Tudi ko so stvari dokončane, se spreminjajo

Andrej Mercina, arhitekt, ki je oblikoval Lagerfeldove trgovine, ljubljansko Lolito, zapore Dob in mošejo v Kuvajtu.

Objavljeno
28. julij 2017 13.33
Vesna Milek
Vesna Milek

Črno-beli interierji Lagerfeldovih trgovin, zapori na Dobu, senzualna kavarna Lolita, prenova Trnovskega pristana, mošeja v Kuvajtu, nebotičnik v Indiji ... Skupni imenovalec: arhitekturni biro Triiije oziroma njegov kreativni motor Andrej Mercina, ki je s svojim timom v zadnjih letih naredil resen preboj v Evropi, na Bližnjem vzhodu, zdaj osvaja Indijo.

Na vratih biroja Triije naju sprejme bos in povabi v biro v stanovanjski hiši, kjer je odraščal, prostor, ki je arhitekturni dokument svojega časa in ki jo je okrog leta 1963 projektiral njegov ded Ilija Arnautović. Skuha etiopsko kavo, na mizo postavi sveže datlje in slaščice iz Dubaja, podstavek je keramična ploščica iz Andaluzije, iz katere je zrasla mošeja, pogled na čudovit vrt umirja hiter način njegovega govora, polnega miselnih preskokov, neobičajnih besednih zvez in asociacij.

Slaščičarna Lolita v Ljubljani; biro Triiije. Foto: Miran Kambic

V zadnjem kreativnem blogu, ki ga pišete za delo.si, se vrnete v čas vašega odraščanja in zapišete, da se zdi, da se je v več kot četrt stoletja od samostojnosti Slovenija zapirala, medtem ko se je preostali svet globaliziral, povezoval in kulturno mešal.

Žal to tako vidim. Vsakič na začetku intervjuja dobim vprašanja: Kako je to mogoče? Kako vam je to uspelo? Kaj je bilo vse treba narediti? In če so ta vprašanja leta 2017 še vedno aktualna, je očitno, da v Sloveniji biti del globalnega dogajanja še vedno ni nekaj običajnega, nekaj samoumevnega. Morda bomo enkrat ugotovili, da je to naša primerjalna prednost, ker tega nismo naredili. Ampak dejstvo je, da nismo.

Lahko torej rečete, da je bila prav ekonomska kriza za vas odskočna deska? Lahko bi se leta 2012, 2013, ko se ni gradilo nič, sesuli, tako kot so se marsikateri mladi biroji?

Lahko bi se, seveda. Več stvari se je seštelo. Jaz pripadam drugi generaciji, kot je serija arhitekturnih dvojčkov Sadar-Vuga, Bevk-Perović, Oman-Videčnik, Dekleva-Gregorič, Maechtig-Vrhunc … Še kot študentje smo jih gledali in občudovali. To je bil ključen moment: ko si moraš priznati, da je v tem okolju, ki je očitno dovolj veliko za eno resnico naenkrat, nekdo že pred tabo razložil, kaj ta trenutek resnica je.

In potem se je zgodila kriza. Ti biroji so imeli nekaj »tolšče« od prej, da so jo lažje prebrodili, naš biro pa je ravno zaštartal, ravno smo začeli plahutati, pa nas je poklopil ciklon.

Logičen odgovor je bila torej tujina. Moj ideal, ki se ga nisem upal niti izgovoriti na glas, je bil: živeti tukaj in delati tam, kjer obstaja res pristna potreba po tvojem delu.

Kako človek prepriča ljudi zunaj, da začutijo »pristno potrebo« prav po njegovem delu? Kako je to – iz nič – uspelo vam?

Rekel bom samo to: v določenem trenutku v času krize nam je šlo z birojem tako slabo, da sem se hotel preseliti.

Kam?

V Singapur. Ker je bil tam odgovor na nekaj, kar me je tukaj zelo razjezilo.

In ta odgovor je?

Da je bila črta na štartu ravna in da je tisti, ki je streljal, streljal za vse naenkrat. Tukaj je bila stvar drugačna. S svojo profesijo enostavno nisem mogel preživeti. Klobčič se je začel razpletati tako, da sem v Ljubljani na podstrehi pri Branetu in Dadi Jerovšek spoznal gospoda iz Kuvajta, ki je leta 2013 prišel v Slovenijo s kuvajtsko delegacijo.

Takrat sem imel v glavi isto vprašanje, ki me ga sprašujete zdaj vi. Kako naj jih prepričam, da imamo nekaj, česar drugi nimajo, zakaj smo boljši kot tisoč birojev iz Londona, Milana ...

No, z gospodom sva se potem dolgo pogovarjala in pozornost se mu je vidno izostrila, ko sem mu rekel, da se zavedam, da je na svetu ogromno vrhunskih arhitekturnih birojev, ampak da si drznem reči, da zna biro Triiije narediti en majhen tvist, preobrat.

In kaj je ta tvist?

Človek, ki se sreča s človekom. Ko v arhitekturi prideš do konca, ostanejo samo ljudje.

Ko se vse želje, potrebe, pričakovanja vržejo na mizo, znamo mi iz vsega tega sestaviti stvari malo drugače. Malo drugače v tem primeru pomeni, da ga naročnik sprejme in zaznava kot svojega. Samo to.

Ne glede na to, da res razvijamo globalno prisotnost in da imamo projekte v desetih državah naenkrat, pa Triiije še vedno ostajamo butični biro. To pomeni, da še vedno projekt krojim po tebi, po tvojih željah in zahtevah, da sva še vedno ena na ena. Veliki biroji praviloma tega nimajo.

Andrej Mercina: »V arabskem svetu pojem dokončnost ne obstaja. Mi smo navajeni reševati probleme na način, da rešiš določen izziv, in s tem je stvar zaključena. Pri njih tega ni.« Foto: Jure Eržen/Delo.

Ko vas vprašajo, od kod ste, kaj rečete, s kakšno zgodbo jim postrežete?
Seveda si moraš pripraviti nekaj referenc, kadar naletiš na obvezno vprašanje: Od kod ste? In nihče ne ve, če rečeš samo Slovenija. Kar je lahko tudi prednost. Ker smo nepopisan list. In potem, če se že imamo za kreativce, rečeš pač, kar sam hočeš. In recimo rečeš, da »smo na pol poti med Benetkami in Dunajem«, miks med nemško racionalnostjo in mediteranskim duhom, in da znamo to zmešati popolnoma izvirno. Takrat se jim zasvetijo oči. Hm, saj to ni slabo. Čudno, da še nismo slišali za vas. Seveda niste, zato pa še boste.

S tem v mislih sem si takrat v kriznih časih sposodil denar za letalsko vozovnico in odletel v Dubaj.

Zakaj Dubaj? Ker ste ga zaznali kot priložnost?

Zaradi osebnih odnosov. Kredibilnost si seveda gradim na referencah, tako kot vsi, a v resnici je to tisto, kar uspe. V arabskem svetu je stik ena na ena še vedno odločilen.

Če nisi ženska.

V Dubaju ni nujno tako. Tam so nam za mesto predstavnika celo priporočili žensko, ker je prodornost ženske lahko veliko boljša. A v razvoju projekta se pojavi težava; namreč ženske nikoli ne bodo soočali s problemi, vedno bo vse super, probleme bodo reševali praviloma samo z moškim.

V blogu za delo.si pravite, da so v zahodnem svetu prvi poslovni sestanki romantični, kot ljubezen na prvi pogled, medtem ko so v arabskem svetu začetki partnerstev stvar počasnega spoznavanja, preverjanja, testiranja.

V arabskem svetu je to cel obred, ki je sam po sebi čudovit. Nimaš občutka, da te kdo preverja, testira, vsakič znova ti dajo vedeti, da si dragocen, da si zaželen ... Njihova gostoljubnost je neizmerna.

Na koncu, ko greš po nizu takšnih sestankov na letalo, se vprašaš, kaj smo pravzaprav dosegli? Velikokrat nič. Bilo je lepo in imeli smo se fino. Kar nekaj časa in energije je potrebno, da je potem projekt uspešen.

No, in kako ste prepričali recimo prve naročnike?

Naš princip dela je takšen: najprej moraš do obisti definirati problem, da bi lahko prišlo do pogovora in potem do forme. Arhitekti pa smo bili naučeni, da takoj skočimo v formo. Kot da razmišljamo v formah. Tukaj pa se je izkazalo, da je treba razmišljati abstraktno, forma je zgolj posledica. O rešitvah se dolgo sploh ne sme govoriti, to je v našem biroju prepovedano, ti samo izzivaš, predlagaš … Oborožiti se moraš z neizmerno količino potrpežljivosti, ego moraš pospraviti v predal. Ego je tvoj največji sovražnik.

Mošeja Al Marzouq, Khiran, Kuvajt; biro Triiije.

Dubaj velja za nekakšen Las Vegas arhitekture, kot da veliki arhitekturni biroji kar tekmujejo, kdo bo postavil najvišjo, najbolj neobičajno, najbolj razkošno stavbo. A kljub neznanskim količinam denarja kakšen kvalitativni preskok se je arhitekturno zares zgodil v Dubaju? Kam se zalepi vaš pogled, ko se prestavljate iz ene klimatizirane pisarne v drugo? Kaj vas tam navdahne?

(Nasmešek.) Tako je kot v samostanu. Ves čas jamramo in si želimo, da bi se odrezali od teh impulzov sodobnega sveta, ki ga skupaj z našimi telefoni nenehno nosimo s sabo. No, tam se ti zgodi ravno to. Sredi te nore džungle imaš tam privilegirano pozicijo, da postaneš opazovalec vsega tega šova.

Arhitekt naj ne bi padel samo na podobo, na sliko, ampak mora v zaodrje in tam odigrati svojo vlogo. In mi, arhitekti, smo tolikokrat fascinirani predvsem nad končno podobo projekta. A takrat je projekta konec. Naš fokus v biroju je do dokončanja projekta.

In kaj vidite iz zaodrja?

To je tipična arabska sposobnost trgovanja, prevedena v 21. stoletje. Saj ni drugega.

Če je arhitektura zaznavala duha časa, se odzivala na družbene tokove, kaj nam ta arhitektura tam govori o času, ki ga živimo?

Nikoli nisem bil fasciniran nad Dubajem, a to ne pomeni, da sem vzvišen nad njim, nikakor ne, mene je fasciniralo, da je to zraslo sredi puščave, nor dosežek. A Dubaj se zdi predvsem potrditev tega, da danes arhitektura ni več to, kar ste opisali. Nima več te force, konec je. Zlata šestdeseta, sedemdeseta in potem še postmodernizem, takrat je arhitektura imela še naboj in v širšem družbenem kontekstu so bile to še relevantne teme. Danes arhitektura nima več ene družbene relevantne teme. Nima. Fokus se je premaknil drugam.

Kam?

Sem (pomigne na telefon na mizi). V IT. V google. V dejavnosti, ki so v osnovi definirane v informacijskih tehnologijah.

Torej se nam ne more zgoditi objekt, kakršen je bil leta 1889 recimo Eifflov stolp, znanilec družbenih sprememb?

Eifflov stolp je slavljenje industrijske revolucije, ker – kaj se je dogajalo celotno dvajseto stoletje? To je bilo obdobje arhitekture. Ti si gradil svet, pri čemer se je to mislilo dobesedno. Zdaj pa tudi, če pogledaš arhitekturno terminologijo, se je preselila v IT. Temu, kar delajo oni, se zdaj reče arhitektura. Gradijo nov svet.

Seveda se še vedno gradi tudi konkretno, poleg arabskih držav cela Kitajska, Indija, a to ni več to ...

Arhitekt Andrej Mercina: »To je po mojem tema 21. stoletja. Da moraš znati na novo združiti razdrobljeno, nekaj podobnega, kar je znal renesančni umetnik z vso vehemenco sam«. Foto: Jure Eržen/Delo.

Že od piramid naprej je arhitekturo določalo človekovo stremljenje proti nebu, vmes so vlogo prevzele katedrale, nato nebotičniki korporacij z vrhuncem prav v Dubaju. Je to tisto, kar nam govori arhitektura 21. stoletja: še višje, še več?

V primerjavi s tem, da greš na Mars, je to vendar tako patetično. V primerjavi s tem, da sem v tem hipu s pomočjo sodobnih tehnologij lahko v stiku s komerkoli v Indiji, Kuvajtu, kjerkoli. Se spomnite fascinacije, ko smo bili majhni, da boš po telefonu govoril z nekom in se boš sočasno gledal? To so bile najbolj nore sanje, ki so se zdele nemogoče. In to se je zgodilo. Kaj se je vmes zgodilo z arhitekturo? Za deset metrov smo povišali najvišjo stolpnico.

Kaj pa Louvre Jeana Nouvella v Abu Dabiju?

To pa je odličen primer.

Zakaj?

Nouvelle je stvar discipline. Teme, s katerimi se poigrava, so bile od nekdaj tam. In to je to. Ti imaš kontekst v zgodovini, v tradiciji, ki je za tisto mesto relevantna.

Najvišji stolp na svetu Burdž Kalifa ali Burdž al Arab; kakšen kontekst imata ti dve stavbi?

Ko bi ju videli v živo, dvomim, da bi bili fascinirani. Nič erotičnega ni v tem. Ker arhitektura je lahko zelo erotična.

Na primer?

Kateri se mi zdi najboljši primer erotične arhitekture? (Nasmešek.) Hm. Sicer Nouvellovega Louvra v Abu Dabiju še nisem videl v živo, ampak ta močna senzorična izkušnja je gotovo en kriterij erotičnosti, in ta stavba jo, kot je videti, ima, prostor, voda, igra svetlobe ...

Nouvelle govori o arhitekturi, ki temelji na emociji.

Gotovo. Burdž Kalifa vsaj meni ne vzbuja emocije. Zato pa jo Le Corbusierev samostan La Tourette, na griču poleg Lyona; to je primer erosa v arhitekturi (nasmešek) ali Notre dame du Haut v Ronchampu …

In »kapesanta« biroja Sadar+Vuga v Stožicah?

Hm, če je kdo, ki se mi zdi v našem okolju res zanimiv, je to Boštjan Vuga. Ker ima do arhitekture fetišističen odnos. Spomnim se njegovih kolumen v prilogi Dela. Skozi njegovo pisanje sem ga spoznal kot nekoga, ki razmišlja malo drugače. In če je kdo naredil ta preboj, je to biro Sadar+Vuga.

Kako glede na vaše intenzivne izkušnje v obeh svetovih gledate na vzhod in zahod? Kot ste rekli, je kreativnost v arabskem svetu bolj domišljijska kategorija nasproti našemu kultu »čistega koncepta«.

To je ta zanimiv trk, da. Arabci imajo tradicijo abstrakcije, ki izhaja iz neupodabljanja verskih simbolov, ko pa tja prideš s čistim konceptom, ki je naša arhitekturna mantra, ta kategorija pri njih ne obstaja. Tam ne obstaja dokončnost. Mi smo navajeni reševati probleme na način, da rešiš določen izziv, in s tem je stvar zaključena. Pri njih tega ni. Tudi ko so stvari dokončane, se spreminjajo, nadgrajujejo.

Zadnja leta delamo veliko brendinga in tako smo delali tudi koncept za Julyana, verigo pekarn, kavarne in restavracije v Saudski Arabiji. Ko se je odprla prva, so okrogle pulte, ki smo jih naredili, prežagali na pol in jih postavili ob steno. Pa čeprav mi je lastnik pred tem ves čas razlagal, kako so navdušeni nad našim dizajnom.

In to so naredili brez vprašanja?

Ja, ampak jaz poskušam to razumeti. Se pravi, da nismo čisto zadeli tistega, kar so imeli v mislih. Hočem reči, tudi ko je stvar formalno končana, vedno obstaja še nekaj, kar se da spremeniti, dograditi, izboljšati ...

Ali kdaj na vaših sestankih v Saudski Arabiji vidite ženske?

V poslovnih odnosih nikoli. A vidim, da se stvari počasi spreminjajo. Recimo v Rijadu smo morali za stavbo oblikovati dva vhoda, družinski vhod, torej za ženske in otroke, in poseben vhod za moške. Ko smo po enem letu končali, smo dobili navodilo, naj naredimo samo en vhod. In ko sem šel na gradbišče, sem opazil tudi mlade ženske, nepokrite, ki so se sproščeno mešale z moškimi, z njimi sedele v kavarnah. Nove generacije ne upoštevajo več omejitev tradicije. To je nekaj, kar ne bo dolgo zdržalo, sploh ne z internetom.

Projektirati cerkev ali mošejo? Skozi celotno zahodno zgodovino so bile cerkve objekt poželenja dvornih arhitektov in umetnikov ... Kako vznemirjeni ste bili, ko so vam ponudili projekt mošeje?

Arhitekti so od nekdaj imeli kompleks kreatorja, verjetno je poseben občutek, da se v teh sakralnih objektih srečaš s sebi enakim (nasmešek). Gotovo je izziv projektirati cerkev. Kjer imaš celoten set premišljenih omejitev, tam se skriva največji kreativni izziv. In mošeja ima veliko omejitev.

Danes, ko arhitektura znotraj stroke nima manifesta, kot neke oporne točke, iz katere poljubno črpaš, so prav te omejitve pri vsakem projektu znova oporna točka za odriv. Potem so tudi naši kreativni odrivi bolj relevantni, ker so omejeni z željo naročnika. In tako je tudi v cerkvi ali v mošeji, prav enako čutim do obeh.

Vsekakor se zdi, da boste imeli v prihodnosti več možnosti projektirati mošeje.

Seveda je bil čar mošeje v tem odkrivanju, ne samo liturgije, ampak vseh pomenov prostorov. Dokler se je nismo lotili, nisem vedel kaj dosti o mošejah, in čar tega procesa je bil tudi seznanjanje, raziskovanje. Vsa zadeva je štartala iz enega detajla in se razvila v celoten interier.

Iz katerega detajla?

Iz tegale. (Pokaže na keramično ploščico smetanaste barve na mizi, na njej so opečnati ornamenti.)

Prav iz te ploščice?

S tem, da je ta ploščica monokromna, ker so jo stiskali posebej za naš biro, tiste, iz katerih je del mošeje, pa so večbarvne. Hočem reči, da se je ta mošeja začela iz zelo osebne zgodbe. Vplivna kuvajtska družina Al Marzouq, ki tam gradi celo mesto, se je odločila, da zaradi tragične smrti enega od sinov tam postavi mošejo. Izrazili so željo, da bi se v mošeji pojavile posebne ploščice, ki so ročno izdelane, ki so jih izdelovali v Andaluziji v času, ko so bili tam Arabci. Začeli smo raziskovati in našli eno samo tovarno, ki še proizvaja te ploščice na tak način, in to v Huelvi, ki so jo od 7. do 13. stoletja obvladovali Arabci, in ta obrtniška tradicija izhaja še od takrat. Ploščice smo redizajnirali. To je bil prvi korak do zaupanja naročnika, ki je potem z nami želel nadaljevati zgodbo mošeje.

Kakšna lepa zgodba.

Res, lepo je bilo, sploh to raziskovanje. Pa postavljanje oltarja. Pa luči, ki so iz Slovenije potovale v Kuvajt, v Kiran.

Dodelili so nam kaligrafa, s katerim smo sodelovali, ker je to osnovno orodje pri dekoraciji interierjev mošeje. To je bil res lepši del procesa. Kako eno besedo izpišejo na deset različnih načinov in vsaka ima svojo interpretacijo, svojo pomensko plast. Te finosti, tega dodajanja, tega v zahodnem načinu dela ne srečamo.

Kot pravite, je arabski in zelo podobno tudi indijski misli blizu princip dodajanja.

Morda bo zvenelo kontradiktorno, ampak na vzhodu ves čas rušijo staro in gradijo novo, tisto, kar je vredno, že ostaja, in to potem peljejo s sabo. Pri nas je ta proces manj organski, ker prek zavoda za varstvo nacionalne kulturne dediščine fizično ščitimo vsak košček fasade.

Tudi v Indiji je staro in novo del življenjskega kroga, staro gre, prihaja novo. Meni se to zdi tako lepo. Morda smo se prav zato tako našli prav na teh trgih.

In zdaj, kot kaže glede na vaše projekte, boste »osvojili« Indijo?

Indija je gotovo prvi fokus našega biroja Triiije, naš naslednji velik korak. Zavojevati Indijo je težji podvig, ampak zdaj teče.

Zadnje čase opažam, da imamo v Evropi, kjer vlada diktat racionalnega pristopa, včasih že kar težave. Zame namreč projekt na gradbišču nastaja enakovredno, kot je nastajal na papirju ali v računalniku. Tako se dela na vzhodu in ta pristop mi je blazno všeč.

Tukaj so stvari bolj deklarirane. Ta deklarativnost ni ravno naravno okolje poklicem, ki bi morali po mojem imeti malo bonvivantskega prehajanja in kombiniranja.

Hkrati pa bom rekel, da smo kot profesija premalo odgovorni do investitorjev. Morda zveni kontradiktorno, ampak ni res. Jaz spreminjam projekte v interesu mojega investitorja. Ker, konec koncev, v naših projektih ne živimo mi, arhitekti, ampak živijo, delajo, kupujejo, molijo ... drugi, naši naročniki.

Poslovni prostori Philip Morris v Ljubljani; biro Triiije. Foto: Miran Kambic

Zdaj gradite fascinanten projekt nebotičnika – Muttha Tower v indijskem Punu?

Projektiramo, ja, Muttha Group so veliki igralec v Punu, z njimi zdaj peljemo dva projekta. Ta nebotičnik je fascinanten že zaradi svoje velikosti. In potem je tu še odsotnost kakršnega koli relevantnega prostorskega konteksta. Tipično ultra hitro rastoče območje enega od glavnih centrov sodobne Indije. Situacija, ki jo je v Evropi nazadnje doživela generacija mojega starega očeta [Ilija Arnautović, legendarni arhitekt v času socializma].

Večkrat ste omenili, da vam predstavlja podoben izziv stanovanje na sedemdesetih kvadratih ali projekt, kjer ni finančnih omejitev; in vendar je tako velik projekt gotovo večja odgovornost, hkrati pa privilegij, da lahko ustvarjate na način, kot ste se lahko lotili mošeje ...

Absolutno. A da ne bo pomote: denarna neomejenost ne pomeni, da so stvari tudi arhitekturno neomejene.

Arhitekt, ki sanja, meče ideje na plano in projektira stavbo v obliki pomaranče ali v obliki paprike ali kumare in sledi svoji genialni viziji, to ne obstaja zame. Če te ne omeji naročnik, potem se moraš omejiti sam. Vsaj jaz tako delam.

Če si naročnik želi pomarančo ...

Potem bi ga vprašal, zakaj si jo želi. In bi ga v konstruktivnem pogovoru prepričal, da je na koncu gotovo ne bi naredil.

Arhitekti smo prepričani, da naše stranke vedo, kaj si želijo. In da bodo prišli k nam in nam napisali projektno nalogo oziroma brief. To je največja neumnost. V našem biroju prisegamo na to, da skupaj delamo projektno nalogo, raziskujemo, to je pot pristnega raziskovanja. Prvo vprašanje je: Zakaj hočeš, da ti zgradimo pomarančo? Ko bom prepoznal vzgibe, bomo skupaj našli pravo rešitev. Ker pomaranče po mojem v resnici ni.

Tudi Jean Nouvelle je rekel to, kar ste mi v tem intervjuju med vrsticami rekli večkrat: da je arhitektura v bistvu poslušanje. Poslušanje česa, koga? Duha časa? Materialov? Okolja in kulture, v katerem postavljate projekt? Naročnika? Sebe?

Najprej, obrtniški del arhitekture me ne zanima. Zato ker verjamem, da ga v biroju obvladamo in da smo vrhunski tim. In obrtniški del je dejansko oblikovanje. Ki je zame danes najlažji del arhitekture.

Poanta in razlike se dogajajo na začetku, pred oblikovanjem. In tu je osnova poslušanje in razumevanje tega, kar slišiš, nadgrajevanje, tudi provociranje. Res živimo v zategnjenih časih, nihče si ne upa niti izgovoriti stvari, ki si jih v resnici mislimo. Gotovo so te oblike, ki materializirajo ideje in jih zafiksirajo, pomembne, a v materialnem se že zadnjih sto let ni zgodilo nič resnično novega. Relevantnost oblike je po mojem največji problem arhitekture danes.

Zato se mi zdi tako dober branding. Ali sustainable design. To sta edini dve polji, kjer danes prihaja do sinteze tega, kar smo v dvajsetem stoletju drobili in drobili do obisti, se specializirali na področja, kot so urbanizem pa industrijski dizajn, grafični dizajn, tudi zato smo v stroki dosegli velik napredek, a zdaj, podobno kot v medicini ali znanosti tudi v arhitekturi prihajamo do razumevanja, da je vse to eno. In mi to delamo. To je več kot interdiscipliranost, to je sposobnost zajemanja z maksimalno širino.

To je po mojem tema 21. stoletja. Da moraš znati na novo združiti razdrobljeno, nekaj podobnega, kar je znal renesančni umetnik z vso vehemenco sam.

Če pogledamo vaše projekte v Ljubljani – od eklektičnega interierja kavarne Lolita do zaporov Dob, vsak je popolnoma svoja zgodba. Je rdeča nit biroja pomembna pri prepoznavnosti pri naročnikih?

Seveda ni formalne niti, je pa rdeča nit v načinu dela. Imamo preizkušeno metodologijo, po kateri se dela. Včasih se mi zdi, da je to tako kot pri kuhanju. Če imaš obrtniško znanje o kuhi, potem daješ noter različne sestavine v različnih kombinacijah, in to je tisto, kar loči inovativno jed od zgolj – jedi.

Lolita je v bistvu nastajala vzporedno z zapori Dob.

Preskakovanje med merili, med kulturami, je zame nekaj naravnega, moj um je narejen tako, da svobodno veže koščke ... Vsakič, ko sem z mislimi skočil v zapor, sem se potem pogledal v Lolito, da sem dobil kritično distanco do lastnega dela. To je najtežji del našega poklica. Da se ne ponavljaš, da ohranjaš svežino, da si fit, da skočiš ven in nazaj noter, pa v detajl, pa spet pogledaš celoto.

V projekte zunaj vključujete tudi naše proizvajalce, umetnike ...

Seveda. Zakaj ne? Če se da. Vključim jih tudi v projekte tukaj (nasmešek). Nika Zupanc, preden sem jo povabil k Loliti, ni imela enega javnega projekta pri nas, zunaj pa je naredila že zelo resne stvari.

Interier trgovine Karl Lagerfeld v Parizu; biro Triiije.

Med drugim je Nika Zupanc prva delala za Lagerfelda (Miss Dior za razstavo Esprit Dior). Kako ste pravzaprav prišli do tako prestižnega projekta, kot je oblikovanje interierjev trgovin Karl Lagerfeld? Kot ste rekli, ste se preprosto prijavili na natečaj, na katerega so se prijavili številni biroji z vsega sveta. Je to res tako preprosto?

Ne, ni (nasmešek). Čisto malo drugače je bilo. Spet je bil ključen osebni stik. Mi smo takrat delali s partnerjem v Düsseldorfu, vrata so se nam malo odškrnila za interni sejem v Moskvi, kjer jo vodstvo blagovne znamke Lagerfeld iskalo novo identiteto na modnem sejmu.

Oni seveda niso vedeli, kdo smo mi; zato pa smo mi imeli gospoda, ki je obljubil, da jim bo naše stvari prinesel na mizo. In to, kar so videli, jih je očitno dovolj fasciniralo, da so si nas zapomnili. Iz tega projekta s sejmom ni bilo nič, a ko je prišel naslednji projekt, so nas poklicali.

Najprej je prišlo naročilo za prestižni pariški butik v 8. okrožju, potem ste oblikovali interierje še šestnajstih Lagerfeldovih trgovin?

Tako. Pariški je bil bolj unikaten, šlo je za preplet dveh brendov, Karl Lagerfeld in Lagerfeld. Takšen nestandarden je tudi butik v Dubaju, ki se je odprl letos spomladi.

In sam Karl Lagerfeld?

Meni se zdi Karl Lagerfeld ena bolj fascinantnih figur v modnem svetu. In premore humor, to se mi zdi pomembno.

Vam je vsaj stisnil roko, če ste oblikovali šestnajst njegovih trgovin?

Ne, nismo se spoznali osebno. Sodelujemo z njegovim kreativnim timom, ki ustvarja ta brend. Poleg tega se s Karlom Lagerfeldom ne rokuješ (nasmešek). To je prva stvar, na katero so me opozorili. Da ja ne bi stegoval dlani proti njegovim orokavičenim rokam. To se menda ne dela (nasmešek).

Ko je z vsem pompom prišel na otvoritev trgovine v Parizu, se mi je kot otroku socializma zdelo vse skupaj celo nekako domače (se smeje). Vstopil je maršal.

A morda prav zaradi tega pedigreja »ne kupimo« blagovnih znamk na ta način. Ne gane te.

Jih zato lažje ustvarjate?

Prav res, morda, na to niti nisem nikoli pomislil. Fascinira me, da blagovna znamka začne živeti svoje življenje, svoj značaj, ki ga živi po svoje, neodvisno od kreatorja. Ti ustvarjaš umetno inteligenco z lastnimi pravili obnašanja ...

Kako jo nadzorujete, da vam ne uide izpod nadzora?

Ne, to je vse nadzorovano. To ni otrok v puberteti, ki bi ti zbezljal. Ni šans. Da ne bo pomote. Tudi mi smo v brendingu naredili nešteto napak, nešteto neumnosti. To je tudi nekaj, kar se s tem imidžem uspeha kar pozablja. Ni se nam treba iti te igrice. Največ smo se naučili iz lastnih napak – in to ni kliše.

Hočem reči, da sem v Parizu prvič zares trčil ob pomen, moč blagovne znamke. Ko sem videl ljudi, ki kupujejo blagovno znamko, ljudi, ki delajo za blagovno znamko, vsi gojijo veliko strahospoštovanje, kult. Gospa, ki vodi to trgovino v Parizu že vrsto let, je v trenutku, ko se je Lagerfeld osebno pojavil na otvoritvi, čisto izgubila kompas, mislil sem, da je bo konec od evforije. Rekla mi je, da je delala v drugih trgovinah in da še nikoli ni prišel na otvoritev, tokrat pa. Ampak ves bližnjevzhodni svet sloni samo na brendingu. Celo potrošništvo sloni na blagovnih znamkah.

Za konec moram spet citirati enega vaših blogov: »Namreč, ko po naših arhitekturnih načrtih za ceno novega interierja vržemo na odpad lesene obloge z belimi fugami, hudo temen kasetiran strop ter mesing reflektorje in morda stole z nogami v konturah nog teleta ter neuničljivim skajem na sedišču ..., v tistem trenutku si naše stranke oddahnejo, mlajši od mene praznujejo, alergiki so pomirjeni, jaz pa se sprašujem, kam je izginila domišljija, ki je rodila vse te komaj verjetne kombinacije.«

(Smeh.) Mar ni žalostno, da ni več takšnih ekscesov? Ta pretirana pazljivost. Morda smo arhitekti postali res preveč čistunski, impotentni.

In vi ste si privoščili oblikovanje interierja kavarne Lolita – eksplozijo oblik, senzualnosti, na meji s kičem?

Zanalašč. Lolita je bila provokacija. Vzeli smo tekstil, ker se takrat nihče ni ukvarjal z njim, delali smo na dekoraterski način, ki je bil takrat zapovedano kletvica v arhitekturnih krogih, pripeljali smo medenino, ki je bila takrat naglavni greh ... Ker mi je šlo že na živce: ti se imaš za kreativca, pa si ne upaš združiti nekaj navidezno nezdružljivega. Pogrešam malo tveganja. Čeprav tudi ne razumem, zakaj smo si arhitekti, oglaševalci in oblikovalci sploh prisvojili izraz kreativci, greš na Piranske dneve in vidiš arhitekturno sceno, ki hodi ob obali kot špalir črno oblečene promenade, kot da opazuješ pogreb. Lolita je bila vržena kost.