Tiskane izdaje
Po enem najmarkantnejših sodobnih protestantskih teologov Jürgenu Moltmannu (roj. 1926 v Hamburgu) je krščanstvo neizogibno izzvano na odgovornost upanja. Morda kar po pravilu, da tam, kjer je upanje, je religija, toda kjer je religija, tam ni bilo vedno upanja − ali pa ga sploh ni bilo. Zakaj je upanje v krščanstvu onemelo?
S tem ko se je prihodnost preselila v onstranstvo in večnost, se je upanje umaknilo celo iz cerkve, ta pa se je kot institucija moči zelo pogosto obrnila proti upanju. Toda upanje je med drugim tudi zaradi Alberta Schweitzerja (1875–1965) spet postalo aktualno na začetku 20. stoletja, saj je Schweitzer spoznal, kako je upanje, ki je bilo zelo navzoče v zgodnjem krščanstvu, tema, ki je teologiji ušla. Vemo, da je ravno filozofu – poudarjam, ateistu in marksistu – Ernstu Blochu (1885–1977) uspelo razviti filozofsko govorico za upanje, ki ga je Schweitzer tako genialno razbral v zgodnjem krščanstvu. Že po tistem, ko je izšlo Blochovo delo Princip upanja I–III (1954, 1955, 1959), je Moltmann napisal delo Teologija upanja (1964), ki ga je skušal utemeljevati predvsem teološko.
Evropa, kontinent upanja
Vsaka Moltmannova misel vpije po upanju in njegova misel, v celoti gledano, je kot čas, izpolnjen z upanjem. Tako nam je tudi s pomočjo Blocha ozavestil potrebo po negovanju upanja, kajti s časom, ki je izpolnjen z upanjem, stopamo v večnost. Torej: večnost ni brezčasnost ali celo nadčasovnost, ampak čas, izpolnjen z upanjem, tudi že tukaj, v tostranskem svetu. Ta poudarek na tostranskosti izrazito izstopa v njegovem delu Teologija upanja in ta poudarek po lastnem priznanju, in to vedno znova, mnogo dolguje Blochu, temu svojevrstnemu »ateistu po volji Boga«, kakor se je Bloch sam imenoval.
Evropa je po Moltmannu »kontinent upanja« – in podoba Evrope se je v dvatisočletni zgodovini spreminjala in vedno znova in na novo oblikovala, poudarja v svojem krajšem prispevku leta 2005 na temo o Evropi in njeni prihodnosti. Ta zgodovina, ki je mobilizirala upanje za prihodnost, je bila hkrati zgodovina renesanse, reformacije, revolucij, in iz vseh upanj je Evropa lahko naredila preboj naprej in odprla pot v novo življenje. Tako je bilo po Moltmannu z »vsako revolucijo upanje Evrope na novo rojeno. Z vsako je nastopil nov tip človeka, ki ga do takrat ni bilo, ustvarjen je bil nov stil življenja, ki je spremenil svet.«
Skratka, naša zgodovina je polna bliskovitega napredka in rušilnih katastrof in oboje je povezano z upanjem, prepletata se dobro in zlo in poiskati je treba rešitve, zgledne in perspektivne še za v prihodnje, in Evropa to po Moltmannu zmore. Evropa je vsekakor »kulturni prostor nemira« in kot taka »stvar revolucionarnih izbruhov v prihodnost«, samo da je to v zdajšnjem času nekam čudno nenavzoče.
Zahod in Evropa
Moltmanna kot teologa posebej zanima odnos med krščanstvom in Evropo in tukaj opozarja na razliko med pojmoma Zahod in Evropa. Kaj pove razlikovanje med tema dvema izrazoma?
Po katastrofi prve in druge svetovne vojne je imela beseda Zahod prednost pred Evropo in kot taka naj bi pomenila nekaj odrešilnega, vendar Moltmann izrecno poudarja: »Ponovno rojstvo 'krščanskega Zahoda' proti rdečemu Vzhodu je bila konzervativna utopija.«
Po smrti premnogih v preteklih dveh vojnah, in poslednji še posebej, je bila Evropa ranjena in sesuta, upanje vsekakor ni združljivo s silo, upanje želi življenje. Tako se je zaradi »vulkanskih izbruhov diktatorskega socializma in brutalne nacistične diktature« duša Evrope posušila in postala bolna. Ti, ki so te grozote preživeli, in povojna generacija »poškodovanih otrok«, tetoviranih s tragično preteklostjo, so ravnali in živeli po načelu »jasno misliti in nič upati. Toda s tem se izgubljajo vodilne ideje za Evropo in njena prihodnost.« Ob svoji 90. obletnici je odločno poudaril, da je treba pogled usmeriti v prihodnost, ne v preteklost.
Evropa je danes združena na podlagi skupnega denarja, in še to ne vsepovsod. Postali smo evrodežela s skupno ekonomijo, raznimi komisijami, odbori, pododbori, toda Evropa še vedno nima duše. Po Moltmannu naj bi bili »skupnost moralnih vrednot, toda kje so te skupne vrednote«? Te, ki jih negujemo, so še vedno povezane z nečim, kar ni ravno zgledno v smislu dejanskega napredka in humanizacije.
Meščanski liberalizem in proletarski socializem sta bila do nedavna dve prevladujoči ideologiji: ena je poudarjala predvsem svobodo posameznega človeka, druga enakost vseh ljudi med seboj. Včerajšnja razdeljena Evropa je bila razpeta med pojma svoboda in enakost; po razpadu socializma se je vsepovsod vrinil neoliberalizem in z njim neenakost, ki je samo v porastu, skupaj z brezposelnostjo.
Konrad Adenauer, Robert Schumann in Alcide de Gaspari predstavljajo Zahod kot krščanski Zahod v smislu protiuteži ateističnemu Vzhodu in hladna vojna je to nasprotje predstavljala vse do leta 1990. Evropa po Moltmannu pomeni nekaj humanističnega in je kot taka besedi Zahod celo konkurenčni pojem, kajti »nekako od leta 1450 nastopa ta humanistična ideja 'Evropa‘ proti 'krščanskemu Zahodu‘ in pride do zmage v času razsvetljenstva in sekularizacije«.
Sčasoma sta v moderni koncept Evrope vključeni tudi Rusija in Turčija opozarja Moltmann, čeprav imamo po njegovem še vedno dva koncepta kulture, evropskega in zahodnega, vsakokrat z drugačnimi vrednotami. »Evropa« pomeni moderni, pokrščanski humanizem človekovega dostojanstva (Pico de la Mirandola), človekove pravice (francoska revolucija), toleranco sekularne, posvetne in religiozno nevtralne države, »Zahod« pa še vedno krščanske vrednote o življenju, ljubezni do bližnjega, sočutju, usmiljenju. Ne ena in ne druga kultura katastrofe 20. stoletja ni preprečila.
Že nemški pesnik Novalis je leta 1800 v svojem znamenitem spisu Krščanstvo ali Evropa zapisal, da sta to kulturna kroga, ki se med seboj razlikujeta, ne pa izključujeta. Moltmann zato poudarja, da se postkrščanski humanistični pojem »Evropa« ne povezuje samo s krščanstvom in cerkveno institucijo. Vrednote, kot so človeško dostojanstvo in človekove pravice, so univerzalne in se nanašajo na prav vse ljudi, na celotno človeštvo. Človekove pravice so tudi najbolj temeljna podlaga za Organizacijo združenih narodov in hkrati temelj za prihodnjo humano svetovno skupnost. Tako »humanistična 'Evropa' ni niti nekrščanska niti postkrščanska, temveč zgodovinska podoba krščanskega upanja v prihodnost, v kraljestvo dovršitve zgodovine«, opozarja Moltmann.
Socialna pravičnost in solidarnost
Nova Evropa po Moltmannu pomeni upanje za celoten svet in tukaj, kot vemo, niti vsem znane deklarirane vrednote Zahoda kot »svoboda, človekove pravice in demokracija«, ki jih dojemamo kot nekakšno odrešenjsko politično vizijo, človeštvu v sodobnem času ne zadoščajo več. ZDA jih agresivno vsiljujejo, toda te vrednote, ki so stare 200 let in izhajajo iz ameriške in francoske revolucije, so danes premalo. Po Moltmannu »ne zadoščajo več, ker, prvič, izpuščajo socialno dimenzijo enakosti vseh ljudi« in, drugič, ker se »ne ozirajo na naravo« in njeno dogajanje, ne spoštujejo življenja na zemlji, skratka, pravice narave so prezrte. Takó svetovna bit in življenje v njej postajata čedalje bolj ogrožena. Potrebe in dejstva sodobnega sveta so pač drugačni kot nekoč in Moltmann tu spet suvereno predlaga poglobljeno »vizijo prihodnosti«, ki temelji na izravnavi (Ausgleich) med svobodo in enakostjo, skratka na »solidarnosti«.
Po Moltmannu spadajo individualne in človekove socialne pravice logično skupaj in se v svojem uresničevanju medsebojno pogojujejo, zato izrecno poudarja, da ima v načelu človekova socialna plat isto čast kot njegova osebnostna. Kajti osebe ni pred skupnostjo in ne skupnosti pred osebo, človekova individualnost in socialnost se medsebojno pogojujeta.
»Zaradi tega načelno ne morejo imeti individualne pravice prednosti pred socialnimi pravicami človeka, kakor na zahodu vseskozi mislijo. Pravice oseb je mogoče uresničiti samo v pravični družbi in pravično družbo je mogoče graditi samo na osnovi pravic oseb.« Dobesedno predlaga izravnavo med idejami svobode in enakosti ljudi, dogajanje po letu 1989 pa je to izravnavo v marsičem uničilo in sesulo. Kje začeti z obnovo tega, kar smo s političnimi sredstvi zapravili? Ta trenutek odgovor na vprašanje čemù in zakaj izostaja.
Demokracija, ki sicer temelji na enakosti vseh ljudi, je ogrožena z naraščajočo neenakostjo, ki jo prinaša neoliberalni kapitalizem, in dolgoročno to ne more biti dobro. Socialna pravičnost in solidarnost tako znotraj neke družbe kot tudi med različnimi družbami po svetu je po Moltmannu daljnosežna rešitev, ki še vedno neguje upanje v novo kulturo sožitja vseh ljudi in tudi sožitja z zemljo, naravo. Takšno upanje je povezano z verovanjem, ki ga je on sam izrazil kot verujoč človek in teolog – da je to možno in stvarno dosegljivo in da je tudi izvor upanja Evrope, tj. obstoj solidarne Evrope.
Morebitni razpad Evrope vsekakor ne bo prekinil in ustavil solidarnostno naravnanih teženj utopično upanjskega ideala o hkratni možnosti obstoja – kot soobstoja − enakosti in bratstva. Navsezadnje je to vendar sam temelj humanizma in predpostavka za svetovni mir. Brez socialnega miru pa miru v svetu ne more biti. Ne živimo, nismo v svetu zato, da bi ga merili z denarjem, kapitalom, ampak prej zato, da ga izmirimo, pomirjamo, skratka, da v svet vnašamo mir.
Kako doseči to, da bi vrednoti enakost in bratstvo zaživeli skupaj, postali vodilni in brzdali kapital, ki s polnimi usti svobode – v imenu prostega trga in privatizacije − še čaščeno toleranco in s tem svobodo omejuje, kajti ne gre pozabiti, da se zakoni ekonomije nikdar ne obnašajo tolerantno, že po pravilu »najšibkejši člen, marš ven«. Za upanje Evrope takšna ekonomistična, tj. represivna toleranca ni pot, ki bi kadar koli lahko pripeljala do nove, zgledne in predvsem etično ozaveščene novoorientacije. Takrat, ko ljudje zaradi bede, siromaštva, brezposelnosti ne moremo uresničevati svojih socialnih pravic, so s tem prizadete in okrnjene tudi naše politične pravice, in to ena najbolj temeljnih, namreč svoboda.
