Bodice: Umrl je smeh. Vse je postalo res

Preden začnemo razpredati o Borutu Pahorju in njegovi predsedniški kampanji, ki jo je, kot kaže, uradno odprl s peko hamburgerjev (čeprav je predsednik sicer utelešenje stalne predvolilne kampanje za karkoli na tem svetu), si bomo dovolili kratek predhodni komentarček.

Komunističen vic je bil enkraten, neponovljiv kolektivno-satirični projekt, pravi britanski novinar in umetnostni kritik Ben Lewis (Smeh in kladivo; O režimih, ki so pocrkali od smeha). Še več: v času, ko so režimski zgodovinarji zgolj ugibali, kakšno preteklost bi si želela imeti oblast, so bili šaljivci s svojimi dovtipi, vici in anekdotami pravi kronisti časa. Politični dogodek, ob katerem si anonimni avtor ni še tisti hip izmislil vica, ni bil pravi dogodek.

So bili vici tudi orožje zatiranih? So vzhodnoevropski režimi zares umrli od smeha? Tega avtor še vedno ne ve natančno, čeprav je v iskanju odgovora prepotoval pol Evrope. Nekaj pa je gotovo – ko so umrli, je zamrl tudi obešenjaški smeh. Vse je postalo res.

Z Lewisom bi se gotovo strinjala Slavenka Drakulić, in sicer s svojo že kar »ponarodelo« knjigo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali. Hec je pravzaprav v tem, da sta bila nekdaj humor in satira najostrejša kritika vsakokratnega oblastništva; tega na t. i. Zahodu skoraj ni bilo, ker se bili tam mediji kakor svobodni, toda pod budnim očesom velikega brata. Spomnimo se samo Hollywooda in McCarthyjevega lova na čarovnice, zavoljo česar se je moral celo slavni Chaplin umakniti v Švico.

Tu je morda umestno postaviti vprašanje: Je spontana samoironija v »vzhodnem bloku« naredila več za neki notranji preboj kot vse »demokratske« inštitucije tako opevanega Zahoda? Ker je tam menda že, odkar pomnimo, »vse res«? Vsekakor sta bila humor in satira v svojem času neke vrste civilna družba, intelektualna diverzija, ki ji je uspevalo »angažirati« vse sloje prebivalstva, ne glede na izobrazbo. Humor je moral biti razumljiv vsem – še zlasti oblasti. In ta je bila seveda bolj pozorna na »gostilniške štose« kot na medije.

V času Nikite Sergejeviča Hruščova, ko se je družbena ost humorja in satire že malce otopila, se je število »sovražnih pojavov«, kot so to klasificirali na policiji, potrojilo. Kar 36.600 propagandnih besedil je govorilo: Hruščov, ti čvekač, kje je zdaj izobilje, ki si ga obljubljal? Tega je bila policija vajena, zato pa so se tudi sami zabavali ob tem vicu: Je slona mogoče zaviti v časopis? Ja, če je v njem natisnjen govor Hruščova.

To me je spomnilo na t. i. Kraigherjevo komisijo, ki je v začetku osemdesetih, ko je bila Jugoslavija že čisto na dnu, coprala nekakšen program gospodarske stabilizacije; ta je naposled končal v enajstih ali dvanajstih knjigah. Prizorišče: Palača federacije, ki je bila sprva namenjena vrhu neuvrščenih in je bila obupno predimenzionirana. Tam je bilo treba sedeti in se dolgočasiti ure in ure, potem pa z avtobusom ali taksijem v pisarno, kjer je že čakal teleprinter v lesenem ohišju – iz Hitlerjevega obdobja, ampak zanesljiv kot lokomotiva.

Po dolgih urah utrujajočih »debat« o ekonomiji, samoupravljanju in takih rečeh se ni dalo spisati niti dvajsetih smiselnih vrstic poročila za časnik. Politika se je sposobna do onemoglosti vrteti v prazno, še zlasti ko skuša »teoretizirati«. In to se seveda ponavlja tudi v današnje čase.

Če ni pri roki gospodarske stabilizacije in takih politično-ekonomskih neumnosti, pa so tu že nova ideološka vprašanja, razne hude jame, sprava itd. Sprava? Nihče ne ve, kaj naj bi to v praksi pomenilo, kandidat za še en predsedniški mandat pa se okoli tega vrti kot okoli vroče kaše. S tako rekoč isto »filozofsko« retoriko, kot je Miro Cerar žongliral z etiko, moralo, poštenostjo, vrednotami …, zdaj pa ga vidimo v pravi luči. Borut Pahor je v svoji permanentni politični kampanji postal takšen profesionalni »spravaš«, da mu gotovo ne verjamejo več niti na desnici, ki pa ga bo zanesljivo podprla.

Prej ali slej se dokoplješ do tega, da te lahko kot slona ovijejo v časopis, če le zmoreš dovolj govoranc in nasploh besedičenja.

Pravzaprav v tem sploh ni poseben problem. Slavni rimski govornik in državnik Mark Tulij Cicero je sovražil prazno besedičenje. Nekoč je na Forumu poslušal zagovornika, ki je kazal na varovanca in izumetničeno poudarjal: »Ta izredni človek, ki ga je mati devet mesecev nosila pod srcem …« Cicero ga je ustavil z besedami: »Ali morda druge matere nosijo otroke v žepu?«

Cicera so med drugim vprašali, kateri je bil po njegovem najlepši Demostenov (znameniti grški politik in govornik) govor. »Najdaljši!« Ne bomo komentirali.

Pravzaprav ni noben poseben problem niti v tem, da je Pahor novo predsedniško kampanjo, ki je sicer že vseskozi v meglicah strankarske politike, začel iz avtomobilske prikolice, v kateri je pekel hamburgerje. To zna vsak otrok. Ampak v svetovnih merilih je to za predsednika države vendarle nekoliko »čudaško« početje, nad katerim bi se kazalo vsaj malce zamisliti. Iz Bele hiše, templja predsedniške države, se pravkar poslavlja Barack Obama, o Rusiji in Putinu ne bomo razpredali, v Turčiji, kjer je bil Pahor na oddihu pri Erdoğanu, pa z vojsko in policijo uvajajo nekakšen predsedniški sistem.

Kako pa pri nas? Ker so hoteli »zminimalizirati« Milana Kučana, so tedanji ustavodajalci predsedniško funkcijo ustavno povsem razvrednotili – kar se še zdaj kaže kot posledična invalidnost političnega sistema. Predvsem so očitna navzkrižja vseh vej oblasti, ko ni nobene predsedniške »avtoritete«, ki bi lahko sekala vsakokratne gordijske vozle. Nekdaj smo tako v tej Sobotni prilogi zagovarjali krepitev predsedniške funkcije, zdaj pa smo že malce v dvomih …

Ali ni predsedniška funkcija nekako »izsekana« iz političnega sistema? In ali si ni ustavno sodišče prav v zvezi s tem prigrabilo položaj, ki mu ne pripada? Kakorkoli, položaj predsednika države je že skoraj popolnoma razvrednoten, kar se pod Kučanom, Drnovškom in Türkom ni dogajalo, zdaj pa se, kot kaže, to reč prodaja že s hamburgerji.

Še v nečem je problem. Pahor je očitno edini kandidat, ki se lahko poteguje za zmago; drugih trenutno še ni, vse bolj pa se nakazuje, da stranke ne bodo znale poiskati borca, ki bi stopil v ring s tem manekenom. Imamo že tako izčrpano čredo politikov ali pa je treba temeljito očistiti in prezračiti štalo? Se še spomnite predsedniških volitev leta 1990? Kučan, Pučnik, Demšar, Kramberger. Različna videnja sveta – ki pa so med seboj, kot se je pozneje izkazalo, učinkovala dialektično. Bil je vsaj neke vrste pluralizem. Bolj kot zdaj.

Zdi se, da smo zdaj zašli v neko brezvetrje, bonaco po primorsko, ko se ne da pluti ne naprej ne nazaj, ne levo ne desno. Ni več strani neba. Tedaj mornarje zapopade malodušje in po grlih steče največ ruma. Ni slabšega kot brezvetrje – v katero te lahko zavede slab kapitan.

Saj res: na šentflorjanskem smo ostali brez humorja in satire. Celo iz političnega manekena ali drugih mediokritet ne znamo izcuzati prave gostilniške šale. Je zdaj tudi pri nas že vse res?