Tiskane izdaje
V Sončevem mestu (Cité Soleil), zloglasnem barakarskem naselju v Port-au-Princeu, v obupnih razmerah brez tekoče vode in urejene električne napeljave ter kanalizacije živi okrog 350.000 ljudi. Pet let po potresu 85.000 ljudi še vedno živi v improviziranih šotorskih naseljih, kjer je nemogoče govoriti o življenju – ta naselja so prostor brutalnega životarjenja. V njih ni prostora za visoke politične debate in analize. Revščina, kolera, obup, človeška tragedija; popolna brezizhodnost.
Sonce se je skozi gost smog in vročinske meglice počasi spuščalo v Karibsko morje. V Sončevem mestu – Cité Soleil – so pred barakami ženske na ognju pripravljale večerjo. Vonj tlečega oglja se je mešal z vonjem po pečenem mesu, a v zloglasnem barakarskem naselju je še vedno prevladoval neki drug vonj. V največjem in najbolj nevarnem »slumu« zahodne hemisfere, v katerem v obupnih razmerah brez tekoče vode in urejene električne napeljave, brez kanalizacije živi okrog 350.000 ljudi. Marsikje se odplake zlivajo neposredno na kaotične, a z neverjetno močno človeško energijo napolnjene ulice, kjer bosonogi dečki igrajo nogomet, deklice pa okoli pasu vrtijo plastične obroče.
Niti en kvadratni meter prostora ni prazen. Niti ena sekunda ne vzdrži tišine. Na ulicah, ki so dnevna soba, spalnica in kuhinja za velik del prebivalstva, ki je pred petimi leti v smrtonosnem potresu ostalo brez strehe nad glavo, vseskozi vlada nepopisna gneča. Potepuški psi se umikajo avtomobilom. Po kupih smeti, med katerimi teče gost črn potok, se pasejo prašiči. Starejše gospe s podeželja sredi ceste poskušajo prodati še nekaj sadja, zelenjave in jajc, ki so jim ostali od jutranje »prodajne« zaloge. Do pasu goli moški za plastično mizo pijejo rum in kartajo. Njihov pogled se – le za kratek trenutek – ustavi na mimoidočem sila pomanjkljivo oblečenem dekletu. Iz avtomobilskih zvočnikov ves čas udriha glasna glasba. Zdi se, da mladi vozniki tekmujejo v glasnosti. Kakofonija zvokov in glasbenih slogov bi bila težko bolj … kakofonična.
Po ulicah blodijo številne izgubljene duše. Odslužene dame v temačnih kotih ponujajo spolne storitve. Gol deček zre v prazno. Katoliški in evangeličanski pridigarji v »ameriškem« slogu pozivajo k nedeljski maši, sicer pravemu spektaklu. Stene malih hiš in barak, ki se komaj držijo skupaj, so v dneh srditih protivladnih protestov popisane s političnimi grafiti, ki pozivajo k socialni revoluciji in uporu proti misiji Združenih narodov na Haitiju (Minustah). Ta ima v Sončevem mestu eno izmed svojih oporišč, od koder modre čelade, ki na Haitiju skupaj z množico zasebnih varnostnih podjetij, domačih in tujih, dejansko opravljajo vlogo vojske, sem ter tja krene v obračun z oboroženimi bandami, ki v celoti in tradicionalno obvladujejo Cité Soleil. Nekateri grafiti so ostro protiameriški, nekateri govorijo o ljubezni do boga.
Sončevo mesto je najbolj reven del enega najbolj revnih mest na svetu.
»Tu ni mogoče razmišljati o prihodnosti. Tu se ljudje borijo le za danes. Borijo se za golo preživetje, nič več. V takšnem okolju je zelo težko delati. Svoje projekte smo morali v celoti podrediti tem težkim razmeram. Od ljudi, s katerimi delamo, ne smemo zahtevati, da razmišljajo dolgoročno, saj preprosto ne morejo,« mi v prostorih italijanske nevladne organizacije Avsi v središču Sončevega mesta pove Giacomo Bertoia, ki je na Haiti prišel neposredno iz državljanske vojne v Južnem Sudanu. Po njem se obešajo razposajeni otroci. Zanima jih, kdaj bodo odigrali naslednjo tekmo s sosednjim barakarskim naseljem. Na sedežu italijanske organizacije, ki se večinoma ukvarja s skrbjo za nekdanje člane pouličnih tolp in obenem poskuša čim več dečkov obvarovati pred njihovim vplivom, vlada izjemno sproščeno razpoloženje. V eni izmed sob poteka plesni tečaj, v drugi kuharski. Avsi je v Cité Soleil dobrodošel – Italijani so drugače od ducatov in ducatov nevladnih organizacij, ki so na Haiti prišle po potresu pred petimi leti, v Sončevem mestu »aktivni« že devet let. S prebivalci so delili najtežje trenutke – Avsi je bil na terenu že dan po potresu, večina mednarodne pomoči pa je v porušeni slum, ki leži ob morju, prišla šele štirinajst dni po potresu – in si pridobili njihovo zaupanje in spoštovanje. Tudi pri oboroženih tolpah, ki nevladne organizacije vidijo kot oviro pri svoji absolutni vladavini in podizvajalke neokolonialne politike, ki dejansko vlada opustošenemu zahodnemu delu otoka Hispaniola.
Rehabilitacija ranjenih otroških duš
»Tudi zato si ne smemo privoščiti nobene napake. Tu smo zato, da pomagamo. Nobene druge agende nimamo. Če bi bilo drugače, bi se morali hitro pobrati. Tu je nevarno, zelo nevarno. Ves čas moramo krmariti med različnimi tolpami in interesi. Cité Soleil je razdeljen po 'interesnih sferah'. Oziroma po ulicah. Mi poskušamo pokrivati čim več mladih. Pri tem ključno delo opravlja naše domače osebje,« je med vožnjo po Sončevem mestu razlagal Giacomo, ki se osebno ukvarja z več kot desetimi nekdanjimi člani tolp. Kar nekaj izmed njih po »uspešni rehabilitaciji« zdaj redno sodeluje z italijanskimi humanitarci. Skrbijo za varnost, povezave z vodjami tolp, komunikacijo in odnose, hkrati pa sodelujejo – ali vodijo – številne rokodelske in obrtniške delavnice, kjer je svoje zatočišče (nekateri celo vir preživetja) našlo ogromno fantov in deklet, ki so še včeraj nosili orožje, preprodajali drogo in opravljali vsa (ne)mogoča dela za voditelje svojih »gangov«, ki se skoraj vsakodnevno spopadajo med seboj. Večkrat na mesec v večernih urah Cité Soleil postane pravo bojišče. Zaradi odsotnosti države in omejenih pooblastil mirovne misije ZN ni nikogar, ki bi lahko posegel vmes. Razen z osebno pobudo.
Čez »rehabilitacijski« program italijanske nevladne organizacije je šlo v zadnjih treh letih kakih 3000 haitijskih otrok.
»Največ pozornosti namenjamo sirotam. Po potresu jih je res veliko. Ti so za vplive tolp najbolj dojemljivi in jih namenoma iščejo. Tolpa zamenja njihovo družino. Zlahka so vodljivi, absolutno poslušni. Tolpe so tudi socialno organizirane – skrbijo za preživetje svojih članov in njihovih družin. Njihov objem je močan. Težko se je izviti iz njega. Najbolj ranljivi so dečki med dvanajstim in šestnajstim letom. Z njimi se najbolj intenzivno ukvarjamo,« je nadaljeval Giacomo Bertoia in me predstavil skupini fantov, ki je ulično nasilje zamenjala za umetnost. Eden izmed njih, Atila, je po hierarhični lestvici v »gangu« prilezel precej visoko, a potem ko je postal Avsijev »oficir za zveze«, se je hitro začelo njegovo osvobajanje. Kljub nasilnim izbruhom je danes priznani lokalni umetnik, ki iz kovinskih ostankov izdeluje slike in kolaže.
Podobno velja za njegovega 20-letnega prijatelja Ezbena Bokaja, ki že leto dni živi od prodaje ročnih kovinskih izdelkov. »Tu blizu sem hodil v šolo (v celotnem slumu deluje le ena javna šola, op. p.). Večkrat sem šel mimo delavnic. Opazoval sem fante in jim zavidal. Potem so me povabili k sebi. Ostal sem. Moje življenje je od tedaj lepše in bolj varno. Nekoč bi bil rad znan umetnik. Rad bi imel svojo razstavo,« je povedal nekdanji član poulične tolpe, ki s svojimi starimi nasilnimi tovariši nima težav. Stikov z njimi ni pretrgal, člani tolp pa v družbi tudi po izstopu – če ne gre za izdajo – ohranijo »višji status«.
»Republika nevladnih organizacij«
»Po potresu imajo tuje nevladne organizacije, Združeni narodi in korporacije na Haitiju bistveno več vpliva kot izvoljeni predsednik Michel Martelly,« pravi pisatelj Laurent Dubois, avtor kultne knjige o Haitiju The Aftershocks of History (Popotresni sunki zgodovine), ki se trudi obračunati s klasičnimi klišeji o Haitiju. Dubois ves čas ponavlja, da so Haitijci resnični ljudje, ki živijo v resnični družbi in seveda imajo svoje probleme, a nikakor in nikoli se jih ne sme zvesti na raven karikature, kot se ves čas dogaja (ne le) v medijih. Kot da ne bi bili del konteksta in zgodovine.
»Poročanje medijev po potresu je zvenelo, kot da je Haiti popolnoma zunaj zahodnega sveta, nekakšen primitiven in nedojemljiv teritorij, ne pa dežela, ki so jo globoko zaznamovala tri stoletja vmešavanja Evrope in Združenih držav. Današnji Haiti je produkt treh stvari: zgodovine države, ki so jo ustanovili zasužnjeni ljudje, ki so se uprli svojim gospodarjem in se osvobodili; sovražnosti kolonialnih sil, ki obkrožajo državo; intenzivnega notranjega boja, ki ga še vedno čaka naloga uresničenja obljube – svoboda. Haiti se ves čas opisuje kot padlo državo. A ta 'padla država' je vedno dobro služila zunanjim silam in moč ohranjala za male skupine,« nadaljuje Dubois, ki je v knjigi natančno strnil vse razloge za veliko tragedijo haitijskega ljudstva, žrtev lastnega uspešnega upora proti tujim zavojevalcem in vseh negativnih vplivov civilizacije.
»Ko opisujem razmere na Haitiju, moram govoriti po resnici. Četrtina ljudi živi v skrajni revščini, dve tretjini pa pod pragom revščine. In revščina na Haitiju je nekaj drugega kot revščina drugod. Revščina je temeljni vzrok politične in družbene nestabilnosti, ki bo zaradi neodgovornega delovanja političnih elit kmalu doživela 'erupcijo',« v središču Port-au-Princea, haitijske prestolnice, ki jo je potres 12. januarja 2010 spremenil v množično grobišče – umrlo je 222.000 ljudi –, pove haitijski novinar Alphonse Roberson, sicer kolumnist časnika Le Nouvelliste.
Z Alphonsom smo se pogovarjali v dneh srditih protivladnih protestov, ki so predsednika Michela Martellyja, sicer nekdanjega pop zvezdnika Sweet Mickyja, »prisilili« v zamenjavo predsednika vlade, a to, po Alphonsovih besedah taktično dejanje protestnikov, ki zahtevajo takojšen razpis parlamentarnih in tudi predsedniških volitev, ni zadovoljilo. Ljudje namreč dobro vedo, da se Haiti ob pomoči nekaterih zunanjih sil spet pomika proti diktaturi.
Tega Haitijci, ki so predolgo živeli pod brutalno diktaturo podizvajalca ameriške zunanje in trgovinske politike Françoisa Duvalierja (Papa Doc) in njegovega sina Jeana Clauda (Baby Doc), nikakor ne bodo dovolili. Preveč ponosni so in nimajo česa izgubiti, da ne bi šli do konca. Ali kot je davnega leta 1804 dejal prvi predsednik svobodnega Haitija Jean-Jacques Dessalines, ki je vodil boj proti francoskim kolonizatorjem in sužnjelastnikom: »Na koncu bomo živeli neodvisno ali pa bomo umrli.«
Novinar Roberson Alphonse pravi, da morajo haitijske oblasti najprej počisti pred svojim pragom, preden začno za »veliko človeško tragedijo« znova obtoževati tujce. Če kaj, pravi, potem Haiti nujno in čim prej potrebuje volitve, saj bo državo brez politične stabilnosti razneslo, tega pa si Haiti preprosto ne sme dovoliti. »Ker smo toliko časa živeli v diktaturi, je za Haitijca njegova volilna pravica sveta. Njegov glas ogromno šteje. Te pravice si nikoli več ne bo vzel. In predsednik že tri leta in pol prestavlja izvedbo parlamentarnih volitev. Ponavljam, približujemo se vrelišču. Tudi zaradi politične nestabilnosti gre na Haitiju znova vse navzdol. Tu obstajajo objektivne razmere za eksplozijo socialne jedrske bombe.«
Popotresni sunki zgodovine
Objektivne razmere za eksplozijo socialne jedrske bombe? Petdesetodstotna brezposelnost. Med mladimi je sedemdesetodstotna. In narašča z naraščanjem števila prebivalstva, ki povzroča skoraj neopisljivo prenaseljenost. Število prebivalcev se je, denimo, samo v prestolnici v zadnjih tridesetih letih povečalo za štirikrat, število ljudi, ki živijo v mestih, pa je z 20 skočilo na 48 odstotkov. Poldrugi milijon ljudi zdaj živi drugod kot pred potresom. Na Haitiju je približno pol milijona hiš premalo. Kar 250.000 domov je bilo v potresu uničenih, dodatnih 250.000 jih je primanjkovalo že prej. Temeljna socialna infrastruktura – in tudi struktura – je uničena ali ne obstaja. Haiti je ena najbolj neenakih družb na svetu in najbolj revna država zahodne poloble.
Hude posledice podnebnih sprememb, ki se časovno »poigravajo« z deževnimi dobami in, bolj kot kadar koli v moderni zgodovini, nad karibske otoke pošiljajo orkane in hurikane. Poplave so v zadnjih letih postale nekaj vsakdanjega.
Ekološko opustošenje – le dva odstotka Haitija sta pokrita z gozdovi. Izsekavanje je povzročilo hudo erozijo, ki je ob prenaseljenosti in slabi gradnji močno pripomogla k strašljivemu številu žrtev potresa. Izsekavanje in erozija sta uničila – zasolila – pridelovalno zemljo in ob pospešeni »urbanizaciji« uničila kmetijstvo, ki je bilo vedno temelj haitijskega preživetja. Ključna posledica je prehranska kriza. Haiti velik del hrane uvaža, na celotnem otoku pa ni več niti enega izvira vode, ki bi bila pitna.
Lakota nikakor ni več osamljen pojav. Nasprotno. »Medtem ko je število prebivalcev strmo naraščalo, so bile parcele obdelovalne zemlje čedalje manjše in manjše. Socialne in kmetijske strategije, ki so v prvih desetletjih dvajsetega stoletja pomagale haitijskemu kmetijstvu, so postale vedno bolj škodljive in nevzdržne. Sočasno so se rešitve, ki so jih predlagale zunanje sile, izkazale za še bolj neučinkovite, če ne celo kaj hujšega,« je zapisal Laurent Dubois.
»Haiti je padla država – to je dejstvo. Institucije ne delujejo oziroma ljudje od njih nimajo nič. Odvisni smo od lastne solidarnosti. Po potresu smo bosi hodili po peklu. Ljudem se je mešalo. Iz zaporov je zbežalo okoli štiri tisoč najhujših kriminalcev. Kriminal se je v letu po potresu podvojil. To je bila apokalipsa. Potres je pokazal, da nimamo države. Videl sem vladne uradnike, ki so se delali, da imajo načrt pomoči in reševanja. Imeli pa so svoje osebne projekte. Računali so, da bodo tujci Haiti 'napumpali' z enormnimi količinami denarja. Vsi voditelji so se hodili kazat na Haiti. Tudi Bill Clinton ('avtor' neoliberalne ekonomske politike, ki je uničila tukajšnje gospodarstvo), ki je ponovil, da 'ni nič storil narobe'. In dejansko je na Haiti tedaj prišlo ogromno denarja. Ogromno ga je seveda tudi izginilo. Leta 2010 smo postali republika nevladnih organizacij,« vplivni haitijski novinar opisuje razmere v državi.
Čeprav so nevladne organizacije rešile veliko življenj in pri obnovi opravile ključno vlogo, so Haiti po Alphonsovih besedah znova obsodile na odvisnost, hkrati pa so v državo prišle, vsaj nekatere, z jasno politično in ekonomsko agendo. »Trenutno je na Haitiju okoli 6000 nevladnih organizacij. Približno polovica jih prihaja iz Združenih držav. Nevladne organizacije ne odgovarjajo nikomur. A na Haitiju nikomur ne odgovarjajo niti politiki. Tu se zločini ne kaznujejo. Živimo v kulturi nekaznovanja,« je svoje pripovedovanje strnil korpulentni novinar in pisatelj.
Padla država ali mednarodni protektorat?
Ena glavnih tarč napadov tako protestnikov kot tudi haitijskih intelektualcev je misija Združenih narodov, ki po mnenju številnih naših sogovornikov dejansko upravlja z državo. »Mirovna misija Združenih narodov je tu že deset let. Naša vloga in pomoč se povečujeta. Bil sem že v odhajanju, a sem ostal. Ljudje vedo, da bi bile razmere brez tuje pomoči še veliko slabše. Postopno bomo odšli. Upam, da kmalu ne bo več potrebe po modrih čeladah. Potres je bil za celotno državo in tudi za našo misijo strahovit udarec in velik korak nazaj,« je v novih prostorih Združenih narodov – stari so bili v potresu uničeni – povedala Sophie Boutaud de la Combe, tiskovna predstavnica mirovne misije ZN na Haitiju, in dodala, da je navzočnost tujih nevladnih organizacij na otoku ključna. »Brez NVO bi bila – katastrofa!« Med potresom je bila misija ZN hudo prizadeta. Umrlo je več deset njenih pripadnikov, med njimi tudi šef misije Hedi Annabi.
Med potresom je umrla skoraj tretjina haitijskih javnih uslužbencev, saj je tresenje tal najbolj prizadelo predel mesta, kjer so bili vladni uradi. Glede na to, da so državne institucije skupaj s tujimi korporacijami in nevladnimi organizacijami zaposlovale najbolj izobražene ljudi, je bila močno prizadeta haitijska »kritična masa«, hkrati pa je bilo uničenih tudi ogromno šol. Sto tisoče otrok se dolgo ni moglo vrniti v šolske klopi. Dolgoročno prizadet je bil celoten izobraževalni proces. Za že tako krhko in vnetljivo haitijsko družbo je bil to dodaten, a redko omenjen udarec.
To je odvisnost Haitija od zunanje pomoči – in geopolitičnih akterjev – še povečalo. Neodvisnost je popolna iluzija. Zadnjih nekaj let je eden ključnih akterjev na Haitiju tudi Evropska unija, ki je prek svojih razvojih programov v opustošeno državo dejansko »načrpala« ogromno denarja. Veleposlaništvo EU v Port-au-Princeu je s šestdesetčlansko delegacijo drugo največje »v Amerikah«; takoj za Washingtonom. Veleposlanik Javier Nino Perez, vodja delegacije EU, pravi, da se na Haitiju počuti dobrodošlega.
»Trenutne razmere na Haitiju so zelo kompleksne in nepredvidljive. Smo sredi politične krize. Politična nestabilnost traja že zelo dolgo. Država je v hudih strukturnih problemih. Ekonomskega modela preprosto ni. Nujno potrebujemo strategijo boja proti revščini in neenakosti – tu petnajst do dvajset družin obvladuje 90 odstotkov vsega bogastva. Humanitarne razmere so grozljive. Varnosti ni. Haitijci sami zanjo ne morejo skrbeti, vsaj za zdaj. Policija se vzpostavlja, a počasi. Zaradi potresa so omejeni tudi človeški viri. Haiti navigira med različnimi zunanjimi vplivi. Ne, tu Evropska unija kljub velikosti delegacije nima strateških interesov – 95 odstotkov svojih projektov izpeljemo prek vlade. Povezujemo se tudi s civilno družbo. Haiti se mora usmeriti v prihodnost. Priti mora do zasuka,« nam je na sedežu misije EU na Haitiju povedal veleposlanik Perez, sicer Španec.
Pet let po potresu 85.000 ljudi še vedno živi v improviziranih šotorskih naseljih, kjer je nemogoče govoriti o življenju – ta naselja so prostor brutalnega životarjenja. V njih ni prostora za visoke politične debate in analize. Revščina, kolera, obup, človeška tragedija; popolna brezizhodnost.
»Rada bi le odšla, kamor koli,« je v enem izmed »šotorišč« v četrti Juvenat dejala mlada mati Guerda Dervil. V »hiški«, kjer živi, se na nekaj kvadratnih metrih blata in pločevine gnete devet ljudi, vključujoč njeno dveletno hčerko Nadiyo. Nihče nima službe. Guerdin oče sem ter tja pomaga pri gradbenih delih. Drugače so v celoti odvisni od humanitarne pomoči.
Tako kot vseh 177 »sosedov«, ki se brez vode in elektrike gnetejo med ruševinami, smetmi in odplakami. Vsi skupaj imajo na voljo le štiri zunanja stranišča. Guerda želi s hčerko in sinom zbežati. Kamor koli. »Delala bi. Kar koli. Samo da bi lahko odšla od tu … Ne zdržim več.«
***
Poročanje s Haitija je omogočilo Evropsko novinarsko središče (European Journalism Centre).
