Tiskane izdaje
Nebo je bilo prekrito s sivkasto kopreno, a je puščavsko sonce neusmiljeno nažigalo. Veter ni prinesel olajšanja, je pa dokončno posušil vlago v očeh. Obzorje je sredi dneva vročinsko trepetalo. Ljudje so se premikali počasi. Prvi so v kanticah nosili vodo. Drugi so poskušali zaspati pod zapuščenimi tovornjaki. Tretji so se odpravljali k molitvi. Do konca postnega meseca, ramadana, je bilo le še nekaj dni. Utrujeni in posušeni obrazi niso mogli skriti dehidriranosti in podhranjenosti.
Petnajstletna Rogietu Himavi Valed, tuareška begunka iz vasice pri Timbuktuju, je v velikanskem begunskem taborišču Mbera, 50 kilometrov od mavretansko-malijske meje, počasi, skoraj odsotno, sedla pod šotorsko platno. Oblečena v prelepo rumeno obleko, ki je razkrivala le njena groba stopala in nežen obraz, se ni hotela pritoževati. Vajena je, kot njeno nomadsko ljudstvo, trdega in neizprosnega puščavskega življenja, v katero je pozimi leta 2012 zarezala vojna.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
Po padcu režima polkovnika Moamerja Gadafija v Libiji je v severni Mali prišlo veliko orožja. Skrajne islamistične milice, ki so že prej krožile po Sahelu, enem najbolj vročih, suhih in nestabilnih predelov sveta, so dobile zalet in zasedle številna malijska mesta in vasi. Vladna vojska Tuaregom, ki se že desetletja borijo za avtonomijo, ni priskočila na pomoč. Nasprotno. Po vojaškem posredovanju Francije in nekaterih drugih evropskih držav so vladni vojski zrasla krila – Tuaregi in nekatera arabska plemena v srednjem in (predvsem) severnem Maliju so se znašli v navzkrižnem ognju. A njihovo oddaljeno trpljenje je bilo skupaj z vojno v Maliju, ki še zdaleč ni končana, hitro pozabljeno. Na desettisoče ljudi je moralo zapustiti domove. Večina je prek prepustnih puščavskih mej zbežala v Mavretanijo, ki jim je kot ena najrevnejših držav na svetu ponudila zavetje. Med njimi je bila tudi Rogietu, ena izmed približno 41.000 malijskih beguncev, ki v zelo težkih razmerah štiri leta in pol po začetku nove malijske vojne še vedno životarijo v odprtem in praktično nevarovanem begunskem taborišču Mbera, največjem v Zahodni Afriki.
Sahel, podoba prihodnosti
»Ne spomnim se veliko. Od doma smo morali oditi, ko sem bila še majhna. Toda vedno, ko slišim ime svoje vasi, me prevzame nostalgija …,« je tiho povedala malijska deklica. V puščavskem taborišču obiskuje tečaj opismenjevanja, ki ga s pomočjo malijskih učiteljev (vsi so begunci) vodijo humanitarne organizacije. Rogietu, ki se je v begunstvu naučila pisati in računati, v domovini ni hodila v šolo. Za to bi morala vsak dan prehoditi 30 kilometrov. V eno smer. »Tu imam vse, kar potrebujem. Moja družina je tu. Ne razmišljam o prihodnosti. Bo, kar bo,« so besede počasi in dostojanstveno kapljale iz ponosnega in vidno trdoživega tuareškega dekleta, ki se veseli vsakega dneva, preživetega v improviziranih šolskih klopeh.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
Te kljub prizadevanjem humanitarnih organizacij v taborišču obiskuje le okoli 5000 izmed 15.000 otrok »šolske« starosti, 42,8 odstotka prebivalcev taborišča pa nima izobrazbe. Ostali otroci – v taborišču je okoli 54 odstotkov prebivalcev, mlajših od 18 let – pomagajo pri preživetju svojih družin. V šestih osnovnih šolah je približno enako dečkov in deklic. Dve srednji šoli obiskujejo le fantje. Dekleta so – sledeč tradiciji – prisiljena ostati doma. Številna so prisiljena tudi v zgodnjo poroko. Nekatera že pred desetim letom, o čemer bomo pisali v prihodnji številki Sobotne priloge. V taborišču živi tudi nekaj nekdanjih otrok vojakov. Lokalni predstavniki Unicefa jim poskušajo pomagati z opozarjanjem na nevarnost rekrutacije otrok v različne milice na malijski strani meje. To po naših podatkih že dlje časa obvladujejo tuareški borci za neodvisnost iz vrst milice MNLA, ki je del Ljudskega gibanja za osvoboditev Azavada. Zato lahko begunci brez večjih težav prestopajo mavretansko-malijsko mejo.
* * *
Petnajstletno deklico, ki bi bila v taborišču, kjer je po besedah naših sogovornic veliko spolnega nasilja, lahek plen seksualnih predatorjev, je vzel pod okrilje 47-letni učitelj Osman Ag Abi. V Mavretanijo je pribežal 17. januarja 2012. Gospod Osman v taborišču vodi program »neformalnega izobraževanja«, v katerega so vključeni otroci in najstniki, ki se nikoli niso šolali ali pa je bilo njihovo izobraževanje nasilno prekinjeno. »Jasno je, da se še dolgo ne bomo mogli vrniti domov. Kar nekaj ljudi se je sicer že vrnilo v Mali, a prav vsi so nam sporočili, naj ostanemo v Mavretaniji. Še vedno divja vojna. Nevarno je. Vsi vemo, kaj se dogaja v Sahari. Kriminal, banditizem, džihadisti, rasizem malijske vladne vojske … Tu smo varni. Toda vsaka vojna se enkrat konča; tudi v Maliju se bo. A zdaj je vojna povsod. Sahel gori,« je povedal učitelj iz Timbuktuja, mističnega mesta v severnem Maliju, ki so ga nekaj časa obvladovali pripadniki skrajnih islamističnih skupin.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
Osman je »urbani begunec«, velika večina beguncev v taborišču Mbera pa prihaja z nomadskega podeželja. Statično življenje v begunstvu – čeprav so številni pribežali s svojimi čredami – uničuje njihove duše in telesa. Ter tradicionalen način življenja. »Mi smo nomadi. Živimo z naravo in brez infrastrukture. Spremljamo svojo živino. Naša življenja so se v begunskem taborišču popolnoma spremenila. Tu mirujemo. Postajamo poljedelci. Socializiramo se. Spoznavamo civilizacijo. To ni nujno dobro. Ne vem, kaj se bo zgodilo z nami,« je o usodi svojega preganjanega ljudstva povedal upokojen in v tradicionalna oblačila odet učitelj Ahmed Ag Hamama, ki je po lastnih besedah pobegnil iz Malija pred napadi teroristov, v taborišču pa vsak dan preživi v šolskih klopeh. »Star sem 73 let. Učil bom, dokler bom lahko. Svoje življenje sem posvetil izobraževanju in otrokom.«
Distopija
Begunsko taborišče Mbera, ki ga uradno upravljajo mavretanske oblasti, a je njihova prisotnost praktično neopazna, leži sredi puščave, v kateri že dve leti ni deževalo. Suša je agresivna, puščavski pesek še bolj. Prihod številnih malijskih beguncev v jugovzhodno Mavretanijo je še zaostril boj za skrajno omejene vire preživetja. Krhko ravnovesje je iz dneva v dan bolj ogroženo. Izginilo je skoraj vse drevje, ki ga begunci in lokalno prebivalstvo uporabljajo za gradnjo in oglje. To, Haiti v puščavi, pospešuje erozijo in uničuje ostanke plodne zemlje. V okolici taborišča v podobah distopične prihodnosti tukaj in zdaj na odprtih smetiščih ležijo sveža, napihnjena, a hkrati shirana živalska trupla. Koze, osli in krave, ki so pripotovali z begunci, umirajo od žeje in lakote. Posušeno drevje, ki ponuja bore malo sence, je polno črnih plastičnih vrečk, ki od daleč spominjajo na ptičja gnezda. Goli otroci na razžarjenem soncu zrejo v prazno, ženske se skrivajo pod dolgimi oblekami, moški brezciljno postopajo po v nebo vpijoče praznem prostoru.
Taborišče Mbera, ki se razprostira daleč izven vidnega polja, k sreči leži nad (omejenimi) zalogami podtalne vode, ki desettisočem beguncev in tudi lokalnim prebivalcem v bližnjem mestecu Basikunu omogoča začasno preživetje. Podzemeljski vodni vir se namreč hitro prazni, Sahara pa se med sušenjem vodnih virov zaradi podnebnih sprememb vsako leto pomakne nekaj kilometrov proti jugu. Velika večina oboroženih konfliktov poteka tam, kjer je najbolj vroče in najmanj vode, »nafte 21. stoletja«.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
V nekaj letih je količina poljedelskih pridelkov, ki so bistveni za preživetje na desetine milijonov ljudi v vročem in suhem pasu med Senegalom in Sudanom, padla za 70 odstotkov, cene hrane pa so se – podobno, denimo, velja za celoten Bližnji vzhod – drastično dvignile. Ta podatek pomeni vsesplošno vojno napoved. Od Sirije do Mavretanije. Brez postanka. »Ni treba biti genij, da ugotovite, da medtem ko se puščava spušča proti jugu, obstajajo fizične omejitve za ekosisteme, zato ena skupina ljudi izseljuje drugo,« je že leta 2007 izjavil tedanji izvršni direktor Okoljskega programa pri Združenih narodih (UNEP) Achim Steiner.
(Tudi) podnebni begunci
Begunci iz Malija so, med drugim, tudi podnebni begunci. Tako kot so bili, denimo, tudi begunci iz Darfurja. Toda sahelska tragedija, mešanica podnebnih sprememb, etničnih in verskih vojn, globalnega in regionalnega organiziranega kriminala (tihotapljenje ljudi, orožja, drog, cigaret …), kolonialne dediščine, mednarodnih vojaških intervencij (Libija, Mali, Čad) in prosojnih meja, se bo iz leta v leto stopnjevala. Vprašanje je, ali se bo kdaj sploh pojavila na svetovnih medijskih zemljevidih. Pozabljenost sahelske tragedije in malijske vojne močno vplivata na že tako krhka življenja beguncev v taborišču Mbera. Begunci drug za drugim govorijo o pomanjkanju hrane. Zaradi izpraznjenega proračuna – neposredna posledica globalne pozabe – je bil Svetovni program za hrano (WFP) primoran zmanjšati porcije hrane na tretjino.
Od »pomanjkanja hrane« do lakote nikoli ni daleč, lakota pa je skoraj vedno epidemična.
* * *
»Vojna v Maliju je pozabljena. Zaradi tega imamo velike težave s proračunom. Naše delo je omejeno. Odpustiti smo morali veliko svojih delavcev. Količina hrane, ki jo imamo na voljo, je omejena. V prihodnosti lahko pričakujemo še več rezov. To potencialno lahko ogrozi življenja ljudi,« nam je v Basikunuju povedal predstavnik Unicefa Olivier Mirindi in ob tem izpostavil veliko ranljivost otrok, ki predstavljajo več kot polovico prebivalcev taborišča Mbera. Najbolj ogroženi so najmlajši.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
»Obstoj taborišča je zaradi rezov ogrožen. Ves sistem pomoči beguncem je ogrožen. Razmere se gotovo ne bodo izboljšale,« se je strinjal s kolegom tiskovni predstavnik Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR) za Mavretanijo Sebastian Laroze. Projekte UNHCR v Mavretaniji sicer financira tudi evropska agencija za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO). Brez evropske finančne pomoči bi bilo begunsko taborišče Mbera, ki je začelo delovati že leta 1991, med malijsko državljansko vojno, številni begunci pa so se po izbruhu novega konflikta pred štirimi leti in pol že drugič znašli v njem, najverjetneje tik pred zaprtjem.
* * *
Med begunci, ki so se že drugič znašli v taborišču Mbera, je tudi 47-letna gospa Fatma Mint Sidi, ki je na begu preživela velik del življenja. Prvič je v begunstvu preživela skoraj šest let. Takrat še ni imela otrok, njen mož pa je bil še živ, nam je med odganjanjem muh povedala pod razgretim šotorskim krilom. Ko se je vrnila domov, je bilo njeno mesto Lere, iz katerega prihaja dobra tretjina prebivalcev taborišča, uničeno. Ne le zaradi vojne. Puščavski pesek je zasul velik del zapuščenega tuareškega mesta. Tudi podnebne spremembe so naredile svoje. Fatma je morala na novo zgraditi življenje. »Zavedam se, da nič ni stalno, a še ene vojne nisem pričakovala. Vojna je spremenila moj pogled na življenje. Včasih smo drug drugemu pomagali, zdaj sem za vse sama,« je žalostno, a nekoliko odsotno, dejala Fatma. Takoj ko je januarja 2012 zaslišala prve strele, se je z otroki, bolnim očetom in invalidno sestro pognala v beg. Streli so jo spomnili na vojno iz leta 1991. Vedela je, da se ne bo dobro končalo. Do mavretanske meje jih je odpeljal sosed. »Zdaj je huje, kot je bilo v devetdesetih letih. Manj je hrane in več ljudi. Mednarodne humanitarne organizacije nam pomagajo, a pomoči ni dovolj. Včasih zmanjka hrane, jaz pa moram nahraniti veliko družino,« je razlagala utrujena madame, ki pravi, da ne razmišlja o prihodnosti, »saj je ta v božjih rokah«.
Malijski begunci nasploh nočejo govoriti o prihodnosti. Kot da bi bila ta tabu. Haram.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
Številni begunci, s katerimi smo govorili, tudi Fatma, bi se radi čim prej vrnili domov. V prvi polovici letošnjega leta se je po podpisu mirovnega dogovora v severni Mali, ki ga poleg vojne razjeda tudi večletna, celostno uničujoča suša, vrnilo okoli 1800 ljudi. Najslabša metafora, ki bi jo lahko uporabili ob njihovi vrnitvi v domovino, je, da so se vrnili z dežja pod kap.
Ko bi se vsaj.
»Moja prihodnost
»Med letoma 2004 in 2009 sem živel in delal v Libiji. Dobro sem zaslužil. Ko sem se vrnil domov v Mali, sem si kupil avtomobil in hišo. Ko se je začela vojna, sem vse izgubil. Zdaj sem – tako kot vsi ostali – begunec. Tu smo vsi enako revni. Vse etnične skupine smo na istem. Vsi pripadamo 'socialnemu' razredu. Vsi smo zapuščeni. Nimamo ničesar. Če bi imel denar, bi šel proti Evropi,« je v taboriščni kliniki, kjer lokalni zdravniki skrbijo za številne podhranjene dojenčke, dejal 34-letni Mustafa al Ensari, ki s prijatelji kot prostovoljec pomaga zdravnikom in bolnikom. Obilico časa, ki ga ima na voljo v begunstvu, bi rad dobro izkoristil.
Pasiviziranost ubija duha in telo.
Medtem ko so v živopisne obleke odete matere v bolnišnični čakalnici dojile boleče podhranjene dojenčke, je Mustafa »razbijal« mit o množičnih migracijah Afričanov v Evropo. Na dolgo in smrtno nevarno »begunsko« pot prek Sahela do libijskih obal in naprej proti italijanskim otokom, ki jo v celoti nadzirajo konkurenčne tihotapske skupine, lahko krenejo le tisti, ki si to lahko privoščijo. V 21. stoletju je biti begunec – privilegij.
»Vsi bi radi šli v Evropo, a nihče nima denarja. Polega tega smo vsi nomadi. Ste že srečali nomada z dokumenti?« se je glasno zarežal 24-letni Mohamed al Malud. »Tu smo vsi na istem. V taborišču ni rasizma, kot v Maliju. Tam je grozno. Vojna je. Ni varno. Ne moremo se vrniti domov,« je v mali kliniki razlagal Mohamed, iz katerega za razliko od večine naših sogovornikov ni bilo treba vleči besed.
Foto: Jose Cendon/EC-ECHO
»V severnem Maliju vladata terorizem in banditizem. Tuarege in Arabce preganjajo tako džihadisti kot malijska vojska. Nimamo ničesar. Nobenih ekonomskih priložnosti. Oblasti iz Bamaka so nas od nekdaj zanemarjale. Moja prihodnost je preteklost moje družine. Zame ne bo nobenih priložnosti. Rad bi se izobraževal, a vem, da bom vse življenje pasel živino. Zame ne bo nobenih priložnosti. Vojna se še dolgo ne bo končala. Naša generacija je obsojena na životarjenje. Tako je bilo leta 1991. Tako je danes. Tako bo jutri. Veliko hiš je bilo porušenih, ni upanja. Živeli smo s svojimi živalmi, vojska nas je preganjala. V severnem Maliju se vsaka družina zbudi le z enim ciljem – kako najti vodo. To ni življenje! Zato se je veliko mladih pridružilo uporniškim skupinam. Tu, v taborišču, ima vsaka družina nekoga v vojni. To so borci za svobodo. Za neodvisnost,« je kar vrelo iz drobnega Mohameda, ki je nekoč hotel študirati.Nekoč.
»V vojno gredo tisti, ki so izgubili vse. Ko ti posilijo mamo in sestro, moraš v vojno,« je hladno dodal Mustafa in napovedal prihodnost.
Drugače preprosto ne more biti.
Poročanje iz begunskega taborišča Mbera je omogočil Evropski novinarski center (EJC).
