Tiskane izdaje
Zadnji, šesti muzej Corones – skupaj s preostalimi petimi, Firmian, Dolomites, Juval, Ripa in Ortles, ki so raztreseni po Dolomitih – predstavlja, tudi v svetovnem merilu, daleč največjo zbirko razstavnih predmetov, povezanih z gorami. Vseh šest muzejev je subtilno umeščenih v eno najlepših in estetsko dovršenih gorstev sveta. S tem Dolomitom, ki jih je Unesco pred nekaj leti, zaradi »enkratne veličastne lepote«, uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine, dajejo še dodatno žlahtnost.
Moderna simbioza
Corones ima med vsemi prav posebno mesto. Umeščen je (stoji, leži, je zakopan?) na vrh 2275 metrov visokega Kronplatza, gore, dobro znane tudi številnim slovenskim smučarjem, ki pozimi radi obiskujejo dolomitska smučišča. Futuristično zasnovana zgradba, ki spominja na vesoljsko plovilo, pripravljeno na vzlet, je delo Zahe Hadid, ene svetovno najbolj znanih arhitektk.
Hadidova je Angležinja iraškega rodu in doslej edina ženska, ki je za svoje delo prejela Pritzkerjevo nagrado, ki v arhitekturi velja za najpomembnejšo, primerljivo z Nobelovo nagrado. Leta 1979 jo je ustanovil ameriški poslovnež Jay A. Pritzker. Vsako leto podelijo le eno. Med prejemniki so svetovno znana imena, večinoma znana tudi zunaj arhitekturnih krogov, kot sta recimo Japonec Kenzo Tange, ki je po potresu v Skopju s projektiranjem železniške postaje »dal krila svojim sanjam«, in Danec Jörn Utzon, »oče« sydneyjske opere.
Ko združita moči in zamisli dva vizionarja, Reinhold Messner in Zaha Hadid, ki vsak na svojem področju premikata meje mogočega, presežek preprosto ne more manjkati. Tako pri umeščenosti v okolje kot obliki in vsebini. Muzej sta poimenovala Moderna simbioza. Sama zgradba in njeno mesto postavitve ponujata kopico povezav, vzpodbujata k razmišljanju in nevsiljivo ponujata obiskovalcu nove in nove zaključke.
Opazovalec lahko z enim pogledom ujame balkon oziroma zadek »vesoljske ladje« na 2300 metrih in starodavni zvonik idilične vasice Enneberg tisoč višinskih metrov niže. Ta diagonala zajema pogled v preteklost, brez katere razumevanja, pravi Messner, moderni človek nima prihodnosti. Vhod oziroma konica »plovila« je usmerjena proti nebu. Ali ta njegova diagonala kaže, da se bo v prihodnosti alpinizem dogajal na drugih planetih?
Obiskovalci muzeja lahko pridejo do vhoda na vrhu gore z žičnicami s treh različnih strani. A prav tako je tja mogoče priti na staromoden način, peš, tako kot so to počeli včasih in kot so se začela prva raziskovanja gorskega sveta. Preskok v moderno sedanjost, da ne rečem prihodnost, ob vstopu v muzej pa ponuja brezplačna plastična kartica, s katere si – s pomočjo pametnega telefona in mobilne aplikacije – ogledaš nekajminutni film o tem, kako so muzej gradili.
Kot za vse druge Messnerjeve muzeje ti je tudi pri Coronesu kmalu jasno, da bo en sam obisk premalo. Muzej je zmes slikarske in kiparske galerije, knjižnice, razstaviščnega prostora zgodovinsko vrednih plezalnih pripomočkov, citatov in razmišljanj raziskovalcev, alpinistov in filozofov. Vse to pa dopolnjujejo unikatno oblikovani »brezkotni« prostori ter izjemni razgledi skozi mogočna okna zadnjega dela vesoljske ladje.
Messnerjev ABC
Občuduješ lahko velika platna slikarjev in dela kiparjev z vseh koncev sveta, ki uprizarjajo gorsko tematiko, ali pa dragocene miniature z isto vsebino. Podobno je pri alpinistični opremi, kjer je vsak kos zase prava relikvija. Od osebnih predmetov utemeljitelja prostega plezanja Paula Preussa z začetka dvajsetega stoletja prek himalajskih pionirjev med obema vojnama, legendarnega Hermanna Buhla iz petdesetih let do Alexa Huberja in njegovega solo zimskega prvenstvenega vzpona v steni Velike Cine v Dolomitih, ene najbolj prepoznavnih gora na svetu.
Muzej je posvečen tradicionalnemu alpinizmu in plezanju v velikih stenah, kar je bilo bistvo vsega alpinističnega dogajanja. Zato so na eni od sten izpisana Messnerjeva pravila, ki naj bi veljala za vrhunski alpinizem in himalajizem. Poimenovana so kar Messnerjev ABC: Brez dodatnega kisika. Brez svedrovcev (klinov, ki so zavrtani v steno). Brez komunikacij. Brez poživil. Tak način naj bi plezalcem prinašal pravo pustolovščino in izkušnje, ki jih lahko da le lastna odgovornost in izpostavljenost.
Vse zbirke še niso dokončno urejene, a Slovenci že imamo svoje mesto tudi v Coronesu. Splošno znano je, da Messner visoko ceni slovenske alpinistične dosežke. Med najinim lanskim srečanjem je izrazil željo in prošnjo za sliko severne stene Triglava. Meni namreč, da je prav ta stena kot eden od velikih plezalnih izzivov posredno veliko pripomogla k temu, da smo Slovenci leta 1975, z uspešno odpravo na Makalu po prvenstveni smeri prek južne stene, hitro vzpostavili svoje mesto med svetovno alpinistično elito. Takrat je kar sedem plezalcev doseglo vrh in se varno vrnilo z gore. To je bila obenem odlična osnova za vse nadaljnje slovenske alpinistične in himalajske dosežke.
Obrnil sem se na slovenskega slikarja in alpinista Danila Cedilnika - Dena in ta se je prijazno odzval. Izjemna Cedilnikova slika Triglav v Coronesu tako ne predstavlja le slovenskega alpinizma, ampak tudi del bogate slovenske likovne tradicije podob z gorniško tematiko.
Število sedem
Prav zanimivo mi je bilo opazovati in spremljati razvoj Messnerjevih muzejev od odprtja prvega, leta 2006, pa do danes. Čeprav je Messner svetovno znana medijska osebnost, pa pri njegovem projektu muzejev ni šlo brez težav. Najbolj se je zapletalo pri gradu Firmian v neposredni bližini Bolzana. Že precej pred odprtjem je medijska hiša Ebner, ki kroji javno mnenje na Južnem Tirolskem, začela pravo gonjo proti temu, da bi Messner dobil v uporabo razvaline gradu in jih obnovil. Vzrok za to je bil v nekih starih zamerah, ko je pri njih izdajal svoje prve knjige. Medijska hiša je imela v ne ravno odprti in tolerantni Južni Tirolski izjemen vpliv. Objavili so celo anketo, v kateri je bilo kar sedemdeset odstotkov nemško govorečih Južnih Tirolcev proti temu, da bi Messner dobil v uporabo Firmian.
A ljudje iz medijske hiše niso računali na Messnerjevo izjemno upornost, vztrajnost in dejstvo, da ga ovire na poti, za katero je prepričan, da je prava, le še dodatno motivirajo. Sčasoma je projekt muzejev uspešno stekel. Odpiral je drugega za drugim. Vsi so dobro obiskani in uspešno poslujejo. S tem je dokazal, da ima prav, Južni Tirolski pa dal nekaj biserov, ki dodatno promovirajo deželo in še povečujejo obisk turistov. Zato se je tudi naklonjenost domačinov počasi začela obračati na Messnerjevo stran.
Tako je letošnjega julija odprti Corones pravzaprav obsojen na uspeh. Dolga vrsta domačih in tujih podpornikov, ki so sodelovali pri tem mogočnem in dragem projektu, to le še potrjuje. Kronplatz je bogatejši za še eno posebno kulturno pridobitev. Corones bo tudi edini Messnerjev muzej, ki bo odprt vse leto. Poleti ga bo mogoče obiskati v planinskih pohodnih čevljih, če se bodo obiskovalci pripeljali na vrh z eno od treh žičnic, pa tudi v elegantnih salonarjih ali natikačih. Pozimi bodo v futuristično oblikovanih zavitih sobanah in hodnikih Zahe Hadid odmevali smučarski čevlji. Ob nenehno spreminjajoči se in dodajani vsebini razstavnih eksponatov, kar postaja značilnost vseh Messnerjevih gorniških muzejev, tudi verjamem, da se bodo obiskovalci vedno znova radi vračali.
Med pogovorom ob mojem zadnjem obisku mi je Messner na pol v šali zatrdil, da je Corones njegov šesti in zadnji muzej, saj postajajo drug drugemu konkurenca. Odvrnil sem mu, da so že starodavne kulture številu sedem pripisovale poseben pomen. Imeli so ga za popolno število, mu pripisovali povezave z božanstvi, Buda naj bi ob rojstvu naredil sedem korakov … Odgovoril mi je s sproščenim, a tudi malo skrivnostnim nasmeškom. Morda bomo v začetku prihodnjega leta, ob njegovem gostovanju v ljubljanskem Cankarjevem domu, tudi o tem izvedeli kaj več.
