Tiskane izdaje
Sove so kraljice noči, četudi nekatere vrste lovijo tudi ob zori in mraku. Imajo izjemen vid in sluh, znajo leteti povsem neslišno. Spomnim se, kako mi je nekega pomladnega večera nad glavo poletela velika uharica, v čisti tišini. Samo zaslutila sem veliko senco njenih skoraj meter in pol velikih kril. Ni čudno, da so ljudje sovo vedno upodabljali kot skrivnostno mistično bitje; ponoči je kot duh, ki v sebi nosi slutnje. A v resnici je še veliko več – čudovita in svojevrstna divja žival. Perje na glavi je oblikovano tako, da kot nekakšen satelitski krožnik vsak zvok usmerja proti njenim ušesom. Ta žival sliši miš, ki se skriva pod snegom ali listjem, natančno zna ugotoviti, kje je plen, in celo preceni, kako velik je.
Na prazgodovinskih slikah v jami Chauvet je sova upodobljena v zadnji in najbolj temni sobi, v kateri ni nobene druge podobe. Zaradi značilnih čopkov na glavi je jasno, da gre za uharico. Naše daljne prednike je očitno vznemirjala njena sposobnost, da lahko za 270 stopinj obrača glavo, saj je njen trup upodobljen od zadaj, glava pa gleda naprej. Mojster temačnih slik, gluhi Francisco de Goya, je rad sove in netopirje upodabljal kot najhujše nočne more, v starodavni Kitajski pa so veljale za prijazne spremljevalke mrtvih duš. V stari Grčiji so jih povezovali s filozofijo in modrostjo oziroma z boginjo Ateno in v Rimu z boginjo Minervo. Kot je v uvodu v knjigi Filozofija pravice skrivnostno napisal Hegel: »Minervina sova poleti šele, ko pada mrak.« Kar so mnogi interpretirali, češ da filozofija vedno pride prepozno in ima premalo vpliva na to, da bi bil svet boljši in pravičnejši.
Sovo in čuka pri nas vraže velikokrat povezujejo s smrtjo in že Fran Erjavec je v knjigi Domače in tuje živali iz leta 1868 napisal, da bedaki, takoj ko slišijo skovikanje čuka in sove, ugibajo, kdo bo umrl. »Če nato noče nihče umreti, nobeden ne misli več na smrtnega sla. Če pa se res prigodi, da v soseščini kmalu kdo umrje, potem vražnim babjevercem ne izbiješ iz glave, da čukovo petje ni pomenilo smrti.«
Sove oziroma kozače in koconogi čuk so najljubše ptice Ala Vrezca, ki je raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo, kustos v prirodoslovnem muzeju in strokovni vodja slovenskega centra za obročkanje ptičev. »Čeprav se težko opredelim glede najljubših živali, saj je vsaka zelo zanimiva in ima svojo edinstveno zgodbo.« Sove se mu zdijo posebne, ker so nočne živali in so zato še vedno slabo poznane. Ker so končni plenilci, njihovo preučevanje odpira pogled tudi na druge živali. V ekosistemu je namreč vedno vse povezano: če je v sezoni veliko miši, voluharic in polhov, s katerimi se prehranjujejo, bodo sove lahko imele več mladičev. Več malih sesalcev pa je spet povezano s številčnostjo hroščev, ki so njihova hrana. Letos je zaradi velikega števila sesalcev sov še posebej veliko.
Črne kozače
Kako velik privilegij je, da se lahko z Alom Vrezcem in njegovim pomočnikom Aljažem, ki se letos usposablja za obročkovalca ptic v okviru slovenskega centra za obročkanje ptičev, podam globoko v Krimski gozd. »Ste se že kdaj izgubili v gozdu?« vprašam Ala, ko v čudovitem jutru pod velikimi zelenimi krošnjami v blatu gledamo čisto sveže sledi jelena, risa in volka. »Samo na začetku, zdaj ta predel gozda poznam tako dobro kot svojo dnevno sobo. Če kje manjka kakšno drevo, to takoj opazim.« Petje ptic je divje glasno. Danes bomo obročkali mladičke kozače. »V dobrih sezonah, kakršna je letos, so kozače še posebej agresivne,« pripoveduje biolog. »Saj boste videli. Bolje bo, da ko bom mladiče jemal iz gnezda, ostanete kje bolj stran, pod vejami. Tja kozača ne more.« Ko zagledam veliko lestev in motoristično čelado, oblepljeno s peno, mi postane jasno, da bo šlo zares. »Mehko peno imam na čeladi zato, ker se kozača lahko vanjo zažene s takšno silo, da bi se drugače lahko ubila.«
Dobro opremljeni biolog Al Vrezec pred gnezdilnico kozač. Foto: Leon Vidic
To samico so v isti gnezdilnici obročkali že leta 2007 in je bila takrat stara tri leta, kar pomeni, da je stara že trinajst let. »Gre za najstarejšo pri nas znano kozačo. Najstarejšo v Evropi so imeli na Finskem, dočakala je triindvajset let in deset mesecev.« Al Vrezec je bil prejšnji mesec na Finskem, kjer je prav tako obročkal te ptice, ki so tam svetlejše in malo manjše od naših. Kozače so visoke okoli dvainšestdeset centimetrov, spominjajo na lesno sovo, a so veliko večje. Gre za našo drugo največjo sovo, največja je velika uharica. Celoletna vrsta živi v gozdovih Švedske, Finske in južne Norveške ter na hribovitih območjih Dinarskega gorovja in severne Romunije. V zahodni Evropi jih skoraj ni. Pri nas živi okoli 600 do 700 parov. Gnezdi v duplih in seveda gnezdilnicah, ki jih postavljajo ornitologi, sama ne dela gnezd. Kadar hrane ni dovolj, nima mladičev. Njeno drugo ime je tudi uralska sova, slovensko ime jim je nadel Fran Erjavec, tako kot še mnogim našim živalskim vrstam – ker se mu je zdelo, da se oglaša tako kot meketajoča koza, jo je krstil za kozačo.
Jezna in zaskrbljena mama kozača.Foto: Leon Vidic
Kar pet odstotkov kozač pri nas je čisto črnih, ker imajo tudi živo rumene oči, so kot kakšni leteči hudički. Zakaj natančno so takšne, še niso ugotovili, gre za poseben fenomen. Hranijo se z glodavci, tudi z vevericami, in njihova pomembna hrana so polhi, a težava je, da polha večji del leta ni, ko se pojavi, so mladiči sove že veliki. Finske kozače lovijo tudi mlade zajce in golobe.Huda mama
Ko nas mama kozača zasliši, se zelo vznemiri, nizko preleta in se oglaša. »Na obročkanje kozač nikoli ne grem sam, ker je zelo nevarno, saj mama ves čas napada in bi me lahko vrgla z lestve.« Ko se biolog po lestvi bliža gnezdu, ga Aljaž ves čas opozarja, kje je samica in kdaj ga bo napadla. Besna je in glasna. Med ornitologi je poznana zgodba o angleškem fotografu Ericu Hoskingsu; ponoči je šel fotografirat gnezdo lesne sove, samica ga je napadla in ga s kremplji tako poškodovala, da je oslepel.
Samice kozače so zelo emancipirane, valijo jajca in čuvajo mladiče, medtem ko samec išče hrano in naredi vse drugo: poišče gnezdo in kasneje vse do septembra hrani mladičke, ko zapustijo gnezdo. Samica, ki je večja od samca, takrat že odleti. Kozača je zelo uspešna mama in sovražniki redko kdaj uplenijo njena gnezda. Pri lesnih sovah se velikokrat zgodi, da mladiče požrejo kune, ki sodijo med najbolj uspešne morilce. Celo tako pametne so, da ne požrejo čisto majhnih mladičev, ampak počakajo, da postanejo tolsti. Kot je pripovedoval Aljaž, je znano, da ptice drugih vrst rade gnezdijo v bližini kozačinega gnezda, saj so tako bolj varne, kajti bojevita sova bo pregnala vsakega sovražnika, ki se znajde v bližini. Ne boji se niti lisice. V enem od dokumentarcev BBC je prizor, kako snežna sova tako dolgo napada čredo volkov, ki želijo oropati njeno gnezdo, da na koncu obupajo.
Največji naravni sovražniki kozače so kuna, lisica, planinski orel in velika uharica, ki napade tudi odraslo ptico. Je pa velika uharica glede svojega gnezda zelo plaha in občutljiva; če se človek preveč približa njenemu gnezdu, ga zapusti in mladički poginejo. Ker uharice gnezdijo v skalnih stenah, jih lahko planinci in plezalci prestrašijo in gnezdo propade. Zaradi preveč planincev v stenah je ponekod na Primorskem, recimo na Lijaku in Štrkljevicu, prenehala gnezditi. A lepo je, da so planinska zveza in ornitologi glede tega že začeli sodelovati in uredili plezališča, ki ne ogrožajo ptic.
Žrtve in morilci
Al v platneni vreči pod nizko drevje, kamor mama ne more, prinese štiri mladičke. Trije so zelo veliki, puhasti in z velikanskimi črnimi očmi. Četrti je čisto majhen, slabo razvit in izjemno droben ter očitno zelo lačen in prezebel. »Na obročkanje mladih sov nikoli ne odhajam prezgodaj zjutraj, ker je še premrzlo.« Mladiči pokajo s kljunčki in kličejo mamo, ta pa jim iz daljave odgovarja. Drugače pa so povsem mirni in ne preveč radovedni. Potrpežljivi so, ko jih biolog zmeri in stehta ter jim natakne obroček. Samo trem najmočnejšega, nožica najmanjšega je premajhna. Ker sodelujejo z veterinarsko fakulteto, vsakemu ptiču vzamejo tudi bris, da ugotovijo, kakšno je njihovo zdravstveno stanje. Čez deset dni bodo že zapustili gnezdo. To storijo tako, da skočijo na tla, kjer jih potem oče hrani še naprej. Ker imajo dobro razvite kremplje, so odlični plezalci, in ko se učijo vzletati, splezajo nazaj na drevje. »Ljudje nas večkrat kličejo, da so pod gnezdom našli mlado sovo, a če se to zgodi, jo morajo pustiti pri miru, saj samec nikoli ni daleč stran.« Veliko je tudi zlorab, ko ljudje mlade sove odnesejo domov in jih imajo za hišne ljubljenčke. Še bolj kot sove so cenjeni sokoli, ki jih uporabljajo za sokolarstvo. A kazni so zelo visoke, saj gre za zaščitene in ogrožene vrste.
Trije tolsti mladički in najmlajši, ki je čez nekaj dni poginil. Foto: Leon Vidic
Trije mladički so bili zelo dobro hranjeni. »To so že priprave za zimo, ki je najhujši preizkus za vse ptice. Kar petdeset odstotkov vseh mladih ptic pogine že prvo leto življenja. Smrtnost je res velika prav pri vseh vrstah, od siničk do orlov. Če želimo imeti stabilno populacijo, mora imeti en par vsaj dva mladiča, ki bosta kasneje gnezdila in imela svoje potomce. Pol mladičkov, ki sem jih obročkal letos, naslednje leto več ne bo živih.« Nekateri mladički imajo, ko jih obročkajo, na kljunu še vedno tako imenovani jajčni zob, da se z njim lažje prebijejo skozi lupino. »Ta zob, ki kasneje odpade, imajo vse ptice, tako kot so ga imeli dinozavri. Ptice so konec koncev edini preživeli dinozavri.«Ravno pred kratkim sem brala intervju z ameriškim pisateljem Jonathanom Franznom, ki je obseden opazovalec in ljubitelj ptic, in pripovedoval je, da domače mačke v ZDA vsako leto pomorijo milijardo in pol ptic. »V Veliki Britaniji jih pomorijo nekaj čez dvajset milijonov,« pravi Vrezec. To je lahko dobro opozorilo lastnikom mačkov, da svojim ljubkim morilcem, ki se prosto sprehajajo po naravi, okoli vratu obesijo zvonček. Pri nas podatkov o tem, koliko ptic pomorijo, nimamo. »Lastnike mačkov je ponavadi sram poklicati v prirodoslovni muzej in povedati, da imajo truplo ptice, ki jo je umorila njihova domača žival, a vendar bi nam te informacije prišle zelo prav, saj bi tako lažje prišli do podatkov, katere vrste ptic so najpogostejše žrtve mačk in kakšna je njihova starost.« Za raziskovalce ptic in obročkarje je zelo pomembno, da če ljudje najdejo mrtvo ptico z obročkom, o tem obvestijo prirodoslovni muzej, saj le tako lahko pridejo do pomembnih podatkov o življenju in gibanju te ptice.
Pokojni malček
Najmanjšega mladička kozače je ves čas zeblo, zato se je skrival v puhu svojih bratcev, ki so se povsem stoično stiskali z njim. Al je bil prepričan, da ima, čeprav je majhen, kar nekaj možnosti za preživetje. »Žal je tako, da ko pride hrana, jo on dobi šele takrat, ko so vsi drugi že siti. Vendarle lahko mladički, ki so najmanjši in najmlajši, velikokrat dohitijo večje, rastejo hitreje, ker so v puhu svojih bratov in sester ves čas na toplem.«
Mladički so odlični plezalci. Na drevesa se vzpenjajo s pomočjo kljuna in krempljev. Foto: Leon Vidic
A žal naša mala kozača ni imela sreče in je poginila, kot je ugotovil biolog, ko se je nekaj dni kasneje vrnil v gnezdilnico in je dvema mladičema namestil gps/gsm-oddajnik. Al Vrezec upa, da bosta mladička preživela kritično prvo leto in mu posredovala pomembne informacije. »Kot kažejo raziskave na Finskem, se lahko kozače razpršijo do dvesto kilometrov daleč, vendar jih tudi oni še nikoli niso spremljali s sledilnimi napravami. Zato bo to, upam, nekako pionirska študija. Sove imajo to lastnost, da gnezdo zapustijo, preden letijo. Po zapustitvi gnezda mladiči potem posedajo v krošnjah dreves, kamor priplezajo. Letijo še ne oziroma na zelo kratke razdalje. Po enem mesecu letijo vsaj toliko, da med letom ne padajo. Popolnoma pa bodo leteli šele v avgustu in kasneje v septembru, ko tudi zapustijo domače območje. Takrat se bo za nas, upam, začel najbolj razburljivi del zgodbe.« Presenetljiva je ugotovitev, da so kozačo, ki so jo kot mladička obročkali na Jelovici, naslednjo pomlad našli kar sto dvaindvajset kilometrov daleč, v Brežicah. »Če domnevamo, da je kozača bolj ali manj stalnica, je to zelo presenetljiva najdba.« Pozimi se kozače velikokrat preselijo v naselja, kozača v središču Ljubljane zato ni nič nenavadnega. »Pred nekaj leti se je vsako noč oglašala pred parlamentom.«Mladičke smo uspešno vrnil v gnezdilnico. Vrezec je letos obročkal 86 sov, in sicer lesne sove, kozače in koconoge čuke, kar pa še ni končna številka, saj nekatere sove še valijo. »Prav poseben občutek je, ko dobiš v gnezdu samico s častitljivo starostjo. Lani je bila to več kot deset let stara lesna sova, letos pa je ta več kot 13 let stara kozača. Obe sta v dobri formi in z lepim zarodom mladičev.« Od drugih ptic obročka veliko sinico, poljskega vrabca ipd. Njegovi kolegi obročkovalci v času selitev ptice lovijo v posebne najlonske mreže in na leto jih obročkajo med 60.000 in 80.000. Vse to delo je prostovoljno. Center za obročkanje oziroma prirodoslovni muzej za dopolnjevanje obročkovalske sheme trenutno nima zadosti sredstev. Na Hrvaškem imajo za to dejavnost zaposlene štiri ljudi, na Finskem jih je kar 14, pri nas pa le 1,5 osebe. »Obročkovalci so edini, ki imajo neposreden stik s pticami, in tako lahko dobijo pomembne podatke tudi pri upravljanju okolja. Za razvoj slovenskega centra za obročkanje ptičev in dejavnosti bi zato bila nujna sredstva tudi iz okoljskega in raziskovalnega sektorja, saj trenutno obročkanje podpirajo v okviru muzejske dejavnosti le ministrstvo za kulturo in priložnostni donatorji.« Včasih se res sprašujem, s čim se dejansko pri nas ukvarja ministrstvo za okolje.
Obročkanje staro skoraj stoletje
V Sloveniji ptice obročkamo že od leta 1926, ko je bil v Ljubljani ustanovljen ornitološki observatorij, uradno pa se je ta dejavnost začela izvajati leto dni pozneje, tako da letos obročkarji praznujejo devetdeseto obletnico. Prva ptica, ki so jo obročkali, je bila slavček. Prvo leto so obročkali 143 ptic, zdaj jih obročkajo že okoli 100.000. Čeprav se je vse začelo že prej; že leta 1909 je izdelovalec orgel iz Maribora Jurij Brandl dve mladi štorklji opremil z obročkom, na katerem je bil njegov naslov, in ko sta mu ušli, so eno od njiju le pol meseca kasneje ustrelili in našli v kraju Rocella Jonica v Italiji, kar 950 kilometrov stran.
Prav obročkanje nas je recimo podučilo, kam vse se selijo naše ptice. Najdaljšo pot, ki so jo zabeležili, je naredila bela štorklja, ki se je leta 2002 odselila skoraj 9000 km daleč v Južno Afriko. Kobilarja so našli 6300 kilometrov daleč v Kongu, močvirska trstnica se je k nam vrnila iz 6000 kilometrov oddaljene Kenije. »Povezav pa nimamo le na jug, temveč tudi na sever, kot je triprsti galeb, ki je k nam priletel iz 2800 km oddaljenega kraja v Rusiji, bičja trstnica iz 2800 km oddaljenega severa Norveške in ruski krivokljun, ki je na poti k nam premagal razdaljo 2500 km.«
Katera je najstarejša obročkana ptica, ki so jo našli v Sloveniji? Ptičje vrste živijo različno dolgo, odgovarja biolog. »Med najstarejšimi pri nas najdenimi pticami je gotovo labod grbec, samica, ki je bila obročkana v Nemčiji leta 1988 in pri nas najdena leta 2013, torej po 25 letih. Ptica je gotovo še starejša, saj je bila že leta 1988 obročkana kot odrasla, v letu 2013 pa je bila še vedno živa. Najstarejši znani labod grbec je v Evropi dočakal 28 let. Rekorderji v življenjski dobi so morske ptice, zlasti viharniki, ki lahko živijo 50 let in več. Viharnikov pri nas še nismo obročkali, vendar pa se lahko pohvalimo z nekaterimi evropskimi rekordi pri drugih pticah. Takšna je več kot 7 let stara planinska pevka, več kot 12 let stara kmečka lastovka in 17-letni grilček.«
Ker lahko ptice odletijo na vse strani neba, se mnogokrat zgodi, da k nam priletijo čisto posebne ptice. Največkrat gre za mlade in neizkušene živali, ki so zašle s svojih selitvenih poti. Evidenco o njih vodi komisija za redkosti, ki deluje v okviru DOPPS. »Gre za izjemne goste. Takšen je bil nedavno kodrasti pelikan, ki sicer gnezdi južneje na Balkanu, ali pa mali rumenonogi martinec, ki je sicer ameriška vrsta, ali pa prekomorski prodnik, ki nam najbliže gnezdi v severovzhodni Sibiriji, seli pa se v Južno Ameriko in Avstralijo. Druga skupina 'nepričakovanih' ptic so tujerodne vrste, ki jih je sedaj tudi pri nas vse več. Kanadske gosi, ki se pri nas pojavljajo vse pogosteje, so pravzaprav ptice iz vnešenih evropskih populacij. Verjetno je samo še vprašanje časa, kdaj bodo začele gnezditi tudi pri nas. Verjetno pa pri nas že gnezdi mandarinka, izvorno kitajska raca. Glede na trende po evropskih mestih lahko pričakujemo, da se bodo tudi v slovenska mesta v prihodnje naselile papige, zlasti aleksandri in meniške papige, ki so sicer v Evropi izrazit eksotični tujek.«
Male kozače stehtajo, zmerijo in obročkajo. Foto: Leon Vidic
Al Vrezec je predsedoval evropskemu konzorciju za monitoring ujed in sov v Evropi, te živali so namreč tudi odlični indikatorji o onesnaženem okolju. Ker so na vrhu prehranjevalne verige, se v tkivu ujed in sov kopičijo okoljski onesnaževalci, kot so pesticidi in težke kovine. »V skrajnih koncentracijah povzročijo propadanje zarodov zaradi tanjšanja jajčnih lupin, ki jih valeča samica pod svojo težo preprosto stre. Znan je primer pesticida DDT, katerega posledice so bile za evropske ujede in sove izjemne, vendar so se po prepovedi uporabe sedaj razmere nekoliko izboljšale. Težke kovine, zlasti svinec, so imele dokazano velik vpliv na večje orle. Dobro preučen primer so belorepci iz Švedske. Belorepci so prehranski oportunisti, kljub temu pa velik del njihove prehrane sestavljajo ribe. Zaradi velikih koncentracij svinca v okolju, zlasti v zelo onesnaženem Baltiku, se je skandinavska populacija belorepcev v 70. letih drastično zmanjšala. Ko so končno ugotovili vzrok temu, propadanje gnezd zaradi tanjšanja jajčnih lupin in velike koncentracije svinca v tkivu belorepcev, so začeli izvajati ukrepe, ki so vključevali prepoved uporabe svinca v okolju in dodatno krmljenje belorepcev z neoporečno mrhovino. Slednje je bilo ključno, da je populacija preživela in je danes prišla na raven pred upadom. Nauk te zgodbe pa ni, da se je ptica vrnila, temveč da se je okolje, ki si ga skupaj z belorepcem delimo tudi ljudje, izboljšalo. Ljudje kot 'končni plenilci' smo okoljski onesnaženosti enako izpostavljeni kot belorepci in druge ujede in sove. Močne in zdrave populacije teh ptic so zato dobra novice tudi za ljudi, da živimo v zdravem okolju.« * * *
Biti tako blizu tako izjemnih ptic, kot so mladički kozače, je posebna in edinstvena izkušnja. In ker sem letos kukavico slišala že nekajkrat, slavca pa že več kot desetletje ne, sem morala Ala Vrezca vprašati tudi o tem nočnem pevcu. Vedno me je zanimalo, zakaj slavec poje ponoči. »Ponoči poje zelo glasno, ker samec na ta način vabi samice, ki se selijo ponoči in letijo nad območjem. Slavci sicer pojejo tudi podnevi, a so takrat tišji. Dnevno petje je namenjeno predvsem drugim samcem in jim sporoča, da je območje že zasedeno.« In kje bi ga lahko slišali v bližini Ljubljane? »Slavci pojejo dokaj kratek čas v letu, zato je treba pohiteti na Barje ali na kam na Primorsko, če bi radi slišali tega sijajnega pevca.«
Anton Pavlovič Čehov je vedno rad rekel, da ko se naveliča Moskve in ljudi, odpotuje na svoje posestvo v Melihovo in vso noč posluša petje slavca. Nič ga ni bolj pomirilo in mu obudilo veselja do življenja.
