Tiskane izdaje
Ne moremo trditi, da je 1. marec 1918 v zgodovino slepih in slabovidnih na slovenskih tleh zapisan z zlatimi črkami, ker slepi berejo brajico, pisavo z izbočenimi znaki. Ob koncu prve svetovne vojne, ob koncu avstro-ogrskega imperija, je učiteljica Minka Skaberne prepričala množico prostovoljk, da so začele prepisovati knjige v pisavo, ki jo lahko berejo tudi slepi.
Vprašajte naključnega sogovornika, kdo je bila Minka Skaberne, in jamčim vam, da je verjetnost, da bi mu to ime karkoli predstavljalo, skrajno majhna. Celo med tistimi, ki bi jo zanesljivo morali poznati, mnogi ne bodo vedeli, za koga gre, le redki pa bodo o njej znali povedati kaj več. Celo Wikipedija je vrsto let zavajala z napačnim podatkom, saj ji je pripisala kar dve desetletji življenja več, kot ga je profesorica Minka Skaberne v resnici doživela. Leta 2007 je sicer po zaslugi nekaj zagnanih posameznic izšla debela knjiga Pozabljena polovica – portreti žensk 19. in 20. stoletja, ki je Slovencem predstavila usode kar 129 izjemnih Slovenk, »ki so segle preko meja svojega časa in okolja« in na katere smo večinoma povsem neupravičeno pozabili. Čeprav je v njej tudi odličen prispevek o Minki Skaberne, je ta še vedno »pozabljena«.
In zakaj naj bi bila Minka Skaberne za Slovence zanimiva? Čez pet dni, 1. marca 2018, bo minilo natanko sto let, odkar je Minka Skaberne ustanovila Knjižnico za slepe, prvo tako ustanovo pri nas.
Rodila se je leta 1882 v Kranju kot četrti otrok Francu Ksaverju in Viktoriji Skaberne. Potem ko je oče umrl, še preden je bila Minka stara dve leti, se je mama z otroki preselila v Ljubljano in poskrbela, da bi otroci dobili, po njenem prepričanju, najboljšo doto – čim boljšo izobrazbo. Minkini trije bratje so zato študirali na Dunaju in dosegli univerzitetno izobrazbo, kar pa je bilo za dekleta takrat nedosegljivo in nepredstavljivo. Zato je mama po osnovni in meščanski šoli vpisala Minko na učiteljišče. To je bilo za tiste čase največ, kar je bilo ženski dovoljeno. Končala ga je z maturo leta 1901 in nato učiteljevala po različnih šolah. Leta 1917 je dobila naziv profesorica in bila imenovana za glavno učiteljico na ženskem učiteljišču. Upokojena je bila jeseni 1937, umrla pa je leta 1965.
A zdi se, da je v tej drobni »gospodični«, ki je bila vedno oblečena v črno, žarelo nekaj velikega. Poleg vzgoje mladih tovarišic, kot so se učiteljice takrat ponosno med seboj imenovale, je potrebovala še druge izzive. Vso poklicno kariero se je izobraževala in znanje načrtno in vestno dopolnjevala. Najbrž pa nikomur ni posvetila toliko svojega časa, dela, energije in srca kot slovenskim slepim.
Zgodovina emancipacije in uveljavitve slepih in slabovidnih je zelo dolga, mučna in pogosto tudi ni bila lepa. V svetovnem merilu so po mojem prepričanju življenje in usodo slepih najbolj spremenili trije dogodki.
Ko slepi berejo
Leta 1784 je francoski razsvetljenec Valentin Haüy (1745–1822) v Parizu ustanovil Institution des jeunes aveugles, prvo šolo za slepe na svetu. Tam so (med drugim) leta 1786 natisnili tudi prvo knjigo za slepe. V njej so bile reliefno izbočene velike tiskane črke v latinici, ki jih je bilo mogoče otipati in po obliki prepoznati s prsti. Tak tisk je bil izredno drag in zamuden, na vsako stran te knjige pa je prišlo le nekaj besed, a vendar je slepim omogočal branje, pa naj je bilo še tako zamudno. Prepričanje, da je tudi slepe mogoče izobraziti, in ideja, da bi lahko namesto z očmi brali izbočeno pisavo s prsti, sta bili bistveni novosti.
V ta zavod so leta 1819 vpisali tudi Louisa Brailla (1809–1852), ki je pri treh letih izgubil vid med igro v očetovi sedlarski delavnici. Leta 1821 je ustanovo obiskal stotnik Barbier in učencem predstavil svoj poskus »nočne pisave« za vojake na fronti, sestavljen iz črt in pikic. Pisava je bila neuporabna, a izjemno bistrega in nadarjenega učenca Brailla je pri njegovih komaj trinajstih letih pripeljala do zamisli za sistem pisave iz kombinacij šestih pikic, ki jih zlahka pokrije in prepozna prstna blazinica. To je bil naslednji korak. Z brajico je mogoče zapisati vse črke, številke, znake, matematične in druge simbole in celo glasbene note. Čeprav je trajalo kar nekaj časa, da se je ta izum uveljavil, pa je Braille izenačil slepe z videčimi, saj jih je opismenil.
Tretji korak pa je star le nekaj desetletij. Predstavlja ga IKT – informacijsko-komunikacijska tehnologija, predvsem računalniki s prav za slepe in slabovidne razvitimi programi in strojnimi dodatki (na primer brajevo vrstico). IKT danes omogoča delo slepim in slabovidnim tudi na področjih, ki so nam bila še do nedavno »prepovedana«.
Tudi Slovenci poznamo dva taka velika koraka, ki sta v naši družbi povzročila premike in možnost, da tudi slepi in slabovidni postanemo enakopravnejši in bolj vključeni v družbo.
Prvega je z ustanovitvijo Knjižnice za slepe naredila 1. marca 1918 profesorica Minka Skaberne, drugega pa sta kar dobri dve leti in pol kasneje, 7. novembra 1920, naredila Alojzij Levstek in Franc Dolinar z ustanovitvijo prve slovenske invalidske organizacije, Podpornega društva slepih.
Vrla ustanovitelja društva sta bila slepa, in ko sta se po koncu prve svetovne vojne iz graškega zavoda za slepe vrnila v Ljubljano, sta začutila potrebo po samopomoči in samoorganiziranosti. Zato sta na lastne stroške prepotovala skoraj celo Slovenijo, da sta pridobila dovolj podpisov slepih, potrebnih za ustanovitev društva. Z videčo Minko Skaberne pa ju druži prepričanje, da ni škoda ne lastnega denarja, ne časa, ne dela in ne velikanskega truda, da bi uresničili svoje plemenite cilje: pomagati slepim pri nas.
Vojna in knjižnica
A vrnimo se k Minki Skaberne in njenemu dejanju, primerljivemu na slovenski ravni z dejanji Valentina Haüyja in Louisa Brailla na svetovni: ustanovitvi slovenske knjižnice za slepe pred sto leti.
Potem ko je v izobraževanju dosegla vse, kar je bilo takrat ženski pri nas dovoljeno, se ni ustavila, ampak se je ves čas dodatno izobraževala, sledila modernim pristopom v pedagogiki in uspešno opravljala vrsto dodatnih strokovnih izpitov. Nič pa je v življenju ni tako zaznamovalo kot obisk pet tednov trajajočega tečaja za pouk slepih leta 1911 na Dunaju. Ne vemo še, kako da je bila s Kranjskega za to izbrana prav ona, skupaj s Francem Fabincem. A ta se je potem v povezavi s slepimi pojavil le še enkrat, leta 1916, ko je šele po petih letih v Slovenskem učitelju objavil članek v nekaj nadaljevanjih in v njem opisal tečaj.
Nasprotno pa lahko sklepamo, da je prav zaradi tega tečaja Minka v delu in skrbi za slepe našla svoje pravo in najgloblje življenjsko poslanstvo, ki ga je izpolnjevala tako rekoč do zadnjega diha. Na tečaju v dunajskem zavodu za slepe se je Minka Skaberne teoretično in v praksi seznanila z učnimi metodami za slepe, skrbstvom zanje in prilagajanjem knjig v brajico, hkrati pa ji je bila v knjižnici zavoda dostopna tudi vsa najsodobnejša strokovna literatura s tega področja. Ne glede na to, ali je šlo za njeno zavestno ali intuitivno odločitev, je osupljivo, kolikšno znanje je pridobila v dobrem mesecu. In kar je še bolj presenetljivo: z neverjetno empatijo je v izjemno kratkem času razumela vse tegobe in težave človeka, ki izgubi vid, in dojela, kako mu je treba pomagati, ne da bi bilo ranjeno njegovo dostojanstvo. Še danes, po sto letih, ni prav veliko pedagogov, ki bi oboje združevali v taki meri kot Minka Skaberne.
Foto: Arhiv
Znanje in energijo je uresničevala v društvu Dobrodelnost, v delu pri Kuratoriju za oskrbo slepih, v javnih predavanjih, v strokovnih spisih in še marsikje. Potem ko jo je predsednik društva Dobrodelnost Janez Kalan prosil, da bi brezplačno prevzela skrb za prepisovanje slovenskih literarnih del v brajico, je leta 1917 v graškem Odilienistitutu obiskala slovenske vojake, ki so v vojni izgubili vid. Tam jih je poučevala redovnica sestra Klara – Franjica Vrhunc, še ena od Slovenk, ki je spregledana, pa čeprav je začela poučevanje slepih v slovenščini kar nekaj let pred »uradnim« začetkom te dejavnosti pri nas.Prav obisk v Gradcu je Minko Skaberne navdihnil, da je 1. marca 1918 ustanovila knjižnico za slepe, in to tako, da je »z dovoljenjem oblasti« pripravila predavanje, »ki se je vršilo v fizikalni dvorani ljubljanskega javnega učiteljišča«. Tako obsežne in celovite predstavitve slepote in težav, povezanih z njo, pri nas dotlej ne poznamo. Posebej je v njem poudarila in orisala tudi vlogo in pomen branja in knjižnice za slepe. Predavanje je leto kasneje razširila še z opisom rezultatov novoustanovljene knjižnice in ga z naslovom Skrb za slepce leta 1919 objavila v posebni brošurici, ki jo je izdalo društvo Dobrodelnost.
Marca 1918 se je že zelo bližal konec štiriletne svetovne vojne, ki jo je avstro-ogrski imperij izgubljal, in kazali so se znaki njegovega skorajšnjega razpada, prebivalci pa so že močno občutili pomanjkanje vseh vrst dobrin. In v takih razmerah se je Minka Skaberne lotila drznega podviga – ustanovitve knjižnice za slepe. Z obširno propagandno kampanjo, ki jo je podprla tudi soproga ljubljanskega župana Franja Tavčar, je pridobila kar 106 gospa in gospodičen, prostovoljk za prepisovanje slovenskih knjižnih del v brajico. O tem piše: »Slovensko ženstvo se je navdušeno posvetilo narodno-kulturnemu delu, prirejanju del slov. pisateljev in pesnikov v Braillevem točkopisu za slepe.« Prostovoljke je razdelila v dve skupini in jih na tečajih v šestih tednih naučila brajice – in začelo se je prepisovanje.
Brajica
Brajica je pisava, pri kateri je vsaka črka sestavljena iz kombinacije šestih pikic, razporejenih v dva navpična stolpca s po tremi pikicami, ki so izbočene, zato da jih lahko otipamo s prsti. Prostor, ki ga zavzemata ta dva stolpca, imenujemo brajeva celica in mora imeti povsem določeno velikost, saj je nujno, da vsako celico zlahka otipamo z blazinico enega prsta. Ker je število kombinacij v eni celici omejeno, so nekateri znaki (na primer znak za veliko začetnico, znak za številko, matematični, glasbeni in drugi simboli itd.) sestavljeni iz po dveh, včasih pa celo iz treh celic. Za zapis v brajici je potreben tudi poseben precej drag brezlesni in dolgovlaknat papir, katerega lastnost je, da pikice ostanejo izbočene tudi takrat, ko liste položimo enega prek drugega, jih zvežemo v knjigo ali nanje pri branju (čeprav rahlo) pritiskamo s prstom. Vsak jezik zaradi svojih posebnosti potrebuje svoje prilagoditve in standarde brajice (slovenske najdete na spletnem naslovu: brajica.splet.arnes.si).
Za pisanje brajice poznamo danes brajeve pisalne stroje, brajeve tiskarske stroje in brajeve računalniške tiskalnike. Leta 1918 pa so brajico pri nas pisali le ročno. Za ročno pisanje uporabljamo brajevo tablico – to je matrica, podobna pločevinasti mapi, ki ima na sprednji strani v vodoravnih vrstah razporejene pravokotne odprtine v velikosti brajeve celice. Odprtine imajo na navpičnih in vodoravnih robovih označena mesta šestih pikic kot vodilo za pisalko. Zadnja platnica te »mape« ima vtisnjene vdolbinice, ki se skladajo z oznakami na sprednji platnici. V matrico trdno vpnemo brajev papir, da se ne premika, in oznake na prvi strani določajo mesto posamezne pikice, vdolbinice na zadnji pa določajo višino pikic in preprečujejo, da bi papir preluknjali. Za pisanje uporabljamo »pisalko«, nekakšno ne preostro šilo. (Menda si je Braille oko poškodoval z očetovim sedlarskim šilom!) A pišemo seveda z desne proti levi, pa tudi vsako črko moramo pri pisanju zrcalno obrniti, da dajo na sprednji strani lista izbočene pikice pravo oziroma pravilno obrnjeno in izbočeno brajevo črko.
Brajica je sicer genialen izum, a napak bi si bilo predstavljati, da je to nekaj povsem preprostega, s čimer si vsakdo zlahka zapiše karkoli in to tudi prebere. Še posebej za kasneje oslepele je brajica kar trd oreh, tako da so najboljši brajičarji praviloma slepi od rojstva, saj je bila to zanje prva pisava. Za večino kasneje oslepelih je brajica nekaj, kar so se bili prisiljeni naučiti kot odrasli, in le redki med temi se v njej tako izpopolnijo, da jim ne predstavlja nobenega problema. Nekje sem prebral podatek, da manj od 10 odstotkov slepih zares obvlada in uporablja brajico. A tudi ko bi jih bilo še manj, to njenega pomena niti malo ne bi zmanjšalo. Morda je prav zasluga brajice, da imamo med vsemi invalidi slepi in slabovidni najvišjo izobrazbeno raven. To velja za ves svet, ne le pri nas.
A poskusite si predstavljati, kaj pomeni za videčega človeka, ki ga k temu ni prisilila slepota, da se najprej nauči vse brajeve znake, nato pa jih s pisalko črko za črko iz knjige ali druge predloge z desne proti levi in pikico za pikico potrpežljivo zrcalno obrnjene prenaša na bodoči list brajeve knjige, ki je sam nikoli ne bo bral, ker mu to ni potrebno. Le ugibamo lahko, kakšno izjemno zbranost in vztrajnost so zmogle te prostovoljke.
Etični podvig prepisovalk
Vsaka od 102 aktivnih prepisovalk je svoje delo prinesla Minki Skaberne in skupaj sta opravili korekture za vsak list posebej. Minka je bila skrajno zahtevna in natančna. Kar se je dalo, sta skupaj popravili ali pa je prepisovalka cel list napisala na novo. Starejši slepi člani, ki so te knjige še lahko prebirali, se spominjajo, da v njih ni bilo mogoče najti nobene napake! Te danes, pri strojnem, čeprav digitalno nadzorovanem tisku niso posebna redkost.
V enem letu so tako 60 literarnih del slovenskih avtorjev prepisale v prek 160 zvezkov brajevih knjig! Neverjeten tehnični, moralni in etični podvig, ki si ga danes težko predstavljamo.
Po prvem je Minka za nove prostovoljke organizirala še dva tečaja brajice (1925 in 1938), po drugi svetovni vojni pa še dva. Ker so imele brajeve knjige različno usodo in so se znašle na več mestih, je po koncu druge svetovne vojne Minka poskrbela, da se je nekaj knjig zbralo, še več pa na novo prepisalo v knjižnici takratne Zveze slepih Slovenije (današnje Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije – ZDSSS). Postala je tudi članica njenega glavnega odbora in častna članica, dobila dve državni odlikovanji, dobrega pol leta pred smrtjo pa je dobila še naziv pedagoške svetnice. Ko je umrla, je bilo njeno skromno stanovanje polno še ne korigiranih in nedokončanih prepisov v brajico, saj je za slepe skrbela do zadnjega diha. Zato je prav, da je organizacija knjižnico v sedemdesetih letih poimenovala po njej. To ime s ponosom nosi še danes.
Zaradi izjemnega strokovnega znanja, natančnosti, požrtvovalnosti in delovne zagnanosti je bila Minka Skaberne članica mnogih pomembnih teles, odborov in ustanov. Brez plačila je kar 22 let opravljala delo tajnice Kuratorija za slepe in kasneje Doma za slepe. A v vseh teh telesih je bila najpogosteje edina ženska ali pa so imeli gospodje popolno prevlado. Po nekaterih njenih precej obzirnih namigih lahko sklepamo, da je vsem izjemnim lastnostim navkljub (ali pa prav zaradi njih!) v teh gremijih doživljala tudi razne oblike diskriminacije. Njeno delo je bilo pod nenehnim natančnim nadzorom, odločala ni o ničemer, njenih strokovnih (pa čeprav povsem pravilnih) predlogov in stališč pogosto niso upoštevali ali resno jemali in sprejemali so tudi odločitve, ki so se kasneje izkazale za povsem napačne in celo škodljive. Očitno je bila takrat moška beseda tako uzakonjena, da ženska ni smela odločati skoraj o ničemer. To po svoje potrjuje tudi stavek le nekaj let starejšega pisatelja Janka Mlakarja, ki je kot katehet poučeval srednješolke, zapisan v leta 1940 objavljenih Spominih: »Svoje dni ni bilo toliko ženskih poklicev kot danes. Prav toliko niso ženske silile v službe, ki so v prvi vrsti namenjene moškim.« Zato pa so ženske smele pridno delati in Minka Skaberne je neumorno delala – organizacijsko, pedagoško, fizično ali kakorkoli drugače.
Ni zgolj nadzorovala dela prostovoljk, ampak je skrbela tudi za finančna sredstva, brajeve tablice, pisalke, papir za prepisovanje in vezavo, organizirala vezavo knjig in še in še. Pri tem niti enkrat ne omenja kakršne koli nagrade zase ali za prepisovalke, v zvezi z denarjem pa sem pri njej zasledil le dva stavka. Prvi je povezan z vojnimi razmerami: »Cene papirju so vsak dan bolj rastle.« Drugi pa je pomembna strokovna splošna ugotovitev, ko piše o »financijelni podstavi naši knjižnici«: »Iz vsega predavanja je čitatelj že lahko posnel, da je knjižnica za slepce, najsi ima še tako skromen obseg, zelo draga naprava, ne samo po času, ampak tudi po potrebi gmotnih sredstev.« A že na začetku je Minka Skaberne dala jasno vedeti: »Naloga, ki smo si jo začrtali, je velika in trudapolna; ne zahteva toliko materijalnih, kakor osebnih in duševnih žrtev od onih, ki jo nameravajo prevzeti.«
Dediščina vizionarke
Knjižnica za slepe, ki jo je pred stotimi leti ustanovila profesorica Minka Skaberne, je imela boljša in manj dobra obdobja. Najbrž je predvsem po njeni zaslugi obstala v okviru današnje ZDSSS. A tržno gospodarstvo po osamosvojitvi je tudi tu pustilo posledice. Javna sredstva za njeno delovanje so bila preskromna, da bi lahko sledila novim kadrovskim, tehničnim in prostorskim zahtevam, ki jih v bibliotekarstvo, še posebej tako specializirano, prinaša današnji čas. Povrh vsega je bilo treba za ta sredstva kandidirati na razpisih (in to se najbolj dogaja še danes), zato so bila dolgoročno nezanesljiva.
Zato smo si v ZDSSS več let prizadevali, da bi našli možnosti, da nadomestimo zamujeni razvoj. In res smo prek projekta EU iz evropskega socialnega sklada ob 15-odstotnem sofinanciranju naše države dobili znatna sredstva, s katerimi smo zamudo presegli in se lotili postavljanja takih standardov, da bi Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne lahko postala del mreže splošnih knjižnic Slovenije. Pomembno in izjemno pozitivno vlogo je pri tem odigralo tudi ministrstvo za kulturo, ki je projekt naklonjeno podpiralo, za nameček pa po koncu projekta ZDSSS podelilo še koncesijo, ki danes predstavlja kar četrtino sredstev za delo knjižnice.
Res pa je tudi, da je ZDSSS ta izjemni, a zelo zapleteni evropski projekt izpeljala brezhibno, počrpala odobrena sredstva skoraj do zadnjega evra in pri tem tudi usposobila za delo kar nekaj svojih slepih in slabovidnih članov. Zato ni naključje, da se je projekt uvrstil v sam vrh najuspešnejših projektov prejšnje finančne perspektive EU. Uspešno izpeljani evropski projekt je zanesljivo tudi veliko priznanje ustanoviteljici knjižnice slepih Minki Skaberne in dokaz, da spoštujemo njeno izjemno delo. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnje!
Minka Skaberne ni bila le vizionarka, ampak je svoje zamisli tudi uresničevala, ne da bi varčevala lastne moči in čas. Brez vizij in načrtnega dela pa se naša knjižnica kaj kmalu lahko spet znajde med zamudniki. O nacionalni knjižnici slepih in slabovidnih ter drugih z motnjami branja je razmišljala že Minka Skaberne, le da je to pred stotimi leti pač imenovala drugače. Prav tako še ni razmišljala o državljanih z motnjami branja in ne o tem, da bi ta nacionalna knjižnica postala enakopraven del mreže splošnih knjižnic, za kar si prizadevamo danes. Njeni uporabniki bi se tako lahko po lastni izbiri obračali neposredno nanjo ali pa prišli do gradiva prek običajnih knjižnic v svojem kraju, blizu doma.
Ker je tistih, ki zaradi različnih razlogov ne morejo brati sami, vedno več, to ne more biti le skrb slepih in slabovidnih, ampak države in celotne družbe, ki bi morala za začetek s stabilnim trajnim financiranjem omogočiti njeno delovanje. Delovanje v tem primeru pomeni izbor in pretvorbo tiskanih in drugače objavljenih del v formate, dostopne tudi tistim, ki iz kakršnega koli vzroka ne morejo sami brati, in distribucijo pretvorjenih del uporabnikom. Tako delovanje (kot je ugotovila že Minka Skaberne) pa ni poceni in ga dolgoročno invalidska organizacija ne more zagotavljati. Še težje pa bi zagotovila dovolj sredstev, potrebnih za nenehen razvoj knjižnice.
Enako kot pred stotimi leti je tudi danes nujno gledati naprej. Če je Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne s pomočjo evropskega projekta uspelo nadomestiti zaostanek, pa to samo po sebi še ni jamstvo za njeno prihodnost. Nujno je zagotoviti tudi razmere za njen razvoj. Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), ki sem jo že omenil kot enega od zgodovinskih korakov za slepe in slabovidne, vsak dan prinaša novosti, ki lahko dostopnost do branja in informacij slepim neizmerno širijo ali ožijo. Digitalizacija lahko pomeni zgodovinski kakovostni, morda kar kopernikovski preskok pri dostopnosti do branja.
Če bo knjižnica slepih tem izzivom lahko sledila, bo to vedno večjemu številu slepih in slabovidnih omogočalo boljše izobraževanje, boljši dostop do informacij in tako njihovo bistveno večje dejavno vključevanje v družbo, zato bodo družbi lahko tudi vedno več prispevali. Najbrž dandanes res ni treba razlagati, kakšen je učinek za posameznika in za družbo, če iz »nemočnega« naredimo produktivnega državljana.
Branje je svoboda!
Brati sem se naučil zelo zgodaj in od tistega hipa naprej sem bil skoraj obseden z branjem. Ko mi je okoli mojega tridesetega leta starosti vid začel izredno hitro ugašati, je bila moja največja težava to, da nisem več mogel samostojno in po svojem izboru brati. Travmatične izkušnje sem decembra 1997 opisal v Sobotni prilogi Dela in članek sklenil z mislijo, ki je povzemala moje občutke ob izgubi sposobnosti samostojnega branja: »BRANJE JE SVOBODA!«
Vem, da je to takrat le redko kdo od videčih razumel, in tudi danes ni bistveno drugače. A že sto let tega je to razumela Minka Skaberne, le da se mi leta 1997 o tem še ni niti sanjalo. V svoji znameniti prošnji za dovoljenje za prepis literarnih del v brajico je Cankarju med drugim zapisala stavek: »Slepcem ne zadostuje to, da jim čita kdo drugi glasno, temveč so radi neodvisni in bi radi sami čitali, in sicer v materinščini, kakor morejo to storiti slepci drugih narodnosti.«
V počastitev stoletnice ustanovitve knjižnice za slepe je pri znanstveni Založbi ZRC (ZRC SAZU) ob skromnem sofinanciranju ZDSSS izšel zbornik o Minki Skaberne, vsaj delna oddolžitev tej veliki gospe. Zahvala zanj gre predvsem zagnanima urednicama in avtoricam (ter enemu avtorju), ki so s svojimi raziskavami in prispevki pomagali ustvariti doslej najbolj celovito sliko Minke Skaberne in njenega dela.
Čeprav si je, skladno s Horacijevim verzom: »Exegi monumentum aere perrenius!« (Zgradil sem spomenik, trajnejši od brona!), res že sama postavila nesmrten spomenik, pa bi se vendar spodobilo, da ji slovenski slepi in slabovidni postavimo vsaj skromno obeležje, ki bi trajno pričalo, da razumemo in spoštujemo življenjsko delo Minke Skaberne in njen pomen za vse nas, ki smo vid deloma ali v celoti izgubili. In čeprav po nekaterih statističnih podatkih slepi in slabovidni beremo precej več od videčih, pa to morda ne velja čisto za vse. Zdi se, da bere predvsem članstvo naše organizacije, nič ali vsaj zelo malo pa njeni najodgovornejši funkcionarji. Ko bi namreč brali, se jim ne bi mogel zgoditi spodrsljaj, da so preprečili postavitev bronastega portreta Minke Skaberne v naši knjižnici ob stoletnici njene ustanovitve.
Letos je Cankarjevo leto, saj bo decembra minilo sto let od njegove smrti. Ob uprizoritvi Pohujšanja v dolini Šentflorjanski v Cankarjevem domu enoglasno ugotavljamo, da je bila ta njegova farsa vizija, ki je ostro obsojala vsa sprenevedanja v njegovem času, in da enako ostro obsoja tudi ista sprenevedanja, ki se dogajajo v naši družbi še danes. Vsi se strinjamo, da je bil Cankar res vizionar. Omenil sem že znamenito pismo Minke Skaberne, ki ga je 29. maja 1918 poslala Ivanu Cankarju, in odgovor, ki ji ga je Cankar poslal 7. junija 1918. Tudi v tem pismu, ki ga je napisal le pol leta pred smrtjo, je ostal Cankar vizionar. Na žalost v največji meri še vedno drži, kar je zapisal v zadnjem stavku: »Čestitam vam velecenjena gospodična, da ste si bili dali takó upravičeno in plemenito delo! Ljudje vam je ne bodo plačali, ali plačala Vam jo bosta prav gotovo Vaše srce in Bog!«
Bog in srce sta dolg zanesljivo plačala. Kaj pa mi? Bomo čakali še sto let?
