Včeraj Italija, danes Grčija, jutri četrti rajh

Knjigo Četrti rajh – kako si je Nemčija podredila Evropo, sta napisala Vittorio Feltri in Gennaro Sangiuliano, ki je privolil v intervju.
Objavljeno
31. julij 2015 12.58
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Knjigo Četrti rajh, s podnaslovom Kako si je Nemčija podredila Evropo, sta skupaj napisala novinarja, publicista in pisatelja Vittorio Feltri in Gennaro Sangiuliano. V njej trdita, da si nemška kanclerka Angela Merkel z novimi prijemi podreja Evropo vsaj tako uspešno, kakor si jo je Hitler z orožjem. »Obdobje četrtega rajha« za Nemčijo pomeni blaginjo in rast, za jug Evrope pa revščino, brezposelnost in recesijo, pravi Sangiuliano.

Italija je bila prva žrtev novih evropskih časov, ki so se začeli, ko je padel berlinski zid. Že takrat, pred četrt stoletja, je italijanski pesnik in pevec Fabrizio De André napisal pesem, ki poje, da je opica četrtega rajha plesala polko na berlinskem zidu, ko se je vzpenjala, pa smo jo vsi gledali v rit ... Nemci so pokojnemu De Andréju kar malo zamerili.

Vendar ne toliko, kolikor zdaj zamerijo novinarjema, publicistoma in pisateljema Vittoriu Feltriju in Gennaru Sangiulianu. Sprva se je zdelo, da sta Feltri, najbolj vplivni italijanski medijski analitik iz tako imenovanega berlusconijevskega sveta, in Sangiuliano, mož z vrhov državne televizije, eden tistih, ki po mnenju kritikov narekujejo »doziranje informacij za potrebe javnega mnenja«, sodi pa tudi v Vitezov krog vplivnih komentatorjev in publicistov, delo zastavila zgolj zato, ker je Angela Merkel spodbodla strmoglavljenje Berlusconijeve vlade. To naj bi se po nekoč razširjenem prepričanju zgodilo zato, ker so prisluškovalci telefonskih pogovorov menda ujeli Viteza, ko je domnevno nekaj rekel o »debeloriti gospe, ki je nihče ne bi ...«.

Pa ni bilo krivo zgolj samopašno obnašanje velikega ljubitelja mladoletnic, ki ga je vsemogočna gospa iz Berlina s pomočjo italijanskih somišljenikov spravila ob položaj in viteški naslov. Italija se je kot industrijska sila prepolovila, izgubila je trge, na svetovnem zemljevidu tudi politično komaj kaj še pomeni. Šele večplastna in vedno bolj zapletena grška drama je opozorila Evropo, da to ni bilo in ni samo kanclerkino maščevanje Berlusconijevemu pobalinstvu. Avtorja trdita, da si Angela Merkel z novimi prijemi podreja Evropo vsaj tako uspešno, kakor si jo je Hitler z orožjem.

Ali avtorja pretiravata ali ne, bo pokazal čas. Da je Evropa preklana na severni, »nemški« del, kamor naj bi v kanclerkinih načrtih sodila tudi Slovenija, in sredozemski, ki podrejen in drugorazreden na obrobju tone v dolgovih in stiskah, pa je vendarle vse bolj res.


V Sloveniji je knjiga Četrti rajh izšla v prav posebnem trenutku. Zdi se, kakor da sta jo z Vittoriem Feltrijem napisala ob »smrti grške pomladi«. Ponavlja se, kar se je pred štirimi leti dogajalo v Italiji. Vlado so takrat mimogrede strmoglavili, ukaz iz Berlina je bil izpolnjen do potankosti. Ko je takrat padla italijanska vlada, pravzaprav nismo razmišljali, kaj se dogaja na globalni ravni. Vsekakor nismo imeli v mislih »četrtega rajha«.

V teh tednih se dogajajo stvari, ki bodo v evropski zgodovini še dolgo odmevale. Ko je Bismarck leta 1871, po zmagi v francosko-pruski vojni, Franciji vsilil frankfurtski sporazum, je postavil temelje za prihodnje zamere. Ko se je skoraj pol stoletja pozneje vse skupaj obrnilo, so Francozi vrnili z versajskim sporazumom, ta pa je sprožil rojstvo nacistične pošasti. Mislim, da bo tudi v sedanjem času še dolgo čutiti posledice zaradi rane, ki jo je Berlin prizadejal Italiji.

Leta 2011 se je Nemčija grdo vmešala v italijansko politiko. Veliko je seveda prispeval tudi Berlusconi, ker je podcenjeval razsežnosti ekonomske krize in ker se je zapletel v zasebne zgodbe z gromozanskim medijskim odmevom. Česa takega si trezen šef vlade ne bi smel privoščiti. Seveda pa je to bilo tudi očitno vmešavanje berlinske vlade v italijansko demokratično življenje. Šefica nemške vlade Merklova je telefonirala italijanskemu predsedniku Giorgiu Napolitanu, kar nikakor ni bilo skladno z diplomatskimi manirami. Dvomim, da bi kateri koli italijanski premier telefoniral nemškemu predsedniku republike in zahteval odstop ­kanclerja.

V zadnjem desetletju je ponovno združeni Nemčiji uspelo, kar ni bilo mogoče doseči v dveh krvavih in tragičnih svetovnih vojnah, ki sta narekovali ritem 20. stoletja. Dosegla je nesporno celinsko hegemonijo, obvlada Evropo, kar je mogoče izraziti tudi v formuli četrti rajh. Berlinu je v nekaj letih po uveljavitvi evra uspelo z ekonomskim orožjem zmagati, kjer je spodletelo cesarskim vojskam in potem še zloglasnim hitlerjevskim divizijam.

Vaše vprašanje je na mestu. Kar se je zgodilo Italiji leta 2011, strmoglavljenje legitimno izvoljene vlade, ki je prav gotovo zagrešila veliko napak, je bila kršitev nacionalne suverenosti in demokracije. Desnosredinska Berlusconijeva vlada je obljubila veliko reform, med njimi tudi zmanjšanje davkov, novo delovno zakonodajo, javna dela. Obljub ni izpolnila. Vsekakor pa bi lahko Berlusconija strmoglavili Italijani, ne pa gospa Merkel.

Najina knjiga je bila malce preroška, kajti kar se zdaj dogaja v Atenah in Bruslju, potrjuje scenarij, o katerem je beseda na straneh najine knjige. Včeraj Italija, danes Grčija, obe sta doživeli napad na suverenost.

Dandanes vsi govorimo o Grčiji. Prihodnost Grčije je prihodnost Evrope, trdijo nekateri analitiki. Pred štirimi leti o Italiji nismo govorili tako in toliko, kolikor danes govorimo o Grčiji. Podoba rajha, evropskega rajha, nemškega rajha, se nenadoma zdi precej jasna. Hkrati pa se zdi podoba Evropske unije precej zatemnjena. Še pred nekaj dnevi je beseda referendum pomenila izraz volje suverenega ljudstva. Zdaj je jasno, da to ni več res. Plebiscit, ki je bil morda res velika politična napaka premiera Ciprasa, nima veljave, volja ljudstva je mrtva črka na papirju, zadnjo besedo imajo bankirji, borze ...

Evropa brez svojih ljudstev, narodov, ne obstaja. Samo zelo nevarna tehnična nadstruktura je in nič drugega. Vzemimo zelo oprijemljive stvari. Velik del denarja, ki so ga dali Grčiji ob pomoči mehanizma za reševanje držav (samo Italijane je to stalo 53 milijard evrov!), je služil samo za reševanje tistih nemških in francoskih bank, ki so špekulirale z grškimi državnimi obveznicami. Tudi novih 78 milijard evrov bo v prihodnjih mesecih namenjenih plačilu obresti in povračilu bankam.

Začnimo pa vendarle iz kulturnega okvira. V govoru, ki ga je imel veliki pisatelj Fjodor Dostojevski leta 1880, ko se je poklonil drugemu velikanu, pesniku Puškinu, je bila v ospredju tema odnosov med oligarhijo in ljudstvom. Puškin je ostro kritiziral razumniški stan, inteligencijo, prepričan je bil, da je visoko nekje nad ljudstvom. Po Puškinovem mnenju je bil odgovoren za izkoreninjenje družbe, ni bilo več temeljev in tudi ne povezav z ljudstvom. Največja nevarnost za Evropo, ki sta jo napovedala že filozofa Oswald Spengler in Martin Heidegger, je bil nihilizem, ki v politiki pomeni prevlado tehnokracije, tehnokracije bankirjev, borz, lažnega bogastva, ki ga rišejo finančniki. Nihilizem se začenja s siromaštvom idej in izničenjem kulture, sklene pa se s tehnokracijo bankirjev.

Charles de Gaulle, ki je bil junak protinemškega odpora, plemeniti oče sodobne Francije, tisti general, ki je rekel ne Pétainovi vdaji in marionetni vichyjski vladi, potem pa je organiziral francoski odpor, je bil takoj po vojni zagovornik precej drugačnega evropeizma, kakor se je razvil v naslednjih letih. Bil je teoretik »Evrope domovin in ljudstev«, »Europe des patries«, ki naj se razteza »od Atlantika do Urala«. To je pomenilo priznavanje skupnih kulturnih korenin, kar je nasprotno vsakršni nadnacionalni logiki, ki se konča s kreacijo evropske politične skupnosti v federalnem smislu. General je ponosno izrazil svoje nasprotovanje funkcionalističnemu razmišljanju drugih dveh Francozov, Jeana Monneta in Roberta Schumana, zagovornikov utopične perspektive. Bila sta prepričana, da bi veljalo izničiti nacio­nalno suverenost.

Ko je spet vzel v roke vajeti Francije leta 1958, je general nemudoma pojasnil, da naj bi imela unija šestih držav, rojena z rimskimi sporazumi, samo vrednost trgovskih možnosti. Vse drugo je bilo za de Gaulla strupeni plod četrte republike. Konec julija 1960 je med srečanjem z nemškim kanclerjem Adenauerjem v Rambouilletu pojasnil svoje ideje o spreobrnjenju »schumanovske« Evrope v »zvezo narodov«, sposobno priklicati skupne vrednote svetega rimskega cesarstva. Poljski zgodovinar Ernst Kantorowicz je cesarju Frideriku II. pripisal začetek pravne in kulturne enotnosti Evrope, razlaga pomen Europa imperialis, ki je bila res pubblica universae christianitatis. V njej oblast ni tiranija, ampak predstavlja communitas, ljudstvo, ki ga povezuje zgodovina. Evropa bi se morala torej začeti od ljudstev, iz njihovega demokratičnega izraza s pomočjo volitev. V nasprotnem bo vedno večje brezno med tehnokrati/bankirji in navadnimi ljudmi.

V času, ko se je začelo dogajati, kar vidva v knjigi imenujeta »Reich« (takrat se seveda sploh ni govorilo o kakršnem koli rajhu), sem bil Delov dopisnik iz Rima. V prvem trenutku je bilo res težko doumeti, da to v resnici ni bil spopad med Silviem Berlusconijem in Angelo Merkel, evropskima politikoma, ki pripadata Evropski ljudski stranki. Vse skupaj se je zdelo malo folklorno, malo besednih igric je bilo tukaj, malo tam, vražji nasmehi Merklove in Sarkozyja, posmehovanje na Berlusconijev račun. Pa je to vendarle bila prav tista vojna, ki jo spremljamo zdaj, ko ne gre več za Italijo, ampak za Grčijo. Morda za Grčijo in Italijo hkrati, morda tudi ne samo za Grčijo in Italijo, ampak za toliko drugih držav tako imenovanega evropskega juga. Za latinsko Evropo, sredozemsko Evropo?

Nisva pisala zato, da bi branila Berlusconija. Bivši premier je bil žrtev združenih manevrov močnih finančnih sil, ki so hitro našle somišljenike v Italiji. Kot sem že rekel, je bil Berlusconi po svoje tudi kriv. Vsekakor pa problem ni bil zgolj Berlusconi in Nemcev v resnici niso zanimali njegove zasebne dogodivščine in škandali. Bili so tudi nasmehi in posmehi na mednarodnih srečanjih, seveda, ampak to je bila res samo folklora. Dogajale so se veliko bolj resne stvari: spopad med Evropo, ki je gravitirala na Nemčijo, na četrti rajh, proti interesom sredozemske Evrope, ki je drugačna in ima drugačne interese.

Mario Draghi seveda ni Berlusconi. Italijan je, ki mu vsi priznajo angleški slog, umerjen je. Pa je nedavno Wolfgang Schäuble vseeno zagrmel proti njemu. To samo pove, koliko arogantnosti nosijo Nemci s seboj, to je breme njihove zgodovine.

Problemi so globalni in zelo zapleteni. Današnji čas označuje prenos globalne osi bogastva z zahoda na vzhod. Tri milijarde ljudi, ki so bili prej zunaj trgov, so vstopile v globalno proizvodnjo, tekmujejo s starimi industrijskimi državami z zahoda. V mislih imam predvsem Kitajsko in Indijo. Evropa se je znašla stisnjena med Azijo, kamor se je preselila velika industrijska proizvodnja, in Združenimi državami Amerike, ki ohranjajo tehnološko moč.

V tem kontekstu je Nemčija vodilna pri reševanju Evrope, ki se hoče vrniti k rasti in modernizaciji, ustvarila je majhno in bogato Evropo, utrdbo svojih interesov. Širša Evropa ni zmožna nasprotovati zakonom varčevanja, ki jih narekujejo evrobirokrati, navdihnil pa jih je Berlin. Drugim članicam Evropske unije je Nemčija odvzela realno ekonomsko suverenost in koncentrirala vso moč odločanja v rokah elite in skupnostnih struktur.

Toda če »obdobje četrtega rajha« za nemške državljane pomeni blaginjo, delo in rast, za druge, predvsem za jug Evrope, pomeni revščino, brezposelnost in recesijo. To doživljajo vsak dan milijoni ljudi, stisnjeni v primež gospodarske krize, ki je bistveno hujša in daljša od tiste leta 1929. Objektivno dejstvo je, da so gospodarstva Italije, Španije, Portugalske, Cipra, Grčije in drugih držav strašljivo nazadovala. Znižal se jim je bruto družbeni proizvod, brezposelnost se povečuje, potrošnja upada, recesija je v resnici deflacija.

Zdi se mi pomenljivo, da sta knjigo Četrti rajh napisala prav vidva, Vittorio Feltri in Gennaro Sangiuliano. Novinarja, publicista, pisatelja z desnega krila italijanskega založništva in italijanske politike. Oba iz tako imenovanega berlusconijevskega sveta, kakor temu pravijo v Rimu. Siriza in Cipras sta svetlobna leta daleč od stranke Naprej, Italija, pravo nasprotje Berlusconija. Knjiga pa nakaže, da sta Cipras in Berlusconi del ene same evropsko realnosti.

Italija, Grčija in Španija so doživele podobne udarce, utrpele so velikansko škodo kot žrtve germanizirane Evrope. Dva dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo, Paul Krugman in Joseph Stiglitz, menita, da bi brez evra nemška marka padla za 40 odstotkov. To bi bilo za nemško industrijo nevzdržno. Z evrom je Italija izgubila 9 odstotkov BDP. Rad bi opozoril, da je Cameronova britanska konservativna stranka že pred časom zapustila Evropsko ljudsko stranko in tudi v Sarkozyjevi UMP nekateri razmišljajo, da bi zapustili Merklovo. Leta 2004 je bila prekinjena kazenska procedura proti Franciji in Nemčiji, ki sta občutno prekršili s sporazumom iz Maastrichta dogovorjen odnos deficit – BDP. Po evropskih normah, ki jih je vsilila prav os Pariz–Berlin, bi morali biti ti dve državi kaznovani zaradi očitnega nespoštovanja dogovorov. Marca 2005 pa je evropski svet sklenil spustiti letvico, s tem je rešil Francoze in Nemce. Ta odločitev je bila zgolj politična, spremljal jo je napotek, naj se obe državi vrneta v dogovorjene okvire. V tem primeru so vsi pravniki, analitiki evropskega prava, kritizirali zgrešeno proceduro zaradi prekršenega deficita. Govorili so celo o kršitvah legalnosti.

Rad bi pa omenil, da ima Italija zelo drugačno ekonomijo od grške. Italija je še vedno bogata, ima močna podjetja. Italija ima zelo visoko javno zadolženost, vendar ima tudi veliko individualno in družinsko bogastvo.

Ko se je vajina knjiga lani jeseni pojavila s prvo izdajo, so evropski komentatorji, predvsem tisti v Nemčiji, govorili o provokaciji, o norčevanju in napihovanju, o naslovu knjige, ki da vzbuja strah. Prav kmalu pa se je knjiga prebila med najbolje prodajane. Kaj pravijo kritiki zdaj, ko se je ob italijanski pojavila tudi grška kriza?

Ko smo v Italiji s prvo izdajo prišli v knjigarne, je tam še vedno prevladovala evropeistična retorika Giorgia Napolitana, še vedno je bil živ spomin na sporne poteze Maria Montija. Čisto v začetku so naju imeli za navadna provokatorja. V komaj nekaj mesecih pa se je zgodilo, da so se začeli prvotni kritiki strinjati z nama. Izraz »četrti rajh« je postal del splošnega besednjaka, teze iz te knjige pa so neposredno ali posredno naletele na številne potrditve. Shranil sem vse članke, ki omenjajo izraz »četrti rajh«, ogromno jih je.

V samo nekaj mesecih se je vse, kar so prej imeli za provokacijo in paradoks, spremenilo v precej razširjeno strinjanje. Z nama se strinjajo na levi in desni. Trinajstega septembra 2014 je Economist objavil karikaturo, na kateri velikanska podoba Angele Merkel na mizi s ključkom v roki vrti marionete, ki ponazarjajo evropske nacionalne voditelje in predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Metafora je jasna. Berlinska kanclerka je velika lutkarica, ki po svoji volji premika igralce evropske politike. Karikatura, ki je vredna celega članka, nosi naslov Tevtonska zveza, zajema pa zemljevid nemške moči v Evropi. Veliko evropskih časnikov je priobčilo raziskave, ki dokumentirajo nemško strašansko moč v Evropi.

V uradih 28 evropskih komisarjev ima Nemčija kar šest šefov kabinetov in njihovih namestnikov. Nenavadno je, da Jean-Claude Juncker nima šefa kabineta svoje narodnosti, ampak njegov kabinet vodi in nadzira Nemec Martin Selmayr. V zapleteni strukturi evropske komisije so si Nemci zagotovili kar štiri generalne direkcije – Eurostat, okolje, regionalni skladi in notranje zadeve –, tudi šest namestnikov generalnih direktorjev imajo – med drugim industrija, raziskave, proračun, razvoj, kmetijstvo –, zraven pa še približno trideset navadnih direktorjev direkcij.

Tudi nemški časniki so se precej ukvarjali z najino knjigo. Frankfurter Allgemeine Zeitung je na prvi strani zapisal: »Italijani malo berejo, ko pa berejo, izberejo konspirativne teorije o Nemcih.« Že naslov o Italijanih, ki malo berejo, izdaja ponižujoč ton, značilen za Nemce, ko govorijo o Italijanih. O tem so pisali tudi v časnikih Süddeutsche Zeitung in Die Welt. Der Spiegel je priznal, da sva se s knjigo dotaknila resnega, utemeljenega problema, Nemce vabi, naj zaradi ogorčenosti ne odvrnejo pogleda drugam.

Na prvi pogled se zdi zgodba Četrtega rajha tudi podoba vedno zapletenih, težkih nemško-italijanskih odnosov. V zadnjem stoletju sta državi dve vojni začeli kot zaveznici, končali pa vsaka na svoji strani. Po drugi vojni je bil gospodarski razvoj zelo intenziven, Italija in Nemčija pa sta bili vedno bolj tekmovalni. Vse do trenutka, ko se je pojavil evro. Od tedaj Italija izgublja trge drugega za drugim, Nemčija pa vsak dan več pridobiva.

Med Italijo in Nemčijo vladajo odnosi ljubezni in sovraštva, segajo pa prav v antiko. Publij Kornelij Tacit, veliki rimski zgodovinar, je že leta 98 napisal etnografsko delo o zloglasnih germanskih plemenih, ki so živela zunaj meja imperija. Dolgo časa so germanska plemena predstavljala sovražno, temačno in strah zbujajočo silo za rimski imperij, ki se je moral odločiti za dolge in krvave vojne, da je zavojeval germanska plemena. Stoletja pozneje se je tak odnos obrnjeno pojavil v Nemčiji. Proti Italiji. Od Goetheja naprej so nemški intelektualci ljubili Apeninski polotok, cenili so lepote in arheološko bogastvo, sovražili pa italijansko prebivalstvo, po njihovem je bilo nevredno tolikšne lepote. Pesnik je zapisal, da boš v Italiji zaman iskal nemško poštenost, veliko je tam lepega življenja in živahnosti, reda in discipline pa nikjer. Po Italiji sta večkrat hodila tudi Nietzsche in Wagner.

Nemčija je bila italijanska zaveznica v vojni leta 1866 proti Avstriji. To zavezništvo je Italiji omogočilo zmago, pridobila je Benetke, deželo Veneto. Pozneje je bila Italija dolgo nemška zaveznica v trojni aliansi, na predvečer prve svetovne vojne pa je prestopila na drugo stran in se povezala s Francozi in Britanci. Za Nemce je bila to izdaja. Znane so tudi zgodbe o zavezništvu med Hitlerjem in Mussolinijem, tudi v tem primeru pa je Italija po padcu fašizma zapustila tako imenovano Os in prestopila k Angloameričanom. Po vojni je bila Italija zelo konkurenčna, z Nemčijo sta tekmovali predvsem na industrijskem področju. Leta 1963 je profesor Giulio Natta dobil Nobelovo nagrado za kemijo, prav na tem področju je Italija dosegla velika odkritja in prehitela Nemčijo. V ZDA so vedno bolj kupovali italijanske izdelke. Podobno je bilo v letalski industriji.

Leta 1964 je bila Italija po Sovjetski zvezi in ZDA tretja država na svetu, ki je izstrelila v vesolje satelit. Takrat so v Italiji vzniknila velika aeronavtična in vesoljska podjetja. Najboljši precizni stroji so bili italijanski in tudi z avtomobili znamk Alfa Romeo in Lancia, ki so jih veliko prodali v Ameriki, je Italija ogrožala Nemčijo. Evro in napake italijanske politične elite so potem vse skupaj uničili. Veliki nemški bankirji niso bili za to, da Italija vstopi v evro. Veliki nemški industrialci pa so zahtevali prav to, kajti v nasprotnem bi bili italijanski proizvodi preveč kompetitivni.

Angela Dorothea Kasner [Merkel je priimek njenega prvega moža] ponavadi hodi na počitnice v Italijo, največ v deželo Kampanijo. Rada ima toplice, obiskuje pa tudi kraje, znane po arheoloških in kulturnih bogastvih naše dežele. Pri srcu ji je zapuščina velike Grčije in antičnega Rima. Lani si je hotela podrobno ogledati Pompeje, ki jih je prej že večkrat videla. Tokrat jo je posebej zanimal Nacionalni arheološki muzej v Neaplju, eden izmed najpomembnejših muzejev antike na svetu, po vrednosti razstavljenih predmetov je primerljiv z berlinskim muzejem Pergamon. Merklovo ob takih priložnostih vedno spremlja kdo izmed nemških arheologov, čeprav ji za vodiča ponudijo italijanskega strokovnjaka, ki perfektno govori njen jezik.

Že pred vami in Feltrijem je v Italiji o četrtem rajhu spregovoril nepozabni pesnik in pevec Fabrizio De André. Leta 1990 je zapel nekako takole: Opica četrtega rajha je plesala polko na berlinskem zidu, in medtem ko se je vzpenjala, smo jo vsi gledali v rit. De André je te verze napisal že v dneh, ko je padal berlinski zid ...

Mislim, da je imel De André v mislih značilnosti nemškega značaja, ki ohranjajo pri življenju voljo do moči, ta pa se je rodila iz velike nemške filozofije. Dandanes je Nemčija velika demokracija, toda nemška kultura Herderja, Fichteja, Hegla in Nietzscheja je venomer izražala občutek superiornosti, ki se je zaradi antipatij na koncu vedno znova izkazal kot slabost. Ta duh pa vedno znova vznikne. Spomniti velja, da Mitterrand, Thatcherjeva in Andreotti niso bili zelo naklonjeni ponovni nemški združitvi.

Lahko po tem, kar se zdaj dogaja v Grčiji in z Grčijo v Evropi, pričakujemo novo knjigo? Kaj se lahko zgodi v Italiji? Kako v vseh teh premikih z rimske perspektive vidite položaj in vlogo Slovenije?

Slovenija je zelo zanimiva dežela, zelo zanimivo zgodovino ima, vijuga med nemško govorečimi deželami in Italijo. Zemljepisni položaj in zgodovinske razmere ji omogočajo, da je lahko sogovornica severnih dežel in tudi tistih z juga Evrope. Slovenci zelo dobro poznajo nemško kulturo, vendar tudi italijansko. Mislim, da bi lahko odigrali odločilno vlogo. Nemcem lahko dajo razumeti, da trda roka nikakor ne pripomore k ponovnim začetkom Evrope. Ljudstvom sredozemske Evrope pa tudi lahko prišepnejo, da bi bilo na mestu malo več discipline. Videli bomo, ali je najina knjiga vredna nadaljevanja po vsem, kar se dogaja v Evropi prav v teh dneh.