Tiskane izdaje
Mineva 25 let, kar je Slovenija kot mlada država vstopila v Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD). Banka s sedežem v Londonu je bila sprva namenjena širjenju tržnega gospodarstva in demokracije v tranzicijskih državah srednje in vzhodne Evrope. O evidenci našega četrtstoletnega članstva in izzivih za naprej smo se pogovarjali z Milanom M. Cviklom, ki od avgusta kot član odbora direktorjev nadzira upravo EBRD.
Gospod Cvikl, prihajate z EBRD, torej z banke. A če pogledava razmere na finančnih trgih: denarja je dovolj, posojila so zelo poceni. Zakaj Slovenija potrebuje članstvo v še eni mednarodni banki?
Odgovor je povezan z mandatom Evropske banke za obnovo in razvoj. Predvsem z razvojnim delom, ker je bila banka ustanovljena v času, ko smo po razpadu držav s planskim gospodarstvom in s prehodom v tržno ekonomijo skušali s pravimi politikami pomagati državam. In res je, tam do leta 2008 – potem ko je Slovenija vstopila v EU in prevzela evro – je banka v Sloveniji skoraj prenehala delovati.
Tedaj smo ugotovili, da smo tako razviti, da EBRD ne potrebujemo več.
Da, a je finančna kriza pokazala, da slovensko gospodarstvo še ni vzdržno. Napake ob prevzemu evra leta 2007, ko smo se zelo oprli na tuje kratkoročne finančne vire – teh pa je zmanjkalo –, so naenkrat spet ustvarile prostor tudi za institucije, kot je naša, ki ostanejo z državami tudi, ko je težko. Po letu 2008 je banka v celoti povečala letni obseg poslovanja s šest na devet do deset milijard evrov na leto. In če smo v Sloveniji v vseh 25 letih naredili pri 80 projektih približno za milijardo evrov poslov, smo samo v zadnjih treh, štirih letih, ko je EBRD v Sloveniji spet aktivna, naredili za skoraj 300 milijonov evrov poslov pri približno 30 projektih, prav v času, ko je država izhajala iz krize. To je tista dodana vrednost banke, ki je prisotna ravno tedaj, ko drugih ni in ko zapiramo t. i. tranzicijske vrzeli do uspešnih tržnih gospodarstev.
Banka, kjer delate, se imenuje »za obnovo in razvoj«. To zveni v slogu povojne obnove sredi 20. stoletja. Kaj naj bi obnavljali in razvijali v Sloveniji leta 2017?
Banka je nekako evropski pendant po drugi svetovni vojni ustanovljeni Mednarodni banki za obnovo in razvoj, poznani kot Svetovna banka, ki je najprej začela povojno obnovo Evrope. Pojem obnova je zato povezan z vzpostavljanjem neobstoječega tržnega gospodarstva po padcu berlinskega zidu. Razvoj pa je povezan s tem, da je gospodarstvo, ki se ga gradi, tudi vzdržno in konkurenčno, dobro upravljano, da je zeleno, dobro integrirano in vsevključujoče.
In če govorimo o Sloveniji, smo od leta 2014 podpirali konkurenčno gospodarstvo, vlagali smo v zasebne projekte, kjer se povečuje energetska učinkovitost, uvaja krožno gospodarstvo. Naj izpostavim naš kredit (15 milijonov evrov) Salonitu, ki je po učinkovitosti v vrhu evropskih cementarn in sodi med pionirje podjetij krožnega gospodarstva.
Poleg tega banka ne daje le posojil, ampak tudi kapital. Tako smo lastniško vstopili v GoOpti, ki je imel inovativno logistično idejo, kako pridobiti potnike. Letos smo kreditirali tudi podjetje Javna razsvetljava, ker je učinkovito in uspešno, ne le v Sloveniji, ampak tudi v regiji jugovzhodne Evrope. Vlaganje v dobre razvojne zgodbe, predvsem posameznih podjetij, je še vedno pomembno v Sloveniji. Recimo, banka je v devetdesetih letih kreditirala obnovo Dravskih elektrarn, ki so še vedno hrbtenica zelene proizvodnje energije. Podobno smo kreditirali tudi Teš, kjer se je izboljšala energetska učinkovitost z nadomestitvijo zastarelih blokov.
Obnavljanja pri nas ni toliko, smo pa veliko delali v Bosni in Hercegovini, nekaj takih projektov je bilo tudi na Hrvaškem, vlagamo v izboljšanje infrastrukture po krizi v Ukrajini, kreditiramo obnovo javnih stavb ipd. Veliko infrastrukture zdaj, po arabski pomladi, obnavljamo tudi v državah južnega Sredozemlja.
Omenili ste Teš. Sporna gradnja šestega bloka je eden največjih projektov EBRD v Sloveniji. Veliko indicev je, da so politični in poslovni lobiji ugrabili finančno konstrukcijo tega projekta. Kako racionalno je bil pri Tešu 6 porabljen denar posojilodajalcev, tudi EBRD, predvsem pa slovenskih davkoplačevalcev, ki jamčijo za državna poroštva?
O tem bi rad govoril kot nekdanji generalni sekretar vlade in kot nekdo, ki je prišel iz doline, kjer je ta projekt ...
... ste doma iz Velenja?
Da, rojen sem v Velenju in tam sem živel do odhoda v prvo redno službo v tedanjo (Narodno) Banko Slovenije. Govorim kot nekdo, ki je videl veliko prednosti pa tudi nekatere slabosti, ki jih je rudarjenje prineslo Šaleški dolini. Ko se je leta 2008 in 2009 razmišljalo, ali ta projekt nadaljevati ali ne, je bilo vprašanje, kaj vpliva na to, da Slovenija vendarle potrebuje Teš 6. Bili smo v času, ko je bila finančna kriza tudi kriza posameznih suverenih držav, ko je bila energija draga in ko smo začeli prehod v zeleno energijo, ki je drag in traja kar nekaj časa. Recimo, šele nedavno smo odprli hidroelektrarno Brežice kot predzadnjo v verigi na spodnji Savi, srednja Sava je šele v pripravi. To je tedaj vodilo odločevalce, da so nadaljevali projekt.
Pomemben dejavnik je bil tudi, kaj bo s tisočimi družinami mojih vrstnikov in njihovih sinov, ki so se odločili za težak rudarski poklic – in jih ni mogoče čez noč preusmeriti v delavce na tekočem traku ali storitvene delavce, računalniške inženirje. Ob tem, da še dve plači na traku v Gorenju nista dovolj za normalno življenje. Moralo se je upoštevati tudi to, da želimo biti čim bolj energetsko neodvisni in da je lignit, ob jedrski energiji in hidroelektrarnah, edini suvereni vir energije, ki ga imamo. Verjetno bi se še enkrat odločili za to naložbo, vprašanje je, ali bi še pridobili tuje vire. Pri izvajanju naložbe pa se je zgodilo točno to, kar se velikokrat zgodi v ekonomiji. To je problem preslabega nadzora nad izvajalci projekta.
Milan M. Cvikl. Foto: Jože Suhadolnik
Ne vem, počakajmo, da organi pregona opravijo svoje delo. A očitno se kaže vrsta napak pri pripravljanju pogodb, neupoštevanje vrste stvari, da bi bil ta projekt bolje pripravljen in s tem izveden bolj racionalno. A razumem, da je bil navsezadnje to projekt, ki je bil izveden v zastavljenem času, nekaj je sicer zaostajal zaradi manjše zamude pri izdaji poroštev. Je eden od redkih mednarodnih projektov v zadnjih 15 letih na tem področju z nižjim ogljičnim odtisom in z manj negativnih vplivov na okolje.
Naj pristojni organi in organi pregona raziščejo napake in zlorabe. EBRD lahko naredi, če bo treba, še svojo dodatno analizo z ex-post pregledovanjem. Verjamem, da bodo izkušnje iz tega projekta, tudi negativne za Slovenijo – šlo je za dvojne postopke javnega naročanja zaradi različnih virov financiranja itd. –, uporabljene za boljše upravljanje tako velikih naložb v prihodnje.
Bo banka opravila svojo revizijo projekta Teš 6 in jo javno objavila?
Ne gre za klasično revizijo, gre za analizo pridobljenih izkušenj, da bomo vedeli, kaj je treba doseči pri prihodnjih projektih. In da bomo vedeli, ali so bili doseženi zastavljeni cilji energetske učinkovitosti. A počakajmo na zaključek postopkov v Sloveniji.
Pa vendar, EBRD zdaj zelo rada govori o vzdržni in zeleni rasti. Teš 6, sloneč na premogu, pa verjetno ni referenčni primer zelene rasti z nizkim ogljičnim odtisom, mar ne?
Kot sem prej rekel: na eni strani imate energetsko samooskrbo, situacijo, ko so suverene države v globalni krizi in so vetrne ali sončne elektrarne oddaljena prihodnost. Ko elektrike zmanjka, jo zmanjka povsod. Slovenija je odvisna od elektrike, ker jo intenzivno uporablja v proizvodnji, ki je temelj našega izvoza. To je bil tudi eden od dodatnih elementov, zakaj se je želelo uporabiti energetski vir, ki ga imamo. In dosegel se je nižji ogljični odtis, kot če bi se nadaljevalo delovanje zastarelih blokov šoštanjske termoelektrarne.
Banka v poročilu za Slovenijo poudarja, da moramo izboljšati korporativno upravljanje in poskrbeti za privatizacijo. Katere družbe ima pri tem v mislih: NLB, Abanko, Telekom Slovenije, Luko Koper?
V poročilu za Slovenijo 2017 predvsem ugotavlja, da se pospešuje gospodarsko okrevanje in da se hkrati izvaja konsolidacija javnih financ. Vsega tega še ni bilo leta 2014, ko je banka ponovno vstopila v Slovenijo. In to so zelo dobra sporočila. Glede privatizacije pa ugotavlja, da se njen tempo zmanjšuje zaradi znanih vzrokov. O posameznih transakcijah to poročilo ne govori, govori pa, da je zelo pomembno dobro korporativno upravljanje. V tem smislu EBRD ponuja roko Sloveniji in ji ponuja prenos najboljših praks dobrega upravljanja javnih podjetij in podjetij v državni lasti. To lahko vključuje veliko stvari: usposabljanje nadzornih svetov in uvajanje nagrajevanja, ki upošteva doseganje rezultatov – o tem bodo lahko več govorili na SDH –, doseganje višjih donosov na kapital. Tu je Slovenija naredila veliko korakov naprej v primerjavi s časi, ko smo imeli še Kad in Sod.
Delali ste v Banki Slovenije, Svetovni banki in tudi v NLB. Kako vidite zdaj korporativno upravljanje NLB, odlaganje njene privatizacije in tudi najnovejše kreativne predloge slovenske države s pogajanj z evropsko komisijo?
Res sem se iz Svetovne banke vrnil v NLB, kot glavni finančnik NLB v letih 2000 in 2003 sem sodeloval pri privatizaciji banke z vstopom KBC, tudi EBRD je tedaj vstopila in nato izstopila. Kot vidite iz finančnih rezultatov, NLB zdaj ponovno ustvarja dodano vrednost, ker je država vložila denar davkoplačevalcev in ga na neki način prejema nazaj. Kar me sprašujete, je vprašanje za ministrico za finance, ne morem jaz komentirati njenih pogovorov. Upam na najboljši možni dogovor med državo in evropsko komisijo glede na sprejete zaveze, seveda ob upoštevanju interesov države in davkoplačevalcev.
Visoki predstavniki banke, nazadnje njen podpredsednik Pierre Heilbronn v intervjuju za Delo septembra letos, so izkazovali interes za ponovni lastniški vstop v NLB. Kasneje se je omenjalo, da bi lastniško vstopili v NLB prek pre-IPO postopka, a vlada ni bila za to. Je EBRD zdaj še zainteresirana, da postane delničarka v naši največji banki?
Naj povem, da sem član odbora direktorjev, ki je nekakšen nadzorni svet EBRD. Gospod Heilbronn pa je član uprave in uprava v skladu s svojimi pooblastili pripravlja projekte, odbor direktorjev pa o njih razpravlja, ko so pripravljeni. Kar je gospod Heilbronn dejal ob robu septembrskega blejskega strateškega foruma, drži. Treba je počakati na rezultate pogovorov in tedaj bomo videli, kako in v kakšni obliki se bo to nadaljevalo. Je pa to stvar, ki je najprej v pristojnosti ministrstva za finance in nato uprave EBRD.
Milan M. Cvikl. Foto: Jože Suhadolnik
Tedaj smo imeli strategijo, ki jo poenostavljeno opisujem 20:20:20. To je pomenilo doseči bilančno vsoto 20 milijard evrov v 20 državah z 20 milijoni komitentov v srednji in vzhodni Evropi. Ta strategija je bila verjetno eden glavnih vzrokov za vstop KBC in EBRD. Težko rečem, kaj se je v NLB dogajalo po letu 2003. Verjetno je manjkal del tega dobrega korporativnega upravljanja. Države v tranziciji so se v veliki meri naslonile na tuje finančne vire, ti pa so ob krizi hipno zmanjkali; to je bil tako velik šok za kliente vseh bank, padale so tudi banke v zahodni Evropi. Tedaj so morale v banke vstopiti države. Ob privatizaciji leta 2000 do 2003 je bil cilj, da pripeljemo naložbenika, ki bo pripravljen z nadaljnjimi dokapitalizacijami slediti strategiji razvoja NLB. Ta v Sloveniji ni več mogla dobičkonosno rasti, saj so vstopale tudi druge banke. EBRD je v 90. letih vstopila in izstopila tudi iz SKB, vstopile so francoska bančna skupina, nemška, avstrijska, italijanska in nazadnje ruska bančna skupina.
Koliko denarja pa je EBRD pripravljena vložiti pri nas? Na katerih področjih bi potrebovali njeno prisotnost?
Želel bi, da EBRD – poleg Evropske investicijske banke je razvojno gledano edina mednarodna finančna organizacija – ostane v Sloveniji toliko časa, da v polni meri dosežemo konkurenčno, vzdržno, zeleno, vključujočo, mednarodno integrirano in dobro upravljano gospodarstvo in posamezna podjetja. V kakšni obliki? Imamo veljavno strategijo, po njej smo vstopali v podjetja, v finančni sektor in podpirali smo zelene projekte. Osebje banke bo v letu 2018 pripravilo novo strategijo.
In kaj bo v njej?
Pogledalo se bo šest kvalitet in ugotovilo, kje ima Slovenija največji zaostanek do najboljših tržnih gospodarstev. Gotovo se še da kaj narediti glede korporativnega upravljanja in spodbujanja zelenega gospodarstva. Krožno gospodarstvo je pomembna zgodba, prav tako konkurenčnost. A postopek je takšen, da osebje banke najprej naredi svojo analizo, potem pa bo tudi Slovenija prihodnje leto morala izraziti svoje prioritete. Temu se reče oblikovanje deželne strategije. Te mesece smo že razpravljali o strategijah za Poljsko, Srbijo in sprejeli strategijo za Slovaško. V letu 2018 se bo natančneje opredelilo, koliko in v katere sektorje bi vlagali. Pri tem bo ključno, da so do zdaj od omenjenih več kot 80 projektov kar štiri petine v zasebnem sektorju.
Vabim vsa podjetja, ki imajo tovrstne dobre zgodbe, da se obrnejo na predstavništvo EBRD tukaj, v Ljubljani, na Trgu republike. Banka je na neki način demand driven inštitucija.
To je, delujete na podlagi povpraševanja?
Seveda, a ob treh pogojih. Projekt mora biti tržno zanimiv, mora se dokazati dodana vrednost EBRD in seveda z njim moramo zapirati t. i. tranzicijske vrzeli. Točno taki projekti so GoOpti, Javna razsvetljava, Salonit, Sij in drugi.
Že, a projekt Teš 6 je pa vseeno malo drugačen. Bi se EBRD še enkrat odločila zdaj, po merilih, ki jih omenjate?
Postaviti se morate v takratni čas. Leta 2009, ko se je začela kriza suverenih držav, ste lahko le slutili, da bodo kasneje nekatere države brez pomoči padale kot domine: Grčija, Irska, Portugalska, Ciper. Hkrati se je vedelo, da boste imeli velik negativni vpliv na ogljični odtis, tudi če nič ne naredite. Ali bi se EBRD ponovno odločila, je seveda vprašanje za upravo banke, verjetno pa bodo prihodnji projekti EBRD v Sloveniji upoštevali novo strategijo, krepitev zelenega gospodarstva in regionalno krepitev posameznih podjetij. Vedeti morate, da banka še danes vstopa v nekaterih državah v hidroelektrarne, gradnjo cest, pristanišča in podobno infrastrukturo. Visoka finančna likvidnost v Sloveniji pa kaže, da pri nas aktivnost EBRD v marsikaterem sektorju ni pripoznana kot potrebna. V nekaterih drugih državah, recimo v Srbiji, pa je naša vloga dodatna, torej potrebna, ker financiramo na primer gradnjo vetrnih elektrarn in hkrati vzpostavljamo pogoje za trgovanje s temi pravicami.
Vrniva se k strategiji banke za Slovenijo. Kako se bo razlikovala od prejšnjih?
Gotovo bo to strategija banke za državo, ki je že naredila pomemben razvojni preboj v 25 letih, kar banka deluje tukaj. Iskalo se bo financiranje inovativnih finančnih inštrumentov in takšne projekte, takšne zgodbe, kjer iščemo sinergije s podjetji, s tujimi in tudi z domačimi investicijskimi skladi, v oblikah, v katerih pred krizo, v obilju likvidnosti, nismo sodelovali. To se bo vključilo v predlog strategije, sledil bo postopek javne obravnave z vključitvijo civilne družbe.
Smo v bistveno drugačnem položaju kot leta 2014, ko smo se komaj otresli trojke. Zdaj imamo tigrovsko stopnjo rasti, ki je zelo presenetila tudi EBRD. Ste bili tudi vi presenečeni?
Gospodarska rast je presenetila tudi urad za makroekonomske analize in razvoj. Tu gre za kombinacijo dejavnikov, o katerih imava lahko dolgo makroekonomsko razpravo. Je pa dobro, da imamo hkrati višjo gospodarsko rast in konsolidiramo javne finance. V Sloveniji nastajajo dobre zgodbe. Doma, v Londonu in drugod po svetu srečujem veliko slovenskih podjetnikov z idejami, ki iščejo vire. In verjamem, da bomo lahko z domačimi bankami in tudi s pomočjo EBRD takšne zgodbe uresničili.
Finančni in naložbeni svet se zelo hitro spreminja. Še predvčerajšnjim smo govorili o izzivih bančništva v senci, včeraj je bil v modi crowdfunding, zbiranje kapitala prek spleta, danes pa vsi govorijo samo še o bitcoinih in blockchainih. Temu se bo morala prilagoditi tudi EBRD?
Seveda. Četudi smo banka, delujemo kot mednarodna finančna institucija, ki ne daje le posojil, vlagamo tudi kapital. Kam vlagati ta kapital? V inovativne produkte, v zelene projekte, to je vse odvisno od situacije v posamezni državi. Slovenija je med najbolj razvitimi državami prehoda, a še vedno, kot se je pokazalo ob zadnji krizi, potrebuje več nekreditnih virov v strukturi kapitala podjetij.
Zanimivo je, da EBRD v Sloveniji pri nekaterih strateških lastniških projektih, kot so finance ali mediji, sodeluje z ameriškimi skladi. Konkretno pri NKBM s skladom Apollo, pri ProPlusu pa s skladom KKR oziroma United Group. Je naključje, da se evropska banka tako pogosto povezuje prav z ameriškimi skladi pri strateških naložbah pri nas?
Naj povem, da E v kratici EBRD pomeni European, evropska, a je v njej 68 članic: 66 držav, med njimi vse države Unije, članice OECD, ZDA, Kanada, Avstralija, Japonska, Rusija, Turčija, nedavno tudi Mongolija in Kitajska ter seveda države, v katerih največ delujemo, poleg držav srednje Evrope in zahodnega Balkana so tudi države evropskega sosedstva, Kavkaza, srednje Azije, države južnega Mediterana (Egipt, Maroko, Tunizija, Jordanija, od letos tudi Libanon) in še dve instituciji, EU in EIB. Evropska banka za obnovo in razvoj se imenuje zato, ker je bila na začetku usmerjena predvsem v vzhodno in srednjo Evropo. Zdaj pa smo praktično banka treh kontinentov. In sodelujemo s tistimi, ki prihajajo z inovativnimi produkti. Omenili ste te sklade …
... Apollo in KKR.
Gre za zasebne sklade, ki imajo temelj v varčevalnih shemah institucionalnih investitorjev, zasnovanih v najbolj razvitih tržnih gospodarstvih. Kot upravljavci naložb opravljajo neko vlogo, vlagajo v naše države operacij. Seveda s tem dosežemo dodatno sinergijo, kadar vstopamo z izkušenimi zasebnimi skladi, baziranimi bodisi v Ameriki bodisi v Evropi. Tudi nakup Intersporta je denimo financiral ravno eden od takih skladov, Polish Enterprise Fund, ki vlaga v celotno srednjo in vzhodno Evropo. Z razvojem finančnih instrumentov in vstopom v EU so te meje padle, jih ni več.
Taki skladi so včasih na rahlo slabem glasu: stiskajo, ko kupujejo zelo poceni, nato pa oklestijo stroške in drago prodajajo naprej. Govorim o primerih, kot je recimo Apollo in NKBM.
Z Apollom smo vstopili v NKBM, ta zdaj dosega rezultate, ki jih prej ni. Vzrokov je verjetno veliko. Gotovo je ustvarjanje dodane vrednosti glavni motiv teh skladov. In gotovo je to narejeno na način, ki ga zahtevajo tržne razmere. Verjamem, da NKBM takšna, kot je danes, v polni meri izkorišča svoje komparativne prednosti, ki so bile v njej prisotne tudi pred tem. In legitimno je, da je nekdo, ki je vložil, skuša v polni meri doseči notranje sinergije v vsakem podjetju, ki ga upravlja.
Ali je za EBRD in sklad KKR pomembno vaše hkratno lastništvo v telekomunikacijah in medijih? V mislih imam družbo United Group, kjer ste solastniki s KKR in ki ima hkrati v lasti Telemach in prek ProPlusa še Pop TV in Kanal A?
Konkretnega primera ne bi želel komentirati, ker gre lahko za tržno občutljive informacije. A digitalizacija in razvoj tehnologij sta veliko spremenila, prihajajo globalni ponudniki teh storitev in lokalne televizije se morajo prilagajati. Kot naročnik Telemacha, nekdanjega Ljubljanskega kabla, bi želel – karkoli bi se zgodilo –, da bi ta še vedno prenašal prvi, drugi in tretji program RTV. A o tej zgodbi naj presojajo pristojni organi in opravijo svoje regulativno delo.
Je to za vas sprejemljivo z vidika zdrave, nemonopolne konkurence?
Preprečevanje mono- in oligopolnih zgodb je zagotovo pomembno in legitimno vprašanje in zato imamo v državi pristojne institucije ter v zadnjem času pomembno vprašanje nevtralnosti dostopa do interneta.
Pri vsaki zgodbi in naložbi je pomembno, s kom in kako greste vanjo in kakšni so učinki za vse deležnike. Na koncu se na podlagi tega ustvarja tudi javno mnenje o EBRD.
Predvsem bi si želel, da bi ljudje, tudi v Sloveniji, videli tiste zgodbe, predvsem podjetniške, ki pomenijo, da se tukaj ohranjajo in ustvarjajo delovna mesta, ki jih sicer ne bi bilo. Poglejva primer Slovenske industrije jekla. Novi lastniki so od leta 2007 zagotovili najprej visoka vlaganja, z letom 2015 pa smo mi bili katalizatorji novoizdane lokalne obveznice in letos sindiciranega posojila, da bi se v teh obratih proizvajali jekleni proizvodi svetovne kvalitete. Če se kvaliteta ne bi dvignila s finančnimi vložki, ti produkti ne bi bili več tržno zanimivi, in bi ti obrati, bodisi na Jesenicah bodisi na Ravnah, kjer imamo delujoča podjetja, imeli težave. Očitno je bil vstop EBRD potreben, saj investitorji niso našli dovolj drugih virov.
Pomemben projekt, ki je v Sloveniji tik pred lansiranjem, je drugi tir. Je zanimiv za vašo banko, boste zraven?
Omenili ste podpredsednika gospoda Heilbronna, ki je v intervjuju povedal, da upravo to zanima. Kar zadeva ta projekt, sem si še kot minister za evropske zadeve in kot generalni sekretar vlade z drugimi pristojnimi ministri prizadeval, da je to postal evropski infrastrukturni projekt na evropskem koridorju. To je bilo leta 2004, postopki so se zaključili 2008–2009, zato bodo glavni viri za ta projekt prihajali iz evropskih virov, strukturnih skladov, Evropske investicijske banke in, upam, tudi iz Junckerjevega sklada. Za preostala sredstva bo ob sedanji likvidnosti bank – to je sicer vprašanje za projektno podjetje – verjetno lahko pridobiti ustrezne kreditorje. Verjamem, da bodo ti naredili skrben pregled projekta drugega tira. Če bo projektno podjetje z upravo EBRD našlo potrebno soglasje, bomo na odboru direktorjev to obravnavali, ko bo za to čas. Ponavljam pa, da mi vstopamo v projekt tedaj, ko ni drugih, ki bi vstopili, in ko ni mogoče pridobiti bančnih virov pod tržnimi pogoji. Ne bomo izrivali drugih bank. Banke, ki delujejo v Sloveniji ali širši regiji, so sposobne financirati tak projekt, mi smo lahko zraven, če se bo izkazala ta dodatnost vloge EBRD.
EBRD zdaj deluje v 36 državah na treh kontinentih, od Maroka do Mongolije. Koliko je še sploh »evropska«?
Gotovo je to evropska banka. Zato ker deluje v vseh državah, ki so v globalnem svetu neposredno povezane s preostankom sveta prav prek Evrope. Ima tudi neposredne učinke na Evropo. Nedavno smo bili na obisku v Tuniziji in naredili nekatere projekte, ki jih druge banke ne bi. Rešujemo velik ekološki problem jezera na severu Tunizije, vstopili smo v oljčna podjetja, pomagali smo ustvariti blagovno znamko olivnega olja Made in Tunisia. Ta odlična olja, organska, se pod znamko Narejeno v Tuniziji prodajajo po svetu, polnijo pa se v tovarni, ki so jo s pomočjo denarja EBRD zgradili lokalni podjetniki. Pomembno je, da prek domačih bank vlagamo v mala in srednja podjetja, zagotavljamo podjetnikom nasvete, vlagamo v infrastrukturo. Kajti če v državah arabske pomladi ne zagotavljate delovnih mest in ne pospešujete zasebnega gospodarstva in ne zaključite prehoda v tržno demokracijo, ima to takojšnje učinke tudi na Evropo.
Mislite na povečane migracije?
Mladi in ljudje nasploh iščejo priložnosti drugod, če jih ne najdejo doma. V tem smislu je naše intenzivno vstopanje v Egipt, Maroko in Tunizijo pravzaprav pozitivna zgodba, podobno kot se je to v 90. letih dogajalo v zdajšnjih novih članicah Unije iz srednje in vzhodne Evrope. Delujemo v državah bližnjega sosedstva, v srednji Aziji, in to s projekti, ki se brez EBRD ne bi zgodili. Nedavno smo dali več kot pol milijarde za gradnjo t. i. južnega plinskega toka, ki gre prek Turčije do Grčije in naprej v Italijo, plin pa se črpa v državah srednje Azije in bo pomemben vir energetske samooskrbe Evrope. Z EU smo zainteresirani financirati povezovalne plinovode Romunija–Madžarska. V tem smislu postaja evroazijski kontinent eno ekonomsko območje in je ob južnem Mediteranu, kjer smo zdaj prisotni, pomembno območje našega delovanja. In na vse te projekte se lahko kot dobavitelji prijavljajo slovenska podjetja.
In za konec, kakšen je kaj pogled iz Londona, kjer je vaš sedež, na aktualne makroekonomske dosežke Slovenije in prihodnje reforme?
Odgovor na to vprašanje skoraj zahteva še en intervju. Gre predvsem za iskanje analitičnega konsenza v Sloveniji glede tega, kaj so temeljni makroekonomski in strukturni problemi ter posledično, kako se kot družba uspešno in učinkovito lotiti njihovega reševanja. Ob tem se vsaka družba nasloni na aktivne gospodarstvenike. In čeprav je EBRD le banka, verjamem, da je z močno ekipo na terenu in podporo iz centra sposobna podpreti dobre projekte, ki jih najbolje oblikujejo gospodarstveniki za nadaljnji razvoj njihovih podjetij. Zato ob tej priložnosti želim vse dobro Sloveniji in mirne praznike. Voščilo tudi zato, ker bo naslednjo predbožično soboto minilo natančno četrt stoletja, odkar je Slovenija postala članica Evropske banke za obnovo in razvoj, ko se je začela pisati zgodba o preboju, o spremembah na bolje. Ne nazadnje je poslanstvo EBRD prav to: Vlagamo v spreminjanje življenja (»We invest in changing lives«).
