Tiskane izdaje
Poanta Trumpovega nagovora o položaju v državi pred obema domovoma ameriškega kongresa ta teden je bila, da je njegova politika tista, ki bo ZDA pripeljala v svetlo prihodnost. Trump je zvezda, ki žari in ugaša hkrati, njegova novost pa je pretresljivo globalna. V njegovem modelu ZDA ugašajo skupaj z njim in nihče pravzaprav ne ve, ali gre zgolj za prigodno avanturo in kako se bo ta avantura končala. V Davosu, kjer so se zbrali politiki in vplivneži sveta, je pojasnil, kaj je mislil z Najprej Amerika.
Slovenski premier Miro Cerar je izrazil zadovoljstvo nad Trumpovim zagotovilom, da model Najprej Amerika ne pomeni izolacionizma, temveč sodelovanje. Toda kakor je za Trumpa značilno, je ta že ob robu vrha v Davosu za eno od britanskih televizij vrgel novo kost – da lahko EU pričakuje povračilne ukrepe, če bo v trgovanju z ZDA ravnala »nepravično«. Njegov način postaja problem globalnih razsežnosti, vodi pa v vprašanje, ali je sploh še mogoče domača in mednarodna razmerja postaviti izven bipolarnega modela zmagovalca in poraženca, ukrepov in protiukrepov. ZDA so namreč nastale na povsem drugačnem načelu, to je na načelu vključevanja in tolerance, ne na izključevanju in netoleranci.
Ko rečeš, da ne govoriš
Razmerje med notranjo in zunanjo politiko je vroče razmerje, ki se kot tako izkazuje tudi v EU, ne le v ZDA. Srečanje avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza in Viktorja Orbána ta teden, češ, strinjala sva se v tezi, da je treba zaostriti nadzore na schengenski meji, to ponazarja. Mlademu konservativnemu politiku, ki se mestoma sprehaja po meji ksenofobije, se je dogodil »koalicijski« škandal – študentsko združenje Germania, ki mu sopredseduje član vladajočih svobodnjakov. Izdali so pesmarico z nacističnimi besedili in Kurz je začutil potrebo, da notranjemu ministru Kicklu predlaga razpustitev spornega združenja. Kickel je kot minister na začetku letošnjega leta odredil oblikovanje posebne policijske enote za zaščito meje v primeru množičnega prihoda migrantov.
Na eni strani imamo dejanja, ki vzpodbujajo strahove in stereotipe, na drugi strani alibično zanikovanje upravičenosti posledic. Kurz je 27. januarja na mednarodni dan spomina na holokavst javno priznal sporno vlogo Avstrije pri tem zločinu in hkrati tudi njeno odgovornost.
V svetu kontradikcij, ki se riše iz vsega povedanega, je nekaj močno podobnega metodi Donalda Trumpa in pelje v biblično ugotovitev, da novega vina ne kaže zlivati v stare mehove. Problem novih populističnih in desnih politik, potem ko so tradicionalno liberalne in leve izgubile svojo potezo, je, da se praviloma razglašajo za povsem nove, za nekaj enkratnega, še ne videnega, hkrati pa svojo volilno bazo nagovarjajo in utemeljujejo na izrazito starih vzorcih. Celo v starih nacional(istič)nih tradicijah – in utrjujejo jo z napihovanjem protitujskih strahov in prepričujejo o svojem prav s črno-belimi dilemami, v katerih ni druge poti, kot da nekdo zmaga in da nekdo izgubi.
Raji naj ostanejo davki
Nikakor ne bi hoteli v zadnjem pomenu zatrditi, da je NSi z odstopom Ljudmile Novak in z novim v. d. predsednika Matejem Toninom primer prelivanja novega vina v stare mehove, vse skupaj pa zelo zelo spominja na to. NSi je v slovenskem političnem gledališču dober primer politične sile, ki bi rada neoliberalno agendo združila s konservativno politično tradicijo. Krekov antisemitizem danes, kot kaže, ni lastnost NSi, zdi se celo, da je ta stranka preje pripravljena interesno podpreti Izrael na škodo priznanja palestinske države.
Čudno, toda podobno Trumpovim kontroverznim dejanjem, ko je na eni strani Jeruzalem ekskluzivno in v korist Judom razglasil za glavno mesto Izraela, hkrati v ZDA reševal božič pred t. i. politično korektnostjo tistih, ki se zavzemajo za različnost, tudi za toleranco do drugih religij in ateistov. Toda na drugi strani je NSi skupaj z drugimi strankami slovenske desnice povsem posvečena v neoliberalno recepturo, ki novi svet obljublja v idolatriji kapitala ter v preoblikovanju družbe na podlagi serije privatizacij in v razrezu na napredne in na čim manj obdavčene (bogate) in na vodljivo rajo, kjer se zaradi široke mase državni sistem lahko osredotoči na pobiranje davkov.
In v tem je poanta (na začetku omenjenega) Trumpovega nagovora obeh domov in njegove miselne telovadbe v Davosu, po kateri naj Amerika ostane prva, toda tako, da ne bo drugega, ki bi se po prvem čutil zapostavljenega. Kaj takega preprosto ni mogoče in to so vedeli že ustanovni očetje ZDA in ameriški politiki, ki so po drugi svetovni vojni soustvarjali novo svetovno ureditev. Tedanje ideje, naslanjajoče se na čas po revolucionarni odpravi monarhij, tako posvetnih kot religioznih, so bile zasnovane na spoznanju o pomenu socialne odgovornosti, o pomenu izobraževalnega sistema, svobode religij in posledično tolerance med ljudmi in med religijami.
Zasnovane so bile na moralnem izhodišču, ki pa se je v vseh podrobnostih izšlo samo pod dvema krovnima pogojema: občeveljavnosti in enakopravnosti. Oboje vključuje enakovrednost ljudi. Na dlani je, da tu v poštev pride le vrhovno načelo pozitivne tolerance, to pa pomeni, da je dolžnost človeka, da sočloveka ne le negativno tolerira, temveč mu pozitivno omogoči drugačnost. Potem na družbeni ravni lahko pričakuje enak standard obravnave tudi zase. Ideja temeljnih človekovih pravic je torej bila (in je še) rdeča nit novega povojnega svetovnega reda in zdi se, da ni več samoumevna, kot je bila. Narobe. Zdi se, da je ogrožena in da lahko celo pade.
Ni ga čez jasen red
Ena od zanimivih gest netolerantnih populistov in avtokratov je poenostavljanje situacij na formulo v slogu: »Stvar je povsem enostavna in povedal bom povsem naravnost, da bo kristalno jasno …« Trump je trenutno v tem neprekosljiv. Ko po ljubljanskih ulicah in bržkone drugod po Sloveniji gledamo velike reklamne plakate SDS, dobimo podoben vtis. Na njih piše: »V zdravstvu bomo naredili red.« Ko je Trump za britansko televizijo zažugal Evropski uniji, kako se ji bo maščeval, če ne bo sprejela za EU nevarnega trgovinskega sporazuma z ZDA, je EU sporočila, da se je pripravljena odzvati hitro in ustrezno. Predstavnik komisije za medije Margaritis Schinas je povedal, da mora biti trgovinska politika sicer odprta, vendar mora temeljiti na pravilih. Oblikovalo se je stališče, da EU pri trgovini ne gre za igro, ki ima za posledico zmagovalce in poražence, temveč gradi na tem, da bi bili vsi zmagovalci.
Potem ko je postalo jasno, da je Trumpova politika nove svetovne ureditve pravzaprav politika enosmerne slepe ulice, je odgovornost nove »nove svetovne ureditve« obtičala na hrbtu EU. Slovenski premier Miro Cerar je iz Davosa prišel s sporočilom, da je konferenca naslavljala prave svetovne teme: vzdržno rast in s tem povečevanje blaginje, pomoč socialno šibkim, torej socialna pravičnost, ter ukvarjanje s podnebnimi spremembami. Toda sam Davos in njegov miselni vzorec utegne imeti zelo podoben problem, kot ga ima Trump: predpostavlja kapital za temeljno ideologijo. Razlika med Davosom in Trumpom je bržkone predvsem ta, da bi duh Davosa razmerja znotraj te ideologije spravil v zeleno polje domnevne spodobnosti, medtem ko je Trump tu nedvoumen, jasen in povsem skladen s svojo neskladnostjo.
Podobno čudna je slovenska politika, in ker zlagoma vstopamo v predvolilno obdobje, bi kazalo vzpostaviti analogijo med desnico in Trumpovo brezobzirnostjo: obe sta transparentni in zato lahko spregledljivi. Večji problem pa je z določanjem spodobnosti pri strankah in akterjih, ki v načelnih debatah niso ksenofobne, ki ne nasprotujejo temeljnim človekovim pravicam in ki prisegajo na pomen javnega dobrega. Zdi se, da je bolj transparentna SDS, ki vnaprej pove, da bo v zdravstvu naredila red, in ker se ve, da to pomeni njegovo privatizacijo, mrežni sistem koncesij in posledično razpad zdravstvenega sistema na tistega dobrega za bogate in na tistega, ki bo ostal revežem. Bolj zapleteno je vladno pojmovanje javnega dobrega skozi selektivno zviševanje plač enemu delu javnih delavcev, skozi prikrito privatizacijo javnega dobrega v obliki finančne elitizacije (na primer) zdravniškega poklica. To se je namreč zgodilo in se še dogaja.
S Trumpom iz analognih razlogov v perspektivi EU ne bo težko in slovenska desnica bo v svojem udarno populističnem delu vidna že od daleč. Problem, ki ostaja, je v nalivanju novega vina v stare mehove. Ti so lahko levi ali desni, toda ve se, da je novo vino neoliberalizem.
