V Alpe se vrača izumrla vrsta - brkati ser

Zgodba, ki je postala simbol ohranjanja gorskih habitatov, je tudi zgodba o nesebični predanosti in ljubezni.
Objavljeno
26. junij 2015 20.26
Brkati ser v naravi, Grossglockner, Avstrija 2013. Projekt naselitve v Alpah organizira Fundacija za ohranitev jastrebov - VCF.
Maja Prijatelj Videmšek, Panorama
Maja Prijatelj Videmšek, Panorama

Ponovna naselitev brkatih serov v Alpah je eden najuspešnejših evropskih naravovarstvenih projektov zadnjih desetletij. Nevladna organizacija Vulture Conservation Foundation, ki koordinira mrežo petih vzrejnih centrov, prek štiridesetih živalskih vrtov, številnih lokalnih okoljevarstvenih organizacij, narodnih parkov in več kot 50.000 opazovalcev, je v tridesetih letih število »kostolomov« z nič povzdignila na okoli 250.

Zgodba, ki je postala simbol ohranjanja gorskih habitatov, je tudi zgodba o nesebični predanosti in ljubezni. Dr. Hans Frey je bil šestnajst let poročen s samcem brkatega sera. Pobudnik zveze je bil brkati ser, rezident majhnega zasebnega živalskega vrta, ki je dr. Freyu k ograji kletke nosil veje in opazoval, kako se bo ta odzval.

Veterinar in znanstvenik na dunajski veterinarski fakulteti je samca preselil v vzrejni center Richarda Fausta za brkate sere v avstrijski vasi Haringsee, ki ga vodi, mu tudi sam ponudil veje in začela sta graditi gnezdo.

Vsako leto sta imela naraščaj, četudi ne svojega. Dr. Frey je samcu ponudil umetno jajce, ki sta ga izmenično valila. »Pozimi ni bilo posebej zabavno sedeti na gnezdu, a sem si čas krajšal z branjem,« pripomni. Zatem je jajce zamenjal z mladičem, ki ga je brkati ser vzgajal sam. Zakonsko idilo je – kot pri vseh srečnih parih – prekinila smrt enega od partnerjev.

Ptičji samec je umrl zaradi težav s srcem, star skoraj 50 let, kar je častitljiva starost celo za dolgožive brkate sere. »Zgodilo se je zelo hitro, v nekaj urah,« nekoliko pomolči zdaj že upokojeni dr. Frey. »Bil je zelo prijeten ptič, neverjetno čuteč. Vedno ko sem prišel v njegovo ogrado, mi je hotel s kljunom očistiti lase. Nikoli me ni poškodoval. Ni mogel leteti, ker je imel amputirano krilo. Klicali smo ga Mr. President. Ime mu je dal fotograf, ko sem mu povedal, da se noče pariti s samicami brkatih serov, zato je primeren le še za nadomestno starševstvo in protokol. Postavili smo ga na skalo, mu dali kosti in naredili čudovite fotografije.«


Koordinator evropskega vzrejnega programa za ogrožene živalske vrste, ki ga za Evropsko združenje živalskih vrtov in akvarijev izvaja nevladna organizacija Vulture Conservation Foundation (VCF), je prvi v vrsti zaslužnih, da ujede iz rodu jastrebov s skoraj trimetrskim razponom kril, nenavadnimi brčicami, oranžno obarvanim perjem, rdeče obrobljenimi očmi in pernatimi hlačami, ki jih grejejo med dvomesečnim gnezdenjem v zimskih razmerah visokogorja, zopet jadrajo in gnezdijo v Alpah.

Pred dvesto leti so bile razširjene vzdolž celotnih Alp, nato so jim ljudje zaradi legend, ki so jih prikazovale kot »hudobne zveri«, ki kradejo jagnjeta, kozličke, teleta in celo otroke, napovedali vojno. Kmetje in lovci so jih v 19. stoletju tudi za denarne nagrade streljali, zastrupljali in jim nastavljali pasti. Ironično pa so smrtni udarec alpski populaciji zadali ornitologi, ki so jih evropski muzeji poslali na odlov še zadnjih brkatih serov za muzejske zbirke. Zadnjega alpskega sera so ustrelili leta 1913 v italijanski dolini Aosta, nekaj ptic pa je preživelo v živalskih vrtovih, pišeta Al Vrezec in Richard Zink v reviji Svet ptic.

Mednarodna organizacija za varstvo narave (IUCN) je lani globalni status brkatega sera na rdečem seznamu ogroženih vrst spremenila z najmanj ogroženega na blizu ogroženosti, predvsem zaradi zmanjševanja številčnosti zaradi zastrupljanja in nezakonitega lova v Afriki in Aziji. Vulture Conservation Foundation si prizadeva tudi za zaščito in ohranjanje preostalih treh evropskih vrst jastrebov: beloglavega, črnega in egiptovskega, ki so prav tako ogrožene.

V resnici brkatim serom meso ne diši preveč, veliko raje imajo obeljene kosti. V gorah jih je dovolj, seri v vzrejnem centru v Haringseeju pa se morajo zadovoljiti z mesnimi kosi, ki jim jih vsako jutro čez ograjo vrže njihov skrbnik.


»Meso mora biti čim bolj sveže,« med vihtenjem sekire, oblečen v delovno haljo, govori dr. Frey. Vsake toliko kakšen kos nameni psoma, ki sta mu povsod za petami, medtem ko se njegov sin igra z mačeto. Piščanci prihajajo s farm s kokošmi nesnicami, miši in podgane so presežki avstrijskega podjetja, ki redi laboratorijske živali, kunci pa so bili »poskusni zajčki« testov na pirogenost.

Sovjetski utemeljitelji

Dr. Frey je vso poklicno pot namenil preučevanju prostoživečih živali in njihovih parazitov. V sedemdesetih letih pa je zasnoval ambiciozen program vzreje in ponovne naselitve brkatega sera v njegovih nekdanjih alpskih gnezdiščih. V senci košatega vrta družinske hiše v Haringseeju, zaspanem panonskem mestecu bliže Bratislavi kot Dunaju, se spominja njegovih začetkov: »Leta 1975 so se v Avstriji zbrali strokovnjaki za ujede in predlagali, da se v Alpe ponovno naselijo brkati seri s pomočjo ptic, izleženih v ujetništvu. Da se brkati seri lahko razmnožujejo v ujetništvu, so dokazali v živalskem vrtu Alpenzoo v Innsbrucku, kjer je leta 1973 par serov imel prvega mladiča. Na srečanju je bila sprejeta tudi odločitev za vzpostavitev gnezdečih parov s pticami v živalskih vrtovih in izpust mladičev v naravo.«

Vzporedno z vzrejnim programom je potekalo ozaveščanje javnosti o brkatih serih. »Saj veste, ljudje niso naklonjeni mrhovinarjem, zato smo jih morali poučiti o njihovem pomenu za naravo.« Jastrebi so nekakšni smetarji, saj z mrhovinarstvom iz narave odstranjujejo povzročitelje nalezljivih bolezni, denimo stekline. Prebavni sokovi v njihovem želodcu – zlasti pri brkatih serih, ki se pretežno prehranjujejo s kostmi – dosežejo stopnjo kislosti 1, kar skoraj ustreza kislosti jedke kisline. »Naloga je bila težka,« prikima dr. Frey. »Deset let smo predavali v šolah, organizirali srečanja z lovci v Avstriji, Švici, Franciji in Italiji ter ozaveščali splošno javnost, preden smo v naravo izpustili prve mladiče.«

Leta 1978 so predstavniki iz alpskih držav in Evropskega združenja živalskih vrtov in akvarijev na srečanju v Švici določili, da se v Haringseeju vzpostavi osrednji vzrejni center za brkate sere, kamor naj se pripelje vse osebke iz evropskih živalskih vrtov, ugotovi njihov spol, vzpostavi gnezdeče pare in začne izvajati vzrejni program.

V živalskih vrtovih je sredi sedemdesetih let živelo okoli 30 brkatih serov, večina iz Sovjetske zveze, kjer so jih za dober denar lovili posebej za lov na ujede izurjeni posamezniki. Težava pa je bila, da nihče ni poznal spola ptic v živalskih vrtovih. Samice in samci se navzven, razen po velikosti – samice so praviloma večje in močnejše –, ne razlikujejo.

»Ko sem prišel v Haringsee, je bilo tu veliko polje,« dr. Frey z roko zariše meje posestva. »Na fakulteti smo zdravili številne poškodovane ptice, vendar nismo imeli prostora, kamor bi jih namestili pred izpustom. Nekaterih pa ni bilo mogoče izpustiti, saj so bile poškodbe prehude, zato smo tu najprej ustanovili zavetišče za ptice.« To dr. Frey z dvema sodelavcema vodi še danes. Rjaste kanje, štorklje, galebi, sove, vrane in golobi zaradi poškodb v naravi ne bi mogli preživeti, v zavetišču pa se celo razmnožujejo.

Med živalmi je tudi veliko ogroženih vrst, ne le ptičjih. Nekatere, denimo močvirska sklednica in kozača, so prav tako kot brkati seri vključene v vzrejni program ogroženih vrst. Čudovitega, a nevarnega zlatega orla so avstrijski organi zasegli sokolarjem, ki so ga uporabljali za lov na pse. Predirljivo oglašajočega se belorepca pa so še kot jajce zasegli organizatorjem v Avstriji priljubljenih šovov s pticami.

Lastnica zaseženih ptic je država, ki bi morala tudi skrbeti zanje, vendar zavetišče od nje ne dobiva nobenih sredstev, edinkrat v pogovoru pomanjkanje denarja omeni dr. Frey. Največ poškodovanih živali pa v zavetišče prinesejo ljudje, ki veterinarja vztrajno kličejo za nasvete, kako ravnati s poškodovanci.

V ogradah, kletkah, krošnjah okoliških dreves in ribniku na robu posestva vse ščebeta, vrešči, cvrči in rega, le iz ograd z brkatimi seri ni ničesar slišati. »Večinoma so tiho, samci so glasni le v obdobju parjenja. Takrat spuščajo agresiven, oster krik, ki se ga sliši daleč naokoli,« pove dr. Frey.


Par serov, ki ima v gnezdu še mladiča, četudi skoraj tako velikega kot onadva, se zaščitniško postavi predenj, ko se pred njuno ogrado pojavita nova obiskovalca. Seri v drugih ogradah se ves čas premikajo po istem vzorcu in občasno topo zazrejo v naju. Dr. Freya so že vajeni, vendar ne kot prijatelja, ampak nekoga, ki se ga morajo bati, kar je tudi temelj uspešnosti programa njihove ponovne naselitve v naravi.

»Življenje ptic v ujetništvu ni prav zabavno,« prizna dr. Frey. »Vsak dan vidijo mene, moja psa, goloba, ki leti mimo ... Pomanjkanje impulzov jih resnično poneumi.« V naravi so te ptice zelo radovedne, kar je po njegovem mnenju tudi prispevalo k njihovemu izumrtju. »Prepoznavajo celo obnašanje ljudi. Če ti hodijo po ustaljenih poteh, se ne zmenijo zanje. Če počnejo kaj neobičajnega, na primer plezajo v smeri, kjer prej ni še nihče, pa se jim lahko zelo približajo. Ljudje se jih bojijo, ker so tako velike, njih pa samo zanima, kaj počnete. Morda boste kmalu umrli …« dr. Frey postreže nekaj črnega humorja.

Formule ljubezni

Edina kakovostna zaposlitev ptic v ujetništvu je starševstvo. Septembra, ko se začne paritveno obdobje, jim dr. Frey vsak dan v ogrado vrže nekaj vej in volne, da jih spodbudi h gradnji gnezda. To zahteva precej potrpljenja, še več pa ga vzame oblikovanje gnezdečega para. Brkati seri živijo med 40 in 50 let in so povrhu zelo izbirčni. Povsem na začetku vzrejnega programa so pare sestavljali tako, da so v ogrado namestili več serov in pustili, da si sami izberejo partnerja.

Zaradi nevarnosti parjenja v sorodstvu pa so kemijske formule ljubezni že leta 1978 zamenjali računalniški izračuni genskega ujemanja ptic v vzrejnem programu. Včasih se ti obnesejo, kot pri paru, ki ga sestavljata samec, izležen leta 1979, in samica, stara 31 let. »Imela sta že 32 mladičev in še vedno se razumeta. Med njima nikoli ni bilo prepirov,« pove dr. Frey pred njuno ogrado.

Včasih pa se ptice, ki so gensko kompatibilne, ne marajo ali ne kažejo zanimanja ena za drugo. Zlasti težko je ustvariti novi par s starejšo samico, če ji umre dolgoletni partner. Novega samca lahko hudo poškoduje ali celo pokonča. A tudi za problematična razmerja so strokovnjaki iz vzrejnega programa našli rešitve. V par, ki bije vojno zakoncev Rose, infiltrirajo mladiča, ki strasti nekoliko umiri in lahko celo prispeva k njegovemu zbližanju. Ključno vlogo pri tem ima drugačna barva mladičevega perja. Pari v naravi srdito branijo območje, ki ga zasedajo, in nanj ne spustijo nobenega odraslega sera. Drugače pa je z mladiči, ki se osamosvajajo in med iskanjem hrane zahajajo na druga območja. Pari jih prepoznajo in spustijo na območje prav zaradi temnejše barve njihovega perja.

Takšen trojček je tudi v Haringseeju. »To je rezultat eksperimenta, ki traja že tri leta,« pred naslednjo ogrado postane dr. Frey. »Dominantna samica, ki jo prepoznate po najbolj oranžnem perju, ima ob sebi dva samca; eden, prav tako dominanten, ima močnejše oranžno perje, drugi, podrejeni, svetlejše.« Oranžna barva ni naravna, ampak se ptice v njo odenejo v kopeli, bogati z železovim oksidom. Več teorij je, zakaj seri tako ljubijo takšne kopeli. Najverjetnejša je, da je oranžna znak dominance in statusni simbol.

Problematičen je bil tudi par iz vzrejnega centra v Franciji. Samico, ki je tja prišla iz Haringseeja, so prepeljali v vzrejni center v Španijo, kjer so jo poskušali združiti s tremi samci, vendar je vse napadla in poškodovala. »Prepeljali smo jo nazaj v Haringsee in ponudil sem ji novega partnerja, brkatega sera iz Kazahstana, ki ima le eno krilo. Takoj ga je sprejela. Letos sta imela dva mladiča. Nikoli ne veš,« se nasmehne dr. Frey.

Kukavičji Mihec

A sodobne družinske sage brkatih serov se tu šele začnejo. Samice v naravi izležejo dve jajci, vendar preživi le en mladič, tisti, ki se izleže prvi. V vzrejnem programu pa je dragocen prav vsak. Ena od skrivnosti uspeha vzrejnega programa brkatih serov so posvojitve mladičev. Za prvo jajce in mladiča običajno skrbijo pravi starši, drugo jajce pa jim vzreditelji odvzamejo nekaj dni, preden se mladič izleže, in prestavijo v inkubator.

Prvi teden mladiča hranijo z roko, nato ga, da se ne bi navadil na človeka, dajo nadomestnim staršem. »To je lahko par, ki ni imel svojega mladiča, a še vedno gnezdi, lahko pa tudi par z dvema samcema,« preseneti dr. Frey. »Brkati seri so emancipirani, samec in samica imata enake dolžnosti: oba valita jajce in hranita mladiča.« Samca si začneta dvoriti, graditi gnezdo, nato jima vzreditelji ponudijo umetno jajce. Ker verjameta, da je njuno, ga začneta valiti. »Sistem deluje brezhibno.«

Samec lahko za mladiča skrbi tudi kot samohranilec. »Petindvajsetletnemu brkatemu seru iz Haringseeja, potomcu edinega brkatega sera s Krete v vzrejnem centru, je samica umrla, zato smo ga združili s samico iz poljskega živalskega vrta,« pred njegovim bivališčem razlaga dr. Frey. »Vse je že dobro kazalo, vendar sta zarod zaplodila prepozno. Ker je bil samec še vedno gnezdilno razpoložen, sem samico odstranil in mu ponudil umetno jajce, ki sem ga nato nadomestil z mladičem od drugega para. Samici tega ni mogoče narediti, saj natančno ve, da ni zvalila jajca, in mladiča vrže iz gnezda.«


Tretja oblika partnerske skupnosti pa je nadomestni starš – samec, ki misli, da je človek, in ga ljudje tudi spolno privlačijo. V vzrejnem centru Valcallent v Barceloni je tamkajšnji vodja Alex Llopis »poročen« z dvema takšnima samcema. »Oktobra je z njima začel graditi gnezdi. Nekaj uric je preživel z enim, nekaj z drugim serom, ki sta nastanjena v ločenih kletkah. Papež tega ne sme vedeti,« hudomušno pristavi dr. Frey.

»Ko sta bili gnezdi nared, je samcema ponudil umetni jajci in izmenično so ju začeli valiti. Ko je jajci zamenjal z mladičema, sta ju samca naprej vzgajala sama.« Tudi v naravi skoraj tretjino populacije brkatih serov predstavljajo »ljubezenski trikotniki«, le da z dvema samcema in samico. Samica se pari z obema samcema, vsi pa sodelujejo pri valjenju in hranjenju mladiča. Podobne trojke so znane pri egiptovskih jastrebih, ki so prav tako teritorialne ptice, pri drugih jastrebih pa ne, ker živijo v kolonijah.

Veselica

Vsi brkati seri z začetka vzrejnega programa še živijo, kar pomeni, da so stari vsaj 40 let. Nekateri so imeli tudi 30 mladičev, drugi le enega ali dva. Skupaj se je v petih vzrejnih centrih (poleg centra v Haringseeju sta največja Valcallent in Guadalentin v Španiji) in 40 živalskih vrtovih izleglo prek 200 mladičev, prvi leta 1979. Letošnje leto je bilo eno najuspešnejših; izleglo se je 35 mladičev, preživelo jih je 24.


Toda uspešen vzrejni program bi bil brez veljave, če mladičev ne bi izpuščali na prostost. Vulture Conservation Foundation v partnerstvu z lokalnimi okoljevarstvenimi organizacijami in narodnimi parki koordinira projekte ponovne naselitve na treh območjih v Alpah (Melchsee-Frutt v Švici, Visoke Ture v Avstriji in Parco Naturale Alpi Marittime v Italiji), regijskem parku Grands Causses v Franciji in od leta 2012 tudi v Andaluziji (Cazorla).

Od leta 1986, ko je dr. Hans Frey v narodnem parku Visoke Ture, ki je bil ocenjen kot najprimernejše območje za izpuste, v »umetno« gnezdo položil prvega mladiča, do lani je bilo v Franciji, Avstriji, Švici in Italiji izpuščenih 188 mladičev.


Za najučinkovitejšo metodo izpusta se je pokazala prirejena metoda vzrediteljev sokolov, t. i. hacking. Njena glavna prednost je, da se mladiči izpustijo že pri treh mesecih starosti, kar omogoča, da so v naravi sposobni preživeti brez človekove pomoči in se razmnoževati, ko spolno dozorijo.

Na dobro zaščiteni lokaciji v visokogorju oskrbniki narodnih parkov mladičem iz vej in volne zgradijo gnezdo, kakršno naredijo tudi pari v naravi. Vanj namestijo dva ali tri mladiče, stare okoli tri mesece, ki še ne znajo leteti. Skrbnik jim vsak drugi dan na skrivaj nosi hrano, dokler ne vzletijo.

Po enem tednu že zelo dobro letijo, vendar se še vedno zadržujejo v bližini gnezda. Šele v naslednjih dveh ali treh tednih začnejo leteti dlje in sami iskati hrano, a se nanj vračajo podobno kot mladiči, izleženi v naravi. Statistika kaže, da 70 odstotkov mladičev, izpuščenih po tej metodi, vse življenje ostane na območju, kjer so jih položili v gnezdo, kar opazovalcem precej olajša njihovo spremljanje.

Maja in junija letos je bilo v Andaluziji, Franciji, Švici in Italiji izpuščenih 15 mladičev, dva tudi v narodnem parku Visoke Ture v vzhodni Tirolski. V skupnostih, ki mejijo na zavarovana območja, ob takšni priložnosti organizirajo pravo vaško veselico s pojedino, nastopi lokalnih orkestrov ter nagovori župana in glavnih akterjev programa ponovne naselitve.

Nič drugače, čeprav sredi tedna, ni bilo v vasici Kals v Dorfertalu, kjer so 28. maja izpustili mladiča iz vzrejnega centra v Haringseeju in živalskega vrta v Ostravi. BG 847 in BG 843 sta ob tej priložnosti dobila novi imeni; samec iz Haringseeja Lea po hčerki sponzorke, nekdanje smučarke Michaele Dorfmeister, samec iz češkega živalskega vrta pa Fortuna po izboru druge sponzorke, Avstrijske državne loterije. Za izpust dveh samcev se je dr. Frey odločil, ker je v Visokih Turah presežek samic.

Leo so za izpust pripravili že v Haringseeju, Fortuno je iniciacija še čakala. Uro pred uradno slovesnostjo v prireditvenem paviljonu sta ga Theo Pagel, direktor živalskega vrta v Kölnu in predsednik zveze živalskih vrtov, ter Michael Knollseisen, ki je odgovoren za spremljanje brkatih serov v narodnem parku Visoke Ture, prek glave z brisačo pokritega položila na zelenico pred paviljonom.


Knollseisen mu je nekaj peruti na krilih in repu pobelil z vodikovim peroksidom, kakršnega za barvanje las uporabljajo v frizerskih salonih, nato mu je na zaliti nožici, medtem ko se je izpod brisače slišalo prestrašeno čivkanje, nataknil obročka s trimestno kodo, po kateri ga bo mogoče z nekaj sreče prepoznati.

Markiranje je pozorno spremljala Adéla Obračajova, oskrbnica v ostravskem živalskem vrtu, ki je Fortuno spremljala na poti do Kalsa. Češki živalski vrt v projektu ponovne naselitve brkatih serov v Alpah sodeluje od leta 2009. Mreži vzrejnih centrov se je po besedah Obračajove pridružil, ker je želel biti del uspešnega naravovarstvenega projekta in češkim državljanom pokazati, da imajo sodobni živalski vrtovi tudi poslanstvo ohranjanja ogroženih živalskih vrst, ne le razkazovanja živali.

»Imamo dva gnezdeča para in doslej smo za izpust prispevali že deset mladičev. Danes je na vrsti enajsti. To je posebna priložnost, saj je to prvi mladič našega najmlajšega para, ki mu doslej ni uspelo obdržati naraščaja,« ponosno govori oskrbnica. »Brkati seri med obiskovalci niso tako priljubljeni kot žirafe in levi,« prizna. »A z obveščanjem o aktivnostih v vzrejnem programu postajajo zvezde živalskega vrta.«

Fortuna in Lea

V Visokih Turah je bilo doslej izpuščenih 60 mladičev, ki so ustvarili štiri gnezdeče pare. Dva gnezdita uspešno in sta v zadnjih letih vzgojila tri mladiče, pove Michael Knollseisen, odgovoren za spremljanje brkatih serov v parku, zbiranje informacij o njih ter – najpomembneje – beleženje gnezdečih parov in zavarovanje gnezdišč.

»V Alpah hočemo imeti pare, ki se razmnožujejo in vzgajajo mladiče, ne ptic, ki tod samo letajo,« poudari. Med lokalnim prebivalstvom in interesnimi združenji ima projekt ponovne naselitve brkatih serov veliko podporo, vendar populacija teh ptic v Visokih Turah zaradi lege gorovja na skrajnem vzhodnem delu alpskega loka še vedno ni dovolj stabilna. Njena okrepitev je pomembna za širitev naseljenosti brkatih serov proti vzhodu.

Največja grožnja, le ne za sere, ampak tudi za druge ptice, ki se hranijo z mrhovino, je zastrupitev s svincem iz klasičnih strelnih nabojev. Lovci v Visokih Turah jih ne uporabljajo več, drugod pa še vedno. Druga grožnja je nezakoniti lov. »Devetindevetdeset odstotkov lovcev nikoli ne pomisli, da bi ustrelili brkatega sera in ga nagačili za trofejo, a pri tako majhni populaciji zadošča že en odstotek lovcev, ki razmišljajo drugače. Pomembna je vsaka ptica, zlasti tista, ki sestavlja gnezdeči par,« govori Knollseisen.

Po prireditvi se z mladičema v transportnih kletkah, ekipo iz narodnega parka in četo novinarjev iz lokalnih in nemških medijev odpeljemo proti lokaciji izpusta. Le nekaj dni prej je Knollseisen na strmem pobočju v začetnem delu parka našel jamo pod skalnim previsom, primerno za postavitev gnezda.


S sodelavcem sta mladiča, ki sta gledala povsem zbegano, preložila v leseni škatli, si ju oprtala na ramena in se s peščico novinarjev za petami zagrizla v hrib. Pred prečenjem strmine na višini gnezda sta novinarki kljub drugačnemu dogovoru preprečila nadaljevanje poti.

Dogajanje v gnezdu je spremljala skozi daljnogled ob vznožju hriba. »Samca se bosta morda stepla, a kmalu bo jasno, kdo je dominanten. Na koncu utegneta celo postati prijatelja,« je izza daljnogleda komentiral dr. Hans Frey, ki mu obrabljeni kolki več ne dopuščajo strmih vzponov. Iz mobilne infotočke v dolini bo mlada sera v prihodnjih mesecih spremljal magistrski študent trajnostnega turizma v Bolzanu in turiste odvračal od morebitnih plezalnih podvigov h gnezdu. Michael Knollseisen pa bo mladiča hranil in usklajeval naloge drugih treh sodelavcev, ki bodo prav tako skrbeli zanju.

»Fortuna je priden ptič: jé in spi. Lea je nekoliko drugačen,« je nazadnje sporočil Knollseisen. »Že sedemkrat sem ga moral rešiti, ker je padel iz gnezda ali se zaplezal v bližnje grmovje in se ni znal rešiti ven. Včeraj je zopet splezal iz gnezda, danes pa je prvič vzletel.«




***

Populacija brkatih serov v Alpah je lani štela 31 parov, redko razsejanih po gorskih planjavah od južne Francije do vzhodne Avstrije, z največjo gostoto parov na meji med Švico in Italijo. Lani je preživelo 19 mladičev, kar je novi rekord, letos pa so se brkati seri prvič po več kot 30 letih začeli razmnoževati v Andaluziji.

Računalniški model kaže, da bo populacija preživela, je prepričan tudi dr. Frey. »Pravzaprav bi projekt lahko zaključili že pred osmimi leti, vendar ga nadaljujemo, ker je genska variabilnost ptic v naravi nižja od ptic v ujetništvu.«

Pri Vulture Conservation Foundation so oblikovali novo strategijo za zagotovitev pestrejše genske slike alpskih brkatih serov. Najboljša rešitev bi bila vzpostavitev pretoka genov med alpsko populacijo in populacijo v Pirenejih, ki je največja v Evropi in šteje prek 150 parov. Leta 2012 so v okviru programa Life začeli izpuščati mladiče v Grands Causses, ki je meja med Alpami in Pireneji. Drugi, dolgoročnejši načrt je znova pripeljati brkate sere na Balkan, kjer so jih vse postrelili in zastrupili, ter okrepiti dejavnosti v vzhodnem delu Alp. Fantastično bi bilo brkate sere videti jadrati tudi v slovenskih Alpah.