Uspelo jim je! In kako bo to koristilo meni?

Zakaj je treba vlagati v temeljno znanost?

Objavljeno
04. marec 2016 13.14
Jana Kolar
Jana Kolar
Odkrili smo gravitacijske valove, uspelo nam je, je prejšnji mesec svetovni javnosti sporočil direktor raziskovalnega observatorija Ligo. S tem so sklenili sto let trajajočo zgodbo o izmuzljivih valovih, obstoj katerih je napovedal Einstein, in odprli nova obzorja, ki segajo prek meja znanega vesolja.

In kako mi bo to koristilo? Odgovor na to vprašanje pri temeljni znanosti pogosto ni enostaven, a ga lahko ponazorim s primerom bolj znanih radijskih valov. Podobno kot Einstein gravitacijske je pred skoraj 150 leti Maxwell napovedal obstoj radijskih valov. Tri desetletja kasneje je Nikola Tesla javnosti predstavil prvo daljinsko vodeno napravo – ladjico, ki jo je z radijskimi valovi upravljal po bazenu na razstavi o elektriki v New Yorku. Tedaj so bili mnogi prepričani, da je to prevara, nekateri so iskali žice. Drugi so se bali, a le redkokdo se je spraševal, kaj nam bo to. Danes si življenja brez njih ne moremo zamisliti. Uporabljamo jih za prenos slike, zvoka in drugih podatkov, za radio, televizijo, radar, brezžična omrežja, navigacijske in druge sisteme.

Pomen dosežkov temeljne znanosti je ob nastanku pogosto nemogoče opredeliti. Medtem ko so rezultati dostopni vsem, dolgoročno omogočajo reševanje družbenih problemov in izzivov gospodarstva, navdušujejo mlade za poklic raziskovalca in še bi lahko naštevali. Zato je pomembno kontinuirano vlaganje vseh držav.

Financiranje RR v Sloveniji

Naj najprej razložim, da so javna sredstva za raziskave in razvoj sestavljena iz državnih proračunskih sredstev in evropskih strukturnih sredstev. Države javna sredstva namenjajo za razvoj temeljne znanosti ter aplikativne raziskave in eksperimentalni razvoj. Cilj temeljnih raziskav so nova spoznanja, raziskave pa niso usmerjene v praktično uporabo. Njihov rezultat so mednarodne objave in s tem prispevek v svetovno zakladnico znanja. Aplikativne raziskave se osredotočajo na novo znanje, a naslavljajo konkreten izziv, medtem ko je eksperimentalni razvoj usmerjen v razvoj novega izdelka, procesa in storitve na podlagi raziskav in spoznanj.

Nesporno je, da vlaganja v raziskave in razvoj, tako javna kot gospodarstva samega, vodijo v gospodarsko rast, a je pri investicijah v temeljno znanost to težko neposredno dokazati. Tako kljub splošnem konsenzu v svetu, da je temeljno znanost potrebno in koristno financirati, vseskozi obstajajo tudi dvomi o smiselnosti – naj to raje počnejo drugi, mi pa se osredotočimo na spodbujanje aplikativnih raziskav in industrijskega razvoja, ki bosta neposredno prispevala h gospodarski rasti v regiji. Gospodarska izraba rezultatov temeljne znanosti namreč ni nujno v državi, ki je pripomogla k znanstvenemu preboju. Dva izmed bolj znanih primerov sta penicilin in svetovni splet. Penicilin je leta 1928 odkril škotski znanstvenik Alexander Fleming, raziskovalca z Univerze Cambridge pa sta odkrila njegovo terapevtsko delovanje in kemično sestavo. Vsi trije so bili nagrajeni z Nobelovo nagrado za medicino, vendar so ga za komercialno uporabo razvile ameriške farmacevtske tovarne. Svetovni splet je izumil Britanec Tim Berners-Lee v Cernu konec osemdesetih let. Prva spletna stran v Cernu – in na svetu – je bila namenjena predstavitvi samega projekta, Berners-Lee pa je tudi avtor prvega spletnega brskalnika WorldWideWeb. Leta 1993 je dal Cern program v javno uporabo in omogočil hiter razvoj svetovnega spleta, v katerem danes kraljuje Google.

Raziskave kažejo, da so v časih gospodarske krize še posebej močni pritiski na sredstva za znanost v prid naložbam v aplikativen, tehnološki razvoj, ki je blizu trga. Zgovorni so podatki za Slovenijo (graf: Izdatki za RR), ki prikazujejo javna sredstva za raziskave in razvoj (RR), namenjena javnim inštitutom in visokošolskim zavodom ter podjetjem. Medtem ko se je javno financiranje raziskav na univerzah in inštitutih začelo po letu 2011 močno zmanjševati, je financiranje razvoja v gospodarstvu znatno padlo šele v 2014.

Nižanje sredstev za RR v javnem sektorju je posledica gospodarske krize in dejstva, da so od leta 2009 izdatki državnega proračuna močno presegali prihodke, zato je dolg države nesprejemljivo hitro naraščal. V situaciji, ko smo morali zaradi proračunskega neravnotežja hitro sami znižati odlive ali poklicati na pomoč trojko, se je država odločila za močne proračunske reze tam, ker je bilo najlažje, tudi pri financiranju znanosti. Znaten del proračunskih sredstev za znanost je namreč namenjen raziskavam pri projektih, ki so najbolj tekmovalen in produktiven del znanosti. Tu so običajno zaposleni mlajši raziskovalci, pogosto zgolj za čas trajanja projekta. Znižanje teh sredstev torej ne vodi v odpuščanje zaposlenih za nedoločen čas v javnem sektorju, kar je bilo nesprejemljivo. Vodi v manj pogodb ali prekinitev pogodb zaposlenih pri projektih, zato se je število raziskovalcev na naših raziskovalnih inštitutih v petih letih znižalo za 20 odstotkov. In to v populaciji, ki je v obdobju najvišje ustvarjalnosti in je dovolj iznajdljiva, prilagodljiva in mobilna, da si najde delo na tujih raziskovalnih ustanovah, kjer z veseljem sprejmejo dobre znanstvenike. Sama mobilnost raziskovalcev ni problem, dokler gre za kroženje in ko tudi Slovenija lahko privabi odlične tuje raziskovalce. To je v trenutni situaciji prej izjema kot pravilo.

Iz grafa o izdatkih za RR vidimo tudi, da so javna sredstva, ki smo jih namenjali podjetjem, znatno padla šele v letu 2014, kar kaže našo močno odvisnost od evropskih strukturnih sredstev, ki so naš poglavitni javni vir za raziskave v industriji. Zaradi zapoznelega sprejetja Strategije pametne specializacije strukturnih sredstev za obdobje 2014–2020 nismo smeli investirati v raziskave vse do letos, kar je povzročilo padec vlaganj v letu 2014 in izgubljeno leto za raziskave in razvoj zaradi neučinkovitosti birokratskega aparata. Prvi razpisi so sedaj objavljeni in prepričana sem, da se bo to odrazilo v ponovni rasti naložb v RR letos in v prihodnjem letu. Seveda pa tovrstna močna nihanja v financiranju raziskav škodijo razvojnim podjetjem. Predvsem pa nas mora skrbeti, kaj bo z vlaganji podjetij v raziskave po letu 2020, ko se bodo strukturna sredstva, do katerih bo upravičena Slovenija, bistveno znižala.

Slovenija pri mačehovskem odnosu do znanosti v kriznih časih ni edina, zaradi česar evropska komisija v vsakoletnih poročilih o napredku poudarja pomen ohranjanja in povečevanja vlaganj v področja, kot so raziskave in inovacije. Tako je bilo vse do zadnjega poročila, kjer se je komisija sama znašla v podobni zagati, s katero se srečujejo države pri vsakoletni pripravi proračuna. Delati je namreč začela nova komisija in predsednik Juncker je predlagal Naložbeni načrt za Evropo, za katerega je moral zagotoviti osem milijard za jamstvo EU. Po pregledu svojega proračuna je predlagal, da velik delež pokrije iz sredstev za raziskave iz programa Obzorje 2020, ki je po večmesečnem usklajevanju s parlamentom in evropskim svetom pokril kar tretjino računa za naložbeni načrt (2,7 milijarde evrov). Argument evropske komisije je bil, da bo naložbeni načrt uporabljen tudi za razvojne projekte. Vendar zaradi visoke tveganosti raziskovalnih in razvojnih projektov ne moremo financirati iz kreditov, ki jih ponuja naložbeni sklad, uporaba teh je omejena zgolj na projekte blizu trga z nizko stopnjo tveganja. Za svoje temeljne raziskave Tesla verjetno ne bi dobil kredita naložbenega sklada. In z aplikativnimi raziskavami prenosa električnih signalov po prevodniku, za katere bi kredit iz naložbenega sklada dobili sredstva, verjetno nikoli ne bi izumil brezžičnega prenosa informacij z uporabo radijskih valov.

Učinkovitost naložb v raziskave

Investicija ameriške Nacionalne znanstvene fundacije (NSF) v gradnjo observatorija Ligo, s katerim so odkrili gravitacijske valove, je bila z več kot 600 milijoni njena največja doslej. Le dan pred zgodovinskim odkritjem gravitacijskih valov je spodnji dom ameriškega kongresa izglasoval zakon, po katerem mora NSF potrditi uporabnost svojih naložb; eden od možnih kriterijev je ekonomski. Pri temeljni znanosti je to precejšen problem, saj je težko ovrednotiti ekonomsko vrednost odkritij, ki nimajo jasne takojšnje aplikacije. Problematika tudi Evropi ni tuja. Naložbe evropskih strukturnih sredstev zahtevajo pred investicijo izdelavo študije stroškov in koristi (cost benefit analysis, CBA). S tem v preteklosti ni bilo bistvene težave, saj se ta sredstva povečini namenjajo za gradnjo cest, mostov, čistilnih naprav, šol in podobno. Leta 2009 pa so se Romunija, Češka in Madžarska odločile s svojimi strukturnimi sredstvi zgraditi veliko raziskovalno infrastrukturo, ekstremni laserski vir, v skupni vrednosti okoli 800 milijonov evrov. CBA so izdelali, a izkazalo se je, da klasične analize v tem primeru niso primerne, in na tematiko se osredotočajo raziskovalci s področja analiz. Nedavna znanstvena objava o analizi stroškov in koristi 7,5-milijardne investicije v gradnjo hadronskega trkalnika v Cernu je z 92-odstotno verjetnostjo napovedala, da bodo koristi večje od vložka. In to brez potencialne ekonomske vrednosti novih odkritij. Če vas ni prepričalo nedavno odkritje Higgsovega bozona s to infrastrukturo, zdaj veste – izplačalo se je!

Kljub mojemu nekoliko ciničnemu odnosu do CBA-analiz velikih naložb v temeljne raziskave pa nikakor ne dvomim o tem, da je poleg višine sredstev za znanost ključna tudi učinkovitost spodbud in podpornega sistema. Evropske komisija v Poročilu o državi – Slovenija 2016, ki je bilo objavljeno prejšnji teden, poudarja, da naša uspešnost raziskovalnih in inovacijskih rezultatov ostaja nizka, kar postavlja pod vprašaj kakovost naložb v raziskave in razvoj.

Da bi bolje razumeli, na kaj nas opozarja poročilo, si je vredno ogledati sliko odmevnosti raziskav držav, glede na izdatke javnega sektorja za RR (graf: Odmevnost raziskav). Medtem ko smo po slednjih in po podatkih OECD tudi po izdatkih za temeljno znanost nekje na sredini držav, pa so po kvaliteti objav številne države bistveno uspešnejše od nas, ob primerljivih vlaganjih Velika Britanija npr. kar za še enkrat. Podobno neučinkoviti smo tudi pri inovacijah, kjer smo po izdatkih poslovnega sektorja za raziskave na zavidljivem 6. mestu v Evropi, po deležu evropskih patentov na prebivalca pa na 14.

Potrebne so reforme

Razmeroma nizka stopnja pogosto citiranih objav glede na stopnjo javnih naložb v Sloveniji kaže na to, da je treba uvesti reforme za povečanje učinkovitosti in kakovosti sistema raziskav in razvoja. Poročilo evropske komisije navaja, da je pri »izvajanju reform politik, načrtovanih v Raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije (RISS) iz leta 2011, prišlo do znatnih zamud, kar je predvsem posledica pogostih sprememb v strukturi upravljanja in razdrobljenosti. To pa ogroža učinkovito in smotrno uporabo javnih sredstev.«

To drži, kar je razvidno iz poročila o izvajanju RISS, ki ga je objavilo pristojno ministrstvo na svojih spletnih straneh. Številni ukrepi ne zahtevajo bistvenih vlaganj in torej za neizvajanje ne moremo kriviti nižanja sredstev za znanost. Krivi niso niti državni uradniki na direktoratu za znanost, ki glede na maloštevilnost svoje delo dobro opravljajo. Krivdo nosi politična nestabilnost, ki se kaže v tem, da smo v zadnjih petih letih imeli sedem ministrov za znanost. Poleg tega se politične strukture na oblasti prepogosto ne zavedajo svoje odgovornosti do državljanov, ki so jim državo zaupali v upravljanje. Naj ponazorim z dvema primeroma. Raziskovalno strategijo je sprejelo zakonodajno telo – parlament in njeno izvajanje naložil izvršni oblasti – vladi. Slednja je praviloma ni upoštevala. Drug primer pa je odločitev ustavnega sodišča, ki je aprila 2011 odločilo, da je zakon o visokem šolstvu v delu, ki se nanaša na financiranje univerz, neustaven. Sodišče je državnemu zboru naložilo, da neskladja v zakonu odpravi v devetih mesecih. Skoraj pet let kasneje odločba ustavnega sodišča še vedno ni izvedena. Ministrica Maja Makovec Brenčič je predlog novele zakona o visokem šolstvu, ki končno odpravlja neustavnost, poslala v javno razpravo prejšnji teden, kar je vsekakor vredno pohvale. Seveda krivdo za nastalo situacijo nosimo tudi državljani, saj smo prepogosto zgolj pasivni opazovalci in ne opozarjamo na pomanjkljivosti sistema. V tem je tudi velika mera samokritike. In če že opozarjam na pomanjkljivosti delovanja države – menim, da bi morali biti ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo vključeni v horizontalno skupino za pripravo Strategije razvoja Slovenije, javnost pa bi morala biti vključena že v pripravo osnutka Vizije 2050, in to ne zgolj s participacijo 50 izbranih posameznikov na tridnevni delavnici in kasneje s promocijsko akcijo, ki naj bi javnost prepričala o pravilnosti izbire te elite. Vključenost državljanov si pri nas pač razlagamo po svoje.

(Ne)izvajanje sprejetih ukrepov RISS je torej eden od razlogov za slabšo kvaliteto znanosti. Da bi se izognili temu, v nekaterih državah, npr. na Švedskem, zakon predvideva, da se vsake štiri leta uzakoni prioritete in višino financiranja za RR, kar prispeva k večji predvidljivosti sistema in izvajanju dogovorjenih prioritet. Malo verjetno je, da bo naš zakon o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki je v pripravi, predvidel vlaganja sredstev za raziskave, kot je to predvidela predlagana novela zakona o visokem šolstvu za financiranje univerz. Pričakujem pa, da bo omogočil implementacijo nekaterih ukrepov RISS. Pri tem je še posebej pomembna vzpostavitev sistema za vrednotenje raziskovalnih organizacij in uvedba takšnega sistema financiranja, kjer bi bile bolje nagrajene kvalitetnejše institucije. V Sloveniji namreč institucije financiramo predvsem prek raziskovalnih programov, ki se vsakih nekaj let podaljšujejo. Zgolj okoli pet odstotkov se jih ob evalvaciji prekine, pri čemer sredstva ostanejo na isti raziskovalni ustanovi. Sredstva so torej v veliki meri stabilna in z ničimer vezana na kvaliteto, vsaj ne na ravni institucije. A raziskovalnega sistema ne moremo upravljati prek programskih skupin z nekaj raziskovalci. Slednje namreč nimajo zadostne kritične mase niti pristojnosti za pravila zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja raziskovalcev, odločitve o prioritetnih področjih razvoja in podobno. To je v rokah raziskovalnih organizacij in te dobijo enaka institucionalna sredstva, ne glede na to, kako dobro se upravljajo. Velika večina držav v Evropi zato pozna institucionalno financiranje, ki temelji na rezultatih, pri čemer ovrednotijo uspešnost z indikatorji ali na nekaj let naredijo obsežen kvalitativen pregled, kot je to v primeru Velike Britanije. Slednje je zahtevno in povezano z znatnimi stroški, zato večina držav za ovrednotenje institucij uporablja indikatorje, najpogosteje vezane na znanstvene objave in prilive sredstev iz drugih (neproračunskih) virov, kar je RISS tudi predvidel in presojanju znanstvenega ter gospodarskega učinka dodal še pomen prispevka teh institucij celotni družbi.

Poleg posegov v način financiranja institucij bi nujno potrebovali tudi večjo prožnost pri financiranju in nagrajevanju raziskovalcev. Trenutni sistem namreč onemogoča, da bi zaposlili odlične raziskovalce iz tujine, tudi če so za to na voljo namenska sredstva iz programa EU Obzorje 2020. Žal za to najverjetneje ne bo zadostoval zgolj zakon o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, saj bi potrebovali temeljito reformo javnega sektorja.

Podrobnejši komentarji našega raziskovalnega in razvojnega sistema presegajo namen te javne objave. Naj v sklepu podarim, da so investicije v razvoj in raziskave ključne za konkurenčnost države. OECD podarja, da se trajnejša rast vlaganj industrije v RR v višini 0,1 odstotka BDP odraža v 1,2 odstotka višjem BDP na prebivalca. Vendar so prav tako pomembne javne investicije v temeljno znanje, tudi v Sloveniji. Relevantna znanost namreč ne nastaja zgolj v milijardnih investicijah, kolikor je stala infrastruktura, postavljena za odkritje gravitacijskih valov ali Higgsovega bozona v Cernu. To nam dokazujejo številni, čeprav redki dosežki slovenskih znanstvenikov. A poleg investicije v znanost moramo zagotoviti tudi kvalitetnejši sistem, s katerim bomo povečali kvaliteto raziskav in odpravili ozka grla, ki onemogočajo izrabo nastalega znanja.

Dr. Jana Kolar je izvršna direktorica CERIC-ERIC, članica upravnega odbora EIT – European Institute of Innovation and Technology.