompozicijski kontrapunkt.

Kaj bi torej v opisanem kontekstu pomenila postavitev le enega »obeliska« na lokaciji SVŽ? Bi se v odprtem prostoru trga počutil zelo osamljenega? V prostorskem smislu bi bila njegova umestitev težko rešljiva naloga. Pa bi ga vsaj razumeli kot prispodobo »narodne enotnosti«? Bi to bila verodostojna slika stanja stvari ali le še en neulovljivi ideal (v imenu katerega …)? Ali ni bolj legitimna pozicija tista, ki omogoči svobodno voljo, s katero se mora vsakdo sam potruditi za dialog in spoštovanje Drugega, sam vstopiti v proces sprave? Skratka, mnogo vprašanj, mnogo pogledov …

Ali je vertikalna kompozicija spomenika problem?

V problematiziranju SVŽ zasledimo tudi kritiko uporabe vertikale kot take (per se). Ali le zato, ker naj bi le-ta aludirala na moški oz. »falični« princip (s tem pa morda na princip »gospodarja«, na patriarhalnost ipd.?). Vendar so argumenti, ki v tem primeru presegajo vrednostne sodbe v okviru diskurza moško-žensko (dominantno-podrejeno iz konteksta t. i. gender studies), vsaj trojni:

⚫ V prostorskem jeziku arhitekture mesta vertikalni poudarki kot vizualni označevalci že od nekdaj pomagajo pri orientaciji in identifikaciji v prostoru (od zelo natančno umeščenih zgodovinskih dominant cerkvenih zvonikov, stolpov, stebrov, stavbnih erkerjev ali skulptur pa tja do mnogo poljubneje razpostavljenih in s komercialnimi učinki podprtih sodobnih nebotičnikov, reklam na stebrih v nakupovalnih središčih itd. Osrednje državno obeležje naj bi po mnenju večine v žiriji vendarle opravljalo tudi to »semantično-orientacijsko« funkcijo.

⚫ Vertikalna znamenja (megalit, stela, slop, steber, zid …) je zgodovina arhitekture vseskozi uporabljala za različne pomnike, njihova pokončnost pa simbolizira tudi neuklonljivo držo duha, transcendenco, vez med nebom in zemljo, kar so vse teme, ki so povezane tako z življenjem kot tudi s smrtjo. Memorialni trg SVŽ pa naj bi po svoji naravi združeval oboje, tako vitalni princip življenja kot tudi eshatološko-kontemplativni princip smrti.

⚫ Med natečajnimi predlogi je bila sicer tudi rešitev z ogromnim ležečim monolitom, a je le-ta zapiral prehod proti Južnemu trgu.

Kaj pa ravno-ves-je? Tega ustvarijo temne okrogle krošnje dreves, ki predstavljajo pravi likovni in pomenski kontrapunkt ogromnim kvadrom belih stel. Šele ta organska pojavnost naravne »ženske« oblike postane prava protiutež ožjemu spomeniku. Če ujamete pravo popoldansko svetlobo, lahko na velikih belih paravanih sledite tudi dialogu med njima oz. »prafilmski pripovedi«: na zaslonih se poigravajo sence premikajočih se listov in s tem pripovedujejo imaginativne zgodbe, ki jih nekateri pri »praznem« spomeniku pogrešajo (naracije ostanejo tam le kot unikaten, minljiv, temporalni zaris).

Za konec: sprava, razširitev polja in apel k budnosti

Skušal sem pokazati, da je potrebno dotični spomenik prebirati in razumeti predvsem kot celovit prostorski koncept in arhitekturno rešitev ter bistveno manj kot zgolj izolirano, »klasično« skulpturo z enoznačnimi pomeni. Prepričan sem, da bo ob odprtem branju in doživljanju brez predsodkov ta prostor lahko uspešno zaživel svoje posvečeno življenje. Projekt pa bi težje prepričal, če bi bil konkreten prostor (topos) zasnovan preveč utopično po eni strani in preveč atopično po drugi. Da bi torej – zazrt v »idealno« prihodnost – spregledal širšo družbeno resničnost »tukaj in zdaj« ali spregledal dimenzije večplastne prostorske resničnosti (»genius loci«), v katero se umešča.

Navsezadnje verjamem tudi v to, da postavljeni spomenik ne bo »zapičen v naše osrčje za vse in za vselej in za vsak dan«, temveč da bo pomagal odpirati polje naše zavesti za resničen spravni proces. Seveda ob budnem bdenju, spoštovanju drugega in prepričanju, da ne smemo pozabljati, a da smo sposobni odpuščati.

Ob vsem skupaj je zanimivo ozavestiti tudi širše dimenzije spravnega procesa (ter podobnih ideoloških, političnih in ekonomskih nacionalnih duelov): medtem ko se Slovenke/ci prerekamo o načelnem prav ali neprav, drugi to s pridom izkoriščajo, ko nam – razdvojenim in razpršenim – »mimogrede« speljujejo pomembne nosilce naše ekonomske, s tem pa tudi kulturne avtonomije. Česar torej nismo izgubili (tudi) zaradi »žrtev vseh prejšnjih vojn in povojnega (revolucionarnega) nasilja«, je danes ogroženo na mnogo bolj perfidne načine … Se bomo prebudili?

Kot žirija smo v zaključnem poročilu (katerega celoto lahko najdete na spletni strani ZAPS) za konec zapisali: »Ob tem nam je jasno, da državni spomenik, ko bo postavljen, ne more in ne sme nadomestiti nadaljnjih raziskav in terenskega dela pri odkrivanju preminulih po celotni državi kot tudi pravice mrtvih po dostojnem pokopu. Spomenik tudi ne more nadomestiti globinske sprave v narodu, ki jo lahko opravi le vsak posameznik sam pri sebi in z drugimi. Lahko pa predstavlja vsaj spodbudo in odprto znamenje, da je proces očiščenja potrebno storiti čim prej in čim bolj temeljito, da bodo lahko generacije, ki prihajajo, zadihale bolj prosto in neobremenjeno, sproščeno in povezano življenje.«

Aleksander S. Ostan je arhitekt in predsednik ocenjevalne komisije za spomenik žrtvam vseh vojn.