V dobrem se srečata Vzhod in Zahod

Doktorirala je na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, je urbanistka in prostorska načrtovalka. Njena zgodba je tudi zgodba begunke iz Bosne v vojni 1992. Raziskuje srečanje Vzhoda in Zahoda v urbanistični zasnovi Sarajeva, zdi pa se, da je to področje predvsem vstopna točka v njeno humanistično polje, kjer se v resnici šele prav razživi.

Pred kratkim sem po spletu okoliščin prebral vašo doktorsko disertacijo, študijo o prepletu, srečanju vzhodnih in zahodnih arhitektonskih slogov v Sarajevu. Pred kakega pol leta ste doktorirali na ljubljanski univerzi, na fakulteti za arhitekturo. Zanima me, od kod vam odločitev za analizo Sarajeva?

Sarajevo sem izbrala, ker to mesto leži v BiH, znano vam je, da sem Bosanka. Pravzaprav ne gre toliko za Sarajevo kot izključno izbiro, mogoče sem prek njega poskušala bolj razumeti samo sebe. Naenkrat sem se zavedala, da se v meni združujeta tako orientalski kot zahodnjaški moment. Ohranila sem svoje bosanske lastnosti na eni strani, na drugi prevzela zahodne. Moje delo na Urbanističnem inštitutu RS, tam delam vse moje profesionalno življenje, me je veliko naučilo o mestih, o urbanizmu, o arhitekturi, načrtovanju. Ko sem odhajala domov v Bosno, me je prav zanimalo, kaj je tisto, kar je tako drugačno od na primer Ljubljane. Zakaj me Sarajevo vedno znova preseneti, čeprav ga zelo dobro poznam? Zanimala me je razlika in na misel mi je prišla ideja, ki se je pretočila v doktorsko tezo. Vpliv Vzhoda in Zahoda na urbano strukturo in podobo mesta Sarajeva, ta naslov je odražal dileme in vprašanja, na katera sem iskala odgovor. Naloga je torej urbanistično-arhitekturna raziskava mesta Sarajeva, a hkrati je tudi odraz in preiskava mene same in tega, kar je v meni.

Srečanje dveh mest, Ljubljane in Sarajeva, je torej srečanje dveh vaših življenj?

Da, natanko tako ...

V Sloveniji živite že 25 let. To je obdobje vašega intelektualnega in vsakršnega razvoja, ki pomeni posebno zgodbo. Sem, če prav vem, ste prišli kot begunka.

Da, prišla sem na začetku vojne, ki se je razmahnila v Bosni in Hercegovini leta 1992. V Slovenijo sem prišla za kakih petnajst dni, vsaj tako sem si predstavljala, ostala pa 25 let.

Rojeni pa niste v Sarajevu?

Kot pravi Rumi: »Nisam s' istoka, niti zapada, moje mjesto je bezmjesto, moj trag je bestrag, ja pripadam duši Voljenoga ...« Rodila sem se v mestu Zavidovići, od Sarajeva oddaljenem kakih 150 kilometrov.

Ne bi bil rad vsiljiv, toda vtis imam, da se boste tega obdobja v pogovoru ogibali, kot bi vas to navdajalo z neko tesnobo. Drži?

Vsi v življenju zapakiramo neke stvari v škatle, pakete. Dotlej o dogodkih, bodisi dobrih bodisi slabih, razpravljamo, jih ljudem razlagamo, potem pa se enkrat odločimo, da bo to samo še naše, paket zalepimo, mu nadenemo lepo pentljo in o stvareh ne govorimo več. Gledamo optimistično v prihodnost. V bistvu je šlo za težko obdobje, ki je bilo združeno z obdobjem mojega osebnega razvoja. Morala sem se veliko učiti, spoznati novo kulturo, jezik, dobila sem nove prijatelje ... Okoliščine, v katerih sem tedaj živela, so bile zahtevne, včasih neprimerne za človeka kot takega. Obstaja velika razlika med tem, ali živite v begunskem centru ali v lastnem stanovanju z vsemi pravicami, ki sodijo zraven. To sta povsem drugačna svetova.

Pustiva torej to v škatli s pentljico in se vprašajva, kako se je v vas izoblikovala želja po nadaljnjem študiju.

Na začetku mi je bilo najtežje sprejeti nezmožnost vključiti se v sistem izobraževanja. Prišla sem v položaj, ko nisem več razmišljala, kaj bi študirala, temveč kako bi sploh lahko študirala. Obdobje dodiplomskega študija – naredila sem dve diplomi, eno na višji, eno na visoki stopnji – mi je pomenilo nekakšen imperativ: morala sem nekaj narediti, morala doseči, pa kar koli že bi naj to bilo.

Iz česa ste diplomirali?

Diplomirala sem na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, na oddelku za geodezijo, prostorsko smer, zdaj se imenuje prostorska informatika. Kot študentka sem delala na urbanističnem inštitutu in ves čas sem se gibala v interdisciplinarnem okolju. Na ta način sem tudi oblikovala svojo kariero in zaradi nje sem srečna. V procesu dodiplomskega študija sem se dooblikovala v urbanista in prostorskega načrtovalca. Na podiplomski študij pa sem se res vpisala nekam, kamor sem si tudi želela. To je bil interdisciplinarni študij prostorskega in urbanističnega načrtovanja na isti fakulteti. Uspešno sem ga zaključila, spoznala krasne ljudi. Bil je začetek prelepega obdobja, tudi v osebnem življenju se mi je v tistem letu marsikaj spremenilo. Takrat sem pridobila državljanstvo, glede dokumentov se mi na pristojnih uradih ni bilo več treba javljati vsak september. Ni se mi bilo več treba potegovati za študentski vizum.

Za vas je to moralo biti stresno?

Zelo je bilo stresno, kajti nikoli nisem vedela, kje naj pravzaprav začnem. Da bi lahko dobili vizum za bivanje – študentski vizum, ste morali biti vpisani v šolo, da bi imeli študentski vizum, ste morali izkazati sredstva za preživljanje, da bi dobili delo, ste morali imeti urejene papirje in dokazila o prebivališču. Kje iz začaranega kroga? Prijatelji so me nagovarjali, naj zaprosim za državljanstvo. Najprej sem se tega izogibala, nisem se namreč hotela odpovedati bosanskemu državljanstvu. Potem se je izkazalo, da v tistem obdobju to še ni bil pogoj. Ko sem dobila državljanstvo, se je prelomilo. Iz obdobja, ko nisi imel na voljo ničesar, je prišlo obdobje, ko ti je bilo na voljo vse. Lahko si dobil službo, študiral, kar te veseli itn. Potem sem lahko spet začela normalno živeti.

To se je potem prelevilo iz 15 dni v 25 let?

Strah me je sploh ponoviti to številko (smeh) ...

Magisteriju je sledil doktorski študij, ki pa ni bil na isti fakulteti?

Mogoče sem nekje v podzavesti vedno želela študirati arhitekturo. Doktorski študij na arhitekturi je bil samo dodatek k vsem dotedanjim študijem. Bil pa je manjkajoči element.

Pojdiva torej nazaj k tezi: Vzhod in Zahod se soočita v Sarajevu. Kakšne so karakteristike te premešave?

V resnici gre za kompleksne stvari in kompleksno je zasnovana tudi moja raziskava. Poenostavljeno rečeno: gre za vpliv dveh gravitacijskih središč, Istanbula in Dunaja, za vpliv osmanskega cesarstva in avstrijskega oziroma avstro-ogrskega cesarstva. Gre tudi za srečanje dveh civilizacij na enem mestu; za razmerje teh vplivov. Istanbul je na Sarajevo vplival 400 let, Dunaj 40. Torej imamo v enem mestu tipično orientalsko vzhodno in evropsko zahodno mesto. Tako je Sarajevo nekako tudi prvi korak v Orient.

Torej v razmerju 10 proti 1?

Nekako, časovno. Kako se je to dejansko odrazilo v mestu? Verjetno ste ga sami že večkrat obiskali. Zanimalo bi me, kako ga vi doživljate. V doktoratu sem se med drugim tudi pogovarjala z izbranimi strokovnjaki, 20 sem jih vključila v nalogo. To so urbanisti, arhitekti, prostorski načrtovalci, urbani ekonomisti, urbani sociologi, umetnostni zgodovinarji itn. So iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Sarajeva, Budimpešte, Skopja, širšega območja, torej. Dobila sem zanimive odgovore in s temi poizvedbami bi nadaljevala, zato bi me zanimalo tudi vaše mnenje.

V redu. Moje mnenje je, da zelo rad obiskujem Sarajevo, tam imam prijatelje. To je mesto, ki se vojnim grozotam navkljub kaže kot zgodovinsko mesto tolerance. Mesto Sarajevo pa ta trenutek tudi sedi pred mano v vaši osebi, kot nekdo, ki je združil grozote vojne, upanje v prihodnost, bolečino in svojo osebno marljivost v zgodbo, ki jo je uspešno napisal in s tem pritegnil mojo pozornost. Ko sem doktorat prebral, sem zaznal vašo alternativo neoliberalizmu, bolezni zahodne civilizacije. Vi jo imenujete vakuf. Za kaj pravzaprav gre?

Pojem vakufa je kompleksen in z vidika mesta izjemno zanimiv. Lahko rečemo, da je to tudi način investiranja v razvoj mesta oziroma družbe po načelu ustvarjanja trajnega javnega dobrega. Verjetno ste opazili, ko ste se peljali po Bosni, razne smerokaze v razne vakufe, na primer v Donji, Gornji ali Skender Vakuf. Vakuf je globoko zapisan in vsajen v razvoj bosanskih mest. Zasebni investitor je zasnoval in financiral mestotvorne elemente, potrebne za delovanje nekega mesta. Tako je nastala vrsta bosanskih mest, posebej Sarajevo, ki je utemeljeno z objekti in infrastrukturo, ki so jih zgradili Isa-beg Isaković, Gazi Husrev-beg, ustanovitelji tega mesta, in drugi. Pa imate tako že v imenu samega objekta ali kraja imena njegovih ustanoviteljev, recimo Gazi Husrev-begova knjižnica, džamija, hamam in druge ali tudi npr. v Višegradu most Mehmed Paše Sokolovića po imenu njegovega investitorja. Princip vakufa pomeni, da nekdo iz svojega premoženja investira v mesto in gradi objekte in infrastrukturo, ki so namenjeni javnemu dobremu, izobraževanju, kulturnim, verskim, socialnim in podobnim dejavnostim. Lahko bi mu rekli tudi, ko gre za razvoj mesta, da je to oblika zasebno-javnega partnerstva, kjer zasebnik ne ustvarja osebne koristi, temveč korist za družbeno skupnost. To je, kot sem omenila, kompleksna tematika.

To je nastajalo 400 let. Potem se zgodi 40 let avstrijskega arhitektonskega vpliva. Kako ga vidite in kako ga definirate v razmerju do osmanskega vpliva na Sarajevo?

Z urbanističnega in arhitekturnega vidika gre za diametralno nasprotna pristopa. Po eni strani opazujemo Čaršijo, mestno jedro Sarajeva, ki je nastalo ločeno od stanovanjskih četrti. Poslovno središče mesta ni bilo namenjeno bivanju. Stanovanjske soseske so nastajale okrog središča mesta, te pa so imele svoje lokalne centre. Torej imamo princip nastajanja mesta okoli osrednje točke, ki je običajno predstavljala jedro kulturnega, izobraževalnega, verskega in gospodarskega centra.

Potem je prišel nov, zahodni koncept načrtovanja mesta. Začne se gradnja mesta popolnoma drugače, z drugimi principi, po evropsko. Pravzaprav se je v urbanistični govorici ponovilo vse, kar je veljalo na Dunaju, v Ljubljani, Zagrebu in drugod, celo številni objekti ali infrastruktura tudi prej kot v naštetih mestih. Hiter razvoj, velike družbene in politične spremembe, prilagajanje zahodni kulturi, uvajanje novih zahodnoevropskih arhitekturnih slogov, nove zakonodaje, gradnja prometnic, reguliranje reke itd. Nastali so številni monumentalni objekti. Prestavil se je center mesta, tako da to ni več bila Čaršija, temveč tam, kjer so zrasle upravno-administrativne zgradbe. Nastali so novi šolski in kulturni centri, nova industrija itd. Šlo je za razsežne migracije tako vojakov kot uradnikov, zato se je moralo Sarajevo hitro razvijati. Stanovanjski kompleksi so potem tam na novo postavljali urbanistične norme. Pri orientalskem konceptu je bila osnovna stanovanjska enota družinska hiša, zaprta enota v naravnem okolju, obrnjena vase, po zahodnem so se razvili veliki stanovanjski kompleksi, pojavila so se najemniška stanovanja, gradnja za trg itd. Zgodil se je hitri in revolucionarni razvoj, ki je bil posledica industrializacije tistega časa.

Potem morava urbanistično umestiti še Titovo obdobje. To pomeni onesnaženje ali funkcionalizacijo arhitekture Sarajeva?

To je spet ena od prelomnic v razvoju bosanskih mest, ki jo tudi v podobi Sarajeva jasno vidimo. Urbanistično in arhitekturno so se mesta razvila podobno kot v drugih delih tedanje skupne države. Rekla bi, da pomeni funkcionalizacijo. Rekla pa bi tudi, da je vsaka naslednja urbanistična faza delno transformirala predhodno. Nekatere stvari pa so vseeno ostale zaščitene. Že Avstro-Ogrska je zavarovala Čaršijo. Potem imamo nove objekte Sarajeva iz časa, ko so bile tam zimske olimpijske igre itd. Toda sama se nisem toliko ukvarjala z »naslednjimi« obdobji, v bistvu sem se iz podobe današnjega Sarajeva ukvarjala z nekdanjimi vplivi Vzhoda in Zahoda.

Jedro stare gradnje, pravite, je družina, družinska hiša, ki ima pravico do svetlobe, vode, zelenja. Orientacije, to sem posebej opazil v delu, se prilagajajo tem potrebam, póti sonca, ne le ulicam, ki usmerjajo …

Obveljala so neka pravila, etična načela, ki so jih pri gradnji upoštevali in spoštovali. Značilno je bilo npr. spoštovanje standardov okolice. Gledano z današnje perspektive gre za elemente, ki jih ceni in upošteva tudi sodobni urbanizem. Pravica do sonca, do razgleda, do vključevanja narave je danes precej upoštevana oziroma naj bi se upoštevala. Stanovanjski kompleks je recimo bil sestavljen iz hiše, notranjega dvorišča oziroma avlije, v katerem so bili šadrvan ali česma, cvetličnjak, zelenjavni vrt, sadovnjak, travnik. Tedaj ni bilo hiše, na območju katere v vrtu ne bi bilo vode. Tako je bila soseska tudi mesto vrtov. Pojavljale so se različne oblike lastništva, kot javno, poljavno, polzasebno, zasebno. Iz ulice ste stopili v dvorišče, potem v atrij objekta, nato šele v objekt.

Zanimivo je, ko so se arhitekti z zahoda začeli intenzivno zanimati za okolje, v katero so prišli, in so začeli prilagajati arhitekturo zahoda mestu Sarajevu, čeprav z zamudo. V določenem obdobju samo z zunanjo podobo objektov, kasneje pa tudi notranjost objektov, na primer oblikovanje notranjih dvorišč v objektu današnje fakultete islamskih znanosti. Kot primer srečanja Vzhoda in Zahoda v urbani strukturi in arhitekturi lahko izpostavim stavbo znamenite Viječnice z elementi mavrske arhitekture, s prekrasnimi poslikavami arabesk v notranjosti, ki je nastala v samem središču Baščaršije, v drobni orientalski strukturi ob nizkih stavbah, tako med njimi prevlada megalomanski objekt. Obstaja vrsta objektov, ki so nekakšen preplet Vzhoda in Zahoda, denimo hamam Isa-bega Isakovića, zgrajen po načrtih arhitekta Vancaša v orientalskem slogu, in to na območju, kjer je prej stal objekt z isto funkcijo. Lani so ta objekt restavrirali in je ponovno zaživel v arhitekturnem in funkcionalnem pomenu. Vzhod-Zahod-Vzhod, torej.

Sarajevo je bilo tradicionalno mesto tolerance in sobivanja različnih ljudi. Tam so se naselili bogomili, tam so judovska, muslimanska, katoliška, pravoslavna skupnost, ateisti itn. Zdaj pa se preseliva v Ljubljano. Zanima me, kako kot urbanistka doživljate naše glavno mesto? Očitno je Sarajevo vaš navdih. Kako tu vidite preplete med kulturami in tradicijami? Dvesto metrov od kraja najinega pogovora se zida nova džamija. Sprašujem vas torej kot Slovenko, in ne kot Bosanko …

Še vedno sem Bosanka, čeprav imam slovenski potni list (smeh). Ljubljana se je v zadnjem desetletju zelo transformirala in je res postala prekrasno mesto, krasijo je lepo urejeni javni prostori, prenovljena pročelja, novi programi, mostovi ... Ljubljana je moje mesto, Sarajevo mi je delna inspiracija, pravi navdih pa mi je Istanbul. Toda Ljubljana, po zaslugi odličnih mestnih urbanistov in župana, ki je imel posluh zanje, je res nekaj posebnega. Ko pridejo obiskovalci iz tujine, Ljubljano takoj vzljubijo, in to je neverjetno. Decembra sem gostila neke ljudi iz Turčije in iz Ljubljane so hoteli potovati še do Benetk in Zagreba. Bila sem prepričana, da jih bodo Benetke najbolj navdušile. Zmagala je Ljubljana, nad njo so bili daleč najbolj očarani.

Zakaj Ljubljana?

Prihajajo iz velemest. Očara jih to mikrookolje, kjer se lahko sprehajate. Mesto kot tako ima vse funkcije prestolnice, saj tudi je prestolnica, hkrati pa je oblikovano človeku in turistu prijazno. Tudi meni in vsem je prijazno. V službo se lahko sprehodim. Tu pravzaprav ne vidim kakih izrazitih prepletov med kulturama in tradicijama, če odgovorim na vprašanje. Je po svoje posebno mesto, džamija, ki nastaja, bo vsekakor nova multikulturna dimenzija mestu. Pred nekaj dnevi sem se spraševala, kakšno bi bilo Sarajevo, če ne bi imelo vseh teh elementov, ki ste jih našteli: sinagoge, katedrale, džamije … Sarajevo v radiju nekaj sto metrov v urbano strukturo integrira štiri religije z urbano in arhitekturno heterogenostjo. To definira multikulturnost mesta, odprtost, možnost sobivanja, tudi Ljubljana postaja takšna. Džamija v Ljubljani je pridobitev, ne manko. Mestu bo dodala še eno funkcijo in novo dimenzijo.

Naj spet spregovorim o vas bolj kot o Sarajevu. Kako se počutite v Ljubljani in v Sloveniji? V podtonu čutim neko zadržanost, kot da je vaše srce še vedno predvsem v Bosni in na Orientu. Kot da bi naše okolje doživljali kot nekolikanj hladno?

Tu ste me našli. Slovenci ste nekoliko hladni. S tem ni nič narobe, toda mi smo drugačni. Skozi doktorat sem ugotovila, da me vleče na Vzhod, reči pa moram, da se v meni združuje eno in drugo. In to ni slabo.

Kar sem se družil z vami za potrebe tega pogovora, sem vas doživel kot artikulirano in obvladano gospodično. Vseeno sem pri vas zaznal nekaj »slovenskega« ...

Všeč mi je, da sem od Slovencev privzela nekaj, kar je lepo in kakovostno, in to združila s svojo identiteto. So pa jeziku navkljub razlike v dojemanju. Na primer: nekoč sem v službo prišla nekoliko bolj zgodaj in sodelavec mi je dejal, češ, danes si pa zgodna. Tik preden bi se mu zahvalila za kompliment, sem dojela, da mi noče povedati, da sem danes videti lepa, ampak da sem prišla v službo prej kot običajno.

Razlog, da sem se lotil pogovora z vami, ni arhitektura Sarajeva, temveč vaša osebnost, če je to kompliment.

Vse skupaj me je zelo presenetilo, verjetno ste to opazili … Hvala vam za tako izjemno lep kompliment!

V ozadju pogovora je vaša zgodba. Tema, ki se je nekoliko ogibate, je begunstvo. To je morala biti travmatična izkušnja. Danes se veliko pogovarjamo o begunstvu. Tu je sirska in širša bližnjevzhodna tragedija. Evropa skorajda razpada zaradi tega. Kaj si danes misliti o tem?

Vsak človek, vsak begunec s seboj prinaša neki potencial, družba ga lahko prepozna ali pa ne, ga lahko izkoristi ali pa ne. Zdi se mi, da to zelo dobro obvlada Švedska. Vsakdo, ki prihaja v novo okolje, se mora seveda prilagajati. Treba pa mu je pustiti, da ohrani svojo identiteto, in mu olajšati integracijo v novo družbo. Mislim, da lahko Evropa z uspešnim strateškim pristopom do tega problema to izkoristi kot potencial. Vsekakor je vsak človek zgodba zase in v prvem planu je človek, ki sprva potrebuje institucionalno in drugo podporo, dobro informiranje o novem okolju, v katerem se znajde, možnost učenja jezika, možnost izobraževanja in drugega razvoja. Na drugi strani problema je vedno človek, ki potrebuje podporo. Z uspešnim pristopom do tega lahko to postane uspešen dvosmerni proces.

Ko se pogovarjava o Slovencih, vas refleks v hipu zanese k poudarjanju, da ste Bosanka. Domnevam, da vam, ko pridete v Bosno, rečejo, da ste Slovenka …

Točno tako in tega se hočem osvoboditi, ker tudi v Bosni hočem biti Bosanka, takšna, kot tudi sem.

In tam vam ne dovolijo biti Bosanka?

Takoj ko začnem govoriti, se prikradejo slovenski govorni elementi, in takoj me etiketirajo: »Došla je naša Slovenka.« V Sloveniji me je presenetilo, ko sem videla, kako so se Bosanci trudili med seboj govoriti slovensko, posebej če jih je kdo poslušal, pa se je vedno opazilo, da slovenščina ni čisto prava. Tega nisem nikoli razumela, kot bi jih bilo strah, da bi jih nekdo prepoznal za to, kar v resnici so. Najbolj samega predstavljaš, ko si to, kar si, in ne, ko se skušaš preoblikovati v nekaj, kar nisi. Zato rečem vedno, da sem Bosanka, sem pa sprejela slovenščino za svojo in se integrirala v ta prostor, v katerem delujem in že dolga leta živim.

Dobro. Verjetno pa vas ne določa samo nacionalnost, temveč, vsaj tako vidim, tudi neke vrednote. V tezi pač niste mogli skriti bolečine nad delitvami med ljudmi in želje po boljšem medčloveškem sožitju ...

Človek z zelo malo vložene energije že lahko pomaga drugemu. Humanitarnost je zelo pomembno področje, v katerem bi se lahko prepoznalo več ljudi. Imam potrebo človeku pomagati in zanj narediti nekaj dobrega. Pri meni velja, čim več dam, tem več imam, lahko je to znanje, dobrina ali samo nasmeh. Kar narediš dobrega, ima socialno razsežnost, in to se širi v koncentričnih krogih.

Pred leti je bila v časopisu kratka informacija, da so v Ljubljano, v Sočo, prišli ranjeni otroci iz Gaze. Spomnite se, okrog novega leta, mislim, da leta 2008, je tam 2000 otrok ostalo brez rok ali nog. Nekateri so k nam prišli na rehabilitacijo. S prijatelji smo se odpravili tja pomagat. Karkoli že. Tri tedne sem po službi hodila v Sočo. Ko so se otroci vrnili domov, me je zanimalo, kako so, in sem jim telefonirala. Oglasil se je oče enega od njih in ta oče je, kot se je izrazil, govoril »jugoslovansko«. Povedal mi je, kako njegova hči vsak dan govori o meni, kako je on sam spet začel peti sevdalinke, kako se je vrnil v svojo mladost, ko je v Sarajevu študiral medicino in je bil potem zdravnik v Gazi. Naključna povezava je razprla življenja.

Kratka novica v časopisu, kjer je bilo omenjeno tudi moje ime, je izzvala tudi mojega profesorja, pokojnega Vladimirja Braca Mušiča. Poklical me je na domačo številko, se me spomnil kot odlične študentke in ponudil svojo pomoč pri otrocih iz Gaze. Organiziral je akcijo, zbral sredstva, da so eno deklico iz Gaze lahko operirali. Tudi on se je vrnil v »svoje čase«, ko je bil pri modrih čeladah v Gazi in je na podlagi svojih spominov hotel narediti nekaj dobrega.

Ko storite dobro, nekdo potem v nadaljevanju naredi še bistveno več od vas. Takih situacij je nešteto. Ko sem prejela evropsko štipendijo, sem si zaželela, da bi tudi jaz štipendirala kakega otroka, ki je manj srečen od mene. Našli smo dve deklici v Bosni, ki sta v osnovni šoli nujno potrebovali pomoč. S prijateljico sva ju malo podpirali v dvoletnem obdobju. V eno od akcij se je vključil ves naš urbanistični inštitut. Hvaležna sem mu tudi, ker je bil ves čas v oporo meni, podpiral me je na podiplomskem in doktorskem študiju. Ko so bile v Srbiji, v Bosni in na Hrvaškem poplave, smo v knjižnici zbirali stvari in jih pošiljali na krizna območja. Poanta je, da pri dobrodelnih stvareh v dobrem naredite mogoče nekaj zelo malega, učinek pa je lahko zelo velik.

Nekoč sem risala kaligrafijo, za sebe ali za darila, potem sem se odločila, da eno prodam in ta denar podarim otrokom, ki ga potrebujejo. Želela sem skupino otrok peljati po Ljubljanici, organizirati sem hotela izlet, pa mi ni uspelo, zato sem jim dala denar. Čez mesec dni sem dobila sporočilo njihove učiteljice, da otroci tega denarja niso hoteli zapraviti med potjo, temveč da so z njim želeli kupiti šolske potrebščine. To se me je tako močno dotaknilo, ker je bil res tako majhen moj prispevek. O taki dobrodelnosti se načeloma ne govori, toda včasih je treba spodbuditi tudi druge, da bi razmislili o čem podobnem.