Z dobro zgodbo in zapletom do milijonov poslušalcev

Umorjena najstnica. Novinarka se pogovarja s pričami in sestavlja njihove spomine. Serial je novinarska zgodba, ki se posluša kot napeta kriminalka.
Objavljeno
12. december 2014 14.22
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Sledil sem navodilom iz elektronskega pisma. Počakal sem, da doma vsi zaspijo. Ugasnil sem luči in se udobno namestil v bralni vreči. Nadel sem si slušalke in zagnal zvočno datoteko na glasbenem predvajalniku. Zaprl sem oči in počakal nekaj trenutkov.

Pozdravil me je glas Sarah Koenig. Dobrodošli v nadaljevanki Serial, je dejala in začela razpletati zgodbo, ki jo je raziskovala zadnje leto dni. Čeprav ni policistka, zasebna detektivka ali novinarka črne kronike, je temeljito pregledovala policijske zapisnike, poslušala posnetke sojenja in se pogovarjala z desetinami prič, da bi ugotovila, kaj se je pred petnajstimi leti zgodilo na neki ameriški srednji šoli v Marylandu.

Takrat je izginila priljubljena in družabna najstnica Haj Min Li. Šest tednov pozneje so jo našli umorjeno in zakopano v velikem parku na robu mesta Baltimore. Za umor so obtožili njenega bivšega fanta – prav tako priljubljenega in družabnega sedemnajstletnika Adnana Syeda – ter ga obsodili na dosmrtno ječo, čeprav je ves čas vztrajal, da je nedolžen.

Koenigovi je za primer povedala Adnanova prijateljica Rabia, ki je po naključju prebrala star novinarkin prispevek o odvetnici Cristini Gutierrez, ki so ji leta 2001 odvzeli licenco in jo izključili iz odvetniške zbornice. Gutierrezova je v procesu zastopala tudi Adnana in prijateljica je bila prepričana, da so mladeniča obsodili zaradi odvetničinih napak in slabe obrambe.

Zato je prosila Koenigovo, naj si ogleda Adnanov primer in ugotovi, kaj se je tistega februarskega dne v resnici zgodilo enaindvajset minut po koncu pouka.

Novinarka je sprejela izziv, a je kmalu ugotovila, kako težko je brskati po petnajst let starih spominih. Tedanji najstniki so se razselili po Združenih državah, se poročili, ločili, dobili otroke, menjali službe in na različne načine poskušali odmisliti tragični dogodek iz mladosti. S kom so se srečali po šoli? Kakšen par sta bila Haj Min in Adnan? Kako se je obnašal, ko ga je zapustila? Kateri prijateljici je Haj Min zaupala svoje strahove in kaj je zapisala v dnevniku, ki ga je našla policija?

Najbolj televizijska radijska drama

Spomini na srednješolske ljubezni se prepletajo z odraslimi izjavami sedanjih tridesetletnikov, strokovnjaki komentirajo gibanje Adnanovega mobilnika in strategijo njegove odvetnice. Vsaka epizoda prinese nove informacije in preobrate. Je Adnan kriv ali nedolžen? Poslušalec lahko samo ugiba, saj se enako sprašuje tudi Koenigova, ko skupaj z nevidnim občinstvom premišljuje, kakšna oseba se skriva za prijetnim glasom domnevnega morilca, ki prihaja iz zaporniškega telefona. Poslušamo glas nedolžnega človeka ali nevarnega sociopata? Je bil umirjeni in duhoviti mladenič res sposoben kruto in premišljeno umoriti nekdanje dekle?

Na internetno radijsko nadaljevanko Serial me je v začetku novembra opozorila nekdanja sošolka, ki se je po študiju v Veliki Britaniji vrnila v ZDA.

Ne vem, kako pozorno spremljaš podkaste, ampak tale ti bo zagotovo všeč, je zapisala v elektronskem pismu. Resno preiskovalno novinarstvo so posneli kot radijsko dramo in jo razdelili na napeta nadaljevanja, polna novih likov in ugank – podobno kot najboljše televizijske serije. Predlagala je, naj z guglanjem počakam prvih nekaj delov, da si ne bom pokvaril užitka s preveč informacijami. Vsaj za prvi del pa si moram nujno vzeti eno uro časa in ga v miru poslušati – tako kot smo nekoč spremljali večerne oddaje na četrtem radijskem programu britanskega BBC.

Poskušal sem upoštevati njen nasvet, a sem se težko izognil poplavi zapisov o novi spletni radijski uspešnici. O Serialu so pisali, tvitali in razpravljali vsi medijski analitiki, ki jih spremljam na blogih in družabnih omrežjih. Predstavniki Applove spletne trgovine itunes so zapisali, da je postal Serial najbolj priljubljen podkast v njihovi zgodovini, saj je v nekaj tednih pritegnil več kot pet milijonov poslušalcev, ki so vsak četrtek zjutraj nestrpno čakali novo epizodo. Serija se je hitro širila na tuje lestvice podkastov, saj je pritegnila tudi poslušalce v Veliki Britaniji, Avstraliji, Nemčiji, Južni Afriki in Indiji ter okužila celo tiste, ki so zaradi Seriala prvič slišali za podkaste.

Podkasti (ali »poddaje«) imajo za internetna merila že dolgo zgodovino. Besedo je pred dobrimi desetimi leti sestavil novinar Guardiana Ben Hammersley, ko so začeli številni uporabniki spleta kupovati mikrofone in mešalne mize ter snemati nekakšne zvočne bloge. Ti blogi so po vsebini nekoliko spominjali na radijske oddaje (broadcasts), uporabniki pa so jih večinoma poslušali na tedanjem priljubljenem Applovem glasbenem predvajalniku ipodu. Internetna novost se je hitro prijela med tehnološkimi in drugimi zanesenjaki, sprejeli so jo tudi številni radijski ustvarjalci, ki so iskali nove žanrske oblike in distribucijske kanale. Vendar so podkaste zelo kmalu zasenčili novejši spletni pojavi: video, družabna omrežja in pretočne glasbene storitve, zato so jih medijski komentatorji v zadnjih nekaj letih le redko omenjali.

To ne pomeni, da so podkasti poniknili. Na itunes ocenjujejo, da so uporabniki letos prenesli in poslušali več kot sedem milijard podkastov. Znana ameriška produkcijska skupina This American Life, ki je producirala Serial, s podkasti domiselnih radijskih reportaž že od leta 2006 uspešno nagovarja globalno občinstvo, podobno strategijo ima tudi britanski BBC. Podkasti so imeli na radio podoben vpliv kot blogi na časopisno novinarstvo. Poslušalce so navadili na bolj osebne in manj formalne zvočne oddaje, v katerih izstopa avtor podkasta – skupaj z vsemi obrtniškimi in glasovnimi pomanjkljivostmi, ki jih tradicionalne radijske oddaje niso dovoljevale. Zato so se začeli s podkasti spogledovati tudi novinarji, glasbeniki, znanstveniki in drugi ustvarjalci, ki prej niso razmišljali o radijski karieri.

Ali uspeh Seriala pomeni, da je postal podkast po desetih letih tihe evolucije končno zanimiv tudi za širše internetno občinstvo?

Umetnost »poddajanja«

»Najbolj me pogreje, če slišim, da so bili podkasti mrtvi, dokler jih ni pred dvema mesecema čudežno obudil Serial,« je povedal Anže Tomić, ki vodi verjetno najbolj priljubljen slovenski podkast Apparatus in se poslušalcem najraje predstavi kot »en model z mikrofonom«.

Pojasnil je, da so se podkasti zadnjih deset let ves čas razvijali in pridobivali zvesto občinstvo. Sočasno se je zelo izboljšala tudi prepustnost internetnih omrežij in zmogljivost osebnih elektronskih naprav, kar je uporabnikom precej olajšalo dostop do podkastov. Če bi morali uporabniki v mobilnike ročno vpisovati povezavo do najnovejše epizode ali prenašati zvočne datoteke z računalnika, bi za Serial slišali le največji navdušenci nad podkasti – ne glede na vrhunsko produkcijo in odlično zasnovo. Ker pa je danes za poslušanje dovolj že klik na spletno povezavo, se je lahko serija hitro širila po družabnih omrežjih in dosegla poslušanost, ki še pred nekaj leti ne bi bila mogoča.

Drugi pomemben dejavnik za uspeh Seriala so spremenjene poslušalske navade, je prepričan Matej Praprotnik, ki na RTV Slovenija skrbi za spletno podobo Vala 202 in v radijske prispevke vnaša ameriške radijske žanre. Povedal je, da sam zelo redko posluša tradicionalne radijske postaje ali žive radijske prenose, saj se je preveč navadil izbirati vsebine, ki ga zanimajo. Uspeh Seriala in podobnih zahtevnejših podkastov kaže, da poslušalce zanimajo zahtevnejši radijski žanri – preiskovalne novinarske zgodbe, pogovori in reportaže –, vendar ne moremo več pričakovati, da bodo svoj vsakdanjik prilagajali radijskemu sporedu. Svojo priljubljeno oddajo hočejo poslušati takrat, ko jim najbolj ustreza – med vožnjo v službo ali zvečer, ko si lahko privoščijo zbrano poslušanje. Kar jim najbolje omogočajo prav podkasti.

Vendar objavljanje tradicionalnih radijskih oddaj na spletu ni dovolj, poudarjata Tomić in Praprotnik. Ustvarjalci uspešnih podkastov že pri zasnovi oddaje upoštevajo želje in okuse novih radijskih poslušalcev. Zavedajo se, da jih lahko poslušalci v vsakem trenutku nehajo poslušati, preskočijo moteče oglase ali se odjavijo s podkasta, če jih ne pritegne. Podkasti ne prenesejo razvlečenih debat ali živega oglašanja s terena, kjer se novinar več minut pogovarja z dolgočasnim ali neartikuliranim sogovornikom, je prepričan Praprotnik. Zato avtorji upoštevajo zelo podobne produkcijske smernice kot režiserji televizijskih uspešnic: stavijo na karizmatične voditelje ali premišljeno razvijajo zaplet in glavne like – česar v radijskem programu večinoma ne slišimo.

Z njima se strinja tudi Nataša Briški, ki je podkaste uvedla na spletno mesto Metina lista, kjer skupaj z Aljažem Pengovom Bitencem komentira dogajanje na slovenskem medijskem trgu ter gosti pogovore z znanstveniki, programerji in umetniki. »Podkast je bil za radio podoben šok kot komercialne televizije za resnobne nacionalke, ko so začele s kamerami tudi v informativnem programu zasledovati sogovornike na ulici in kukati v športne slačilnice,« je povedala nekdanja televizijka. V podkastu je včasih sprejemljivo, če se sogovornika navidez pogovarjata, kot bi sedela v lokalu in pila pivo. Vendar se avtentičnost nikoli ne sme izroditi v banalnost, saj so poslušalci podkastov praviloma zahtevnejši in vam ne bodo odpustili podcenjujočega ali pokroviteljskega nastopa, je dodala Briški.

Zato so uspešni podkasti prav tako redki kot vplivni blogi, menijo sogovorniki, ki skupaj pokrivajo skoraj devetdeset odstotkov slovenskega občinstva, kot se je pošalil Tomić. Velika večina podkastov zelo hitro ugasne, saj razočarani avtorji po nekaj epizodah odnehajo, ker jih nihče ne posluša. Namesto da bi vztrajali, potrpežljivo pridobivali občinstvo, pridobivali izkušnje in se povezovali z drugimi ustvarjalci podkastov, ki bi jih povabili v njihova omrežja.

Prihodnost radia?

Ekipa ustvarjalcev in producentov Seriala je pokazala, da je mogoče z dobro zgodbo in zapletom pritegniti milijonsko spletno poslušalstvo. Toda iz njihovega uspeha še ni mogoče napovedati, da se bodo podkasti v prihodnjih letih zares prijeli med množičnim internetnim občinstvom in jih prepričali, da je tudi radio mogoče poslušati na nove načine. Ali ugibati, kako bodo zanimanje za podkaste izrabili ustvarjalci Apparatusa, Glav, Podrobnosti, Metine liste, Bitnih pogovorov, Torka ob petih in druge domače produkcije.

Prvi razlog je denar. Ustvarjalci Seriala so poslušalcem povedali, da za drugo sezono potrebujejo njihove donacije, saj so stroški takšne oddaje visoki in jih kljub številnim spletnim naročnikom ne morejo pokriti z oglasi (slovenski podkasti imajo enako težavo in bistveno manjši doseg). Druga ovira ostaja tehnologija, saj poslušanje podkastov za marsikoga ni samoumevno. Uporabniki, ki bi doma namesto radia ali televizije spremljali podkaste, so še precej redki. Prenos podatkov po mobilnih omrežjih ostaja razmeroma drag. Številni avtomobili – najpomembnejša utrdba klasičnega radia – pa niso opremljeni s sistemom za poslušanje internetnih oddaj ter ne omogočajo preproste povezave pametnega mobilnika in avtoradia.

Izjemno ostra je tudi tekma medijske industrije za pozornost uporabnikov, saj morajo podkasti tekmovati s številnimi privlačnimi vsebinami, ki jih je laže zaračunati ali napolniti z oglasi: televizijskimi serijami, spletnimi družabnimi omrežji, računalniškimi igrami in pretočno glasbo. Zagreti poslušalci pa zelo hitro trčijo v verjetno največji izziv za prihodnji uspeh podkastov: čas.

* * *

Poslušanje Seriala sem kljub dobrim namenom večkrat prekinil in komaj ujel zaostanek, saj so epizode kar dolge in jih zaradi zapletene zgodbe nisem mogel spremljati samo kot zvočno ozadje (enako težavo so imeli tudi moji sogovorniki). A sem tik pred oddajo prispevka ujel še predzadnje (enajsto) nadaljevanje in kot v vsaki pravi kriminalki pomislil, da verjetno že nekaj delov sumim čisto napačno osebo in Adnan morda le ni tako prijeten mladenič, kot ga je predstavila zvita pripovedovalka Sarah Koenig. In obdržala najmanj enega muhastega poslušalca.