Včasih je potrebna tudi sreča, da odkritje sovpada s trenutkom, ko je zadeva vroča

Pogovorjali smo se z direktorjem Kemijskega inštituta dr. Gregorjem Anderluhom, ki je dolgo razmišljal, ali bi se prijavil na razpis ali ne.

Objavljeno
19. februar 2016 16.41
Lidija Pavlovčič
Lidija Pavlovčič
Na prvi razpis se ni prijavil, na drugega se je, a šele po posvetu s sodelavci. Prepričali so ga, da bo znal voditi inštitut enako uspešno kot njegov predhodnik, karizmatični Janko Jamnik. Doktor biokemije, 46-letni Gregor Anderluh, je novembra postal deseti direktor v 70-letni zgodovini Kemijskega inštituta. Njegova ambicija­ je, da na podlagi izjemnih raziskovalnih dosežkov zrastejo prebojna podjetja.

Dolgo je razmišljal, ali bi se prijavil na razpis ali ne, zato, ker je želel nadaljevati predvsem znanstveno kariero. Začel jo je kot raziskovalec in predavatelj na ljubljanski biotehniški fakulteti, na oddelku za biologijo, potem pa se je leta 2011 na povabilo tedanjega direktorja dr. Janka Jamnika zaposlil na Kemijskem inštitutu.­ Vodil je laboratorij za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo.

Vzpostavil je odlično sodelovanje z nanobiotehnološkim podjetjem Oxford Nanopore­ Technologies, ki ga je ustanovil britanski znanstvenik Hagan Bayley. Anderluh je navezal stike z njim, ko je bil na podoktorskem usposabljanju v Newcastlu. Sodelovanje se je v zadnjih letih tako poglobilo, da bosta Bayley in Anderluh skupaj s kolegom iz Oxforda letos organizirala celo konferenco o nanoporah v angleškem kraljevskem združenju Royal ­Society.

In zakaj je to tako pomembno? Ker gre na področju genomike za revolucionarno odkritje Anderluhovega britanskega kolega Bayleyja. Odkril je namreč tehnologijo tretje generacije določanja zaporedij DNK z uporabo nanopor. Po tem odkritju so stroški določanja zaporedij genoma od prvotne milijarde dolarjev strmoglavili na tisoč dolarjev. Nova tehnologija je postala dostopna za medicinsko diagnostiko, ki bo omogočila individualno zdravljenje ­različnih bolezni.

Domnevamo lahko, da bo britanski zgled, in sicer da so izjemni raziskovalni dosežki podlaga za prebojna podjetja, vplival tudi na Anderluhovo vodenje Kemijskega inštituta. Zaveda pa se, kot pravi, da znanstveno delo šele čez leta pokaže rezultate in da je zato treba­ delati predano in vztrajno.

Ko se je konec leta 2014 zgodil uboj prejšnjega­ direktorja dr. Janka Jamnika,­ se je veliko govorilo, da razmere na Kemijskem­ inštitutu niso idealne. Pojavila so se ugibanja o morebitni povezavi med razmerami in ubojem. So se razmere na inštitutu zdaj normalizirale?

No, posebnih razmer zaradi morebitnih nepravilnosti v preteklosti ni bilo, opravljenih pa je bilo nekaj revizij tekočega poslovanja inštituta, in sicer revizija evropske komisije glede evropskih projektov. Investicijo novega Preglovega centra sta vzela pod drobnogled evropsko računsko sodišče in urad za nadzor proračuna. Interne revizije so potekale na področju nabave blaga in storitev, na željo pokojnega direktorja pa je bila izvedena še izredna revizija posojil centru odličnosti CO NOT. Razen nekaj malenkosti nobena od revizij ni pokazala nepravilnosti.

Seveda pa je dogodek pustil posledice pri zaposlenih. Delovali smo kot v nekakšnem krču, po poletnih počitnicah pa so se razmere sprostile. Zahvaliti se moramo akademiku profesorju Janezu­ Levcu, ki se je v lanskem težkem obdobju in tik pred upokojitvijo odločil, da bo kot vršilec dolžnosti vodil inštitut v vmesnem obdobju.

Ko so stekli postopki za izvolitev novega direktorja, se upravni odbor inštituta po prvem razpisu ni odločil za nikogar, zato so septembra ponovili razpis. Izbirali so med petimi kandidati in odločitev predlagali vladi, ta pa se je 5. novembra strinjala z mojim imenovanjem za direktorja­ s petletnim mandatom. Naj ponovim, da so razmere na inštitutu urejene in da se pripravljamo na prihodnje izzive.

V prijavi na razpis ste predstavili vizijo delovanja ­inštituta. Na čem ste jo gradili?

Delati odlično znanost je zagotovo na prvem mestu. Želimo postati vrhunska znanstvenoraziskovalna institucija na področju kemije in sorodnih ved, ki bo prepoznavna tudi v svetu. Radi bi prispevali tudi k razvoju slovenske družbe, in sicer tako, da smo čim bolj navezani na gospodarstvo. Mladim raziskovalcem želimo ponuditi možnosti za izobraževanje in delo.

Kaj zares pomeni vrhunska znanost in odličnost?

To pomeni, da so vzpostavljene razmere, v katerih se lahko lotimo najtežjih in tudi aktualnih znanstvenih problemov. Zato morajo biti znanstveniki visoko usposobljeni in zelo motivirani za delo. Na znanstvene probleme morajo hitro reagirati in jih hitro reševati. Odličen primer za to je uspeh raziskovalcev na ljubljanski medicinski fakulteti in UKC v povezavi z virusom zika in mikrocefalijo. Pomembno je še to, da se znanstveni rezultati prelijejo v uporabno ­vrednost.

Znanstveno odličnost potrjujejo tudi uspehi na razpisih za evropske projekte, denimo iz programa Obzorje 2020 in elitnega programa Evropskega raziskovalnega sveta, ERC.

Trenutno na inštitutu poteka sedem evropskih projektov iz programa Obzorje 2020. Radi bi še izboljšali izplen na razpisih, zato bomo vzpostavili močno pisarno za pridobivanje evropskih projektov.

Želimo si, da bi nam v prihodnjih petih letih uspelo pridobiti tudi projekte na najbolj zahtevnih razpisih ERC. Najvišja vsota, ki jo lahko dobi raziskovalec na teh razpisih, je dva milijona evrov. Toda, da ne bo pomote, to so sredstva za večletno raziskovalno delo, pa ne samo za enega raziskovalca, ampak za več v skupini.

Projekti ERC so pomembni tudi zaradi prestiža v znanstvenem svetu, ne samo zaradi denarja. Ena od možnosti je, da pripravimo naše mlade raziskovalce do te mere, da bodo lahko uspešni na teh razpisih. Ponudili jim bomo tudi mentoriranje naših dobrih raziskovalcev, ki jim bodo lahko pomagali pri pripravi projektov. Druga možnost za pridobitev prestižnih projektov je pa to, da povabimo dobre mlade raziskovalce iz tujine, da v našem inštitutu ­izvajajo raziskave.

O slovenski znanosti pogosto slišimo, da je premalo prepoznavna v svetu, zato je objava odkritja o virusu v vplivni medicinski reviji delovala kot balzam.

Odmev, ki ga je doseglo odkritje slovenskih znanstvenikov v povezavi z virusom zika, je v veliki meri posledica dejstva, da je ta virus zdaj svetovni zdravstveni problem. ­Videti je, da se izboljšuje prepoznavnost slovenske znanosti­ po svetu.

Tudi na našem inštitutu se ukvarjamo z zanimivimi tematikami, denimo z razvojem materialov za baterije. Decembra je naš raziskovalec, dr. Robert Dominko, v vplivni reviji Science objavil rezultate, ki so zelo odmevali. Nagradila ga je tudi slovenska javnost, ko ga je izbrala za ime ­tedna na Valu 202. Zelo malo je namreč znanstvenikov, ki so zaradi uspeha ob boku športnikom.

Se znanstveniki radi primerjate s športniki?

Zgodba z virusom zika je odličen primer, kaj moramo delati znanstveniki, da dosežemo podobno javno pozornost, kot jo športniki. Moramo se lotevati aktualnih problemov, znati hitro odreagirati in sodelovati, na primer tako uspešno, kot so sodelovali pri virusu zika. No, včasih je pri vsem skupaj potrebna tudi sreča, da znanstveno odkritje sovpada s pravim trenutkom, ko je zadeva najbolj vroča. Prepričan sem, da bo v Sloveniji še več podobnih uspešnih znanstvenih zgodb.

Kje vidite zametke velikih zgodb?

Nekaj se jih zagotovo kuha tudi na Kemijskem inštitutu, denimo pri razvoju materialov, katalitskem inženirstvu, strukturnih raziskavah, sintetski biologiji in moderni biotehnologiji. Prepričan sem, da bomo z raziskavami novih materialov, ki se lahko uporabljajo v senzorskih ali medicinskih aplikacijah, ustvarjali odmevne zgodbe. Raziskave profesorja Romana Jerale na področju sintezne biologije so priznane v svetovnem merilu. Ti lepi uspehi v zadnjem času so rezultat dolgotrajnega dela.

Redko vidimo tako nazorno kot v primeru virusa zika pravo težo slovenskih raziskovalnih dosežkov v globalnem kontekstu. So razen odmevnih objav še drugi kazalci odličnosti?

Seveda so. Na našem inštitutu se na pobudo znanstvenega sveta inštituta pripravljamo na presojo mednarodnega­ znanstvenega odbora. Povabili bomo pet vrhunskih evropskih znanstvenikov, da presodijo inštitut kot celoto in dosežke posameznih laboratorijev. Radi bi dobili njihovo mnenje, da bomo natančno vedeli, koliko smo resnično odlični in kaj moramo še izboljšati, da bomo dosegli vrhunskost v svetovnem merilu. Zavedamo se, da s tem korakom verjetno orjemo ledino, ker druge raziskovalne institucije še nimajo presoje na takšni ravni.

Sodelovanje med znanstveniki je med vašimi prioritetami.­ S katerimi raziskovalnimi institucijami že sodelujete?

Ker so znanstveni problemi kompleksni, se jih lotevajo različni specialisti. To je podlaga za znanstveno sodelovanje. Če je nekdo strokovnjak za določeno področje, ga poiščejo, pri čemer ni pomembno, ali živi v Sloveniji ali kje drugje. Naš inštitut sodeluje s slovenskimi in tujimi raziskovalnimi skupinami iz Evrope, Amerike in Japonske, denimo z nemškim Inštitutom Maxa Plancka, s francoskimi nacionalnimi inštituti CNRS, z univerzama Oxford in Cambridge ter številnimi drugimi.

Raziskovalci prisegajo na odlično opremo, ki da je glavni pogoj za odkritja in izjemne dosežke. Kemijski inštitut je dobro opremljen, med drugim ima dragocen transmisijski mikroskop, ki je stal več kot štiri milijone evrov. Se vložek v opremo obrestuje?

Dobra raziskovalna oprema je nujna za znanstveno delo, seveda pa tudi visoko strokovno znanje raziskovalcev. Po nakupu transmisijskega mikroskopa smo postali zanimivi tudi za tuje raziskovalce. Mladi znanstveniki iz tujine nas sprašujejo, ali smejo nadaljevati kariero pri nas, nekateri tuji znanstveniki pa se prijavljajo na evropske projekte z navedbo, da bi v izvedbo vključili naš transmisijski ­mikroskop.

Očitno je, da odlična oprema pomaga pri pretoku raziskovalcev in da se vložek v opremo obrestuje na različne načine. Posodabljanje opreme bomo nadaljevali. Želimo kupiti še krioelektronski mikroskop, ki omogoča strukturne­ raziskave bioloških molekul. Sicer pa na inštitutu skrbno dvigujemo raven infrastrukture.

Za kaj gre pri tem, samo za opremo ali kaj več?

Ko omenjam dobro infrastrukturo, mislim na primer naš nacionalni center NMR za spektroskopijo visoke ločljivosti, ki je pomemben pri analizah zgradbe snovi. Ta center je zdaj ponovno vpet v evropsko raziskovalno infrastrukturo, kar pomeni, da lahko tuji in domači raziskovalci izvajajo evropske projekte v našem centru in od naših raziskovalcev dobijo kakovostno strokovno podporo. Vključitev Slovenije v mednarodne povezave prek centra NMR zahteva določena vlaganja države, a nam jih, žal, ne uspe pridobiti. Ne gre sicer za velika sredstva, jih pa nujno potrebujemo za nekaj naslednjih let.

S primerom centra NMR smo v preteklosti dokazali pomen odlične infrastrukture tako za znanost kot za gospodarstvo. V njem namreč pokrivamo veliko raziskav za slovenska podjetja. Gospodarstvo včasih noče investirati v drago infrastrukturo in navsezadnje na našem inštitutu podjetja dobijo tudi znanje, ki ga potrebujejo za svoj razvoj. To je eden od pomembnih vidikov, zakaj smo koristni za ­gospodarstvo.

Koliko pa zaslužite z raziskavami za trg? Pogosto namreč slišimo očitke, da znanost ne zna zaslužiti in da je finančno preveč odvisna od države.

Od 14,5 milijona evrov prihodkov Kemijskega inštituta lani smo na trgu zaslužili skoraj tretjino, dve tretjini pa so bila sredstva iz državnega proračuna, natančneje, agencije za raziskovalno dejavnost, ARRS.

Med tržne prihodke štejemo tiste, ki jih zaslužimo s sodelovanjem z domačimi in tujimi podjetji, ter tiste, ki jih dobimo s sodelovanjem v evropskih projektih. Za domača podjetja, predvsem za obe farmacevstki družbi, Lek in Krka, izvajamo številne aplikativne in druge raziskave ter analize. Veseli nas, da vztrajno raste obseg raziskav za naročnike iz tujine. Sodelujemo z japonsko Hondo pri razvoju materialov za baterijske raziskave, z britanskim podjetjem Oxford Nanopore Technologies pri razvoju nanopor za področje senzorike, lani smo opravili tudi manjši projekt za francoski Alstom.

Približno tretjino proračunskih sredstev dobimo od ARRS za raziskovalne programe, ki smo jih pridobili na razpisih. Predstavljajo­ stabilno financiranje na daljši rok. Določen­ del prihodkov, natančneje 13 odstotkov, prejmemo tudi od države kot ustanoviteljice ­inštituta. Ta sredstva pokrivajo osnovno delovanje inštituta, a ne zadoščajo več. Ko smo pred dvema letoma odprli Preglov raziskovalni­ center, so stroški za tekoče vzdrževanje zelo poskočili. Verjetno bodo v prihodnjih letih še bolj, če nam bo uspelo zgraditi še en prizidek. Načrtujemo ga tam, kjer je zdaj stara zgradba, v kateri so do pred kratkim bile predavalnice za študente fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

V zadnjem času se kažejo napetosti med znanstveno sfero in gospodarstvom. Znanstvenica dr. Tamara Lah Turnšek je v javnem pismu o krvni sliki, diagnozi in prognozi slovenske znanosti ošvrknila aroganten odnos gospodarske zbornice do znanosti, direktor GZS Samo Hribar Milič pa ji je očital enostranskost. Zakaj sploh takšno trenje?

Članek direktorice Nacionalnega inštituta za biologijo je odlično zadel razmere, v katerih je slovenska znanost. Seveda si vsi prizadevamo pridobiti dodatna sredstva, zato smo upali, da bo strategija pametne specializacije priprav­ljena tako, da bo omogočila akademskim in raziskovalnim institucijam, da se bomo lahko vključili v raziskave tako, da bo to najbolj koristilo gospodarstvu.

Ne vemo še, ali bomo pri tem uspešni, toda prvi razpisi za pametno specializacijo so pripravljeni tako, da bomo imeli raziskovalni inštituti bolj obrobno vlogo. Pričakujemo, da bodo naslednji razpisi namenjeni tudi razvoju raziskovalne infrastrukture za potrebe gospodarskih družb. Tam bo priložnost, da se namenijo sredstva za tiste infrastrukture, ki lahko pomagajo pri raziskavah in razvojnih projektih gospodarstva. Računamo, da se bosta oprema in infrastruktura na našem inštitutu ­osvežili in dopolnili.

Naj poudarim, da ima naš inštitut dobre izkušnje z gospodarstvom. Morda je včasih problem v tem, da v gospodarstvu ne vedo dovolj, kaj vse lahko podjetjem ponudi znanost. Če pogledamo, koliko slovenskih družb ima razvojne oddelke, hitro ugotovimo, da jih je malo, posledica pa je, da je dialog z znanostjo na splošno slab. Navsezadnje morajo tudi podjetja razvijati inovativne izdelke, morda bi jih lažje v dialogu z raziskovalno sfero.

Znanstveniki in raziskovalci so že dolgo nezadovoljni s pravilnikom, ki vrednoti njihovo delo, češ da je preveč tog in birokratski. Se vam zdi, da predlog novega pravilnika o financiranju znanosti rešuje probleme?

Pravilnik, ki ga predlaga ARRS, je pomemben korak v pravo smer, ne rešuje pa vsega. Dobro je, da postaja bolj pomembna kakovost raziskovalnih del in ne samo številčni kazalniki, kot to velja po starem pravilniku. Pohvalno je, da bo manj birokratskih zahtev in da znanstveniki ne bodo več toliko obremenjeni s papirji. Zagotovo pa bo treba nekaj zadev v pravilniku popraviti, denimo razdelitev mladih raziskovalcev po programskih skupinah je nekoliko nenavadna. Zavzemamo se za to, da bi imeli določena dodatna sredstva za nagrajevanje raziskovalnih skupin in institucij, ki dosegajo odlične rezultate.

Položaj mladih raziskovalcev v Sloveniji je slab, kot prekarni delavci živijo od projekta do projekta, zaposlitve pa ne dobijo, zato jih veliko poišče boljše priložnosti v tujini. Jim lahko pomagate, da ostanejo doma?

Glavni problem bega mladih v tujino in znanosti nasploh je v tem, da je premalo denarja. Vsi vemo, da se je v času gospodarske krize močno skrčil proračun ARRS za financiranje znanosti, v štirih letih kar za vrednost enega letnega proračuna ARRS oziroma za več kot 130 milijonov evrov. Zaradi krčenja financiranja se je v času gospodarske krize prepolovilo število štipendij za mlade znanstvenike v primerjavi z najboljšimi leti v preteklosti.

Na našem inštitutu s 300 zaposlenimi je kar 40 odstotkov sodelavcev mlajših raziskovalcev, na katere računamo v prihodnje. Prav zato nameravamo letos, ko praznujemo 70-letnico Kemijskega inštituta, nekaj prireditev nameniti mladim raziskovalcem.

Oktobra bomo zanje priredili enodnevni simpozij, na katerem bomo predstavili primere uspešnih karier mladih znanstvenikov na našem inštitutu. Tako bomo mladim sporočili,­ da imajo še vedno možnosti za razvoj svojih potencialov tudi v Sloveniji. Celoten dogodek bo posvečen profesorju Janku Jamniku, ki je zelo podpiral vključevanje mladih v raziskave. Enemu obetavnemu mlademu študentu bomo podelili štipendijo za doktorski študij. Morda bomo tako vsaj enega odličnega mladega raziskovalca zadržali v Sloveniji.