Tistega državniškega maja

V minulem tednu lahko z zanimanjem opazimo tri dogodke. Prvi je Trumpova zmaga v kandidaturi za republikanskega kandidata za predsednika ZDA; od izida teh volitev bo namreč odvisen politični ritem vsega sveta. Drugi je odločitev predsednika državnega zbora Milana Brgleza, da z avtoriteto funkcije zavrne zbiranje podpisov za zahtevo referenduma o najmanj treh zakonih, akcijo pa je zagnal Sindikat delavcev migrantov Slovenije. Tretji pa je verjetno imenovanje Toneta Peršaka za ministra za kulturo, potem ko je 25. aprila kot ministrica odstopila kontroverzna Julijana Bizjak Mlakar.

Ameriški republikanci so s stisnjenimi zobmi in vidno nezadovoljni morali priznati, da je po odstopu Teda Cruza njihov predsedniški kandidat postal Donald Trump. Ta s stranko, v imenu katere bo kandidiral, očitno nima velikih problemov, ima pa jih ona z njim. Poanta je, da je milijarder Trump z močjo, ki jo je v politiko prinesel od drugod in v strankin prostor vstopil v velikem slogu, zasedel tudi ves politični prostor na desnici, republikance porinil na zgodovinsko razpotje in jih na neki način steriliziral, kajti že od Georgea Busha in od njegovih nepotrebnih vojn naprej je stranka postajala sopomenka za deklo kapitala. Poanta? Če vplivni republikanci v Trumpovem pohodu, ki ga očitno niso mogli preprečiti, vidijo »ugrabitev stranke«, je njihov strah zdaj usmerjen v državo in v vprašanje, kaj bo, če bodo celotne ZDA postale Trumpov talec.

Iz te iztočnice vstopimo v slovenski politični prostor, ki premočno kroji usodo družbenega. Ko je predsednik državnega zbora Milan Brglez ta teden prižgal rdečo luč zbiranju podpisov za referendume o treh zakonih, se je postavil na pozicijo avtoritete, ki ima oblast odločiti in ki to, če je treba, tudi stori. Sledeč mnenju pravne stroke, je napravil pravilno odločitev, kajti sindikat delavcev migrantov napovedi referenduma ni uporabil v predmetni zadevi, temveč kot metodo in pesek, ki bi ga poljubno in po potrebi vrgel v motorno kolesje države. Taka subverzivna metoda bi bila vredna podpore, če bi bila namenjena ustavljanju zlorabe moči države, toda v tem primeru gre za nekaj drugega: sindikat se, prvič, lahko argumentirano pogovarja na drugih ravneh in, če argument stoji, mu tudi uspe. Drugič, moral bi biti pripravljen na to, da mu ne uspe, kajti njegov argument ne vzdrži in bi, če bi bil uveljavljen, pomenil privilegij za ene in krivico za druge državljane, za katere velja ustavna zaščita enakosti pred zakonom. Delavci migranti zdaj v Sloveniji plačujejo za svoje delo enako davčno stopnjo kot drugi državljani, ker pa bi, če bi živeli v Avstriji, plačevali nižjo, zahtevajo v domači Sloveniji zase avstrijske standarde. Enak argument bi lahko uporabila vsa Slovenija. Iz tega sledi, da za vso Slovenijo lahko velja le enaka davčna stopnja. Drugače rečeno: nimajo prav. Še bolj narobe pa je, da so si za obliko neupravičenega političnega boja s pomočjo instituta referenduma v vsebinsko povsem drugih zadevah izbrali metodo zakonodajne blokade. Vse skupaj pravzaprav meri v odnos do slovenske države. Brglez je svoje dejanje utemeljil kot obrambo vladavine prava in kot ustavitev zakona ulice. Povsem jasno je začrtal meje državne suverenosti.

Te dni poteka obletnica majniške deklaracije (8. maj 1988), ki jo je na Kongresnem trgu prebral zdaj že pokojni pesnik Tone Pavček. Spomnili se bomo, da smo tedaj od oblasti zahtevali pravico do lastne suverene države, do spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, do političnega pluralizma in do družbene ureditve, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo, omejeno le z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Če s čim, v zadnjih dveh desetletjih nismo imeli težav s političnim pluralizmom, preje z njegovo pretirano uporabo, točneje zlorabo. Težje je bilo s spoštovanjem človekovih pravic in na kratenju teh se je v imenu nacionalnih vrednot razkrila in onečastila prenekatera politična opcija. Kronične težave pa smo imeli s suverenostjo države, njenih institucij, njenih politikov, njenih ljudi. Zdelo se je, da je z leti plahnel kulturni kapital v intelektualno močnem in ideološko heterogenem krogu ljudi, ki so s svojo držo napisali najboljši program samostojne države. Mogoče bo imenovanje Toneta Peršaka za kulturnega ministra po za mnoge konfliktni ministrici pripomoglo k obuditvi potrebe po tem kulturnem kapitalu, kajti v tistih časih je bil eno od prepoznavnih imen demokratičnega gibanja. Slovenija namreč bolj kakor tedaj potrebuje kulturno suverenost simbolnih nosilcev države, kajti ta prostor, kot dokazuje Trump in pomemben del slovenske politike, nikoli in enkrat za vselej ni zavarovan pred zlorabami.