Tiskane izdaje
Nekaj kolegom sem omenil, da berem vašo knjigo. Vsi so mi zastavili isto vprašanje: »Je v njej kaj novega?« V pomenu, ali prinaša razkritje, ki bo ovrglo doslej veljavne interpretacije ...
Vem za pričakovanja, da bom odkril skrivnosti murgelske kleti. V Murglah ni kleti. Podlaga vprašanja, ki ga navajate, je napačna percepcija, da o Kučanu vsi vse vemo. Res se je izjemno veliko pojavljal v medijih; že dve desetletji je tudi tarča izrazito ideološkega, propagandističnega, sovražnega pisanja, ki pa navadno ne seže dlje od zbirke iztrganih citatov s komentarji ali celo ponarejanja dokumentov. Toda od Kučanove upokojitve leta 2002 je minilo že trinajst let in medtem so odrasle generacije, ki o njem vedo komaj kaj. Bil je torej že čas, da se ga predstavi celovito, in novost knjige je prav celovit prikaz Kučanovega življenja od otroštva do danes, njegovega načina razmišljanja in političnega delovanja v posameznih obdobjih, tudi tega, kako so nanj gledali njegovi sodobniki.
Knjigo uvaja razmeroma obsežno poglavje »Milan Kučan zasebno«. Med nastajanjem biografije ste Kučana tudi osebno spoznali. Kakšen je?
Spoznal sem ga že v osemdesetih, ko sem delal v strokovnem aparatu CK ZKS oziroma v njegovem Marksističnem centru. Tedaj sem ob delu vpisal doktorsko disertacijo o Kavčiču in liberalizmu in Kučan ter tedanji sekretar Miloš Prosenc sta mi dovolila pregled partijskih arhivov – najprej za knjigo o obračunu z opozicijsko revijo Perspektive, potem pa tudi tiste o cestni aferi in obračunu s Kavčičem. Sodeloval sem tudi z Ljerko Bizilj pri pripravi dokumentarnega filma o liberalizmu. To je bil velik premik na področju zgodovine.
Zasebno je izjemno duhovit človek. Zaradi smisla za humor, tako redkega v slovenski politiki, tudi ni zlopamtilo in politike ne gradi na zamerah. Je pa bilo iz njega zelo težko izvleči ocene političnih sodobnikov: noče se opredeljevati do ljudi, opredeljuje se do problemov. To je za biografa zelo težak položaj. Zato obstaja razlika med tem, kar Kučan pove zasebno – kar pove zelo sočno, duhovito, z dorečenimi ocenami o ljudeh, vključno z zabavnimi nicknames – in njegovimi politično korektnimi javnimi ocenami. Razlika ni vsebinska, jo pa bralec lahko zasluti v njegovem dnevniku, katerega del je objavljen v knjigi.
Je imel Kučan veliko pripomb h knjigi?
Ne. Velika večina je bila faktografskih, v nekaj vsebinskih pa me je opozoril na stvari, ki sem jih jaz izpustil, njemu pa se zdijo pomembne. Ena takih zadeva njegovo mladost: to so mladinske akcije, ki sem jih jaz omenil v stavku, dveh, njemu pa so se zdele zelo pomembne, ker so ga formirale. Pri mednarodni politiki sem podcenil pomen, ki ga je pripisoval odnosu do Rusije. Zelo si je prizadeval, da bi jo obiskal (kar mu ni uspelo) in da bi vzpostavili bolj korektne odnose, ne nazadnje tudi zato, ker je Rusija depozitar avstrijske državne pogodbe, za notifikacijo katere se je zavzemal. Zavzemal se je tudi za to, da se Slovenija pridruži tako imenovani višegrajski skupini, da bi lahko skupaj definirale politiko do Evropske unije, vendar Drnovšek ni bil za to. Opozarjal me je na takšne stvari, ni pa posegal v moje ocene ali ocene drugih ali da bi mi rekel, naj kaj vržem ven – tega absolutno ne.
Kučanov vrednostni sistem se najpogosteje izpeljuje iz protestantizma. Iz katerih gradnikov je sestavljen?
Odraščal je v versko mešanem, protestantsko-katoliškem, in v nacionalno mešanem, slovensko-madžarskem, okolju, istočasno pa v nekem racionalnem, učiteljskem, ateističnem svetovnonazorskem miljeju; predvsem to ga je oblikovalo.
Iz protestantizma najbrž izhajajo njegova delavnost, izjemna disciplina in samodisciplina ter prepričanje, da se človek lahko uveljavi zgolj z delom. To je temeljno. Potem je tu še etični odnos do drugih, ki jim ne smeš škodovati, kar pa je v politiki zelo težko.
Kar zadeva religijo, je bil že od začetka ateist, enako kakor njegova starša, ki sta bila sicer člana protestantske cerkve, a so mamo, ko je rodila njegove polsestre, izključili, ker jih ni dala krstiti. Sam pravi, da je bil njegov nazor že od zgodnjih let njegovega družbenega angažiranja v nekem smislu socialističen.
Kučan je polnokrven politik. V politiki je bil od svojega prvega delovnega dne do upokojitve, in zatem še kot bivši predsednik ...
Res je, a kariero bi lahko naredil tudi marsikje drugje – v pravosodju, kar je bil njegov prvotni cilj, diplomaciji, gospodarstvu ..., a se je odločil za politiko in v njej ostal. Politiko je razumel v prvinskem smislu dela za dobro skupnosti. Zato je tudi eden redkih politikov, ki si nikoli ni prilaščal osamosvojitvenih zaslug, iz njih ni koval kapitala, ni izstavljal računov narodu ni podobno.
Katera so ključna obdobja njegovega političnega delovanja?
To je gotovo čas demokratizacije Slovenije v drugi polovici osemdesetih let, ko je odigral eno ključnih vlog pri mirnem prehodu iz enopartijskega v večstrankarski sistem. Kar zadeva razmerja z Jugoslavijo, je bil po tedanji percepciji kot partijski šef najbolj odgovoren za vse, kar se je dogajalo v republiki. To za Slovenijo sicer ni več veljalo, politična moč je bila tu že razpršena, tudi z naraščajočo vlogo politične, takrat še neformalne opozicije. A v Jugoslaviji tega niso dojemali tako in zato je bil glavna tarča kritik in glavni cilj, ko se je poskusilo rušiti slovensko politiko – pa naj je to bil proces proti četverici ali poskusi državnih udarov.
V tem obdobju predsednikovanja CK ZKS je bil poleg boja s centralizmom, Miloševićem, JLA in zveznim partijskim vodstvom, ki se je končal z odhodom s 14. kongresa ZKJ, ključen sestop z oblasti. Sintagmo si je v predvolilni kampanji pred nekaj leti še kot vodja SD neupravičeno prilaščal Borut Pahor. V resnici je imela svoj razvoj: izhajala je iz kritike Spomenke Hribar v 57. številki Nove revije, da mora partija sestopiti s piedestala oblasti. V predsedstvu CK ZKS so to analizirali (najverjetneje Sonja Lokar) in iz tega se je postopoma razvilo prepričanje, da pri oblasti nima več smisla vztrajati, vendar je tudi ne kar predati, pač pa se mora ZKS z drugimi političnimi silami pomeriti na volitvah.
Drugo ključno obdobje je proces osamosvajanja, v katerem je zelo uspešno sintetiziral antagonizme v slovenski politiki in v operativnem smislu prevzel ključno vlogo koordinacije osamosvojitve. Izmislil si je formulo kolektivnega vodenja, tako imenovano razširjeno predsedstvo, na katerega seje so pri vseh pomembnih zadevah vabili tudi predsednika skupščine in vlade ter nekatere državotvorne ministre. Ta konsenzualni način sprejemanja odločitev je omogočil, da je osamosvojitev potekala relativno gladko in tudi bolj demokratično kakor na primer na Hrvaškem.
Vrniva se v sedemdeseta – kakšen je bil Kučanov odnos do liberalizma in Staneta Kavčiča?
Pripadal je liberalistični struji, udeležil se je nekaterih sestankov tega neformalnega gibanja, ko pa je prišlo do obračuna s Kavčičem, je bil kot član izvršnega komiteja CK ZKS tudi on za to, da se z njim razidejo. Vendar je to storil tako, da je povedal, da so s Kavčičem dobro sodelovali in da če se že morajo raziti, tega ni treba početi tako, da se ljudem lomi hrbtenico. Za tedanjo politično elito, ki je zmagala, to ni bilo dovolj, zaradi česar je njegova politična kariera obvisela na nitki. V politiki je ostal izključno zato, ker je France Popit, ki je o teh stvareh odločal, zelo dobro poznal njegovo mamo. To je Kučanu tudi povedal. So ga pa premestili na SZDL in s tem umaknili iz glavnega kroga odločanja.
Če bi morali povleči vzporednice med Kavčičem
Poleg liberalistične usmeritve in reformizma ju povezujejo še širina v razmišljanjih, vnašanje filozofskih premislekov v politiko in zlasti stalno napajanje iz literature, ki je bila, in je pri Kučanu še vedno, strast obeh.
Po službovanju na SZDL in vodenju republiške skupščine se je Kučan v osemdesetih postopno vrnil v partijsko politiko, najprej v Beograd, v predsedstvo CK ZKJ ...
To je bil čas po Titovi smrti, ko je bilo čutiti, da se v Jugoslaviji dogajajo spremembe in da se bo s temi izzivi morala soočati nova generacija. Že takrat je bila politika republik, da so najmočnejše ljudi puščali doma, podobno kot danes v Evropski uniji, čeravno je bilo predsedstvo CK ZKJ po tedanji logiki najpomembnejši zvezni organ, pomembnejši celo od predsedstva SFRJ ali zvezne vlade.
Delo v Beogradu, med katerim se je Kučan seznanil z večino takratne politične garniture in z njo stkal osebne vezi, hkrati pa spoznal način razmišljanja in delovanja v Jugoslaviji, je postalo dragoceno kasneje, v času osamosvajanja. Z Demosom so namreč prišli na oblast politiki kot Pučnik, ki je sovražil Jugoslavijo in je ni razumel. Kučan je predstavljal zelo dobro uravnoteženje te drže: rezultat je bila simbioza njegovih izkušenj in poznavanja Jugoslavije ter jurišništva mladih Demosovih politikov. Poleg tega je Kučan v Jugoslaviji do razkola z JLA veljal za človeka, s katerim se da dogovoriti.
Kdaj se zgodi razkol?
Dokončen na dveh sestankih s Kadijevićem po procesu proti četverici, še posebej zadnji se danes tudi zlorablja za obtožbe, da se je Kučan dogovoril za višino kazni, zato sem zapis sestanka objavil v celoti. Kadijević mu je naravnost dejal, da se ne bodo več ukvarjali s kmeti na šahovnici, kar je pomenilo, da je njihov cilj odslej kraljica, torej Kučan sam. Kučan mu ni dal nobenih garancij, da bo Slovenija podpirala unitarno JLA, čeravno je bila armada na koncu pripravljena odstopiti od česarkoli, če bi ji podobno kot v latinskoameriških in sorodnih diktaturah dopustili modernizacijsko vlogo in poseben položaj generalov. Ob takšnem dogovoru bi vojska najbrž privolila tudi v večstrankarski sistem.
Kdaj je nastal spor med JLA in Kučanom?
Konflikt z JLA je Kučan zavestno sprožil leta 1987, v govoru v Dražgošah, ko je podprl pravico ZSMS, da odpira vprašanje civilnega služenja vojaškega roka in druge dileme v zvezi z vojsko. To je izzvalo polemike, v katerih je odgovoril z Voltairovim rekom, češ, ne strinjam se s teboj, a naredil bom vse, da boš lahko izrazil svoje mnenje. Od takrat se je v vojski začelo utrjevati prepričanje, da je Kučan nosilec nacionalističnih teženj v Sloveniji.
Kakšna je bila Kučanova vloga pri procesu proti četverici?
Bistvo je sicer množično gibanje, ki ga je proces sprožil. Dogajanje je v osnovi zelo dobro popisal že Ali Žerdin v knjigi Generali brez kape. Preiskovale so ga tudi kar štiri parlamentarne komisije. Sam tej zgodbi med drugim dodajam pričevanja Tomaža Ertla in Ivana Eržena.
Proces je del širšega sklopa odnosov z JLA, ki so ga z raznoraznimi pobudami odprli ZSMS, revija Mladina in Nova revija. Konflikt z JLA je bil eden ključnih, česar so se mladinci zavedali. Na enem od sestankov so odkrito dejali, da je JLA glavni branik starega establišmenta in da dokler ne bo spravljena pod civilni nadzor, ne bo demokratizacije v Jugoslaviji.
Februarja 1988 je na zahtevo vojaškega vrha o napadih na JLA razpravljalo predsedstvo SFRJ. Napade je obsodilo in opozorilo na nevarnost njihovega podcenjevanja v nekaterih okoljih, zlasti v Sloveniji. Izrečena je bila nedorečena zahteva, naj pristojni civilni, po potrebi pa tudi vojaški organi ukrepajo. To je armadni vrh vzel za načelno podporo, da lahko začne kazenske pregone proti kritikom JLA v Sloveniji. Končni načrt je verjetno bil, da bi poslali na ceste tanke, uvedli začasno vojaško upravo, zahtevali zamenjavo vodstva in vzpostavitev projugoslovanskih »zdravih sil«, če bi jih seveda lahko našli. Za začetek pa so nameravali sprožiti aretacije. Zaradi tega je bilo treba v vojski v Sloveniji uvesti stanje povišane bojne pripravljenosti. Svetozar Višnjić, ki je bil takrat načelnik ljubljanskega armadnega območja, je s tem seznanil takratnega notranjega ministra Tomaža Ertla, Ertl pa je zahteval, da s tem seznanita tudi Kučana in Dolanca.
Kučan je nato uspešno amortiziral namere vojske na seji predsedstva CK ZKJ, ki jo je sam zahteval, 29. marca 1988. Temu je sledil večtedenski hud pritisk na Kučana in druge člane slovenskega vodstva na raznih sejah, kar naj bi jih stisnilo v kot in po možnosti razdvojilo. Zaupni magnetogram je nato prišel do Mladine, kako, je znano, nato je Vlado Miheljak v Mladini objavil znameniti članek Noč dolgih nožev. SDV je raziskovala, kako je magnetogram prišel v javnost, opravila je tudi tajno preiskavo v Mikroadi, podjetju, v katerem je delal Janša. Našli so kopijo magnetograma in »Višnjićev dokument« o povečani bojni pripravljenosti. O tem so obvestili republiški vrh.
Najhujša zadrega je bila pri dokumentu, po Erženovem pričevanju so kakšnih štirinajst dni tuhtali, kaj narediti, ker niso bili gotovi, ali jim ga je podtaknila vojaška protiobveščevalna služba (KOS). Medtem je Stane Dolanc nekoga iz vrha JLA neprevidno vprašal, kaj je s tem dokumentom. Pričevanja o tem, koga točno in kdaj se je to zgodilo, so različna in protislovna. Verjetno je to okoli 20. maja 1988 omenil načelniku varnostne službe v JLA Ilji Ćeraniću (Eržen sicer v pričevanju omenja njegovega predhodnika Jereta Grubišića). Ta o dokumentu ni vedel nič. Iz tega nekateri vlečejo tezo, da naj bi slovenska oblast Janšo »podtaknila« JLA, da je z njim obračunala, sama pa ohranila čiste roke. Dolanc je spoznal, da je naredil napako, in je takoj obvestil SDV, in tako je ta morala seznaniti JLA z najdbo. Vojaški tožilec je nato zahteval aretacijo.
Vojaški organi so tudi zahtevali, naj preiskavo ponovijo na uredništvu Mladine. Kot priča Ertl tega ni jemal resno: le kaj naj bi po nekaj dneh tam našli? Pa so na veliko presenečenje tudi na mizi Davida Tasića našli kopijo vojaškega dokumenta. Na osnovi tega je nastala »četverica«. Vojska je namreč hitro odkrila Borštnerja, nakar je prišlo do »verižnega informiranja«, če naj temu tako rečem, ki je sicer zamolčano in se o njem ne govori prav veliko. Nekdanji urednik Mladine Franci Zavrl je leta 1994 javno povedal, da ga je izdal Janša osebno, na podlagi tega so »stisnili« tudi Davida Tasića, s katerim sta se z Zavrlom sicer zavezala, da drug drugega ne bosta izdala. No, ni moj namen, da bi se ukvarjal z njihovimi tedanjimi medsebojnimi odnosi in gotovo tudi hudimi osebnimi stiskami, je pa le treba reči, da Kučan s tem nima zveze.
Je Kučan ukazal aretacijo Janše?
Ne. Po tedanji zakonodaji je SDV morala aretirati Janšo in ga izročiti armadi. Kučan ni bil tisti, ki bi njegovo aretacijo ukazal, bil pa je o njej obveščen, tako kot ves ožji politični vrh. Nasploh so razsežnosti procesa proti četverici precej širše od Janše. Tudi Janša sam je v javnem pismu novembra 1988 Kučanu napisal, da so se bali, da se bo vsa stvar končala tudi tako, da bodo odstavili Kučana, Stanovnika in predsedstvo CK ZKS. Seveda pa se v ideologizirani verziji že leta pojavlja teza, da je Kučan s procesom proti četverici odstranil Janšo kot kandidata za predsednika slovenske ZSMS, kar pa ne drži; Janša takrat niti približno ni imel takšne politične teže, kot se mu jo danes za nazaj pripisuje.
Kučan je v tistem obdobju vodil notranje reformistične procese v ZK, hkrati je dopuščal sprva kulturniško, zatem politično opozicijo, ki jo je v odnosu do Jugoslavije tudi branil. Kajti ves čas so se pojavljale zahteve, da bi zvezni organi, na primer zvezni javni tožilec, lahko sami posegali v notranja, republiška razmerja in tako sami obračunali z opozicijo, s katero slovenska politika ni hotela. Seveda je slovenska politika s tem branila tudi sebe – kajti jasno ji je bilo, da če pade opozicija, bo padla tudi ona.
Prve večstrankarske volitve so bile začetek kohabitacije med politično pluralnim, a vendarle večinsko levim predsedstvom in desno vlado Demosa, ki je v Kučanu videla simbol komunizma ...
Kučan je pred volitvami preudarno vnaprej skalkuliral sestavo predsedstva, s tem da je h kandidaturi nagovoril Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla, dva ugledna in v javnosti znana kulturnika, s katerima si je v predsedstvu na neki način zagotovil večino. Druga dva člana sta pripadala različnim političnim opcijam.
Dušan Plut je vodil takrat močne zelene, ki so omogočili vladavino Demosa. Če zeleni, ki so na volitvah prejeli okoli 8 odstotkov, ne bi vstopili v Demos, Demos na volitvah ne bi zmagal in potem tudi ne bi bilo razloga, da bi Kučan podelil mandat Demosu kot koaliciji. Plut ima zato veliko več zaslug za uveljavitev Demosa, kot se mu jih pripisuje, tudi zato, ker so bili zeleni znotraj sebe razdeljeni na pol in je o vstopu v Demos odločil Plut s preferenčnim glasom predsednika zelenih. Prepričan je bil, da bo slovenske nacionalne cilje lažje doseči z Demosom kot s starimi silami. Plut je kot okoljevarstvenik zaradi onesnaženja reke Krupe leta 1987 izstopil iz Zveze komunistov, nakar ga je na njegovo presenečenje poklical Kučan in ga vprašal, zakaj. Tako je bil prvi stik med njima vzpostavljen že v preteklosti, medtem ko Ivan Oman Kučana ni poznal. Toda bil je človek racionalnih presoj, tako da razen v začetnem obdobju Plut in Oman v predsedstvu nista delovala kot predstavnika Demosa.
Kajti obstajalo je pojmovanje, da bo Demos, kot nekdaj CK, sprejemal odločitve, nato pa bodo njegovi predstavniki odločitve prenašali v vladne organe, republiško predsedstvo in tako naprej. Zato je predsedstvo razmeroma zgodaj začelo delovati dokaj homogeno. Njegova sestava je izražala voljo volivcev, ki so razdelili glasove zelo blizu razmerja pol – pol: Demosu so sicer dali večino, vendar ne tako absolutno kot na Hrvaškem HDZ, hkrati pa so kot korektiv izvolili Kučana.
Kohabitacija je bila v začetku zelo naporna, ker je bil odpor do komunizma zelo močan, Kučan pa njegov simbol. Demosovi politiki so bili prepričani, da bodo vse projekte lahko izpeljali sami, tudi osamosvojitev naj bi bila Demosov in ne nacionalni projekt. Šele ko so se zadeve začele lomiti, ko je postalo očitno, da je potreben nacionalni konsenz, je Kučan dobil ključno vlogo koordinatorja, ki jo je izpeljal izvrstno. Kasneje, ko so se začela konkretna osamosvojitvena dejanja, sta mu predvsem Kmecl in Zlobec zamerila, da je stvari najprej koordiniral z Bavčarjem in Janšo ter šele nato s predsedstvom, a Kučanu se je zdelo pomembneje – ne bom rekel, da ima ministra pod nadzorom, ampak da zadeve obvladuje.
Osamosvojitveno vojno je končalo sprejetje brionske deklaracije, o kateri so imeli takratni slovenski politiki zelo različna mnenja ...
Drži. Velik del slovenske politike je v zamrznitvi osamosvojitvenih ukrepov videl kapitulacijo in nekateri so brionski deklaraciji izrazito nasprotovali: Janša, Pučnik, tudi kranjski liberalci z Vitomirjem Grosom.
Kučan je tudi pogajanja z evropsko trojko na Brionih izpeljal kolektivno: s seboj je vzel tako predsednika vlade kakor skupščine in zunanjega ministra (ta je bil že prej z njim na pogajanjih v Zagrebu), da bi tako imel čim širšo potrditev. Ključen je bil uvid, da je brionska deklaracija prvi mednarodni akt, ki ga je Slovenija podpisala kot država z neko mednarodno skupnostjo, in da z njo preide na evropski način reševanja problemov. Dejstvo, da je Kučanu o tem uspelo prepričati druge, je bilo ključno. Žal pa se je ta evropski način izkazal za učinkovitega samo na primeru Slovenije.
Prav tako pomembno je bilo njegovo uspešno koordiniranje jastrebov, ki so gradili na eskalaciji, in golobov, kot so temu rekli v tujini. Kučan je izhajal iz prepričanja, da je treba osamosvojitev izpeljati čim bolj mirno, s čim manj žrtvami. V širšem smislu je šlo tu za vprašanje civilnega nadzora nad vojsko, katere vrhovni poveljnik je bilo predsedstvo. Dokler je stvari koordiniral Kučan, je še šlo; ko pa je odšel v Beljak na pogovore z Genscherjem in ga je nadomeščal Zlobec, je v hipu nastal konflikt med Zlobcem na eni in Janšo ter Bavčarjem na drugi strani, ki predsedstvu nista hotela poročati, nista hotela na sejo, tako da je moralo predsedstvo k njima. Od tu izvira tudi del Janševih zamer do Zlobca, ki so nato eskalirale v obtožbo veleizdaje.
Je tudi kritike Kučana mogoče razdeliti na različna obdobja?
Je. Prvi sklop kritik zadeva njegovo delovanje v času socializma in izhaja iz podmene, da je vsak protikomunist že demokrat, nasprotno pa komunist ne more biti demokrat. Zelo so iskali njegove šibke točke iz časa socializma, in že ves čas, od prvih večstrankarskih volitev dalje, ponavljajo iste tri ali štiri: prva je afera Bruc, ko je bil Kučan še študent in je šlo za politični obračun s skupino prekmurskih študentov, ki so izdali satirično glasilo Bruc. Iz sedemdesetih let mu očitajo, da se je v razpravah, ali naj ima Slovenija ideološko nevtralno ali marksistično, razredno šolstvo, opredelil za slednje (učitelj kot vojak revolucije), te razprave pa so bile podlaga procesa proti profesorju Otu Vilčniku. Tretji očitek zadeva JBTZ, češ da je dal aretirati Janšo. V odnosu do Kavčiča pa mu očitajo, da se ni postavil na njegovo stran, a to bi seveda pomenilo, da bi moral zapustiti politiko.
Po osamosvojitvi so z vso ostrino prišle na dan prejšnje razlike in Kučan je bil njihova simbolna točka: odcepitev od Jugoslavije takoj in za vsako ceno, ne glede na lahko predvidljive velike človeške in materialne žrtve; koncept suverenosti, zasnovan na naciji, in ne na pravicah državljana; koncept ideološke privatizacije, po kateri naj bi enostavno prelili politično moč v ekonomsko; denacionalizacija v naravi, vključno z vračanjem premoženja okupatorjevim sodelavcem in Katoliški cerkvi; lustracija in revanšizem. Pri marsikateri od teh tem, še posebej pa pri lustraciji in s tem povezani demonizaciji prejšnjega sistema in narodnoosvobodilnega boja, ki ga je Kučan zagovarjal (ne pa tudi povojnih obračunov), je bilo jasno, da bo pot odprta, če Kučan politično pade. V tem kontekstu je treba gledati tudi na obračun z Zlobcem – napad nanj je bil uvertura napada na Kučana.
Patološki del kritike začne nastajati po letu 1992, ko se je tedanja socialdemokratska stranka (SDS) komajda prebila v parlament, kar pri Janši – čeprav nato na Peterletovo zahtevo vendarle postane član Drnovškove vlade– povzroči veliko razočaranje in razvitje teze, da se je osamosvojitveni kapital napačno porazdelil. Po vzoru nemškega izraza stasimafia je nastala skovanka udbomafija, ki ima še vrsto drugih imen (Organizacija, Kučanov klan, Hobotnica itn.) in izhaja iz podmene, da v Sloveniji obstaja organizirana mafijska mreža, ki jo vodi Kučan.
Ta teza je v eklatantnem nasprotju z vsem, kar je Kučan počel in počne. Kučan je odprta knjiga. Pri njem ni zadaj nič. Njegovo delovanje je transparentno, javno kot le pri malokaterem politiku. Jaz to vidim morda še jasneje kot drugi, ker med drugim posedujem kopije rokovnikov, ki jih je vodila njegova tajnica in v katerih so navedeni čisto vsi sestanki, čisto vsa srečanja, ki jih je imel od druge polovice osemdesetih do konca njegovega predsedniškega mandata. Lahko bi vam povedal, kdaj je bil pri zobozdravniku …
Doslej ste bolj kot ne govorili o Kučanovih uspehih. Kje pa mu je spodletelo?
Ko se je leta 2002 upokojil, je bila Slovenija mednarodno priznana, vstop v EU in Nato pa sta bila samo še vprašanje časa. Ker je čutil, da imeti državo, četudi vključeno v mednarodne integracije, ni dovolj, ampak ji je treba dati vsebino, si je prizadeval za dosego tako imenovanega tretjega soglasja – nacionalnega soglasja o tem, kaj z državo sploh narediti. Drnovšek, ki je bil kot premier izrazit pragmatik, je temu nasprotoval in govoril, da so pokopališča polna ljudi, ki so imeli vizije. To je bil tudi glavni razlog, zaradi katerega je Kučan po upokojitvi ustanovil Forum 21 – kot prostor razprave o tehtnih vprašanjih razvoja in prihodnosti Slovenije. Tu ni bil uspešen, bil je celo predmet posmeha; a Slovenija se bo prej ali slej morala odločiti, kaj hoče sama s seboj.
Zelo se je zavzemal za pravno državo, a s številnimi pozivi, tudi na dnevih pravnikov, ni bil uspešen. Podpiral je nacionalno gospodarstvo in bil za to, da na transparenten način, ne prek tajkunske privatizacije, nastane sloj slovenskih kapitalistov. Veliko energije je vložil v vprašanje sprave, a – z izjemo sicer zelo pomembne in simbolne spravne slovesnosti – prav tako z majhnim uspehom. Le delno uspešen je bil v odnosih med Katoliško cerkvijo in državo. Skratka, vrsta vprašanj je, pri katerih je hotel vplivati, a ni naletel na posluh.
Je kako vprašanje v zvezi s Kučanom, na katero si ne znate odgovoriti, ki ostaja enigma tudi za vas?
Za slovensko politiko, ki je že vsaj dve stoletji izrazito izključujoča, je Kučan izrazito premehak človek. Zato se mi dostikrat zastavi vprašanje, kako mu je sploh uspelo preživeti v politiki in zraven še doseči cilje, o katerih sem govoril. Kučanova zvrst politike ni tipična zvrst slovenske politike in je s stališča kariere in političnega preživetja kot edinega cilja prej zavora kot ne.
Enigma zame ostaja tudi antagonistična percepcija Kučana. Na eni strani je bil od konca osemdesetih let in še dolgo po upokojitvi najbolj priljubljen slovenski politik, na drugi strani pa so se vrstili napadi nanj, ki imajo povsem groteskne razsežnosti. Tega antagonizma si ne znam razložiti. Nekako sem razumel napade, dokler je še potekal politični boj; zakaj se nadaljujejo še dandanes, pa si ne znam razložiti.
