V ekonomiji zla

Sedem krat deset let je aktivna življenjska doba človeka in ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne se tega 9. maja spominjamo predvsem zato, ker kot t. i. totalna vojna še vedno živi v naši zavesti in v vsem, kar jo nehote sestavlja. Ta vojna, naj si priznamo ali ne, v Sloveniji in zahodnem svetu še opredeljuje duhovna razmerja, čeprav je v njih bolj posledica kakor vzrok. V njej je precej čustev, saj je povzročila veliko gorja. Tu so zlomljene usode, ugasla življenja pa tudi strasti, jeza in sovraštvo. V njej je sodba zgodovine, ki je, kot je že za prvo svetovno vojno zapisal François Furet, nadomestila božjo sodbo.

Zato se je o njej modro izrekati racionalno, posebej ker v Sloveniji često še vedno neti praktično ideologijo nekaterih aktualnih politikov in strank. Skušajmo se približati namenu in določimo štiri momente govora: prvega o resnici in dejstvih druge svetovne vojne, drugega o subjektivnih usodah ljudi v njej, tretjega o političnih taktikah in ideologijah akterjev ob njej in četrtega o katarzi in spravi, ki sta edini logičen in smiseln epilog morije 20. stoletja.

Kot prvo je treba povedati, da je druga svetovna vojna, ki je vzela 60 milijonov življenj, večinoma posledica prve svetovne vojne in tudi ta ima svoje vzroke, ki po Furetovem mnenju segajo celo globlje od pohlepa kapitala. Bila je produkt mednarodnega rivalstva, utemeljenega na nacionalizmih in demokracijah, ki so izvirale iz njih. Hitler je sédel na njene ruševine, na zdrobljene domove, socialno ponižanje svoje dežele in v imenu ideologije ene rase je napovedal smrt demokraciji. Bil je tudi čas ideologije, v kateri se je ujel s komunistično ZSSR, z njo sklenil sporazum, tudi zavezništvo. Skupaj sta nastopala kot nasprotnika meščanske demokracije. Spomnimo se, kaj je povedal Canfora v analizi današnje islamske zadeve: danes je nepremagljiv mobilizacijski faktor islamskega sveta verski fanatizem. Takrat sta se nacizem in komunizem organizirala na postulatih modernistične »religije« in Zahod je proti mitu komunizma in njegovi okužbi ustvaril alternativno revolucijo, fašizem, ki je (tudi v Sloveniji) našel svojo politično pot do med širokimi podeželskimi množicami prevladujoče katoliške Cerkve.

Drugi moment so subjektivne usode ljudi, ki so doživeli pogrom. Samo v Sloveniji se zdaj tudi na uradnih ravneh za žrtve druge svetovne vojne beleži prek 97.000 (ali 6,5 odstotka) ljudi. V smrti ne gre le za čustva, gre za najgloblje vzgibe človekovega bivanja in ljudje vseh ver, političnih prepričanj in ideologij so realno umirali v imenu totalne vojne, ki je bila organizirana okrog tako ali drugače pobarvanega »verskega« fanatizma. Tu je ob 70. obletnici mogoče reči s čisto svetopisemsko govorico: kdor še danes, podobno kakor tedaj, trži bolečino ljudi za politične in interesne koristi, bi bilo zanj bolje, da bi si okrog vratu nadel mlinski kamen in se vrgel v morje.

Ko je po vojni, na podlagi teheranske konference (1943), nastala OZN (26. oktobra 1945), se je izpostavilo geslo: »Da se ne bi nikdar več ponovilo ...« Toda že tedaj so Stalinu odobrili povsem totalitarni vpliv na Vzhodu, ga poveljavili na dveh konferencah, na jaltski in potsdamski (1945), kjer so Stalinu v imenu višjih ciljev podarili Vzhodno Evropo.

Tako smo pri tretjem momentu, kajti v Sloveniji se je ideologija Stalinovega komunizma preobražala v Titovega in kasneje samoupravnega in meje med zmagovalci in poraženci niso več mogle dobiti objektivnih obrisov, temveč interesne, taktične in ideološke. Paradoks nad paradoksi je, da je sodobna slovenska levica bolj ali manj opustila ta program, medtem ko se ga verska in politična desnica oklepata kot ključnega. Prav sidrišča te politike so danes v Sloveniji najbolj problematična in so enako problematična, kot so bila sidrišča komunistične politike v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja.

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in glede na četrti moment, potrebo po katarzi in spravi, je treba ugotoviti, da se bodo take družbene slike vedno ponavljale. Razlikovati bi se morali v tem, kako daleč dopustimo tovrstno infekcijo zla. Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod, bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni. V Sloveniji se ta ekonomija zla javlja v obliki različnih regresij, ki v slikah 2. svetovne vojne sporočajo zlasti to, da je treba s čim višjo motivacijo obnoviti in utrditi humanistična izročila moderne družbe dobrih ljudi v suvereni državi.