Tiskane izdaje
Slovensko ustavo bi bilo treba spreminjati pogosteje, kot smo jo doslej, vendar ne samo z dvotretjinsko podporo vseh poslancev DZ, temveč bi spremembo ustave morala potrditi še večina volivcev na referendumu.
Floskula o spreminjanju ustave s tresočo se roko se mi je od nekdaj zdela močno zgrešena. Ustavo bi bilo treba spreminjati pogosteje kot doslej (Nemci, Avstrijci in Švicarji jo dopolnjujejo in precizirajo povprečno enkrat na leto), a z mirno roko in trezno glavo. Pri nas pa še ob enem nujnem pogoju: po doseženem vsaj dvotretjinskem soglasju med poslanci še z obveznim ustavodajnim referendumom, kjer bi spremembo morala podpreti večina glasujočih (ne glede na udeležbo – predpisovanje kvoruma bi bilo tu povsem nesmiselno). Če večina glasujočih spremembe ne bi podprla, sprememba ustave ne bi stopila v veljavo. To bi bila nujna varovalka zoper nevarnost, ki se je tako jasno pokazala ob zadnjem (na srečo neuspešnem) poskusu na hitro spremeniti ustavne določbe o financiranju obveznega osnovnega šolstva, namreč zoper nevarnost, da neka slučajna in kratkotrajna dvotretjinska večina poslancev ustavo na hitro spremeni iz razlogov, ki pa ne v strokovni ne v širši javnosti nimajo zadostne podpore.
Gornja ideja bi sicer zahtevala širšo utemeljitev, a zanjo tu žal ni prostora. Naj spomnim le na to, da se večvrednost ustave nad zakoni in tudi nad odločitvami zah sodišč pogosto utemeljuje (bolje: opravičuje) s tezo, da je ustava nekakšna »družbena pogodba« (bodisi med vsemi državljani bodisi med vladajočimi in vladanimi, kakor to dokaj megleno idejo že kdo pač razume), oziroma da so to nekakšna najvišja, ob širokem družbenem soglasju sprejeta pravila. V državah s tako nizko pravno kulturo in s tako malo ovirami za hitro spreminjanje ustave kot pri nas pa je utemeljenost gornje teze lahko zelo vprašljiva. Ljudstvo še nikoli ni bilo vprašano, ali sedanjo ustavo z vsemi njenimi določbami res večinsko sprejema kot izraz svoje volje. Če to pomanjkljivost lahko morda nadomesti 25 let njenega izvrševanja, odločanja ustavnega sodišča po njej itd., tako da bi vendarle lahko šteli, da je današnja ustavna ureditev v družbi splošno sprejeta, pa se mi zdi nujno, da se vsaj za vsa nadaljnja spreminjanja te ustavne ureditve uvede zahteva po njihovi obvezni »ljudski« potrditvi na referendumu.
Zadnji primer je za to kot nalašč. Ko bi domnevna »levica« v nekem trenutku zbrala 60 poslanskih glasov in bi na hitro spravila v ustavo omejitve za ustanavljanje in financiranje zasebnih šol, ne da bi za to uživala široko podporo v strokovni in najširši javnosti, bi potem lahko samo čakali na trenutek, kdaj bi nasprotna stran, na volitvah okrepljena na primer zaradi slabe ekonomske politike »levih« vlad, zbrala 60 poslanskih glasov na primer za omejitev sedanje dovoljenosti splava – in že tako krhko zaupanje ljudstva v politiko, pravo in ustavo bi se še nadalje razrahljalo. Zahteva po obvezni ljudski podpori ustavnim spremembam bi take spremembe lahko preprečila – ali pa bi jim zagotovila potrebno širšo ljudsko podporo in s tem legitimnost.
Čeprav sem zgoraj napisal, da je bil ta zadnji poskus ustavne spremembe »na srečo« neuspešen, s tem ne mislim, da je bil nelegitimen in da za predlagano spremembo ni bilo nobenih utemeljenih razlogov. Tu se torej ne strinjam s skrajno ostrimi ocenami mlajše generacije naših ustavnopravnih strokovnjakov. Sam mislim, da so zagovorniki te spremembe zanjo navajali vrsto tehtnih, razmisleka vrednih argumentov – toda tudi če bi jim zanjo uspelo zbrati potrebnih 60 poslanskih glasov, bi sam verjetno izglasovanju take ustavne spremembe javno nasprotoval. Ne zato, ker razlogi zanjo zame ne bi bili tehtni in legitimni, ampak zato, ker ni imela zadosti široke strokovne in ljudske podpore.
Zato bi imela poleg morebitnih dobrih posledic hkrati preveč slabih, še zlasti pri poglabljanju družbene razcepljenosti na temelju vernosti ali nevernosti ljudi (tu: staršev otrok in njihove pravice do šolanja otrok v versko usmerjenih šolah), ob zanemarjanju prednosti za družbo kot celoto, če se tudi prostor osnovnošolskega izobraževanja bogati s prispevkom zasebnih šol (pod pogojem, da njihovo delno državno financiranje ne škoduje razvoju javnega šolstva – glede tega, ali mu škoduje ali ne, pa dosedanja razprava nikakor še ni pripeljala do jasnih spoznanj). Zaupanje ljudi vsaj v ustavo kot polje skupno sprejetih vrednot je – ob vse hujšem padanju zaupanja v skoraj vse drugo – preveč pomembno, da bi ga smeli s katerega koli parcialnega izhodišča ogrožati z ustavnim vsiljevanjem vrednot, ki niso v družbi res široko sprejete.
Če priznavam legitimnost zadnjemu poskusu spremembe ustave, so se pa v mojih očeh iste politične sile, ki so to podpirale, globoko diskreditirale s skrajno neresnim in neodgovornim ravnanjem po neuspehu tega poskusa. Namesto da bi ta neuspeh sprejele kot za vsakogar sprejemljiv rezultat demokratičnega odločanja in se – po večletnem zavlačevanju – vsaj takrat posvetile pošteni uresničitvi odločbe ustavnega sodišča, sprejete na podlagi veljavne ustave (čeprav le z minimalno večino, a kljub temu veljavno in legitimno), so to skušale in še vedno skušajo izigrati na prav otročje neresen in skrajno neodgovoren način.
Že vladni predlog, da bi se stoodstotno državno financiranje zagotovilo le za temeljni javni program, za razširjeni javni (ne parcialni, zasebni!) program pa le 85-odstotno, je pomenil očitno izmikanje pošteni uresničitvi odločbe ustavnega sodišča. (Ob zadnjem izrazu naj mi bo mimogrede dovoljeno opozoriti še na neko naše terminološko čudaštvo, ki pa laike najbrž tudi vsebinsko zavaja: odločbam ustavnega sodišča se menda samo pri nas reče kar »ustavna odločba« – kot da bi bila to odločitev ustave same, ne pa le odločitev ustavnega sodišča. V Nemčiji bi vsakogar, ki bi rekel ali napisal Verfassungsentscheidung namesto Verfassungsgerichtsentscheidung – pa sta oba izraza v nemščini še precej daljša kot v slovenščini –, pogledali tako debelo, da najbrž nikoli več ne bi rekel tako, pri nas pa ta čudaški izraz mirno uporabljajo celo nekateri ugledni pravniki.)
A vrnimo se k že omenjeni odločbi ustavnega sodišča o državnem financiranju »javnega« dela programa zasebnih šol. To, da je vladna koalicija – na predlog Erjavčevega Desusa – potem tistih 85 odstotkov v predlogu zakona maščevalno (?) nadomestila kar z nič odstotki, pa zame ni več le nedopustna nesramnost tako nasproti prizadetim kot nasproti ustavnemu sodišču, ampak ni več daleč od nezrelega pobalinstva. Celo kljub izrecnemu opozorilu parlamentarne pravne službe! Po vseh dosedanjih parlamentarnih izpadih in škandalih zdaj še to – kot zadnji prispevek k uničenju tistega, kar je od ugleda parlamenta sploh še ostalo?
Edina tolažba ob tem žalostnem dogajanju v zadnjih dneh mi je bilo to, da sta v zadnji Nedelovi sedmerici kar dva od sedmih komentatorjev, od mene zelo cenjena Dušan Jovanović in Dragan Petrovec, na tam zastavljeno vprašanje »Ali naj država v celoti financira zasebno šolstvo?« (mišljen je bil seveda le njegov za vse enaki, državno predpisani program) odgovorila: ne vem. Kar me potrjuje v misli, da v tej celotni zgodbi vendarle ni vse tako preprosto in jasno, kot bi radi prikazali mnogi tako z desne kot z leve. No, tudi sam v nekaterih svojih pogledih v tem članku nisem bil prav obziren in razumevajoč – če morda tudi tam zadeve niso tako preprosto jasne, kot se zdijo meni, bom o morebitnih ugovorih in kritikah seveda resno razmislil.
