Voltaire na Šubičevi

Sprejeti osebno odgovornost?! Le kdo v tej državici si še upa in zmore osebno odgovarjati? Vsi se sklicujejo na institucije in pravno zakulisje, ki jim varujejo hrbet.

Objavljeno
20. maj 2016 17.47
Boris Jež
Boris Jež
Pred milijoni let, ko smo se Slovenci skupaj z dinozavri že zdavnaj odrekli razsvetljenstvu (Rousseau, Wolff, Montesquieu in Voltaire), je šentflorjansko dolino za hip preblisnil žarek nečesa racionalnega. Sme odločati tudi človek, ne samo institucije? V mislih imamo seveda predsednika državnega zbora Milana Brgleza, ki je sam preprečil šest podtaknjenih referendumov in s tem preprečil novo politično krizo v državi. No, bistvo je v tem, ali odločajo samo še institucije (državne in politične) ali tudi ljudje z imenom, s priimkom in prstnim odtisom.

Vrnimo se za hip k Voltairu, ki je zmogel spopad z najmočnejšo institucijo vseh časov, katoliško cerkvijo. Voltaira, enega najvidnejših predstavnikov francoskega razsvetljenstva, so prijatelji vprašali, zakaj vedno nosi s sabo biblijo, ki jo menda sovraži.

»Ali ni samo po sebi razumljivo, da hoče med razpravo vsak poznati nasprotnikov zagovor in dokazila?« je odgovoril filozof.

Kakorkoli že, Voltaire je bil frajer. Ker je bil bogat, živel pa je na svojem posestvu Ferney v neki vasici ob Ženevskem jezeru, je tam dal zgraditi imenitno cerkev, ki je močno presegala horizonte in domišljijo faranov. Sam seveda ni nikoli vstopil. To je bil najžlahtnejši način, kako se lahko poigraš z neko institucijo, ki ti gre na živce – če imaš dovolj denarja, kajpak. Zelo mimogrede: mariborska škofija svoje cerkve razprodaja, kot da gre za skladišča in mrhovišča; kot da ni bilo žuljev zidarjev in tesarjev ter denarja okoliških kmetov. Ste kdaj videli župnika s kelo v roki?

Vrnimo se k nesrečnemu Milanu Brglezu, ki je dobesedno zradiral šest referendumskih pobud – in za to sprejel tudi osebno odgovornost. Osebno odgovornost. Le kdo v tej državici si še upa in zmore osebno odgovarjati, vsi se sklicujejo na institucije in pravno zakulisje, ki jim varujejo hrbet. To se vse bolj spreminja v družbo brez hrbtenic in hrbtenjač.

Neuspešne politične »elite« najraje skrivajo svoje nesposobnosti za paravanom institucij in paragrafov, čez katerega lahko odrski delavci takoj potegnejo še enega, pa drugega, tretjega … Čim več je te navlake, tem lažje se je prebiti do Kalifornije. In prav to se je dogajalo, ko so hoteli zrušiti predsednika državnega zbora – kar bi vsekakor pomenilo novo politično krizo v državi. Je zanimivo, da vsaj del politike živi izključno od političnih kriz? Je politika za to, da racionalno upravlja družbo in državo ali je sama sebi namen?

V »zadevi Brglez« (ki je, naj ponovimo, za svoje odločitve zastavil ime, ugled, renome in vse drugo) so nekateri potonili pregloboko. Pozabili so na svoje partijske korenine in koreninice. Pogovarjamo se namreč predvsem o tem, ali je vse skupaj predvsem eklektika institucij, ki celo ne znajo sodelovati med seboj, ali smo tudi posamezniki še vedno z možnostjo svobodnega odločanja. Tudi z zdravo pametjo, če hočete. Antonio Gramsci je večkrat pisal, da je zdrava pamet korektiv filozofiji. Žal v politiki mrgoli tako filozofov kot pametnjakovičev.

V »zadevi Brglez« se je vsekakor zgodilo nekaj posebnega: posameznik, na eni najvišjih funkcij, je – še tretjič – izpostavil sebe, svojo integriteto in verjetno tudi prihodnost. Šel je na konico noža. Gotovo zavedajoč se, da je že preveč vsega, brbotanja institucij, in da je nujna kaka odločna človeška odločitev. Seveda se v dolini šentflorjanski ne more pripetiti nič hujšega, zato se je gospod Brglez nemudoma znašel na tnalu. V Sloveniji je vsakdo takoj za zakol, odvisno od trenutnega razpoloženja Vodje.

Pri profesorju Božidarju Debenjaku smo se učili, kaj je centrizem. To je tako, da trobiš levo in voziš desno, potem nasprotno – si pa navidezno vedno v sredini. Na ta način se je Stalin otresel Kamenjeva, Zinovjeva in Buharina, torej samih »odpadnikov«, da o uboju Trockega niti ne govorimo. Zdaj iz članstva v SDS izstopajo ali pa so že odstopili Ivo Hvalica, Angelca Likovič, Miha Brejc, Pavle Rupar, Dimitrij Rupel, Blaž Vodopivec, Dragutin Mate … Podobnost s Stalinovim »kadrovanjem« je seveda zgolj naključna.

No, Voltairu se je nekega dne zareklo tudi nekaj o metafiziki. Kaj je metafizika? »Silno preprosto!« je odgovoril naš prijatelj. »Ko poslušalci že nekaj časa ne razumejo ničesar več in ko tisti, ki govori, začenja razumeti, da ne razume svojih besed, je to metafizika.«

Naša težava s predsednikom državnega zbora in njegovo »svojeglavostjo« niti približno ne more biti metafizična, ker gre za frontalni spopad osebne odgovornosti (vesti, morale, etike itd.) in krdela institucij. Iz tega vsekakor ne bomo ustvarjali epopeje, bomo pa zabeležili, da se je posamezniku – čeprav v funkciji predsednika državnega zbora – uspelo spopasti s političnim močvirjem.

To je zanimivo. Bistvo je v tem, da se počasi, a zanesljivo vračamo k nekakšnim »kolhozniškim« modelom, seveda tokrat pod okriljem demokracije in podobnih namišljenih vrednot. Na šentflorjanskem se je to sprevrglo v pretirano kultiviranje nekih političnih institucij, ki pravzaprav niso nič drugega kot vaške cerkve, smejo pa delovati izjemno samostojno.

Milan Brglez ni naredil nič posebnega, je pa prečrtal kar šest referendumov, kar je za pravno in politično prakso vsekakor nekaj zelo posebnega. Drzno dejanje. Zato je treba imeti nekaj v mednožju. Dogodek je predvsem v tem, da se je postavil po robu političnemu močvirju, ki bi lahko »problem« šestih referendumov razvleklo v nedogled. Tisti referendumi so bili kajpak v funkciji načrtovane politične krize. Zdaj mi pa recite, ali je predsednik parlamenta deloval preudarno, strokovno in državniško ali ne?

Brgleza lahko dezavuira le ustavno sodišče, ki pa mora upoštevati, da je predsednik parlamenta dobil rezultat 52 : 20. Če se bo ustavno sodišče odločilo »rogoviliti« proti parlamentu, bomo pa res priča politični krizi par excellence. V takih okoliščinah ne bo preostalo drugega kot razpustiti ustavno sodišče.

Verjetno se ne bo zgodilo nič od te »znanstvene fantastike«, gotovo pa je, da je predsednik državnega zbora dobil veliko moralno bitko proti … komur koli že. Malce smo že pozabili, kako se je politika v t. i. svinčenih časih skrivala za institucijami in njihovimi smešnimi poimenovanji, tako da nikomur ni bilo treba za nič odgovarjati. Vse je bilo nekako abstraktno. Zdaj morda ni čisto nič drugače, le da je terminologija zamenjana.

Predsednik parlamenta je vsaj nakazal, da je v to abstraktnost treba uvesti tudi osebno držo in odgovornost. To si bomo zapomnili.

Zaradi svojih idej in knjig je bil Voltaire prisiljen zapustiti Francijo. Ko se je na skrivaj vračal, so ga cariniki na meji vprašali po ustaljeni navadi: »Imate kaj carinskega blaga? Ali kaj tihotapite?« »Gospodje,« je odgovoril Voltaire. »Edina stvar, ki jo skušam pretihotapiti, sem jaz.«