Vojne, kakršna koli že je, ni mogoče nikoli kar odriniti

Laurent Mauvignier - leta 2009 se je podpisal pod roman o alžirski vojni Des hommes - nadvse skrbno izbira besede.
Objavljeno
26. maj 2017 16.53
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Literatura vedno pogleda tja, kamor zaradi hitenja, in ker ne prenese odmika, ne zmore žurnalizem. Zato francoski pisatelj Laurent Mauvignier verjame predvsem v moč romaneskne pisave, take, ki si zna vzeti čas, tudi veliko časa, in prostora.

»Na dvesto ali tristo straneh se poskušam odmakniti od grobega poenostavljanja, ki se tudi pri alžirski vojni, denimo, kaže za nemoralno in zgodovinsko, ne bom rekel, narobe, zagotovo pa netočno in nepravično.« Črno-belost nas oddaljuje od resnice.

Laurent Mauvignier – leta 2009 se je podpisal pod roman o alžirski vojni Des hommes [Editions de Minuit], ki so ga lani izdali v prevodu Tanje Lesničar-Pučko tudi pri založbi *cf. – nadvse skrbno izbira besede; nemara še posebno kadar govori o vojni. Naloga romanopisca je, da prikazuje zapletenost življenja, zato ne gre zaupati zelo natančnim definicijam, ampak se je treba zanimati tudi za medprostorje, za ničkoliko nians vmes. »Morda je slišati paradoksalno, a preveč natančne oznake popačijo resničnost. Pisatelj se mora osvobajati sloganov,« pravi Mauvignier, ki ne zaupa politikom kakor tudi ne oglaševalcem. Le kako bi jim? Saj govorijo preveč poenostavljen jezik.

Moški in ljudje

Srečala sva se nekaj dni pred drugim krogom francoskih predsedniških volitev v Parizu, kamor je prispel iz domačega Toulousa. Pogovarjala sva se o njegovih pretresljivih Moških: roman je pač naslovil Des hommes, kar pomeni v slovenščini moški, a lahko bi bili tudi ljudje. V eni francoski besedi »se nekako prepleta oboje«, čeprav je očitno, da je bila alžirska vojna, o kateri piše, zelo moški svet – krut in nasilen. »In še danes je kje slišati, kako je treba v vojsko, da bi fant postal moški, ‘pravi’ moški. Kot podeželski otrok sem se tega veliko naposlušal: kakor da bi bila vojna poseben obred, s katerim se konča otroštvo in začne odraslost.«

Pa saj menda ni mogoče, da se prav zato marsikje po Evropi spet bolj in precej populistično spogledujemo z idejo, da bi bilo treba ponovno uvesti obvezno služenje? »V Franciji je zgodba posebna, kajti obvezna vojaščina sega v francosko revolucijo. Pred tem je bila vojska rezervirana za aristokracijo, demokratizirali so jo, da bi tudi po tej poti odpravili socialne razlike. Tako so si vsaj zamislili, čeprav realnost je vedno bolj zapletena. … Danes morda spet govorimo o obveznem vojaškem roku, ker smo se precej odmaknili drug od drugega, individualizirani smo, zato je čas, da bi se znova tesneje kolektivno povezali. Ne nujno samo z vojaškim služenjem, ampak morda predvsem s civilnim, recimo v bolnišnicah.« Pa bi po tej poti moški res postali boljši moški in dobri ljudje v enem, v eni besedi?

Kdo ste?

Začela sva z 'nemogočim' vprašanjem, ki ne ponuja enoznačnega odgovora: Kdo ste? In zakaj alžirska vojna? »Kaj pa vem, kdo sem. Ali kaj sem.« Čeprav je znano, da 50-letni Laurent Mauvignier piše nekako od nekdaj. »Pišem res že dolgo, a študiral sem likovno umetnost v Toursu. Prihajam s podeželja Touraine, iz kmečko-delavskega okolja, kjer sem se s knjigami srečal bolj ko ne po naključju, saj sem imel kot otrok težave z zdravjem in sem se bil prisiljen obkrožiti s knjigami. Pozneje v najstniških letih – to je bil še čas, ko ni bilo videoigric – so mi pomagale, da sem se umikal. Vse to me je naredilo, to sem. A morda je še najbolj pravi odgovor na vprašanje, kdo sem, v mojih knjigah.«

 Laurent Mauvignier Foto: Hélène Bamberger

Zdaj morda že manj, a dolgo časa so bili njegovi literarni junaki nekakšen hipotetičen on sam: ne ravno dvojniki, zato pa osebe, kakršna bi nemara postal, če ga v določenem trenutku ne bi usodno prevzela književnost. »Roman Moški ni avtobiografija, to bi bilo pretirano reči, čeravno izhajam iz svojih otroških opazovanj.«

Spominja se, denimo, družinskih praznovanj, na katerih je bila ves čas v zraku tudi alžirska vojna. Odrasli o njej niso govorili na glas, a bila je zraven; kot prikazen, kar se da neprijetna, ki se je tudi desetletja pozneje, še danes, ni mogoče otresti … Alžirska vojna [1954–1962] je huda francoska bolečina: boli kolektivno in peče intimno; zato, ker je ostala potlačena muka, nikdar je niso izkričali in tako nikoli za vselej opravili z njo. Kako bi tudi lahko Francozi naredili križ čeznjo, ko pa so jo začeli imenovati ‘vojna’ šele leta 1999 pod predsednikom Jacquesom Chiracom. Tako dolgo je bilo treba čakati, da je osemletno morijo v Alžiriji – ki je bila sicer v francoskih rokah kar 132 let, od leta 1830 do 1962 – uradno priznal za vojno tudi Pariz. Kar je zlahka razumeti, besede niso kar tako, ampak imajo posledice: moralne, pravne, finančne.

Mladi kmečki fantje, ki še nikoli niso šli v svet

V alžirsko vojno so bili mobilizirani tudi člani Mauvignierjeve družine. »Šel je oče, šli so strici, borili so se skorajda vsi moški iz njihove generacije. Skupno je bilo vpoklicanih dva milijona Francozov, vsi tisti, ki so bili v petdesetih in na začetku šestdesetih let preteklega stoletja primerne starosti za vojsko, torej stari dvajset let.« Uradno so jih poklicali za (več) kot leto in pol, ne v klasično ‘vojno’, ampak da bi branili, pomirili razmere na francoskem ozemlju – »saj je bila Alžirija tedaj del Francije, francoski departma«. Mnogi so odhajali z mešanimi ali zelo neprijetnimi občutki, češ, nekaj ni prav, onstran morja nimamo kaj iskati.

»V tistih letih so se še malone vsi spominjali druge svetovne vojne, živ in boleč je bil spomin na okupatorske Nemce, ki so zavzeli Francijo. Tem mladim kmečkim francoskim moškim, ki niso dotlej poznali ničesar drugega kot le domače okolje, nič tujega sveta, se je zdelo, da zdaj oni odhajajo v Alžirijo kot okupatorji. Zavedali so se, da njihova vloga ni pozitivna. Mnogi niso verjeli, da branijo domovino, pa čeprav je bil tedanji diskurz v De Gaullovi Franciji nadvse domoljuben in se je kar naprej govorilo o odporniškem gibanju. »Kakor da bi bili med vojno vsi Francozi odporniki, kar še zdaleč ni bilo res, bilo je tudi veliko kolaboriranja.«

In prav tako se je ves čas razlagalo, kako je treba ekonomsko, industrijsko, moralno, socialno … spet postaviti na noge francosko družbo. Čas vznesenosti po velikem vojnem ponižanju je zahteval prepričljive mite, treba se je bilo bodriti, pozdraviti ranjen nacionalni ponos in zaceliti načeto identiteto.

»To so bila slavna tri desetletja [Trente glorieuses, 1946–1975], ko niso nikogar zanimale umazane podrobnosti z onstran Sredozemlja: kdo pa bi hotel poslušati o francoski sramoti in mučenjih, na koncu tudi o porazu. Govoriti je bilo treba o upanju: kako bo Francija spet zacvetela.« Ker je bila vojna v Alžiriji mučno nasprotje družbenega optimizma, so vpoklicani francoski moški po vrnitvi domov predvsem molčali. Bi sploh lahko kaj drugega?

Starejši bratje prevratnikov iz leta '68

Kot razmišlja Laurent Mauvignier, generacija mladih, ki so morali v alžirsko vojno, resda ni bila tista, ki je poskrbela za prevratni maj '68, a »zagotovo so bili njihovi starejši bratje. V alžirski vojni je bilo ogromno dezerterjev, veliko francoskih fantov sploh ni hotelo v vojno in so pobegnili že prej, drugi so si želeli, da bi se čim prej vrnili. Medtem so se razmere zapletale, bilo je politično izjemno napeto, ves čas vojne so se tudi bali vojaškega državnega udara, zato pa so vpoklicali toliko ljudi iz civilne družbe.« [Do spodletelega puča je potem proti koncu v Alžiru res prišlo, v noči z 21. na 22. april 1961, ko so štirje generali hoteli doseči, da bi Alžirija vendarle ostala znotraj Francoske republike].

Alžirija je še danes občutljiva zgodba v Franciji, saj je intimno prizadela ogromno ljudi: »Tako ali drugače se je dotaknila vsakega drugega Francoza. Nekateri so bili za Francosko Alžirijo, drugi za neodvisnost … Zadela nas je v srčiki 20. stoletja. Njena posebnost pa je, da sta jo nekako trgali preteklost in prihodnost. Po eni strani je bila dediščina 19. stoletja, povezana s kolonializmom, po drugi strani pa je bila po svoji obliki že gverilska vojna 21. stoletja, podobna današnjim, recimo, v Afganistanu in še kje.«

Ob tem se je zdelo nadvse kruto in tragično (splošno in intimno samo)dopovedovanje in tudi občutenje, da vse to, kar so vpoklicani dvajsetletni francoski fantje sredi prejšnjega stoletja preživljali v Alžiriji, nekako sploh ni bila 'prava' vojna … »Pravo vojno, véliko vojno, kot ji pravimo, so med letoma 1914 in 1918 bili njihovi dedje, ki so bili takrat še živi in so delali na domačih poljih. Prva svetovna vojna je bila res vojna, zato pa je o njej napisanih toliko knjig in zato so vojaki lažje govorili o njej.

Pripovedovali so, kaj vse so dali skozi, bili so moški, medtem ko … Da, v naslovu moje knjige, ko govorim o moških v alžirski vojni, je tudi drobec ironije.« Tragični drobec ironije. Kako bi se lahko v takem družbenem razpoloženju mladeniči, potem ko so se bili živi vrnili iz Alžirije, počutili prijetno? Kako bi se lahko ob takšni francoski mitologiji razgovorili o vsem doživetem in izkušenem, ko pa so, v primerjavi s strašnim Verdunom, preživeli vojnico, kakor da nevredno omembe, v kateri so bili za povrhu poraženi? »Niti doma niso govorili o tem, kaj so videli in preživeli na drugi strani morja. Psihično pobiti, neredko tudi pohabljeni, so želeli pozabiti in kreniti naprej.« A pozaba je utvara. Vojne, kakršna koli že je, ni mogoče kar odriniti.

Prazne fotografije in mučna odsotnost

Alžirska vojna, ki je terjala strašne in nikoli do konca preštete žrtve, je »posebna tudi po tem, da si je sploh ne znamo predstavljati, kakšna je bila. Ničesar nam niso pokazali. Seveda se spominjam očetovih fotografij, že od otroštva so del mojega imaginarija, bile so mi v pomoč pri pisanju, pri opisovanju krajev. Gledal sem jih in poslušal mater, ki mi je pripovedovala strašne zgodbe, ki ji jih je oče povedal ob vrnitvi, potem pa ni o njih spregovoril nikdar več. A na teh fotografijah je videti bodisi mlade fante skupaj bodisi podobe Alžirije, na katerih ni nikogar, nobenega človeka. Le kraji, pokrajina, včasih tako zelo podobna francoski … Že od malega me je zanimalo, kje je zgodba in kje v njej so ljudje. Mogoče sem zato napisal Moške. Zdelo se mi je, da je preveč lukenj in beline, zato je treba poskrbeti za scenarij – da bi razumeli vse to, kar je seveda še kako obstajalo, in vendar kakor da ni bilo. Kot amputiran ud, ki ga ni več, a ga človek vseeno čuti.«

 Laurent Mauvignier Foto: Hélène Bamberger

Roman Moški se želi postaviti kot univerzalno branje. Avtor bi hotel, da bi ga razumeli na povsem različnih koncih sveta: povsod naj bi ob branju občutili to strašno vojno, ki je ‘ni’, ker se o njej ne govori. »Kot pisatelja me je tudi zanimalo, kaj je vojna konkretno. Katera človeška dejanja jo predstavljajo? Kako je držati pri dvajsetih v rokah orožje – nekje, kjer morda ne bi smeli biti?« In zakaj toliko čakanja, mučnega čakanja in toliko uničujoče odsotnosti (sovražnika), ki jo v romanu podaja tako zelo občuteno? Vojna v Alžiriji je bila psihološko strašna, zato pa je prikazal nasprotnika skorajda kot nekakšen privid, prikazen. Francoski vojaki mučno čakajo nanj oziroma so vselej prepozni: sovražnik vedno znova pusti za sabo le sledi, zmaličena trupla žrtev.

Ni črno-belega sveta

Laurent Mauvignier je dober pisatelj, ki podaja dejstva – brez komentarjev, in kaj šele, da bi moraliziral. Želel bi predvsem kolikor toliko pravilno poimenovati stvari in dogodke, kar je intimno še danes velik izziv: najti prave besede. »Recimo. Če pravimo, da je šlo v Alžiriji za državljansko vojno, potem to pomeni, da verjamemo v Francosko Alžirijo. Če pa ni bila državljanska vojna, potem Alžirija pač ni bila res francoska …« Ambivalentnosti je veliko, rana je še vedno odprta in globoka, tudi zaradi vsega, kar se je dogajalo po vojni leta 1962, ko se je vsaj kakšen milijon harkijev [Alžirci arabskega rodu, ki so služili v francoski vojski] in pieds-noirs [prebivalci evropskega rodu, ki so živeli v Alžiriji med francosko vladavino] zateklo v Francijo, ta pa jim je – posebno harkijem – ponudila zelo borno zaščito v taboriščih na jugu države. »Govorili so jim o vrnitvi domov, a to ni mogla biti vrnitev, saj mnogi niso bili še nikoli dotlej v metropolitanski Franciji. Pariz jih ni nagradil za zvestobo, ampak so bili sprejeti izjemno slabo, da ne govorimo o tem, da so mnoge pustili v Alžiriji, čeprav so vedeli, da jih bodo masakrirali, kar se je tudi zgodilo.«

Boleče francosko-alžirske rane se je februarja dotaknil tudi Emmanuel Macron, takrat še kandidat za predsednika države, potem ko se je podal v Alžir in vznemiril s popreproščeno izjavo, kako je bil ‘kolonializem zločin proti človeštvu’ – zaradi česar so ga ostro kritizirali. »Tak politični pristop je zagotovo preveč poenostavljen. Na preteklost ni mogoče gledati s sedanjimi očmi, kdo pa pravi, da prav mi razpolagamo z resnico o vsem. A nočem reči, da je treba vse relativizirati in da dobro in zlo ne obstajata. Verjamem le, da je zgodovina kolonializma izjemno zapletena.

Obstajala je desna, imperialistična kolonizacija, ko so rekli: gremo in vzemimo, kar nas zanima, poberimo jim vse, saj niso vredni nič. A bila je tudi bolj leva, humanistična kolonizacija, ko so kolonizatorji vsiljevali svojo kulturo drugim, ker so bili ti nerazviti in nevedni. Kakorkoli, kolonizacija je del zgodovine človeštva. Seveda je mogoče reči, da je bila kruta ali naivna, z našega vidika je zagotovo bila takšna, vemo tudi, da so se dogajali zločini, prav tako krivice, ne le napake, lahko se zgražamo nad sramotno kolonizacijo in dekoloniziacijo in res je tudi, da so ponekod iztrebili cele vasi in da je bil uporabljen napalm, toda ‘zločin proti človeštvu’? Termin je pravni, z njim ne gre kar tako opletati, saj pomeni organiziran masaker, sistematično iztrebljanje, deportacije, taborišča. Tako povzeti kolonizacijo pa je zgodovinsko in pravno narobe.«

Odložiti Camusa?

Laurent Mauvignier ima prav, ko ponavlja, da je treba bolj paziti na besede in ne poenostavljati, da se je treba besedja po svoje bati in mu ne vedno zaupati, različni konteksti ga pač barvajo različno, nekateri ga malone pohudičijo. »Mogoče bi bilo bolj prav, če bi Emmanuel Macron govoril o zločinih proti človeštvu.« Macron, ki februarja, ko je obiskal Alžirijo, še ni bil predsednik Francije, se je pozneje za svojo izjavo opravičil, ni pa se Francija nikdar opravičila Alžiriji …

»Mogoče si je predstavljati, kaj vse bi to potegnilo za sabo, tudi ekonomsko, zaradi odškodnin. Z opravičilom bi dejali, da je bila Francija okupatorka in da je šlo za pravo vojno, ne pa predvsem za pacifikacijo francoskega departmaja.« In res je, da bi se morali iz zagozde končno premakniti tudi v Alžiru, kjer so, kot se je lahko ob predstavitvi svoje knjige prepričal avtor sam, povsem obtičali v starem besednjaku. Še vedno razpredajo o neodvisnosti in pod predsednikom Boutefliko nikakor ne zmorejo stopiti naprej; na škodo mladih generacij se vrtijo v prazno …

Pred dvema letoma je alžirski pisatelj Kamel Daoud resda napisal alžirsko različico Camusovega Tujca, z naslovom Primer Meursault. Sedemdeset let pozneje je arabski anonimnež, nad katerim se je na plaži znesel Meursault, tako vendarle dobil ime: Musa. Toda mogoče pa bi se vendarle morali že enkrat osvoboditi težke preteklosti in se ne kar naprej zatekati k (pre)mogočnemu Camusu, morebiti pa bi moral kdo na južni strani Sredozemlja napisati alžirsko verzijo Moških, saj je treba kreniti naprej z novimi imeni, pogledi … in Mauvignier se loteva tematike z vidika sedanjosti.

»Zanima me aktualnost. Samo zato se obračam k preteklosti in brskam po njej, da bi razumel, kdo smo danes.« Zato ve, da zanikanje in potlačitev nista prava pot. Zato razume, da se je tudi iz bolečine po porazu v Alžiriji (ob petainizmu) razmahnila skrajnodesničarska Nacionalna fronta Jean-Marie Le Pena, ki jo sedaj uteleša hči Marine Le Pen. Zato je prepričan, da je sodobni rasizem, razširjen posebno na francoskem podeželju, delno povezan s protialžirskim občutenjem po sramoti, ki je Francijo doletela v Alžiriji. In zato še ve, na primer, da je bilo v »Franciji največ in res ogromno muslimanov v resnici okrog leta 1910, ko je bila tudi Alžirija del Francije in smo imeli protektorat nad Marokom in Tunizijo. A takrat ni to nikogar motilo, saj je bil vsakdo nekako na svojem mestu, na svoji strani Sredozemlja.«

Ogromno trpljenja

O alžirski vojni je izšlo kar nekaj knjig, ki so jih povečini pisali bodisi vojaki bodisi zgodovinarji. Manj je pisanj o vpoklicanih, njihovih ženah, otrocih. »Morda pa so Moški zato doživeli tak uspeh, in ne le pri bralcih, ampak tudi pri kritiki.« Roman je bil, med drugim, med finalisti za Goncourtovo nagrado … »Prizadeval sem si, da bi bil vsaj kolikor toliko nevtralen, čeprav to ni mogoče, saj sem vendarle sin človeka, ki se je boril v Alžiriji.« Ve, kaj vse so preživeli vpoklicani, in spremlja, kako se spreminjajo. »Sploh kar se dogaja zadnjih deset let, je pretresljivo, kajti čutiti je, kako bi se mnogi vendarle hoteli odpreti in razumeti, kaj so preživeli, želeli bi še enkrat v življenju videti, kod so hodili kot mladi fantje. Nekateri imajo občutek, da so vse to, kar so doživeli, sanjali.

Spet drugi se nočejo spominjati, ampak so izhod našli v popolnem zanikanju. Ko je knjiga izšla v Franciji, sem veliko gostoval po knjižnicah … Dogajalo se je, da so me ljudje prosili, naj podpišem izvod za svojca, ki je že mrtev; kajti neredki so po vrnitvi iz Alžirije, tudi leta pozneje, storili samomor. Nekateri pa so bili užaljeni, češ, kako lahko pišem o alžirski vojni, ko pa nisem bil nikoli tam in sem sploh premlad, zakaj se vtikam v stvari, ki me ne brigajo.« Še več, dobival je žaljiva pisma, celo smrtne grožnje, očitali so mu, da je izkoristil tujo nesrečo.

Trpljenja in predvsem nerazumevanja je, očitno, še vedno veliko, preveč. In tudi zato že večkrat nagrajeni pisatelj Laurent Mauvignier piše, veliko piše, vsak dan skrbno izbira besede po intimnem medprostorju človeka.