Tiskane izdaje
Boris Malagurski je pozornost mednarodne javnosti pritegnil pred tremi leti z dokumentarcem Teža verige (The Weight of Chains), v katerem obravnava razpad Jugoslavije, vendar z nekoliko drugačnega zornega kota in z drugimi razlagami, ki so sčasoma obveljale. Alternativni pogled je obdržal tudi v njegovem nadaljevanju Teža verige 2, kjer se je težišče s političnega dogajanja preselilo v ekonomsko zakulisje – tisto področje torej, kjer se obrača denar in zaradi katerega se svet vrti v tisto smer, kot se. In to je smer, ki jo določajo multinacionalke, Mednarodni denarni sklad (IMF) in okravateni sledilci naukov Miltona Friedmana in chicaške šole, zibelke neoliberalizma.
Z nekaj cinične distance bi Težo verige 2, ki so jo v petek zvečer premierno predvajali v dvorani Slovenske kinoteke, lahko označili za jugoslovansko različico dokumentarca Doktrina šoka Michaela Winterbottoma (po istoimenski knjigi Naomi Klein). Oziroma za križanec med Moorovim Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, Gibneyjevim Casino Jack in Združene države denarja ter poljubnim videospotom Prodigy.
Milošević kot Allende,
SFRJ je bila po imenu socialistična, a njen dokaj liberalni in samosvoj gospodarski model je dovoljeval poslovanje z zahodom že v letih, ko se je železna zavesa zdela večna. Tuji kapital si je začel utirati pot v državo preko posojil in razpoka, skozi katero so si utrli pot, se je večala in večala. Toda popolni liberalizaciji trga z vstopom tujcev se je Jugoslavija upirala, zavračanje gospodarskih reform v osemdesetih pa je bilo glavni vzrok za poznejšo vojno, je zapisal Strobe Talbott, v osemdesetih novinarski izvedenec za Sovjetsko zvezo, v devetdesetih pa Clintonov posebni odposlanec za postsocialistične države.
Tudi Milošević je moral oditi, ker se je upiral grabežljivi roki tujcev. Slobodan Milošević je bil tako kot Salvador Allende, Mohamed Mosadeg, Sadam Husein, Moamer el Gadafi …, namigne Malagurski v dokumentarcu in na zaslonu si sledijo fotografije diktatorjev – oziroma ljubljenih narodnih voditeljev, ki jih je za samodržce prikazal ameriški propagandni aparat. Spet je vse odvisno od zornega kota, ampak Miloševića, ki je ugotovljeno in dokazano zanetil balkanski sod smodnika in sprožil klanje, primerjati z dobrodušnim iranskim Mosadegom, ki je bil premier vsega dve leti …? Je mar sporočilo filma, da je (bil) Milošević pozitiven lik v (srbski) zgodovini?
»Ne, seveda ni bil,« odgovarja Malagurski med srkanjem dvojnega odmerka sveže stisnjenega pomarančnega soka. Ura je devet in na pot v Ljubljano se je podal ob petih zjutraj iz Gradiške, kjer je prejšnji večer prisostvoval še eni premieri Teže verige 2. Oznaka »aktivist«, s katero ga radi opisujejo, torej ni zaman. »Milošević je bil slab zaradi svoje dediščine iz devetdesetih let – balkanske morije. Sicer pa nihče ni samo slab ali samo dober, nič ni črno-belo. Nisem za Miloševića, saj sem leta 2000 demonstriral, naj odide. Zares slabo pa je, da se nekaterim ljudem Milošević zaradi vsega, kar se je zgodilo, odkar so ga strmoglavili, zdi dober. Ko je bil še na oblasti, se je zdelo, da je kriv vseh težav, da bo bolje, samo da se ga odkrižajo. No, pa ni bilo tako. In zdaj se sprašujejo, ali je to, kar imamo zdaj, tisto, za kar smo se borili takrat.«
Malagurski že v začetnih kadrih dokumentarca opravi tudi z mitom, imenovanim Otpor. Da so Miloševića iz fotelja pahnili mladi, ki so se spontano zbirali po mestnih ulicah in udejanjali nove, izvirne metode protestiranja. Otpor in vse njegove akterje je financirala – po obvodih, seveda – ameriška vlada. Kaj si je obetala od spremembe režima zase, je kmalu postalo jasno. Malagurski to v dokumentarcu vpelje skozi osebno zgodbo svoje družine.
Rodil se je v Subotici (Vojvodina je bila poleg Slovenije in Hrvaške ena najbolj razvitih regij v nekdanji Jugoslaviji), kjer je bil njegov oče pravni svetovalec v osemdesetih letih priznanega proizvajalca bele tehnike Sever. Podjetje, ki je najbrž imelo možnosti, da postane srbski ekvivalent Gorenju, se ni zlomilo niti pod sankcijami OZN, toda po padcu Miloševićevega režima sta ga doletela prodaja novim lastnikom in občutno zmanjšanje proizvodnje.
Zgodba se je v takšni ali drugačni varianti ponovila povsod po Srbiji: ko je Demokratična opozicija Srbije s Koštunico na čelu razglasila liberalizacijo ekonomskega trga, so številna podjetja razglasila stečaj, ker se njihovi izdelki niso več mogli kosati z uvoženimi tujimi, katerih proizvajalci so dobivali subvencije. Včasih se je zgodilo, da je propadajočo tovarno z delavci vred kupil nov vlagatelj, večino odpustil, ostalim odmeril borne mezde in zagnal proizvodnjo z dodelavnimi posli za kakšno ugledno blagovno znamko. Ali pa kupljeno podjetje zadolžil, ga poslal v stečaj in se odpravil k naslednji žrtvi ...
Teorije in dejstva o zaroti
Genialni um, ki se mu je porodila ideja za takšno šok terapijo za Srbijo, je bil Mlađan Dinkić, v prvi vladi Vojislava Koštunice minister za finance, razodene glas v offu. Malagurski celo namiguje, da Zoran Đinđić leta 2003 moral umreti, ker se je tik pred smrtjo začel javno zavzemati za drugačen ekonomski načrt za Srbijo, v katerem bi se država bolj naslonila na Rusijo ali Kitajsko. »Ne, to niso teorije zarote,« razlaga Malagurski, »to so dejstva o zaroti. Če država pridobi dobre reference za IMF, je to zanesljiv znak, da je na poti v pogubo. Tik pred gospodarskim zlomom leta 2001 je IMF Argentino razglasil za stabilno ekonomijo. Nespodbitno je, da IMF dela samo zase in ne v dobro ljudi, predvsem pa ga vodijo ljudje, ki jim gre samo za številke in ne za ljudi. Menim, da tudi ekonomiji nasploh ne bi smelo iti samo za številke, ampak predvsem za izboljšanje življenjske ravni ljudi.«
Hudobni cinik v meni se ne more upreti, da sogovorniku ne bi ponudil še enega izhodišča za razvijanje teorij zarote: nedavnih albanskih nemirov v Kumanovu. Razlaga, ki jo poda Malagurski, se niti ne sliši tako za lase privlečena: »Makedonija je edina republika nekdanje SFRJ, ki se je izognila vojni. Kljub temu je gospodarski položaj tam porazen, vendar zanj ljudje ne morejo kriviti vojne. Protesti proti vladi so v tem primeru upravičeni. Toda oboroženi spopadi, ki so nenadoma izbruhnili v zadnjih dneh – in se enako bliskovito tudi končali –, napeljujejo na misel, da so bili inscenirani. Treba je namreč vedeti, da je Makedonija ena od držav, skozi katere naj bi potekal ruski naftovod Južni tok. Sprva naj bi pot vodila po bolgarskem ozemlju, zdaj se – še neuradno – ozirajo po Bolgariji. EU s tem seveda ne soglaša, oboroženi spopadi, do katerih je prišlo v Kumanovu, pa so učinkovit način sporočiti, da ta država ni stabilna in varna, v drugi vrsti pa tudi, naj se ji Rusija odpove, ker pripada zahodu. Poleg tega smo se že iz kosovskega primera naučili, da je albanska manjšina orodje v rokah Washingtona. V Makedoniji pa z Albanci izsiljujejo makedonsko vlado, češ, ne želite si državljanske vojne, zato raje izpolnjujte naše ukaze.«
Conspiracy theory ali conspiracy fact, vsak kovanec ima dve strani in ljudje si ogledujejo tisto, ki jim je bolj po godu. Vsekakor je hvalevredno, če si kdo želi videti še drugo – in Boris Malagurski priznava, da so njegovi dokumentarci poskus ljudem odpirati oči. Od ameriškega napada na Irak, ki so ga sprožili v imenu uničevanja orožja za množično uničevanje, za katero se je naposled izkazalo, da ga Sadam Husein sploh ni imel in da je bila ves čas v igri nafta, ljudje niso več tako lahek plen propagande. Vse več po svetu jih je nezadovoljnih s svojim življenjskim standardom, srednji sloj izginja, in če je bilo nasprotovanje (neo)liberalizmu spočetka ideološko obarvano, je danes stvar zdravega razuma, meni sogovornik.
V Teži verig 2 kot eden od sogovornikov, ki oriše, kako je potekal razpad Jugoslavije in kako so njeni sestavni deli postali lahek plen svetovne neoliberalne mašinerije, nastopi tudi Oliver Stone. Z vsem spoštovanjem do njegovega opusa pa se gledalcu – ravno tako iz zdravorazumskih vzgibov – zastavi vprašanje, kako lahko takšne sodbe izreka nekdo, ki po stroki ni ekonomist, temveč dela filme, čeravno genialne.
»Veliko ekonomistov v mesecih tik pred izbruhom svetovne recesije leta 2008 ni zaznalo ničesar problematičnega. Takrat so izgubili precej kredibilnosti, čeprav so nekaterim že prej podelili Nobelove nagrade. Slišati pa je bilo tudi glasove tistih, ki so opozarjali, da ta sistem ni vzdržen, da bo mehurček enkrat počil. Njihovih stališč mediji glavnega toka zvečine niso povzemali. In Oliver Stone, ki resda ni ekonomist, vendarle ve, kaj se dogaja, navsezadnje je posnel dokumentarec South of the Border (Južno od meje, 2009), šel je v Južno Ameriko, se pogovarjal s tamkajšnjimi voditelji, ki se bolj ali manj uspešno upirajo neoliberalizmu.«
Vreče dolarjev
Tem bolj zabavno je, ker se nevladne organizacije, ki jim v dokumentarcu res ni prizanesel, vsega ljudskega, folklornega, tradicionalnega … v Srbiji po njegovih besedah ogibljejo kot hudič križa. Gre za organizacije, kot so Fond za humanitarno pravo (Sklad za človekove pravice), Centar za kulturnu dekontaminaciju (Center za kulturno dekontaminacijo), Žene u crnom Beograd (Ženske v črnem) in še nekaj drugih.
Malagurski v dokumentarcu v zelo kritičnem tonu omenja tako imenovane poletne šole človekovih pravic in druga izobraževanja, ki jih srbski NVO-ji organizirajo za mladino. Ene takih šol se je udeležil tudi njegov prijatelj. Povedal mu je, kako so pred obljubljenim izletom v Avstrijo predavatelji od mladih slušateljev poskušali izvedeti, kaj bodo povedali gostiteljem, če jih bo zanimalo, kaj najbolje povzema Srbijo. Nekdo je rekel »Exit!« in ta odgovor je bil v redu. »Guča!« se je oglasil nekdo drug in predstavniki nevladne organizacije so v grozi zmajali z glavo, kajti trubači in s tem povezane folklorne prireditve so po njihovem mnenju podoba neke zaostale, neurbane Srbije, ki je nočejo kazati svetu.
»Težava z nevladnimi organizacijami je, da se na ven strašno zavzemajo za strpnost in transparentnost, same pa se tega ne držijo,« pravi Malagurski, ki za vse poizvedbe o financiranju svojih dokumentarcev napotuje na spletno stran filma. Med njimi je tudi združenje pravoslavne srbske mladine, a Malagurski zanika, da bi imeli ti mladi kakršno koli povezavo s srbsko pravoslavno cerkvijo. »So pač samo verni, in nič drugega.«
Črne pike in nevralgične točke srbske družbe je seciral v še nekaj drugih dokumentarcih (med drugim o uboju francoskega navijača Brica Tatona pred tekmo med Toulouse FC in NK Partizan v Beogradu, za katerega je bilo enajst srbskih navijačev obsojenih na skupaj 115 let zapornih kazni – The Presumption of Justice, 2012), na enem od zasebnih televizijskih kanalov pa je imel do leta 2014 tudi oddajo z naslovom Revolucija. Pohvali se, da jim je z obravnavo spornih praks uspelo v odstop prisiliti nekaj nižje pozicioniranih funkcionarjev, izlet v televizijsko novinarstvo pa je bil zanj zanimiva izkušnja tudi zaradi stikov z gledalci, ki so mu pogosto pošiljali predloge, kam naj pride s svojo kamero in ekipo reševat probleme. »Predlogi so prihajali od dveh vrst ljudi – prvi so me potrebovali samo kot dodatno pomoč pri pritisku, ki so ga že sami začeli izvajati, drugi pa so me poklicali, da bi z enim samim zamahom s čarobno paličico rešil njihove težave.« Najbrž je odveč dodati, da je prvim ponavadi uspelo, drugim pa ne.
Protestiranje kot življenjski slog
Nasploh je pasivnost eden največjih problemov srbske družbe, meni Malagurski. Nekoč se je pred njegovim mikrofonom znašla neka Belgijka, poročena s Srbom in živeča v Srbiji, in na vprašanje, kakšna je glavna razlika med Belgijci in Srbi, dejala, da gredo ljudje v Belgiji, kadar jim kaj ni prav, na ceste protestirat, Srbi pa gredo v kafano in se tam napijejo. »In ta del njene izjave so na televiziji seveda izrezali,« pomenljivo doda.
Najbrž so bila Belgijkina opažanja kar točna in najbrž ni naključje, da se je tudi Boris Malagurski kot revolucionar kalil – v Kanadi. Tam je namreč študiral. V tem se skriva razlaga, zakaj ga mogoče ni tako neumno primerjati s Karlom Marxom, ki mu brez družinskega premoženja, pridobljenega po kapitalističnih načelih, najbrž ne bi bilo omogočeno razkrivati vseh okrutnosti taistega sistema. »Da bomo emigrirali v Kanado, smo se v naši družini odločili leta 1999, kmalu po Natovem bombardiranju. Leta 2002 so nam odobrili vizum, vendar smo se kmalu vrnili, ker očetu – kljub magisteriju z univerze v Illinoisu – ni uspelo najti primerne zaposlitve.
Toda ker sem še vedno imel dovoljenje za bivanje, sem se leta 2004 spet odpravil v Vancouver na študij na University of British Columbia. Plačeval mi ga je oče, ki ne dela več v družbi Sever, temveč je vodja regionalne agencije za srednja in mala podjetja ter predava mednarodno pravo na fakulteti za evropske pravno-politične študije v Novem Sadu, sam pa sem primaknil zaslužek od počitniškega dela.« V Vancouvru je odkril East Hastings Street, eno glavnih mestnih prometnic, ki pa je zdaj postala zatočišče preprodajalcev mamil, potepuhov in drugih »poražencev kapitalizma«. »Precej postapokaliptični prizori se odpirajo tam, in to ni barakarsko naselje nekje na obrobju, temveč v mestnem središču.«
Iz Kanade se je Malagurski vrnil z diplomo, kanadskim državljanstvom in zanimivo izkušnjo izseljenstva. »Tam je bilo ogromno Srbov, ki so se komaj prebijali, a se niso hoteli vrniti domov, ker bi morali rojakom v domovini priznati, da jim je spodletelo. Po drugi strani pa sem spoznal Kanadčane, ki so dobro zaslužili, vendar niso imeli časa, da bi v prisluženem denarju uživali.« O vsem tem je posnel svoj prvi dokumentarec The Canada Project (Projekt Kanada, 2005). Takrat mu je bilo šestnajst let. Teža verige 2 je njegov četrti dokumentarni film, ki je bil premierno prikazan na festivalu v Montecasinu v Južnoafriški republiki. Od bivših jugoslovanskih prestolnic mu manjka le še premiera v Skopju. Snuje pa že tretje nadaljevanje, v katerem se bo osredotočil na okoljevarstvo in gensko spremenjeno hrano, spet na tleh nekdanje SFRJ. Obljublja, da se bo tokrat spet pogovarjal s slovenskimi sogovorniki, ki v Teži verige 2 ne nastopajo – »Če bi prišli še sem, bi film trajal tri in ne dve uri.«
V zadnji minuti Teže verige 2 gledalcem da tri tehtne nasvete, ki jih velja upoštevati, ne glede na to, ali se z vsebino strinjamo ali ne: »1. Zaščitite domače gospodarstvo. 2. Ustvarite delujočo socialno državo. 3. Naj protestiranje postane vaš življenjski slog.«
