Tiskane izdaje
K zmanjšanju učinka urbanega toplotnega otoka pomembno prispevajo zelene površine. Če se je urbano vrtičkarstvo na strehah precej razširilo, pa so zelene strehe prej izjema kot pravilo.
Mestni politiki na Dunaju, ki se radi pohvalijo, da je tako ali drugače ozelenjena polovica mestnih površin, vodijo kataster o potencialu za ozelenitev streh in to spodbujajo tudi s subvencijami v višini do 2200 evrov. Pri nas pa že dve leti ni mogoče dobiti niti kredita Eko sklada za ta ukrep, subvencije zanj pa tako ali tako nikoli niso bile predmet pozivov okoljskega sklada.
»Dejstvo je, da je ozelenjevanje stavb v mestih učinkovita in razmeroma poceni rešitev za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb, zato bi ga kazalo pospešiti,« je na posvetu o tej tematiki poudarila dr. Milena Alič, vodja projektne skupine Ozelenjevanje stavb, ki deluje v okviru evropskega programa za boj proti podnebnim spremembam Climate-KIC PIP, Pionirji v praksi (Pioneers into practice). Gre za evropski strokovni učni program, ki v Sloveniji poteka pod pokroviteljstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT), povezuje pa strokovnjake z različnih področij iz držav EU in jih vabi k iskanju inovativnih rešitev za izzive pri preprečevanju podnebnih sprememb oziroma za prehod v nizkoogljično družbo. Na Biotehniškem centru Naklo, kjer je potekala razprava, so se poleg članov projektne skupine (sestavljajo jo še dr. Lucija Kolar, Polona Zevnik, Ervin Šest, Bine Pišlar, Bojan Žnidaršič in mag. Maša Kovič Dine) zbrali tudi predstavniki srednje- in visokošolskih ter raziskovalnih ustanov, podjetij, ki ponujajo materiale in storitve za ozelenjevanje stavb, ter ministrstva za okolje in prostor. Cilj srečanja je bil povezati ponudnike in uporabnike zelenih rešitev za strehe in fasade, oblikovati pobudo, ki bi pripomogla k spreminjanju zakonodaje v prid ozelenjevanju stavb in k vzpostavitvi sistema finančnih spodbud tako za investitorje kot za izvajalce.
Zelena streha Foto: arhiv podjetja Norik
Šepa pri izvajanju odloka v praksi
Tomaž Čufar, direktor podjetja Humko in član nemškega strokovnega združenja za ozelenjevanje stavb, največjo oviro vidi v pomanjkljivih urbanističnih smernicah: »Strešne površine so v mestih neizkoriščen potencial, ki bi ga bilo vsekakor smiselno upoštevati v načrtovanju trajnostnega gospodarjenja s prostorom, a v Sloveniji nimamo urbanističnih smernic, ki bi predpisovale izvedbo zelenih streh. Tam, kjer so z občinskim odlokom predpisali tovrstno ozelenitev, pa je težava nadzor nad izvajanjem. Kot primer naj omenim nakelski vrtec, za katerega so načrti predvidevali zeleno streho, a se je nadzornik gradnje odločil, da je zelena preproga popolnoma odveč, beri: predraga. Ceneje je bilo površino zasuti zgolj s prodcem. Dejstvo je, da primanjkuje splošne ozaveščenosti o okoljskih koristih ozelenjenih površin, redki izvedeni projekti so rezultat sodelovanja ekološko ozaveščenih arhitektov, projektantov in investitorjev. V Nemčiji je to dejavnost, v kateri sodelujejo ministrstva, ponudniki, izobraževalne in raziskovalne ustanove. Dokler ne bodo narejeni premiki v glavah, bo ozelenjevanje stavb zgolj hobi našega podjetja, čeprav se s tem ukvarjamo že 20 let. Resnega posla v tem ni.«
Mestna občina Ljubljana (MOL) je pred dvema letoma sprejela odlok, da morajo biti vse ravne nepohodne strehe, ki so večje od 400 kvadratnih metrov, zelene. Izjema so le strehe, ki so zaradi tehnološkega procesa oblikovane tako, da ureditev zelene strehe ni mogoča. »Vse lepo in prav, a kaj, ko šepa pri izvajanju odloka v praksi,« opozarja Boštjan Kavčič, direktor podjetja Norik. Tako kot Čufar namreč tudi on opaža, da pri nas na zeleno streho še vedno gledamo kot na nepotreben prestiž. Res je, da pravilno načrtovana in izvedena ravna streha skupaj s toplotno in hidroizolacijo že brez zelene obloge opravlja svojo osnovno nalogo – torej zagotavlja varnost in udobje, ščiti pred zunanjimi vplivi, pozimi ohranja toploto v objektu, poleti pa preprečuje njegovo pregrevanje. »Ozelenitev je po tej logiki nepotreben strošek, kar je bila tudi utemeljitev ministrstva, ko smo želeli, da bi bila naložba v izvedbo zelene strehe obdavčena po nižji davčni stopnji. Trenutna zakonodaja tovrstnim naložbam ni naklonjena, saj države očitno ne zanimajo okoljske prednosti tega 'nepotrebnega prestiža',« pravi Kavčič. Svetle izjeme so po njegovih besedah projekti, sofinancirani z evropskimi sredstvi in s podporo mestne občine, kakršen je denimo gimnastični center Cerar-Pegan-Petkovšek, katerega streho so ozelenili pred dvema tednoma.
Nezanimanje države je po Čufarjevih besedah razumljivo, saj zelo dobro služi brez tega: »Če bi, denimo, ozelenili 60 odstotkov Ljubljane, bi bile poletne temperature v mestu nižje za pet stopinj Celzija. Vsaka stopinja manj pa pomeni pet odstotkov manj porabljene električne energije za hlajenje stavb. Povedano drugače: prihodki elektropodjetij bi se znižali za 25 odstotkov. Toplotni otok gor ali dol, prihodki so pomembni!«
Zakoreninjeni predsodki
Po njegovem mnenju je ozelenjevanje mest nujno tako za zdravljenje nezdrave mestne klime kot za omilitev podnebnih sprememb na splošno: »O tem bi morali razmišljati sistemsko. Na eni strani potrebujemo jasne smernice, na drugi podporo z različnimi javnimi sredstvi in programi, česar pa pri nas ni.« Glede na to, da v mestnem središču ni ravnih streh, ampak prevladujejo takšne z naklonom, priložnost za ozelenjevanje vidi predvsem na fasadah. Tu pa se še vedno srečujemo z zakoreninjenimi predsodki lastnikov stavb, češ da zelenje škodi fasadi. V Ljubljani je bil pred 20 leti zgrajen stanovanjski kare na Taboru, na fasadi katerega je bila predvidena mreža, po kateri bi se vzpenjalo zelenje. »Zelena zavesa do danes ni bila zasajena, čeprav smo lastnikom zagotovili, da se zelenje sploh ne bo dotikalo fasade,« o predsodkih pravi Koželj. Kakor je na posvetu dejal krajinski arhitekt Rock Finale z Biotehniškega centra Naklo, na vprašanje, ali je zid, po katerem raste plezalka, bolj vlažen ali bolj suh, vsakokrat dobi napačen odgovor: »Takšen zid je vedno bolj suh, ampak ljudje se tega ne zavedajo.«
Kot se ne zavedajo, da je prednosti v zeleno zaveso »ogrnjene« hiše veliko: zelenje učinkovito ščiti pred točo, padavinami in vetrom, lovi prašne delce in predeluje agresivne snovi iz ozračja, zagotavlja svojevrstno bivalno okolje za žuželke, zid ohranja suh in posledično bolj trajen, saj se zaradi manjšega nihanja temperature in izrazito manjšega vpliva UV-žarkov upočasni razpad materialov, našteva Bojan Žnidaršič, krajinski arhitekt, energetski svetovalec in direktor Vitre Cerknica: »Temperatura na površini zidu za zeleno zaveso niha od minus 5 do plus 25 stopinj Celzija, na golem zidu pa od minus 15 do plus 60 stopinj.«
Da od golega zidu v poletni vročini kar puhti, potrdi tudi stanovalka stare meščanske vile Stanovnik za Bežigradom, ki jo že približno 30 let obrašča divja trta (vinika): »V notranjosti pozimi sicer ne občutimo toplotnoizolativnega učinka zelenja, ker mraz vdira tako skozi stara in dotrajana okna kot skozi zidove brez toplotne izolacije. Poleti pa je občutno bolj hladno v tistih prostorih, katerih zunanji zidovi so obrasli z viniko.« Bolj kot nad opisanimi učinki je gospa navdušena nad podobo hiše, ki spomladi zažari v zeleni barvi, jeseni pa se barve listja začnejo prelivati od nežno rumene do oranžne in škrlatno rdeče. Ko začne odpadati, je veliko dela s pometanjem, ampak to preprosto »vzameš v zakup«. Tudi z insekti in žuželkami po njenih besedah ni težav, okna lahko brez skrbi puščajo odprta.
Zelena poševna streha Foto: Roman Šipić
Premik v glavah
Zadeve na tem področju bi po mnenju udeležencev posveta lahko začelo spreminjati interesno združenje, organizirano po nemškem vzoru, ki bi vzpostavilo tudi smernice oziroma standarde za izvedbo zelenih rešitev, ki jih zdaj nimamo, in pripomoglo k spreminjanju zakonodaje v prid ozelenjevanju stavb. »Pri tem bi se lahko zgledovali po zakonu o varstvu narave, ki zahteva, da mora investitor, ki poruši biotop, urediti nadomestnega – že pri izdaji gradbenega dovoljenja bi se lahko predvidela oziroma zahtevala zelena streha, na primer. Vsak nov objekt namreč naravi vzame del zelenih površin in z zeleno streho ji lahko del tega povrnemo,« je predlagal Bojan Žnidaršič. Ozelenjevanje stavb z zakonom predpisujejo tudi v nekaterih drugih državah; v Franciji morajo biti od marca letos zelene vse strehe na novih poslovnih stavbah, v Švici to velja že dlje časa, od leta 2009 tudi v kanadskem Torontu.
»Z interesnim združenjem bi laže kot s posamezniki sodelovalo tudi ministrstvo za okolje in prostor. Mi smo se sicer dolžni odzvati na vse pobude, a smo kadrovsko in finančno omejeni. Veliko lažje ukrepamo, če dobimo vsaj okvirno izdelano rešitev,« je dejala Barbara Simonič z ministrstva za okolje in prostor.
Žnidaršič je ministrstvo postavil pred konkretne izzive: »Predlagam, da se spremeni področje delovanje Eko sklada, ki se zdaj z okoljem kot takim ukvarja bolj posredno, prek energije, kar je sicer v redu, ne pa tudi dovolj – potreben je širši okvir. Drugi izziv: v javne pozive naj se ponovno vključi kredit za zelene strehe. Finančni vidik je namreč pomemben dejavnik pri odločitvi investitorjev za tovrstne naložbe (ne pa najpomembnejši). Tretji izziv: država bi morala biti zgled, zato predlagam, naj v zeleno obleče kakšno javno stavbo.«
Država bi lahko po vzoru nekaterih evropskih držav spodbujala zelene rešitve tudi s subvencijami ali delno oprostitvijo plačila komunalnih prispevkov. »V Nemčiji dobi subvencijo vsak, ki se loti naložbe v zeleno streho, hkrati je upravičen do nižjega komunalnega prispevka. Podobno je na Nizozemskem. Zakaj ne bi država podobno spodbujala investitorje tudi pri nas?« je predlagal Boštjan Kavčič.
Spodbude s strani države v eni od zgoraj omenjenih oblik si želijo tudi lastniki garaž z dotrajano streho na Viču – prekrili bi jo namreč z zeleno preprogo, kar pa je v primerjavi s klasično obnovo strehe dražji poseg. Kakor pravi Albert Kolar, eden izmed lastnikov, je težava že v tem, da za garaže nimajo upravnika, posledično pa ne vzvoda, kako pritisniti na tiste, ki se ne zavedajo, da je treba skupno lastnino vzdrževati: »Glede na to, da nam je uspelo doseči soglasje za energijsko prenovo bloka, bomo premagali tudi to oviro, za izvedbo zelene strehe pa bi bila vsekakor dobrodošla spodbuda s strani države ali mesta, ki bi krila vsaj del razlike v ceni med običajno in zeleno streho.«
Združenje bi spodbujalo ozaveščanje o pomenu zelenih rešitev na stavbah za okolje, v sodelovanju z akademsko sfero pa po besedah Rocka Finala poskrbelo tudi za »produkcijo diplomskih nalog, opremljenih s konkretnimi podatki in številkami, ki jih ministrstvo potrebuje za nadaljnje ukrepanje«. Podobno praktično naravnano diplomsko nalogo je v okviru projekta Climate-KIC pod mentorstvom dr. Anje Bubik in dr. Lucije Kolar izdelal študent Visoke šole za varstvo okolja Velenje Matija Kompan, ki je razvil in izdelal tudi dva modela ekstenzivne ozelenitve v urbanem okolju.
Dr. Darja Majkovič iz podjetja Knauf Insulation je pri tem dodala, da se vse začne in konča pri ljudeh: »Čakati na velike spremembe je nesmiselno. Nadaljevati moramo z dobrimi zgodbami, čeprav majhnimi, ki pa imajo velik vzgojni učinek.« Eko šole, eko vrtci, šolski vrt na strehi Gimnazije Jožeta Plečnika, vertikalna zelena stena v Mali ulici in zelena Križevniška v središču prestolnice so le nekatere.
