Teran, zemlja, človek

Pravo je na svetu ne le zato, da zavaruje teran, zemljo ali morje, ampak da zavaruje (tudi) ljudi.

Objavljeno
13. januar 2017 12.58
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Predsednik republike Borut Pahor zadnji teden izraža pričakovanje, da bo sosednja Hrvaška, ko bo arbitražni postopek glede meje med državama končan, odločitev arbitražnega sodišča spoštovala. Kajti mednarodne pogodbe, pravi predsednik, je treba spoštovati. Minister za kmetijstvo Dejan Židan je prepričan, da bo Slovenija dobila bitko glede poimenovanja terana kot endemične vinske sorte, ki uspeva le v kraških sodih, saj naj bi tako določali mednarodni predpisi. Mednarodni pravni red naj bi torej varoval morje, hektarje zemlje in tudi tisto, kar zraste iz specifične kraške prsti, če zori v pravih sodih in če okrog vogalov piha kraška burja.

Zaupanje v mednarodno pravo, ki ga kažeta predsednik države in kmetijski minister, je visoko. Minister Židan ne razmišlja, da bi angažiral diverzantske skupine, ki bi med prikritimi pohodi po ozemlju Istre vdirale v vinske kleti in s kratkimi rafali luknjale sode, v katerih je shranjen istrski odgovor na endemični kraški teran. Ko gre za vodo, ozemlje in produkte zemlje, slovenske oblasti o mednarodnemu pravnem redu ne dvomijo. Kar je 25 let po mednarodnem priznanju kar lep dokaz zrelosti neke nacije. Ozemeljske in gospodarske spore naj bi namreč civilizirane države reševale ob pomoči paragrafov, členov pogodbe, mednarodnih sodišč, ne pa z živo silo do zob oboroženih vojaških, mornariških ali policijskih komandosov.

Ideja sodobnega prava, ki je nastajalo v demokratičnih kontekstih, je pomenljiva. Ne gre zgolj za to, da vzpostavlja mehanizme za mirno reševanje sporov, temveč med vrsticami vsaj za silo brani šibkejšega pred močnejšim. Ustavno pravo načeloma državljana brani pred samovoljo države, gospodarsko pravo načeloma ščiti malega delničarja pred samovoljo lastnikov velikih delniških paketov, delovna zakonodaja načeloma ščiti delojemalca pred samovoljo delodajalca, mednarodno pravo majhne države načeloma ščiti pred samovoljo velikih. Pustimo ob strani finese, ki pridejo do izraza, ko se pravni red spreminja v vsakdanje življenje. V vsakdanjem življenju šibkejši, kljub pravnim varovalkam, pogosto potegne krajši konec. A vendarle zadnja desetletja obstaja ideja, da je pravo na svetu zato, da šibkejšega zavaruje pred zlorabami močnejšega.

To je tudi razlog, zaradi katerega bi morala biti Slovenija, ki sodi med manjše in šibkejše države planeta, goreča privrženka vladavine prava, tudi mednarodnega prava. Ko gre za teran, morje in ozemlje, tako se vsaj zdi, tudi je privržena načelom mednarodnega prava.

Kaj pa, ko gre za ljudi? Mednarodni predpisi, ki jih je Slovenija posvojila, ko je po priznanju pred 25 leti vstopala v mednarodne organizacije, med drugim govorijo tudi o tem, kako ravnati z begunci, nesrečnimi ljudmi, ki so domove zapustili zaradi nasilja. Ti predpisi so nastali v času, ki je bil slab, veljali pa naj bi, dokler ne bodo spremenjeni. In dokler ne bodo spremenjeni, jih morajo države spoštovati – ne glede na to, ali so okoliščine slabše ali boljše kot v času nastanka listin. Ideja tistega kosa mednarodnega prava, ki govori o beguncih, se v ničemer ne razlikuje od splošne usmeritve sodobnega prava. Ščiti šibkejšega. Begunca ščiti pred samovoljo policista, carinika, vojaka, uradnika. Nova zakonodaja o tujcih, ki odhaja v parlamentarno proceduro, daje slutiti, da vlada pozablja tako na sprejete mednarodne obveznosti kot na načelo, da pravo ščiti šibkejšega.

Kakšno sliko dobimo, ko sestavimo afirmativen odnos do mednarodnega prava, ko gre za morje, ozemlje ali teran, ter zadržan odnos do načel mednarodnega prava, ko gre za živa bitja? Gre za ciničen odnos. Pravna načela bi spoštovali, ko gre za vino ali zemljo, ne bi pa jih spoštovali, ko gre za ljudi.

Vzorec, ko pravna načela branimo, ko gre za stvari (teran, zemljo, morje), ne pa, ko gre za ljudi, se lahko zelo hitro z mednarodnega odra preseli na notranjepolitični teren. Ta vzorec je slab, ker pozablja, da je pravni red nastal zaradi ljudi, ne zaradi stvari.

Pomemben pa je še en vidik: ko bo nekoč sprejeta odločitev arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško, se bo Slovenija v mednarodnem okolju lahko sklicevala na mednarodno pravo, če ga bo v celoti spoštovala tudi sama. Če ga bo spoštovala cinično – pri teranu ter ozemlju in morju v celoti, pri beguncih pa nekoliko manj –, tudi na brezpogojno podporo zaveznikov, če civilizacijska načela še držijo, ne more računati.