Tiskane izdaje
Čas je naš igralni partner na drugi strani mize.
José Saramago
Čas, ta črni ozek pas med dvema večnostma.
Charles Caleb Colton
Pariški Centre Pompidou je v dneh pred prazniki (in med njimi) vrvel od obiskovalcev. Najhujša gneča je bila okrog nesmrtnega surrealista Renéja Magritta, ki ga zapirajo čez dva tedna, zato sem raje krenil v sosednje dvorane, kjer je bil na ogled širši javnosti morda manj znani, pred petimi leti umrli ameriški slikar Cy Twombly. Mojster, ki je zaslovel šele v poznejših letih ustvarjanja in o katerem zdaj pišejo debele knjige, je večji del življenja ustvarjal v Italiji. V Gaeti, severno od Neaplja, v mestu, poimenovanem po Enejevi dojilji, ki je tam umrla po vrnitvi iz Troje.
V Parizu so postavili na ogled kar sto štirideset njegovih monumentalnih del iz različnih obdobij. Pred vsakim bi lahko stal ure in ure, toda mene je vendarle najbolj fasciniral Pastirjev koledar, njegovo videnje znane istoimenske knjige Edmunda Spenserja, ki je nekaj posebnega prav zaradi norega časa, v katerem živimo. Na velikem platnu je namreč le dvanajst preprostih, različno obarvanih kvadratov. Za vsak mesec leta posebej. Nobenih dnevov, ur, minut, sekund, ki nam zdaj tako grobo odmerjajo naše (pre)kratko življenje, kot je ugotavljal že rimski filozof Seneka.
Ko sem še pred padcem berlinskega zidu prvič potoval v Nemško demokratično republiko, me je na nočni poti z vlakom iz Frankfurta v Erfurt po prehodu (stroge) meje presenetilo dejstvo, da so ure na vseh železniških postajah stale. Na nekaterih peronih jih je bilo celo več, toda vsaka se je ustavila ob drugem času. Kot v kakšnem distopičnem romanu. Ali pa v opereti Kavalir z rožo Richarda Straussa, kjer je maršalka, kneginja Werdenbergova, ustavila ure, da bi pozabila na minevanje časa in s tem preprečila odhod mladega ljubimca. Ure je seveda res mogoče ustaviti, časa pa nikakor. To so gotovo vedeli tudi v NDR, kjer urnih kazalcev očitno niso potrebovali predvsem zato, ker so vsi že dolgo vedeli, koliko je v resnici ura …
Na nekdanjem vzhodu Evrope je bil čas nekoč res posebna kategorija. Tako pravi tudi romunska pesnica Carmen Firan. »Več kot trideset let sem živela v sistemu, kjer čas preprosto ni štel. Ostalo nam je samo govorjenje. Po cele noči smo klepetali ob polnih pepelnikih in praznih steklenicah poceni alkohola. Čas je bil za nas preprosto zamrznjen. Ni se nam mudilo nikamor. Pravzaprav tudi nismo imeli kam iti …« pravi pesnica, ki zdaj že dolgo živi v New Yorku. Kjer čas seveda teče na povsem drug način. »Čas je v Ameriki vse. Prodajajo ga na vsakem vogalu. V delikatesnih trgovinah, na televiziji, v oglasih, zavarovalnicah. Celo Have a nice day ti rečejo samo zato, da bi se te čim prej znebili … Čas je denar. Kaj pa naša duša? Osamljena sedi v kakšnem oguljenem naslanjaču, pred računalniškim zaslonom ali pa s pametnim telefonom v roki …«
Pomanjkanje časa je pestilo ljudi že v srednjem veku. Italijanski trgovec Francesco di Marco Datini, ki je živel v 14. stoletju, je pogosto tožil, da je na nogah tudi po enaindvajset ur na dan. Toda prava drama se je začela šele z industrializacijo in kasnejšo diktaturo sodobnih tehnologij, ko smo začeli živeti v pravi tiraniji trenutka, v nenehni tekmi s časom, kot temu v istoimenski knjigi (Tyranny of the Moment) pravi norveški antropolog Thomas Hylland Eriksen, s katerim sem se pred časom pogovarjal v Oslu.
Paul Virilio, francoski teoretik in »filozof hitrosti«, gre v ocenah zdajšnje bitke s časom še korak dlje. Industrijska revolucija je zanj v bistvu dromokratska revolucija. Po grški besedi dromos za tekmovanje, za tekaško stezo. Virilio, avtor več izvrstnih knjig, med njimi denimo Speed and Politics, zato pravi, da v svetu pravzaprav ni demokracije, ampak samo še dromokracija. Ni strategije, ampak samo še dromologija, ki je v svojem bistvu grob napad na človeško naravo. Več (tehnološke in politične) hitrosti namreč vselej pomeni tudi manj svobode … Kajti hitrost s seboj vedno prinaša tudi moč. In s tem oblast.
Danes vsi hočejo hitro zamrzovanje, hitre kredite, hiter playback. Mnogi so naravnost besni, ker se računalnik odpira tako počasi … Pospeševanje je nad vsem. Je zato nenavadno, da se je celo eden od albumov skupine R. E. M. imenoval Accelerate? Uspešen je samo tisti, ki je hiter in prilagodljiv. To zdaj velja celo za epidemije, je ciničen Eriksen. Če se je kuga v srednjem veku širila s hitrostjo nekaj let, je računalniški virus the love worm pred časom skoraj 80 odstotkov ameriških računalnikov uničil že v treh dneh …
O upravljanju (našega) časa in večji produktivnosti zaposlenih že desetletja sanjajo vsi lastniki podjetij. In tudi politika. Eden prvih gurujev tovrstnih idej je bil Frederic Winslow Taylor, inženir, ki so ga leta 1898 najeli v železarni Betlehem Steel Works v Pensilvaniji. Povpraševanje na trgu je bilo namreč zaradi takratne špansko-ameriške vojne izjemno. V železarni so za vsako ceno hoteli povečati proizvodnjo. Taylor je zato najel skupino mladih močnih Madžarov, ki so na dan naredili štirikrat več kot drugi zaposleni. Toda ta taylorizem ni deloval prav dolgo. Delavci so namreč postajali utrujeni. Izkazalo se je, da sistem deluje le kratkoročno, na dolgi rok pa to preprosto ne gre. Zato so Taylorja čez čas odpustili …
Takšnih taylorjev je v današnjem neoliberalnem času bistveno preveč. Vsi gledajo samo še številke o produktivnosti, toda ob tem pozabljajo, da je rast zaradi rasti, kot opozarja Robert Levine, v bistvu ideologija rakaste celice, ki na koncu prej ali slej uniči tudi telo, v tem primeru podjetje. Lastniki rast namreč prepogosto postavljajo nad zdravje in dobro počutje zaposlenih, ki preprosto nimajo več dovolj prostega časa. Lastniki so jim ga z leti enostavno kolonizirali. Prehud tempo povzroča stres in kronično utrujenost. Na Japonskem se to denimo kaže v fenomenu karoši, ko zaradi nenadnih kapi vsako leto zaradi prezahtevnega delovnega okolja umre kar 10.000 ljudi.
Nihče več ne spodbuja prave kreativnosti, ampak gre zaradi preveč poudarjenega kulta hitrosti v mnogih primerih zgolj še za nekakšno reciklažo starega. Thomas Hylland Eriksen zato pravi, da sta kult mladosti in kriza prenašanja znanja s starejših na mlajše najresnejša simptoma zdajšnje tiranije trenutka. »Kultura, ki ne spoštuje zrelosti in staranja, v bistvu ne spoštuje niti tega, od kod izvira in od kod prihaja. In zato v bistvu niti ne ve, kam pravzaprav gre,« svari norveški antropolog.
Z njim se odločno strinja tudi Tom DeMarco, dolgoletni svetovalec Microsofta, kjer pa je zdaj persona non grata. Odpustili so ga, ker je s časom ugotovil, da pretirano poudarjanje čim bolj učinkovite uporabe časa ni prava pot razvoja. Edini pravi način je manj tempa. »Najboljša podjetja, ki sem jih obiskal v zadnjih letih, so bila vselej tista, kjer niso preveč hiteli. Kreativnost namreč pomeni ustvarjanje. Potrebuješ ljudi, ki se bodo naslonili na stol, dali noge na mizo in razmišljali. Delavce v proizvodnji morda še lahko priviješ z normami, dobrih idej pa ne dobiš s tem, da zaposlenemu položiš pištolo na čelo. Na tak način dobre ideje preprosto izginejo,« je za Guardian povedal DeMarco.
In tu spet pridemo do slikarja Cya Twomblyja (ime je dobil po zvezdniku ameriškega bejzbola Cyu Youngu), ki nikoli ni bil suženj časa. Prava ustvarjalnost tega pravzaprav niti ne dovoljuje. Twombly je pogosto pripovedoval, da v resnici nima občutka za čas. »Če sem napisal datum na pismo ali na sliko, sem moral vedno vprašati, katerega leta smo,« je nekoč dejal v pogovoru za Vogue. Zdi se, da se je vedno ravnal po svojem Pastirjevem koledarju. Po njem bi moral začeti posegati ves svet. In se kdaj za hip tudi ustaviti, saj zdajšnja divja dirka s časom, ki ne dovoljuje časa za tehten premislek, kam pravzaprav drvimo, pelje samo v prepad. Praksa namreč jasno kaže, da zdajšnje nespametno (neoliberalno) upravljanje časa uničuje naše življenje.
Mojstrovine Cya Twomblyja danes na trgu dosegajo rekordne cene. Eno njegovih neimenovanih slik iz serije Blackboard so novembra 2014 v Londonu denimo prodali za rekordnih 69,9 milijona dolarjev. Slovenske vlade in njihovi tržni fundamentalisti so celo državo v izmišljeni tekmi s časom v pičlih nekaj letih (raz)prodali za drobiž. In povrh vsega se s tem zdaj celo hvalijo.
