Vsak nasilnež je tudi žrtev. Če ne drugega, samega sebe

S kaznijo ne dosežemo nič, če otrok – ali odrasel človek – ne prepozna, da je odgovoren, pravi ravnateljica Osnovne šole Preserje pri Radomljah.

Objavljeno
30. januar 2015 16.24
Ravnateljica O.Š. Ana Nuša Kern v Radomljah, 28. januarja 2015
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Osnovna šola Preserje pri Radomljah, kjer je ravnateljica Ana Nuša Kern, se ponaša z nazivom Glasserjeva kakovostna šola. Te temeljijo na teoriji izbire, po kateri vsak izbira svoje vedenje in misli, posredno pa tudi svoja čustva in počutje. Za tak pristop so se odločili konec devetdesetih let, ko so se v šolstvu srečevali s spremembo zakonodaje, zaradi katere so osnovne šole postale prostor na prepihu.

V osnovne šole je lahko posegal vsakdo: starši, nezadovoljni krajani, občina, ministrstvo. Učitelji so se počutili ogrožene. Otroci so začutili moč staršev pa tudi, da jih ti podpirajo celo pri neprimernemu ravnanju. Ugled učiteljskega poklica je upadel in to se je poznalo v šolskem prostoru. Na šoli so začeli iskati rešitve in jih našli v teoriji izbire, ki je že bila prenesena v šolsko prakso v ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji, ne pa tudi v Evropi.

»Ker je bilo na to temo napisanih kar nekaj knjig, na primer Dobra šola, Učitelj v dobri šoli, Vsak učenec je lahko uspešen, smo si lahko pomagali z njimi. Vse druge rešitve so bile teoretične in bi jih morali sami šele prestaviti v šolski prostor,« pripoveduje ravnateljica Ana Nuša Kern, ki govori na podlagi osemnajstletnih izkušenj kot ravnateljica. Tudi prej je bila zaposlena v šolstvu: kot učiteljica, kot pomočnica ravnatelja na gimnaziji, eno leto pa je bila tudi na zavodu za šolstvo.

»Toda vsaka šola – s teorijo izbire ali brez nje – pa bi se morala zavzemati, da se vsi počutimo povezani in da drug drugemu ne delamo škode. Potem tudi otroci ne bi bili agresivni do učiteljev ali sošolcev. Samo v skupnosti, kjer so odnosi dobri, je lahko človek uspešen.«

Je slovenska družba privilegirana, glede na to, da nimamo takih izkušenj z nasiljem kot mnoge države okoli nas; nazadnje v Franciji ob napadu na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo?

Če tako vprašate: ja, seveda. Tudi zato, ker smo etnično čisti in ker so se priseljenci iz držav nekdanje Jugoslavije in njihovi otroci že popolnoma asimilirali. Ne dojemamo jih kot tujce, obenem pa so bili pravzaprav že takrat naši, ko so prišli. Ker je bila Jugoslavija ena in smo bili vsi povsod »naši«, nismo delali razlik. Nacionalizmi in šovinizmi so se začeli šele potem. V slovenskih šolah je nekaj tujcev, ampak izjemno malo v primerjavi s Francijo, Anglijo, Nemčijo. Tam imajo popolnoma drugačno multikulturno sliko tako v šolah kot drugod.

Ali to pomeni, da nismo nujno bolj strpni, ampak da predvsem nismo imeli priložnosti biti nestrpni?

Ja.

V šolah asimilacija poteka morda najbolj intenzivno in do izraza prihaja vse, kar je z njo povezanega. Kako šolski prostor in prek njega širša družba znata sprejemati drugačnost?

A da jo znata?

Ali je ne znata?

Mislim, da ne. Za sprejemanje drugačnih je poleg šolske vzgoje, ki je zame absolutno premalo, potrebna tudi domača vzgoja in celo neke vrste samovzgoja. To pa lahko omogočamo samo s stiki z ljudmi, ki niso iz našega okolja. Drugače ne gre. Če živimo v okolju, kjer smo vsi Slovenci, kako se bomo učili sobivati z nekom, ki to ni? Pa naj bo to Afričan ali musliman, kdorkoli, ki je iz druge kulture. In še takrat, ko pridemo v stik z ljudmi druge kulture, vere ali prepričanj, se ponavadi ustrašimo.

Tuintam pa vendarle kdo pride k nam. Se vam zdi, da jih v šoli znamo sprejeti?

V naši šoli imamo približno en odstotek tujcev: dva Ukrajinca, dva Rusa, otroke iz Makedonije, Kosova. Tudi romske deklice smo imeli, to je drugače, kot če bi imeli romske dečke, ker so deležne drugačne vzgoje. Težav nismo imeli pri tistih otrocih, ki so se naučili počakati, ki niso želeli biti takoj v središču pozornosti, ki niso želeli učiteljice imeti le zase. Tako vedenje otroka, ki vstopa v neko skupnost, namreč zmoti preostale, saj ruši navade razreda.

Lani smo dobili dva učenca, ki nista znala govoriti slovensko; eden je prišel v prvi, drugi pa v sedmi razred. Prvošolec se je zelo hitro prilagodil in tudi hitro začel govoriti. Drugi je imel še težave z vidom in sluhom. Si predstavljate? Ko mu je nekdo prišel za hrbet, ga ni slišal. Mi pa nismo mogli takoj predvideti vseh situacij, v katerih se lahko znajde tak otrok. Tu smo zaznali nestrpnost. Zdelo se je, da se otrok ni pripravljen prilagoditi na ozračje v razredu, zato smo veliko delali z razredom. Poskušali smo jim predstaviti, kako on vidi, kako on sliši, kako on doživlja, kaj vse mora narediti, da sprejme okolje, v katerem se je znašel. In seveda smo tudi njega učili, kako se spopasti s to zadevo. Na koncu smo ugotovili, da je morda bolj bistveno delati s tistim, ki prihaja, kot s skupino, v katero prihaja. Povedati mu je treba, kakšne so naše norme, navade, kultura bivanja, kako komuniciramo, na kaj je treba biti pozoren. To spregledamo. Vedno mislimo, da se mora skupina prilagoditi tistemu, ki je prišel na novo, njemu pa da ni treba nič narediti. Sprejeli ga bomo, pa bo vse v redu. Pa ni tako.

Vendar pri tem nikakor ne gre za načrtno asimilacijo, temveč za učenje, kako razumeti drugega v njegovih navadah, komunikaciji in vedenju.

Kakšna je vloga šole v skupnosti? Ali lahko pomaga vzgajati družbo, jo lahko uči, kako ravnati? Šola je vendarle nekakšen najmanjši skupni imenovalec vseh pripadnikov skupnosti: takih, ki veliko vedo o marsičem, in takih, ki ne vedo toliko in se imajo priložnost učiti.

V letih sprejemanja različnih otrok v naše okolje smo se naučili, da je treba na prihod pripraviti tiste, ki pridejo, in te, ki so tukaj. Skupini moramo povedati, od kod učenec prihaja, kakšna je tam kultura, česa morda ne bo vedel. Vprašati jih moramo, ali mu bodo pomagali, bo morda kdo mentor, ki ga bo vodil skozi proces spoznavanja.

Otroka, ki pride, pa moramo – skupaj z njegovimi starši – učiti, kakšno je naše okolje. Povedati moramo, da bi lahko prišlo do težav in da se morajo v takem primeru obrniti na nas. Če otroka nekdo šikanira, naj to povedo, naj tega ne skrivajo, saj sicer tega ne bomo vedeli; in če ne vemo, ne moremo pomagati. V tako ogromnem šolskem prostoru, kot je naš, ne moreš vedno vedeti, kaj se dogaja med posamezniki.

Šola je pomembna tudi zato, ker se lahko v njej majhni otroci, ki so še dovolj dojemljivi, učijo strpnosti, obenem pa jim lahko postavljate meje?

Pred časom sem brala članek v krajevnem glasilu o družini, ki se je priselila že pred mnogimi leti, a so še vedno prišleki. Okolje jih ne sprejema. Ker so prišleki, nimajo besede. Tu se začne, na tej ravni medsebojnih odnosov. In seveda, družina ima otroke, ki prihajajo v šolo; sosedje ne sprejmejo družine, njihovi otroci pa ne otrok. Mi pa morda sploh ne vemo, kakšna je dnevna dinamika v vasi.

Čez čas smo se seveda s tem soočili tudi v šoli, ampak ne takoj, ker česa takega sploh nismo predvideli. Nismo vedeli, zakaj prihaja do konfliktov med posameznimi učenci v razredu; da to sploh ni zaradi šole. Ko smo uvideli, da niso sprejeti v osnovni življenjski skupnosti, torej v vasi – v mestih je to verjetno drugače –, smo začeli razmišljati, kaj naj naredimo. Do katere mere se lahko vtaknemo? Kdaj in koga smemo ozaveščati? Kako daleč vabiti enega od staršev, drugega od staršev? A smo res mi tisti mediator, ki bo te družine spravil skupaj in jih pomiril? Če je posredi otrok, smo dolžni nekaj narediti. To so izzivi, ki jih v šolah z lahkoto spregledamo.

V šolah se veliko govori o ničelni toleranci do nasilja, pa vendar nasilja, kot kaže, nikjer ne morejo preprečiti. Zakaj ne?

Tudi če imamo na šoli ničelno toleranco do nasilja, se trije mimogrede stepejo. Ničelno toleranco razumem tako, da si ne zatiskamo oči pred dejanji, ki ogrožajo drugega. Gre za naš odnos do tega.

Ničelna toleranca ni zanikanje nasilja. Vsi ga nosimo v sebi, vsi imamo to temno plat. Tudi če jo zanikamo, bo vseeno izbruhnila na dan. Zato jo moramo ozavestiti, ne zanikati. Ko pride do izbruha nasilja, moramo reči, to se je zgodilo, kaj bomo zdaj naredili. To je podlaga za učenje.

V sebi nosimo jezo, mržnjo, bes, ki sploh ni nujno uperjen v konkretnega človeka. Nakopičena jeza lahko izbruhne ob dogodkih, ki z njo sploh niso povezani. Ravno zato ker smo prijazna družba, ker v sebi tlačimo občutke, za katere vemo, da niso primerni.

Vsak nasilnež je tudi žrtev. Če ne drugega, samega sebe. In vsak nasilnež potrebuje pomoč, ker ne zna ravnati s svojo jezo, nelagodjem, slabim počutjem, s tem, kar mu manjka. Kajti nekaj mu zelo manjka.

Težko bi rekla, da se to nabiranje negativnih čustev ne čuti. Druga stvar pa je, koliko smo ga sposobni zaznati. Včasih pride otrok domov in reče, ta mi najeda. Pa pride naslednji dan in to spet ponovi. Kako se na njegove besede odzovemo starši? Rečemo mu, mi smo strpni, ne kregamo se, potrpi. Ampak lepega dne bo otrok, ki je sicer miroljubnež, treščil tega, ki mu je najedal. Zakaj? Ker ga nismo slišali.

Kaj bi mu lahko rekli, če bi ga slišali?

Recimo: kaj te moti, kako to, da te moti. Kaj lahko narediš? Se lahko z njim pogovoriš sam ali pri tem potrebuješ pomoč? Boš povedal učiteljici? Se midva naučiva, kako boš to speljal? Ga povabimo domov, da se bosta skupaj igrala, pa bomo videli, kaj se dogaja?

V ozadju je vedno potreba. Tistega, ki najeda, in tistega, ki mu najedajo. Prvi potrebuje pozornost ali pa je preprosto jezen, ker ta drug nekaj ima, česar on nima. To ni nujno materialna stvar, lahko je že to, da je oni drugi fant uspešen, sam pa ni.

Ko imaš pred seboj dva otroka, ki sta se stepla, in ko poslušaš enega in drugega, lahko razumeš stisko tako žrtve kot nasilneža. Na koncu prideš do ugotovitve, da sta oba žrtvi; nasilnež sicer nekih okoliščin, žrtev pa nasilneža.

Ampak tudi žrtvam je treba pomagati. Na šolah imamo vedno okoli pet otrok (od sedemstotih), ki so potencialne žrtve. To je njihova drža. Ti otroci vidijo v vsakem ravnanju nekaj zlohotnega, ogrožujočega. Ponavadi imajo malo ali nič prijateljev, ker jih vsi prej ali slej razočarajo. Tudi tem je treba pomagati. Vključevati jih je treba v aktivnosti, v katerih bodo zmogli izstopiti iz vloge žrtve. To je dolgotrajen proces. Otroci in starši morajo najprej uvideti, da je to, kar pravimo v šoli, res, da zaupajo naši presoji.

Pri starših ali otrocih?

Pri starših. Otrokom je pomembno, da so vključeni, čeprav spet ne vsem. Nekateri so pač samotarji in so kot samotarji srečni. Nič jim ne manjka. Če bi jih hoteli na silo nekam vključevati, bi to spet bilo nasilje.

Ampak prej sem hotela predvsem povedati, da me moti razmišljanje, da je treba nasilneža kaznovati in žrtvi pomagati. To se vse lepo in prav sliši in to seveda tudi podpišem. Samo treba se je vprašati tudi, kaj je še zadaj? Tudi nasilnež potrebuje pomoč – in kazen ni pomoč. S kaznijo dosežemo samo to, da otrok občuti krivico, in kdor občuti krivico, postane maščevalen. Nasilje stopnjuje.

S kaznimi opletamo, ne da bi sploh pomislili, kakšne so posledice, če kaznujemo nekoga, ki ni prepoznal svoje krivde v nekem dogodku. Otroci morajo prepoznati svojo odgovornost za dogodek, uvideti, kaj so storili. To lahko naredimo, ko se z njimi pogovarjamo na štiri oči in ko se z njimi poglobimo v to, kar se je zgodilo. Šele takrat doživijo uvid, šele takrat dojamejo, ja, saj res, jaz sem bil kriv, jaz bi lahko ravnal drugače, pa nisem.

A takrat še potrebujejo kazen? Šli so vase, prepoznali so, da so ravnali narobe. Jaz jih potem samo še vprašam: Ko boste naslednjič v taki situaciji, kaj boste naredili? Kako se boste vedli, boste dopustili, da pride do take situacije?

To je vzgoja za nenasilje, ne kazen. S kaznijo ne dosežemo nič, če otrok – ali odrasel človek – ne prepozna, da je odgovoren.