Vedno manj ljudi verjame, da so idealna družina mama, oče in dva otroka.

Žiga Valetič je posnel dokumentarec o edincih. Ali so res čisto drugačni od tistih, ki imajo brate in sestre?
Objavljeno
13. maj 2016 13.40
Slovenski pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, grafični oblikovalec. Ljubljana, 10. maj, 2016.[Žiga Valetič,portreti,pisatelji,scenaristi,publicisti,oblikovalci]
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Ukvarja se s številnimi stvarmi, je prevajalec, scenarist, pisatelj, publicist, grafični oblikovalec. Napisal je dva mladinska romana (Srce kamna, Gugalnica), tri romane (Iskalec izvorov, Tunel, trgovina s samomorilnimi pripomočki, Optimist v nebesih), več humoresk, poezijo, monografije, stripovski roman ... Je avtor dveh dokumentarnih filmov. Naslednji teden bo na sporedu TV SLO njegov najnovejši dokumentarec o edincih.

Zakaj film o edincih?

Tudi zaradi čisto osebnih stvari. Imam hčerko, ki je stara pet let in pol, in z ženo sva se začela spraševati ali bi bilo zanjo dobro, če bi imela bratca ali sestrico, ali bi bila dinamika naše družine drugačna. Bi bilo zanjo bolje, da ostane edinka ali ne? Ko se je rodila, sem imel sedemintrideset let, kar je rahlo pozno v primerjavi s prejšnjimi časi, ko so ljudje imeli otroke kmalu po dvajsetem letu. Prav tako sem začel razmišljati o sebi in svojih starših, saj sem edinec, moja starša pa oba prihajata iz družine, v kateri so imeli tri otroke. Kot ustvarjalec iščem različne zanimive teme za zgodbe, in ker sem opazil, da se pri nas nihče ni ukvarjal z edinci, sem se vrgel v raziskovanje.

Na Amazonu na to temo najdete kar precej knjig, pet sem jih kupil in prebral ter spoznal, da me je to, da sem edinec, v življenju zaznamovalo veliko bolj, kot sem sprva mislil. Pozna se namreč na različnih ravneh v mojem življenju: v partnerskih odnosih, na delovnem mestu, v duševnosti ... V dokumentarnem filmu vidimo portrete šestih edink in edincev različnih generacij. A želel sem si, da v njem ne spregovorijo le edinci, ampak tudi njihovi starši, sorodniki in prijatelji.

Katera je vaša najboljša lastnost zato, ker ste edinec?

Dobre in slabe lastnosti prihajajo v parih. Edinci smo nekoliko nagnjeni k temu, da iščemo potrditev pri drugih ljudeh. Zaradi tega, ker si želimo biti sprejeti, se včasih počutimo malo osamljene. Zelo dobri smo recimo v tem, da svoje negativne lastnosti uravnotežimo z boljšimi. Recimo: če se odrečemo narcisizmu, smo lahko zelo sočutni. Ni mi lahko odgovoriti na to vprašanje, ker težko govorim o svojih dobrih lastnostih ...

Tudi jaz sem edinka, in če pomislim, je moja najboljša lastnost recimo to, da znam biti zelo dobro sama, da mi je redko dolgčas.

Ja, to je dejstvo. Po dvajsetem letu sem se veliko obremenjeval s tem, da v resnici ne znam biti sam, ves čas sem si govoril, da se moram tega naučiti, ker bom v življenju najbrž sam. Hkrati pa sem prezrl dejstvo, da zna redko kdo biti tako dobro sam, kot znam to jaz. To danes razumem, takrat pa nisem.

Kaj pa je najslabša lastnost?

To, da imam rad, če se stvari vrtijo okoli mene. V meni je nekaj narcisoidnosti in trudim se jo zavestno presegati z empatičnostjo, s poglabljanjem v težje plati človeškega obstoja, v razumevanje drugih, tudi skozi prizmo težav, ki jih imajo.

Menite, da je narcisizem res povezan z edinci? Morda zato, ker od staršev dobivajo veliko pozornosti?

Ena od stvari, ki se je spremenila skozi desetletja, je pojmovanje razvajenosti otroka. Nekoč je bila razvajenost bistveno bolj povezana z materialnimi dobrinami, danes pa je predvsem s pozornostjo. Edinci so razvajeni v smislu pozornosti in od staršev jo ves čas zahtevajo. Ni sicer nujno, da se zaradi tega razvijejo v narcisoidneže. Tako ali tako živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma; ne bom rekel, da so to lastnosti, eksplicitno povezane z edinci, a se pri njih lahko še prej manifestirajo.

Edincev je veliko predvsem zato, ker se ženske za otroka odločajo zelo pozno in jim, ko bi lahko imele drugega otroka, biološka ura že odtiktaka.

To je najpogostejši vzrok. V povprečju ženske v Sloveniji prvega otroka rodijo pri devetindvajsetih letih. Nekoč se je to zgodilo pri triindvajsetih.

Zanimivo pa je na primer, da kadar je starostna razlika med brati ali sestrami velika, recimo sedem ali deset let, že lahko govorimo o dveh edincih – čeprav sta v isti družini, tako rekoč živita ločeno življenje. V dokumentarcu nastopa prijatelj, ki ima polbrata in polsestro, a je starostna razlika med njimi tolikšna, da se je vedno počutil kot edinec.

V filmu me je najbolj presenetilo, kako velik je pritisk okolice na starše, ki imajo enega otroka. Če denimo ženske, ki nima otrok, nihče ne bo stalno spraševal, zakaj je tako, se zdi, da pare z enim otrokom vsi, od sorodnikov do prijateljev in znancev, ves čas sprašujejo, kdaj bodo imeli še enega.

Zagotovo smo pari, ki imamo enega otroka, precej pod pritiskom. To se nama z ženo ves čas dogaja. Celo moji moški prijatelji mi znajo pogosto zastaviti to vprašanje.

Zakaj mislite, da je tako? Sprašujejo iz navade? Gre za skrb? Ker sta dva otroka standard?

Morda zato, ker včasih iskreno sočustvujejo z mojo hčerko, ker ima vsak dan pred sabo dve veliki gori – dva odrasla človeka in se mora ves čas primerjati z njima, kar je slabo. Zato z ženo ves čas iščeva družbo z otroki, da se najina hči lahko igra. Je pa danes veliko edink in edincev, tako da se hitro najdejo.

Ja, mnogokrat je tako spraševanje okolice nadležno in ga občutim kot pritisk. Z ženo sva se na neki točki racionalno odločila, da bo verjetno tako ostalo, da bova imela le enega otroka in da sva s tem zadovoljna. A tudi ko ljudem to poveš in razložiš, tega ne sprejmejo vedno.

Mislite, da je tak pritisk na pare tudi drugod po svetu?

Vprašanje o številu otrok v družini je do neke mere izziv Zahoda. Prebivalstvo se namreč stara, kar po mojem ni dobro. Na drugi strani imamo na primer Kitajsko in njeno politiko enega otroka, tam je bilo število rojstev politično načrtovano že od sedemdesetih let. Po novem imata zdaj oba od staršev, ki sta edinca, že lahko dva otroka.

Kot je v nekem članku napisala kolegica in velika poznavalka Kitajske Zorana Baković, so zaradi takšne politike na Kitajskem od leta 1979 do 2001 preprečili rojstvo kar 400 milijonov otrok ...

Gre za kar veliko tragedijo, še posebej so nastradale deklice. Mnoge so starši kar ubili ali pa so jih zapustili, ker so si želeli moškega potomca. To gre z roko v roki z mojo drugo temo, ki jo že dlje časa preučujem – s samomori. Kitajska je edina država na svetu, kjer je med samomorilci več žensk kot moških. Povsod drugod je namreč 80 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, moških.

Ena od edink v vašem dokumentarcu govori o tem, da se je morala vsega o ljubezenskem odnosu naučiti počasi, saj je imela v glavi neki vzorec, ki ga je videla pri starših, in je bila do svojih prvih fantov tudi preveč posesivna. Kakšni so edinci v ljubezni?

Spomnim se, da sem šele okoli dvajsetega leta ugotovil, da obstajajo zelo različni partnerski odnosi. Da med partnerji lahko obstajajo tudi drugačne dinamike, kot je bila tista, ki sem jo poznal od doma. Edinkam in edincem se pogosto zgodi, da so njihove prve resne zveze velika polomija. Zelo dobro se zavedajo, da so preživetveno odvisni od staršev, in lahko se zgodi, da ko se zaljubijo oziroma najdejo partnerja, vso težo življenja prenesejo nanj, se ga oklenejo in partner se v tem duši.

V partnerskem odnosu imamo ponavadi težave tudi s konflikti, saj nismo navajeni pričkanja in drobnega zbadanja, ki med brati in sestrami ves čas obstaja. Ne znamo se prepirati. Bratje in sestre se sprejo in se potem zelo hitro pobotajo ter vse skupaj pozabijo. Mi pa se konflikta lahko bojimo, jemljemo ga preveč zares, in ko izbruhne prepir, že takoj mislimo, da bo zveze zdaj zdaj konec. Zapremo se, zamrznemo, ne znamo in si ne upamo.

Nekoč je bilo normalno, da je bilo v družinah po pet otrok, zato je bilo imeti edinca velika stigma.

Psihologi so pred sto leti govorili o tem, da če imaš edinca, privoliš v to, da vzgajaš sebičnega otroka. Alfred Adler je rekel, da imajo edinci neznanske težave z neodvisnostjo, zato kasneje v življenju ponavadi postanejo povsem nekoristni. Tako zelo naj bi bili namreč navezani na starše in na to, da jim nekdo drugi zagotavlja preživetje, da si niso navajeni sami izboriti stvari.

Četudi mislim, da to ne drži!

Vse je odvisno od okoliščin, značaja in družbe, in seveda se strinjam, ne kaže posploševati, zlasti ker se je svet resnično spremenil in je danes treba na tak razmah edinstva gledati veliko bolj kompleksno.

Kateri slavni ljudje so bili edinci?

Stalin.

Pa ravno on! Kdo še ...

Elvis Presley, Barbra Streisand, John Lennon, Lance Armstrong, Ringo Starr ...

Za edinke in edince danes pogosto velja, da so perfekcionisti in deloholiki. Še vedno velja stereotip, da so razvajenci, ki jim mame likajo in perejo perilo še v pozno odraslo dobo, a kot kažejo statistike, so edinci nadpovprečno marljivi, pridni in izobraženi. Na delovnem mestu so uspešni in zelo hitro napredujejo. Do sebe so zelo zahtevni, saj so se še kot otroci, kot sem že omenil, primerjali s starši, in če so želeli biti kos dvema odraslima človekoma, so se morali ves čas izpopolnjevati. Tisti, ki so zahtevni do sebe, so ponavadi zahtevni tudi do drugih. Ko pa edinci pristanejo na visokih delovnih mestih, se nenadoma ne počutijo več dobro, ker so tam osamljeni. Zato začnejo, da bi jih okolica sprejela, zniževati svoje kriterije.

Značilno za edince je tudi, da radi uporabljamo družabna omrežja, recimo facebook. Družabna omrežja gredo z roko v roki z našimi potrebami, ki jih imamo po komunikaciji s svetom. Smo zasebni in uživamo sami s sabo, radi pa komuniciramo tudi s svetom – družabna omrežja nam omogočajo oboje hkrati.

Čeprav so mnogokrat sramežljivi, edinci tudi zelo radi nastopajo, radi zabavajo druge ljudi, se norčujejo iz sebe, so klovni, zabavljači ...

Edinci smo pripravljeni storiti marsikaj, da bi bili sprejeti. V zgodnji mladosti imamo lahko zaradi tega težave, saj drugi otroci hitro ugotovijo, da nas lahko prepričajo, da bomo storili karkoli, le da bi jim bili všeč. Oni imajo brate in sestre, zato vedo, da je treba biti previden, kadar te nekdo prepričuje, da narediš kaj neumnega. Edincem pa se še dobro zdi. Hitro se pustimo zapeljati v kakšno neumnost in potem sami nosimo posledice zanjo.

Edinci smo tudi zelo kameleonski, to je včasih slabo, drugič dobro, vsekakor pa je zanimivo. Veliko smo sami, zato znamo opazovati ljudi. Za te stvari imamo mogoče več časa kot drugi otroci, ki so okupirani z igranjem in s tekmovanjem z brati in sestrami, mi pa smo bolj zadržani in opazujemo. Zato se znamo v odrasli dobi hitro vklopiti v različna okolja; ko pridemo v neko skupino, se hitro zlijemo s tistim, kar je tam, imamo namreč potrebo po pripadnosti, želimo pripadati. V nekem trenutku smo lahko del revolucionarne skupine, potem duhovne, potem akademsko-intelektualne ...

Kot v uspešnici One and Only piše Lauren Sanders, ameriška novinarka, ki je tudi edinka, sta se s partnerjem zavestno odločila, da bosta imela samo enega otroka. Kot pravi, ima zdaj veliko več časa za otroka, partnerja, zase in za svoje hobije.

Če sem iskren, je danes, po štiridesetem letu, tudi meni pomembna večja količina svobode. Lažje se posvetim svojim projektom in karieri. Ko sva bila še mlada, sva si oba želela imeti tri otroke, a spoznala sva se relativno pozno, pri mojih petintridesetih letih, takrat pa razmišljaš drugače, kot si razmišljal pri dvajsetih. Značilno za edince je namreč tudi to, da si večinoma želijo imeti več otrok. Res pa je, da poznam tudi ljudi, ki imajo štiri otroke in so kljub temu izjemno uspešni in ambiciozni. Ni pravil; mislim, da gre predvsem za značaje in tudi za to, koliko smo stari.

Je pa za otroke, ki imajo brate ali sestre, recimo v primeru ločitve, veliko lažje kot za edince. Dva otroka delita skupno usodo, si stojita ob strani in se tolažita, če si en sam, te je ponavadi bolj strah.

Zdi se, da to, kaj je prava družina, kot smo lahko videli pri referendumu o pravicah istospolnih parov, žal postaja predvsem politična tema.

Na Zahodu se pojmovanje idealne družine zelo spreminja. Vedno manj ljudi verjame, da so idealna družina mama, oče in dva otroka. Dokumentarec sem posnel tudi zato, da bi raziskoval, kaj danes pomeni družina. Žižek v knjigi Living in the End Times napiše, da mora tudi levica v svoje roke spet vzeti pojem družinskih vrednot, saj je v zadnjega četrt stoletja desnica absolutno zavojevala to področje, in zdi se, kot da družinske vrednote pripadajo njim, da lahko le oni govorijo o tem, kaj je prava ali neprava družina. Toda danes obstaja ogromno različnih družin, o čemer lahko vsak dan berem že v otroških slikanicah. Vsak človek išče svojo družino, in če neka pač ne deluje, jo bo poiskal drugje. V resnici vsi iščemo dobre, prijazne, zdrave in kakovostne odnose in okoli teh odnosov se spletajo družine. Naučiti se moramo na družino gledati drugače. Tudi mama samohranilka z otrokom je družina. Kaj pa dva odrasla človeka, ki nimata otrok in uspešno sobivata – sta družina ali ne? Uradno ne. Ampak kaj pa sta dva človeka, ki se razumeta, ljubita, soobstajata, ki si delita življenjski slog, vrednote, živita v istem gospodinjstvu, drugega kot družina!

Tudi samski človek, ki živi z mačko ali psom, po mojem mnenju živi v družini.

V zadnjem času smo si v kinematografih lahko ogledali dva filma: Planet samskih Mitje Okorna in hollywoodski izdelek Razgibano življenje samskih, romantični komediji. Dokaj dobro ujameta duh časa in tematiko, v obeh filmih pa sem pogrešil en sam vidik: da bi, če že tematizirata samskost, prikazala tudi samsko osebo, ki je zadovoljna s svojo samskostjo, saj vem, da je to realnost, da obstajajo ljudje, ki so samski in so več kot zadovoljni s svojim statusom.

V dokumentarcu izpostavite tudi ekonomski vidik in navajate izračun revije Moje finance, ki je zračunala, da en otrok »stane« 145.000 evrov. Se vam zdi, da je tudi zaradi krčenja socialne države vedno več družin, ki imajo enega otroka?

Nekoč je za vzgojo in izobrazbo otroka veliko bolj skrbela država oziroma družba, zdaj pa je vse padlo na starše. Ne vem, ali to pomeni, da je bila nekoč država bolj socialna, morda so bili tudi ljudje manj zahtevni. A časi so se dejansko spremenili.

Šele po tridesetem letu sem se počutil, kot da sem relevanten del družbe. Pri mojem očetu je bilo drugače: ko je bil star dvaindvajset let, je imel službo za nedoločen čas, imel je ženo, otroka, avto, kredit, stanovanje ... Bil je moški! Jaz pa sem se dokončno počutil samostojnega pri štiridesetih, ko sem prenovil družinsko hišo – šele takrat se mi je namreč zdelo, da sem postal popolnoma suveren. In to kljub temu, da si sam služim denar že od devetnajstega leta.

Čeprav imamo v Sloveniji štiri milijone nepremičninskih enot, je dejstvo, da si večina mladih moških brez pomoči staršev ne more privoščiti stanovanja oziroma družine, pa to ne pomeni, da so leni ali nesposobni. Vem, čudna besedna zveza je »privoščiti si ženo in otroka«, ampak na žalost je včasih treba stvari pogledati takšne, kakršne so. Tudi mlada dekleta so navsezadnje zelo zahtevna, želijo si perspektivne in uspešne moške s svetlo prihodnostjo.

Če se vrneva k edincem. Ko beremo terapevtske knjige ali se le ozremo okoli sebe, opazimo, da se pari mnogokrat odločijo za drugega otroka prav zato, ker začne zakon škripati, ko začetniška ljubezen mine, ko se vznemirjenost okoli prvega otroka poleže ...

To se dogaja pogosto, mislim pa, da se lahko kriza v zakonu začne že prej. Danes je lahko že prvi otrok resna preizkušnja za partnerja. Imeti otroka je zahtevno, še posebej če je otrok razposajen, to partnerjema prinese veliko dela in lahko se jima zdi, da izčrpavata svoj odnos. Da ne govorim o tem, da se mama in otrok zelo povežeta in da lahko oče pristane na stranskem tiru. In seveda … statistike kažejo na to, da se več ločitev zgodi, kadar je otrok deklica. Že intenzivna družinska dinamika v otrokovih prvih letih lahko prinese težave, nekateri pari pa jih potem pokrpajo še z enim otrokom. Še večji problem pa se mi včasih zdi, da se, ko pride do teh težav, ljudje prehitro razidejo in ne vztrajajo. Nekoč so znali bolj potrpeti, danes pa se dvakrat sprejo, si gredo štirinajst dni na živce, pa se že ločujejo. Tudi to je neke vrste sodobna razvajenost, pri starših, seveda. No, in tudi zaradi takšne prehitre ločitve lahko otrok ostane edinec.

Kaj so po vašem mnenju še druge glavne lastnosti edincev? Včasih se mi zdi, da nimamo pretirano velikega odnosa do lastnine, saj se nam ni bilo treba za stvari boriti z brati ali sestrami.

Edinci smo po eni strani bolj sebični, po drugi pa smo tudi zelo radodarni. Tudi ta altruizem je lahko sebičen, saj včasih to počnemo zato, ker si želimo biti sprejeti. Nagnjeni smo k eklekticizmu oziroma znamo biti kontradiktorni: radikalno sebični in radikalno radodarni.

Druga stvar je to, da po psihiatričnih statistikah edinci največkrat poiščemo strokovno pomoč. Morda zato, ker se moramo v mlajših letih ves čas meriti s starši in imamo primanjkljaj bolj sproščenih, lahkotnejših in neumnejših aktivnosti, ki jih drugim omogočajo bratje in sestre. Si pa edinci veliko lastnosti delimo s prvorojenci – drugi in tretji otroci so načeloma manj pri psihiatrih. Pri prvorojencih se starši še učijo starševstva in naredijo največ napak, tudi največ strahov projiciramo na prvega otroka. Pri drugem ali tretjem otroku so stvari že jasne in zato bolj sproščene.

Edinci smo ponavadi zelo dobri prijatelji. Včasih idealiziramo bratsko-sestrske odnose, čeprav so redko zares idealni. In ker te odnose idealiziramo, znamo biti tudi do prijateljev posesivni. Drugače pa smo zvesti in zanesljivi prijatelji, pozorni in požrtvovalni. Vsaj upam, da je tako. Bom vprašal prijatelje – pa ne tiste z družabnega omrežja …