V preostankih humanizma

Če kaj, tudi zaradi razprave o ustavni pravici do vode, je ta teden ustava nadvse aktualna. Uresničujejo se bojazni, ki v različnih poskusih in na različne načine nakazujejo možnost privatizacije zdravstva kot enega zadnjih in najpomembnejših sidrišč slovenske socialne države. Začelo se je tako, da je samoumevna postala mantra, kako slovensko zdravstvo potrebuje reformo. In res jo potrebuje. Za to ugotovitvijo stojijo številke in kopica dobrih namenov, ki jih protagonisti utemeljujejo z željo po kakovostnejšem zdravstvu in boljših zdravstvenih storitvah. Pot v pogubo pa je često tlakovana z dobrimi nameni.

Javnost je besedo reforma poslušala nekaj let, potem ji je sledilo naslednje dvobesedje, gospodarska družba. Preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov v gospodarske družbe je pogoj za reformo slovenskega zdravstva, je v prvi polovici tedna povedal predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina. Podobno so trdili tudi nekateri pravni strokovnjaki in pripomnili, da je takšno preoblikovanje »absolutno nujno«.

Strahovi, da gre zadnja privatizacija Slovenije na pohod proti zadnjemu velikemu kolaču denarja, na zdravstvo, se kaže kot realna. Ob tovrstnih premislekih »strokovnjakov« na mizi ni le ekonomsko-finančna konsolidacija in nova organizacija zdravstvenega sistema, temveč je veriga ukrepov in statusnih kvalifikacij, ki v končni posledici povsem spreminjajo ustavni pomen in status javnega. Oboje je vsebovano v preprosti, vendar zelo močni trditvi 2. člena ustave: namreč da je Slovenija tudi socialna država.

Nobenega dvoma ni, da k bistvu gospodarskih družb sodi kovanje dobička in dobiček ima sui generis značaj, ki se s socialno enakostjo in zdrav(ljen)jem kot izhodiščno pravico človeka spogleduje podobno kot voda in olje. Kolega Ali Žerdin je v Delovem komentarju celo napisal, da je ideja o kovanju dobička na račun zdravja ljudi nedostojna. Netransparentnost pri dobavah zdravil in aparatov bi v tem primeru lahko dobila pokritje diskrecijske pravice menedžerja, in kar je danes kaznivo, bi poslej utegnilo biti legitimno. Iz tega, da bi bil na prvem mestu biznis in ne bolnik, bi se težko razvilo kaj dobrega. To bi bil bolj poklon noriji neoliberalizma in nekdaj že tematizirane »prigrabizacije« kakor humanizmu oziroma njegovim preostankom.

In za to gre, gre pa za še več od tega. Petindvajset let samostojne države Slovenije je zadosti dobra lekcija, kam je družbo pripeljal privatizacijsko-ekonomistični vzorec pri poseganju v sfero javnega. Tu so lekcije iz šolstva in tudi denacionalizacija, na primer v osrčju narodnega parka, kjer počivajo simbolni dragulji Slovenije. Ti povsem jasno kažejo na mišljene napake, ki so bile storjene in se ne bi smele več ponoviti. Mislim, da bi ta poglavja morali celo na novo odpreti in jih dati v javno obravnavo.

Nastrojenje zdravniške stavke, ki spet v jedru terja sicer pravične ukrepe, pošteno plačilo za pošteno delo, hkrati razkriva tudi mimikrijski značaj akcije, katere snovalci z roko v roki z zdravniško zbornico kakor da postiljajo posteljo kapitalu in njegovi konkubini, privatizaciji javnega zdravstva. Lekcija zavarovalnic za dodatno zdravstveno zavarovanje, ki na leto skujejo na desetmilijonske dobičke v trenutku, ko je javno zdravstvo v dolgovih, pove vse o mimikrijski naravi te gospodarske dobrosrčnosti.

Odpira se torej polje razprave o javnem zdravstvu, tako v konkretnem kot v ustavnem pomenu besede. Na podlagi negativnih izkušenj iz ideologije ekonomizma se odpira tudi polje preizpraševanja o celotni slovenski tranziciji iz socializma v kapitalizem. Položiti si bo treba roko na srce in si priznati, da je država Slovenija v mnogočem po nemarnem požgala nacionalne energije, ki so bile »prigospodarjene« v času socializma, in da je v skupnem seštevku, ne glede na dosežene supranacionalne integracije, v družbenih zadevah naredila velik korak nazaj.

Preostanki socialne države so v tem trenutku tisti preostanki humanizma, ki ji še dajejo upanje. Nespodobna povabila k priključitvi neoliberalnemu ekonomističnemu svetu, ki na globalni ravni že gnije pri živem telesu, so sad zastrupljenega drevesa, na katerem se sušijo lipovi listi. Naj se to sliši patetično ali ne, ostaja poanta, ki se nacionalnim državam iz lupin lušči tudi na globalni ravni. Ne nazadnje je vsebina »Obamacare« ravno obrnjena logika tega, kar napadalci na javno zdravstvo predlagajo v Sloveniji.

Na koncu debate bo kazalo izpostaviti še eno spregledano, vendar silno pomembno dejstvo. O tako pomembnih stvareh, kot je ustavno varovana kategorija enakosti v dostopnosti pri zdravstvenih storitvah, pač ne morejo odločati le samooklicani strokovnjaki. Povprašati bo treba ljudi.