Učenci vedo veliko. Ampak tega znanja ne znajo uporabiti, da bi razširili svoja obzorja

V šolah morajo nameniti pozornost tudi razvijanju kreativnosti, kritičnega razmišljanja, sposobnosti reševanja težav, sodelovanja, pa tudi socialnih in emocionalnih veščin, pravi Andreas Schleicher, direktor direktorata za izobraževanje in posebni svetovalec za politike izobraževanja generalnemu sekretarju OECD.

Pravkar ste se vrnili iz Južne Koreje, kjer ste na Svetovnem forumu izobraževanja predstavili izsledke najnovejše in najobsežnejše analize izobraževalnih sistemov po svetu. Kakšni so bili odzivi?

Pogovarjali smo se o ciljih, ki bi si jih morali po svetu zastaviti, če bi želeli poskrbeti za prihodnost izobraževanja. Povsod se strinjajo, da so spretnosti danes ključ do uspeha. Tisti, ki imajo več različnih veščin, imajo boljše možnosti za službo, tisti, ki jih imajo manj, se ubadajo s težavami.

Številne države skrbi, kje bodo našle sredstva za vlaganje v izobraževanje. Razmišljanje smo obrnili v drugo smer. Z izračuni smo pokazali, kaj bodo pridobile, če bodo izboljšale znanje in spretnosti svojih državljanov. Ekonomski in socialni izkupiček je lahko zelo velik in to postavi stroške v drugačno luč. Poglejva primer Slovenije. Če bi lahko zagotovili, da bo vsak petnajstletnik zapustil šolo s temeljno izobrazbo in z minimalno ravnjo spretnosti, ki jih merimo v raziskavi Pisa, bi se lahko pogovarjali o bilijonu dodatnih dolarjev. Na izobraževanje ne smemo gledati kot na strošek, ampak kot na investicijo v prihodnost mladih.

Kakšne spretnosti imate v mislih?

To je dobro vprašanje. V osnovno izobrazbo sodijo bralna pismenost, matematične veščine, naravoslovno znanje. Ampak danes postajajo vse bolj pomembne druge spretnosti, kot so kreativnost, kritično razmišljanje, sposobnost reševanja težav, sodelovanje, povezovanje, tekmovalnost in zmožnost dela v timu, socialne in emocionalne veščine.

V šolah še vedno razmišljajo o šolskih predmetih, ampak svet ni tako razdeljen. Danes je treba znati razmišljati multidisciplinarno in znati je treba povezovati. To so zelo pomembni delčki, ki jih moramo dodati že uveljavljeni sliki. Danes ne šteje več največ to, kar znaš, Google ve vse, ampak je pomembno, kaj lahko delaš s tem, kar znaš. Takim veščinam moramo nameniti več pozornosti, če želimo zagotoviti, da bodo vsi mladi uspešni.

Slovenija se je v analizi umestila na 18. mesto med 76 državami. To je dokaj dobra uvrstitev, smo pred Veliko Britanijo, ZDA in vsemi sosednjimi državami. Kaj nam to sporoča? Nam se nenehno zdi, da naše šolstvo ni dobro in da ga je treba izboljšati. Kaj pa vam?

To je vprašanje pogleda: ali je v vaših očeh kozarec na pol poln ali na pol prazen. Lahko rečemo, da je Slovenija v povprečju držav OECD. Ima vse možnosti, da dohiti vodilne izobraževalne sisteme po svetu. Imate majhen sistem, ki je zelo mobilen, zelo agilen, in ni razloga, zakaj Slovenija ne bi mogla biti kot Finska ali Singapur, torej državi, ki nista povprečni, ampak nadpovprečni, celo vodilni.

Na Finskem otroci začnejo hoditi v šolo pri sedmih letih. Pri nas smo zato, da bi dohiteli Evropo, to mejo premaknili in v šolo vstopajo že šestletniki. Smo naredili napako? Nekateri otroci so pri teh letih že pripravljeni na šolo, ampak drugi bi se radi še igrali. In Finska jim omogoča, da so lahko otroci eno leto dlje.

Zgodnejši začetek šolanja predvsem otrokom iz revnejših okolij omogoča boljšo priložnost za dobre temelje. Zato mi je ta pristop blizu. V bistvu pa nista dolžina šolanja ali število učnih ur tista, ki zagotavljata uspeh. Veliko bolj je pomembna kakovost poučevanja in učiteljev.

Finska je dober zgled. Šolanje začnejo pozno, v razredu imajo malo učnih ur, a kakovost izobraževanja je zelo visoka. In kaj so Finci še naredili, kar je zelo pomembno? Finci ne predajajo zgolj učne snovi, ampak otrokom dajejo kompas in spretnost navigacije, da najdejo svojo pot skozi to izredno kompleksno prihodnost. Tu bi se lahko Slovenija učila od Finske. Ko gledam rezultate Pise za Slovenijo, vidim, da so učenci kar dobri pri poustvarjanju učne snovi. V bistvu vedo zelo veliko. Ampak tega znanja ne znajo kreativno uporabiti, da bi razširili svoja obzorja. Prav tako opažam, da nimajo želje po tem, da bi se še naprej učili.

Finski model nam pokaže, da ni tako pomembna količina snovi, ampak da je treba spremeniti način, kako (se) učimo.

Na Finskem se lahko za osnovnošolske učitelje šolajo le najboljši študenti.

Ja, v ta poklic je najtežje priti. Že dostop do študija je zahteven.

Pri nas poklic učitelja ni ravno visoko na lestvici zaželenih študijev in služb. Kako je to uspelo Fincem? Kako je tam ta profesija postala tako privlačna za mlade?

Poučevanje po finančni plati ni privlačno. Plača učiteljev na Finskem ni visoka. A Fincem je uspelo, da je ta poklic intelektualno vznemirljiv. Poučevanje je velik intelektualni izziv. Enako je v Aziji. Učitelji ne le učijo, ampak oblikujejo tudi dobre prakse, sodelujejo pri razvoju učnega načrta.

V Sloveniji, na primer, imate zelo poglobljen, zelo predpisan učni načrt. Učitelji morajo obdelati veliko snovi. Na Finskem ima učni načrt 40 strani. In učitelj je oblikovalec učnega procesa, ne le izvajalec.

Najbolj zanimiv rezultat na Finskem pa ni dobro povprečje šol, ampak to, da so med njimi zelo majhne razlike. Učenci iz različnih šol se razlikujejo samo za pet odstotkov. Vse šole so uspešne, ker so vse povezane z drugimi šolami. Vsak učitelj je povezan z drugimi učitelji. To je zelo močna in pomembna profesija, zato mladi hočejo biti učitelji. V tem poklicu imajo občutek, da lahko prispevajo k razvoju družbe. V Singapurju, na Kitajskem in Japonskem boste videli zelo podobno filozofijo. Tudi tam je poučevanje profesija in tudi tam so učitelji veliko več kot le posredniki predizdelanega znanja.

Pri nas se učitelji pritožujejo, da nimajo dovolj avtonomije.

Avtonomija je en del zgodbe. Profesionalna avtonomija je mogoča le v kulturi, kjer je sodelovanje norma. V različnih državah smo videli, da se učitelji znajdejo v osami, če imajo preveč avtonomije. Poglejte učitelje v Nemčiji in Franciji. Imajo veliko profesionalne avtonomije, ampak nihče jim ne pove, kaj delajo dobro in kaj bi še lahko izboljšali. Ni ocenjevanja učiteljev, ni gradnje učiteljske kariere.

Dober zgled je medicina. Če si kirurg, veš, kaj delajo drugi kirurgi, sodeluješ z njimi, izmenjuješ informacije, razvijaš nove metode zdravljenja, sočasno si oblikovalec in izvajalec – in tako bi moralo biti tudi v izobraževanju.

Singapur ima po vaši analizi najboljši izobraževalni sistem na svetu. Ampak v Singapurju so starši znova začeli hoditi v osnovno šolo, ker so ugotovili, da ne morejo več pomagati otrokom pri njihovem izobraževanju. Verjetno je zelo dobro, če je izobraževalni sistem države najboljši na svetu, a zdi se, da je lahko tudi zelo stresno. Je res naloga staršev, da pomagajo otrokom pri šolskih nalogah, in to celo tako, da gredo sami nazaj v šolo, ko tega ne zmorejo več?

V sodobnem svetu se moramo vsi učiti vse življenje. Vseživljenjsko učenje mora postati naša prioriteta.

Ampak to ni isto, kot če morajo starši v šolo, da lahko otroku pomagajo pri matematiki za peti razred.

Res je. Toda starši v Singapurju spoznavajo, da se je družba tako zelo spremenila, odkar so bili sami šolarji, da se hočejo še naprej učiti, da želijo širiti svoje obzorje, in to zato, ker hočejo s tem prispevati k boljši družbi. Tako je tudi na Švedskem in Danskem. Približno 40 odstotkov odraslih se tam znova vključi v izobraževanje. To učenje ni povezano samo z osnovno ali srednjo šolo, z univerzo ali njihovim poklicem.

Kaj pa se učijo?

Lahko denimo zelo splošne spretnosti. Mnogi se pripravljajo na naslednjo kariero ali spoznavajo stvari, ki jih osebno zanimajo. Tega bi moralo biti več. Na izobraževanje odraslih ne bi smeli gledati kot na nekaj, kar počnemo, da pomagamo otrokom ali da smo na tekočem z razvojem svoje panoge. Družba mora poskrbeti za ali pa priskrbeti ljudi, ki bodo ustvarjali prihodnost.

Ampak kaj, če je v ozadju vsega samo denar; želja, da tudi odrasli trošimo za takšne in drugačne tečaje? Starši v Singapurju plačujejo veliko, da lahko pomagajo otrokom.

Mislim, da to ni predvsem ekonomsko vprašanje. Izobraževanje ima v vzhodni Aziji zelo pomembno družbeno vrednost. Če primerjamo Evropo in Azijo, vidimo, da v Aziji sprejemajo zelo drugačne odločitve glede prihodnosti in preteklosti. V Singapurju in na Kitajskem starši in stari starši vložijo svoj zadnji cent v izobraževanje vnukov. V Evropi si sposojamo njihov denar, da dobro živimo danes. Zelo smo se zadolžili. Naša gospodarstva so nagnjena v preteklost. To je razlika. Ljudje pravijo, da so v ozadju samo ozki ekonomski razlogi. Pa ni tako. Tam cenijo učenje, cenijo znanje, tega mi ne počnemo.

To lepo zveni, ampak videli smo tudi film Abeceda.

Ja, tudi jaz sem ga videl, vendar menim, da je to zelo pristranski način gledanja; skozi zahodnjaška očala. Srečal sem veliko staršev na Kitajskem in v Singapurju, ki gledajo na izobraževanje kot na nekaj, kar bo njihovim otrokom ustvarilo prihodnost, ki je sicer ne bi imeli. Mislim, da ne bi smeli podcenjevati družbenega pomena izobraževanja.

Torej ne gre za tovarne znanja, kot bi lahko razbrali iz filma? Otroci, ki so jih snemali, so bili videti kot zgarani delavci za tekočim trakom, le da so sedeli v šolskih klopeh.

Bil sem v mnogih razredih v Aziji in marsikje sem videl zelo srečne otroke, ki pa res zelo garajo. Šolarje po svetu sem spraševal: »Kaj naredi uspešnega matematika?« Učenci v Evropi in Severni Ameriki so odgovarjali, da je to vprašanje talenta. »Če nisem rojen kot genij, je bolje, da študiram kaj drugega.« V Aziji je devet od desetih učencev odgovorilo: »Če se zelo potrudim in če verjamem, da mi bo učitelj pomagal, bom uspešen.« Zato trdo delajo. Ne gre za pritisk od zunaj. Gre za to, da imajo v sebi željo po učenju. V Aziji dojemajo izobraževanje kot trdo delo, pri katerem pa je vsak otrok lahko uspešen. Strinjam se, da bi bil ta sistem res grozljiv, če bi šlo za pritiske od zunaj, ampak ne gre.

Singapur je bil nekoč revna država, danes se ponaša z zelo cvetočim gospodarstvom. Ali lahko podrobneje razložite, kako je izobraževanje povezano z gospodarsko rastjo?

Izobrazba prebivalstva je najboljša napoved ekonomske in socialne rasti v družbi. V šestdesetih letih je imela Koreja BDP na ravni Afganistana in enega od najmanj razvitih izobraževalnih sistemov. Danes je to država z naprednim gospodarstvom in z enim najboljših izobraževalnih sistemov. Enako velja za Singapur. Nobena družba, nobeno gospodarstvo ne more biti boljše od znanja, talentov in spretnosti svojega prebivalstva. Tiste države, ki črpajo bogastvo iz naravnih virov, na primer Savdska Arabija in Oman, imajo po teh merilih slabe rezultate. Nafta in Pisa se ne mešata.

Se kaj pogovarjate s kolegi iz IMF? Oni želijo varčevati.

Ne strinjam se. Ni priporočila, da je treba zmanjšati vlaganja v šolstvo. Je pa priporočilo, da postane izobraževanje bolj učinkovito; da uporabimo, kar je na voljo, zato da bo imelo čim več ljudi čim boljše možnosti.

V Koreji je šolski sistem zelo drag. To je zato, ker so razredi majhni. Ko moraš sprejeti odločitev, ali boš vlagal v boljšega učitelja ali v manjši razred, moraš vedeti, da je tvoj vložek bolj učinkovit, če vlagaš v učitelja. Tako kaže naša raziskava. Treba se je osredotočiti na kakovost učiteljev. Vlaganje v šolstvo je ena najpomembnejših investicij, ki jih Slovenija lahko naredi. Ampak treba je tudi izboljšati vrednost, ki jo dobiš za svoj denar.

V Sloveniji je v razredu 28 učencev. Je to veliko ali malo?

To je lepa številka. A poglejte Kitajsko. Tam je v razredu 50 otrok. Denar namenjajo za učitelje. Ti imajo vsaka tri leta na voljo 240 ur, da vlagajo vase, v svoje znanje. Imajo veliko možnosti, da se izobražujejo, da sodelujejo s kolegi. O tem bi morali razmišljati tudi v Sloveniji. Včasih je bolje imeti v razredu trideset učencev in omogočiti učiteljem, da se izobražujejo. Res pa je, da takšne odločitve niso zelo intuitivne. Vedno najprej pomislimo, da so manjši razredi zagotovilo za večjo kakovost.

Večkrat ste omenili Piso, ki razvršča države po znanju otrok v bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. V Sloveniji ni navdušenja, da bi se šole tako merile med sabo. Kaj vi menite o tovrstnih lestvicah?

Nisem ljubitelj razvrščanja, ker pokaže, kaj je možno, ne pa tudi, kako nekaj izboljšati. Je pa to dobro izhodišče. Slediti morajo drugi koraki. Treba je pogledati, zakaj je Finska prva med evropskimi državami. Kaj se lahko od njih naučimo? Pisa ni test znanja, to je ocena njegove kreativne uporabe. Edini način, da izboljšaš rezultate Pise, je, da izboljšaš sistem, kakovost poučevanja. Nekatere države so zelo dobre pri testih znanja. Rusi, denimo, so dobri v Timssu in slabi v Pisi.

Kakšen odstotek BDP bi po vašem mnenju morali vložiti v šolstvo, če bi želeli izboljšati njegovo kakovost?

Vsak vložek je dragocen, mislim pa, da ni dobro govoriti o fiksnih številkah. Če bo Slovenija več vlagala, bo v prihodnosti prav gotovo bolj uspešna. Ampak enako pomembno je, da razmišlja, kako naj sredstva najbolje razporedi; katere odločitve mora sprejeti, da bodo vsi šolarji dosegli največ, kar lahko. Preveč je takih otrok, ki ne dobijo vse podpore, ki jo potrebujejo.

Slovenija, denimo, bi morala znati pritegniti najboljše učitelje v tiste šole, kjer je največ izzivov. Najslabše šole bi morali voditi najboljši ravnatelji. Ne gre torej toliko za investiranje vsevprek, ampak za odločitev, da je bolje razporejati sredstva v skladu z družbenimi potrebami. Šanghaj je lahko dober zgled. Če podravnatelj elitne šole tam želi karierno napredovati, država reče, super, toda najprej nam pomagaj; spravi v red slabo šolo in potem boš lahko ravnatelj elitne šole. Tu je prostor za izboljšave: tudi v Sloveniji bi morali poskusiti uskladiti dobre učitelje s tistimi šolami, ki take učitelje najbolj potrebujejo.

Slovenija v šolstvo investira razmeroma visok delež BDP. Če bi zanj namenila še več, bi imela še boljše rezultate. Zagotovo ne bi bilo dobro, če bi ta sredstva zmanjšali.

Toda sredstva je treba znati tudi prav razporediti. Vem, da je to, kar bom zdaj rekel, za Slovenijo zelo kontroverzno. Če se moram odločiti, ali bom javna sredstva namenil univerzam ali vrtcem, je zame izbira zelo jasna. V vrtcu gradimo temelje. Družba zelo veliko pridobi, če se čim več otrok vključi vanje. V Angliji, denimo, gre lahko vsak na univerzo. Toda k tej izobrazbi mora nekaj prispevati tudi sam. Če nima denarja, lahko dobi posojilo.

Tako razmišljanje je vsekakor za nas zelo kontroverzno.

Ja, vem, vendar menim, da morate o tem razmišljati. Ukvarjati se morate s tem, kako bolje investirati sredstva, ki jih imate, ne, kako jih zmanjšati. Zame je ključno vprašanje, kako družba razporedi breme investicij; kaj mora narediti vlada, kaj morajo prispevati posamezniki in kaj delodajalci. Delodajalci danes čakajo, da bodo dobili že izdelane delavce. To je narobe. Delodajalci bi morali biti v moderni družbi del rešitve. To ne pomeni, da jih sprašujemo, kakšna znanja in spretnosti potrebujejo od zaposlenih danes. Vsi skupaj se moramo spraševati, kakšne ljudi potrebujemo, da bomo ustvarili prihodnost, ki jo želimo za našo družbo. Čez dvajset let bo morala vaša država v pridobivanje znanja in spretnosti investirati precej več kot danes, če bo želela imeti gospodarstvo, ki bo temeljilo na znanju. To je jasno. Od kod bo prišel ta denar? Javna sredstva ne bodo zadoščala. To je nemogoče. Zato je izobraževanje stvar celotne družbe, ne zgolj posamezne vlade.