Tiskane izdaje
Na vprašanje, kaj od tega je najbolj, pa nam brez pomisleka odgovori zelo enostavno: »Avtor. To je tisto, kar se mi zdi, da sem najbolj.« Njegovi kratki filmi so gostovali na več kot 150 mednarodnih festivalih in drugih prizoriščih.
Trenutno snema kratki stop-motion animirani film Slovo, ki je delo avtorja Leona Vidmarja. Kolja Saksida pri projektu, s katerim se ukvarjajo že več kot leto dni, sodeluje s svojo produkcijsko hišo ZVVIKS kot producent. Čas za to je ravno pravšnji, saj je junija opravil še sklepno dejanje aktualne sezone – na študijsko razstavo ob koncu šolskega leta je pospremil študente novogoriške Visoke šole za umetnost, kjer poučuje, do jeseni pa je končal tudi delo na AGRFT, kjer kot strokovni sodelavec poučuje animacijo in posebne učinke.
A vseskozi počne še nekaj drugega. Resnično vseskozi. Razvija Koyoo, denimo. Koyaa je simpatična lutka, ki za širšo javnost zagotovo najbolj pooseblja njegovo delo. »Stalno smo v razvoju, spreminjamo in dopolnjujemo scenarije, delamo na zgodborisih,« nam je dejal tik za tem, ko je izdelal finančno konstrukcijo in terminske načrte za nove epizode Koyee. S svojo ekipo se namreč prijavlja na razpis nacionalne televizije.
Kljub interdisciplinarnosti, ki je tudi posledica preživetvene nuje, njegovo udejstvovanje vseskozi preveva rdeča nit – film. Z njim se ukvarja že od 15. leta, kar pomeni skoraj dve desetletji. In se ob tem še vedno počuti, kot sam pravi, mladega. Mogoče tudi zaradi navihanosti in hudomušne pronicljivosti, ki vejeta iz njegovih zgodb.
Koliko je v teh zgodbah vas samega
Počnem pa veliko različnih stvari. To je edina možnost, da se lahko v Sloveniji ukvarjaš z animiranim filmom. Če bi bila situacija drugačna, če bi lahko lažje šel čez mesec, bi mogoče počenjal manj stvari; zagotovo si ne bi želel skakati iz projekta v projekt – na dnevni bazi …
Kljub temu imam občutek, da vse, kar počnete, delate z ljubeznijo …
Delam izključno stvari, ki me zanimajo. Ne delam ničesar, kar me ne veseli.
Ničesar samo zaradi denarja?
Ničesar. In nikoli tega nisem počenjal. Tudi ko sem še pred desetimi leti delal gibljive slike in videe za gledališče, sem užival v tem. Prav tako, ko sem v filmih nastopal. V nekem trenutku sem se vendarle odločil, da toliko razpršen vseeno ne morem biti; želel sem si, da bi me poznali zlasti po animiranem filmu, da bi vedeli, kaj točno počenjam … In tako me že vrsto let ne kliče nihče. Za nič pravzaprav. Razen za kakšno delavnico.
A če nadaljujem pri prvem vprašanju: koliko Kolje je v Koyii?
Spominja name, a ne? Veliko ljudi mi je že reklo, da smo lutko zagotovo naredili po meni. Nismo je zares, vendar je tako naneslo. Kot otrok sem živel v hribih, ne na skalni polici, kot živi Koyaa, a doma sem pod Golico, tako da je lik gotovo odsev mene. Trenutno z družino živim v mestu, Koyaa kot fiktivni junak pa živi na vrhu gore, kjer se mu dogaja marsikaj, zagotovo stvari, ki se meni ne. Mogoče pa bi si kdaj želel tako živeti ...
Ampak – a je ta gora, dom Koyee, v vaši domišljiji živela že v času, ko ste bili otrok?
Z našega balkona sem gledal Triglav, tako da se mi je kot otroku zelo vtisnila v spomin vizualna podoba gora, gorska kulisa. Ne verjamem, da bi jo ustvaril, če ne bi živel v stiku s hribi. Skoraj zagotovo ne!
Koyaa je nastal na zelo hecen način. Prijatelj je povedal, da na televiziji iščejo kratke zgodbe za oddajo Hri-bar , in tako sem napisal osnutek, šel na TV do takratnega urednika, mu predstavil idejo, in sprejeli so jo. Naredil sem dve epizodi, nato pa smo se soglasno odločili, da bomo Koyoo prestavili v oddajo TLP, za katero sem v svoji neodvisni produkciji ZVVIKS realiziral 15 epizod, ki so bile predvajane vsako nedeljo popoldne. To je bilo točno deset let nazaj. Je pa bil to takrat kar zalogaj in rock'n'roll produkcija.
Zakaj?
Nisem povsem natančno vedel, česa se lotevam. Pa tudi ideja o vsebini ni bila natančno dodelana. Sprva naj bi delal epizode, vezane na slovenske pregovore, a se za to nismo odločili. Zato sem raje naredil nekaj avtorskega. In tako je dejansko nastal Koyaa. V enem tednu sem naredil en filmček oziroma eno epizodo v dolžini minute in pol, kar je dobesedno pomenilo – nič spati. Tudi zaradi tehničnih zadev. Ker nisem bil v šoli za animirani film, nisem imel vsega znanja in sem se sproti učil, čeprav sem pred tem že nekaj let delal stop-motion animirane filme. Še preden sem začel snemati, so samo zaradi tega minili trije tedni brez spanja, in potem sem na koncu ugotovil, da imam napačen kalup za lutko. Takšne banalne stvari. No, zdaj se mi zdijo banalne, takrat pa se mi sploh ni zdelo smešno! A bil sem zelo mlad in sem se ogromno naučil. Hkrati se na dober način serije spomni ogromno ljudi z vseh koncev Slovenije. Štiri epizode pa še danes distribuira interfilm Berlin.
Od pregovorov do frajerja. Koyaa igra električno kitaro oziroma metlo, je didžej ... Vaš odsev ali hrepenenje?
Vsi elementi, ki si jih izmišljuješ, so odsev tvojega početja, četudi je to predvsem način približevanja javnosti. Je pa bil Koyaa pred desetimi leti tudi vizualno drugačen, živel je še v dolini, ni bil toliko fantovski. Malo je bil sicer frajer že takrat, je pa še zdaj (smeh).
Želim delati avtorske stvari, ki so namenjene otrokom, a so narejene tako, da jih lahko gledajo tudi odrasli.
Koyaa je rezultat vašega dela?
Daleč od tega. Koyaa je videti tako, kot je, zato, ker sodelujem z ogromnim številom ljudi. Na začetku pred desetimi leti sem sam montiral, bil sem sam v produkciji, sam sem animiral … Pri Koyii je že na začetku sodeloval Miloš Srdić kot direktor fotografije, glasbeno opremo sta ustvarila Borja Močnik in Miha Šajina, lutko pa je oblikoval Miha Knific.
Skicirali pa ste jo vi?
Ne, jaz sploh ne rišem. Zdaj sodeluje z menoj okoli 35 ljudi v vseh sektorjih. Jaz delam izključno kot režiser in producent. Tudi v produkciji je z mano izvršni producent Matija Šturm, lik je narisal Blaž Porenta, scenografijo je narisal Grega Nartnik, lutko delajo v močnem poljskem studiju Se-ma-for, še zmeraj sodelujem s Srdićem, Močnikom in Šajino ter vrsto let s postprodukcijskim studijem NuFrame in scenografi Simonom Hudolinom, Matejo Rojc, Markom Turkušem … Epizode ne bi bile nikoli videti tako, kot so videti danes, če bi bil sam.
Čez vse faze sem sicer šel tudi sam, a jaz nisem dober animator; animatorji, s katerimi sodelujem, zgolj animirajo po 10 ali 15 let. Jaz že ves čas delam režijo in produkcijo, s tem sem tudi najbolj zrasel in mi najbolj leži. Glede na to, da ne rišem, potrebujem človeka, ki to idejo prenese na papir. Tako kot Marko Bratuš, s katerim sodelujem kot dramaturgom in scenaristom. Jaz imam osnovne ideje in peljem celo ekipo. Sem motor ekipe, oni pa kot soavtorji ogromno prispevajo …
Koliko časa traja produkcija ene epizode, ki je dolga približno tri minute?
Leto in pol do dve leti potrebujemo za realizacijo enega kratkega animiranega filma.
Dolžine?
Od tri do pet minut. Zato, ker gre za visokokvalitetno animacijo. Z dobro idejo lahko projekt realiziraš tudi v enem mesecu, a to, kar mi delamo, in še nekaj drugih slovenskih avtorjev, pač vzame toliko časa. Če bi delali serijo in imeli zadosten budžet, konkretno 650.000 evrov, bi lahko tudi v dobrih dveh letih naredili 13 epizod in ne ene. To pomeni, da bi namesto 35 ljudi delalo 50 ljudi, namesto enega animatorja pa bi imeli tri hkrati na treh prizoriščih. Za primerjavo: celovečerne stop-motion animirane filme, to se v Sloveniji sploh ne dogaja, delajo na 20 prizoriščih naenkrat, od 15 do 17 animatorjev dela hkrati …
Je to vaša tiha ambicija?
Ma … niti ne. Mogoče bi bilo fino, a za zdaj ne razmišljam o tem. Pa toliko stvari, kot jih imam zdaj, je čisto dovolj. Zdaj delamo že šest let ta projekt in v tem času smo naredili dva pilota. Naslednje leto bomo zagotovo snemali štiri, mogoče celo šest, če nam bo uspelo na razpisu.
Kdaj jih bomo lahko videli?
Leta 2017 v kinu, na televiziji in drugod. Štiri do šest epizod.
Koliko torej to stane?
Ena epizoda je dražja, če jo posamično delaš, v primerjavi s tem, če bi jih delal 13 ali 26; minuta je dražja in stane 30.000 evrov oziroma ena epizoda stane 100.000 evrov. Več jih delaš, nižji so stroški. Pa daleč od tega, da bi bili ljudje blazno plačani. Večinoma to delajo tisti, ki to radi počnejo, in zato tudi pristopijo k projektu; ne zaradi zaslužka.
Koliko je sploh prostora za animirani film v Sloveniji?
Vsakič bi ga radi več. Logično. Stremimo k večjemu in več. Odlično bi bilo, da bi imeli tako, kot ima gledališče ansambel, animatorji studio, da bi enkrat delal en avtor, drugič drug ... Kot je bilo nekoč v Zagrebu. To bi bilo več kot odlično. Stvari pa se ne premikajo hitro. Če pogledamo konec devetdesetih in začetek leta 2000, ko sem jaz začenjal – v tem prostoru animiranega filma praktično ni bilo. Hkrati se je po letu 2005 pojavilo veliko mladih, kar pomeni, da se je animirani film v desetih letih razvil. Zdaj imamo tudi društvo animiranega filma D'SAF!
Mogoče, če bi bili nekje drugje doma, kjer bi bil trg večji, kjer bi se področje razvijalo hitreje, ali pa mogoče tudi čez zgodovino, a je to samo če, če, če … Živimo, kjer živimo, in tudi mi rastemo. Jaz sem velikokrat preskočil tri stopnice, ne moreš jih pa preskočiti deset.
Idej je veliko in animirani film se razvija, tudi če se sredstva na kulturi krčijo. Segmentu kulture, filmu, je bilo abnormalno veliko odvzeto. Za vso filmsko produkcijo v Sloveniji imamo že dve leti na voljo le dobrih 2,5 milijona evrov – za celovečerne filme, kratke filme, dokumentarne filme, festivale in kulturno vzgojo! To so res majhni zneski.
Vesel sem, da ima direktor Filmskega centra Jožko Rutar posluh za animirani film, in upam, da bo tako ostalo. Pred tem smo bili producenti in avtorji animiranih filmov malo odrinjeni. Tudi nacionalna televizija ima končno razpis za neodvisne producente in s tem za animirane filme različnih žanrov. Še zmeraj pa se mora veliko zadev izboljšati. Predvsem si želim, da bi v Sloveniji obstajal način financiranja serij, kot drugod po Evropi.
Kje ste se naučili animacije? Študija
Izobraževali ste se v tujini.
Končal sem magisterij v Švici, na umetniški akademiji ECAL, ampak na filmu. Resda sem za magistrsko nalogo delal scenarije za Koyoo, tako sem združil prijetno s koristnim, šolo s koristnim. V šoli nisem bil od 19. leta, ker sem delal na filmih in se malo pozneje odločil, da bi bilo vendarle dobro imeti tudi formalno izobrazbo.
Del vašega izobraževanja je bil tudi nekoliko poseben projekt Azulejo ali vizualna iluzija. Portret nekega časa neke dežele ...
Med študijem sem bil v Lizboni, malo manj kot tri tedne. Tam smo študentje imeli tri dni časa, da smo si zamislili idejo in jo nato realizirali. Jaz sem se odločil, da bom delal sam. Navdušil sem se nad poslikavami ploščic, ki jih je precej v Lizboni, in se odločil za projekt, v katerem sem združil zgodovino Lizbone – naredil sem fotografije enega ogromnega azuleja , torej poslikav na ploščice, ki je predstavljal Lizbono pred potresom. Ta poslikava je kot dokument časa precej pomembna, tako za Lizbono kot za Evropo. Ozadja sem kombiniral iz fotografij, sam pa sem narisal zgodbo o neki ptici oziroma človeku, ki ima lahko vse sanje na tem svetu ... Risal sem na keramiko, sličico po sličico, in potem to kombiniral v računalniku. Film si bralci lahko ogledajo na naši internetni strani.
Tu ste se torej vseeno lotili risanja.
Tukaj pa sem risal, ja. To je projekt, s katerim sem šel nazaj v času, in mogoče sem se tudi zato odločil, da ga bom delal sam. Hkrati to ni bil velik projekt.
Kako to, da ste se odločili, da boste delali sami?
Navdih. Tedaj ne bi mogel delati z drugimi, da bi si pomagali med seboj. Vsi so delali igrane filme, jaz sem bil edini s področja animiranega filma in sem tudi vse stvari v šoli izkoristil v ta prid. Med študijem sem imel že toliko izdelan profil, da sem točno vedel, kaj hočem.
Niste tipali, kaj vam ustreza ...
Nič nisem tipal. Karpo Godina se je dobro izrazil, ko si je ogledal Azulejo na festivalu v Portorožu: Lepa miniaturka. Film je bil narejen v dveh tednih in sem tudi sam z njim precej zadovoljen. Tudi to, da sem risal, pa da sem sam animiral. Prebral sem veliko poezije od Fernanda Pessoe, nanj se del filma tudi navezuje, glasbenika sem našel tako, da sem hodil po ulici, slišal, da nekdo igra na kitaro, se mu predstavil in povedal, kaj počenjam, pa sva šla v hotel. V eni uri je odigral in je bilo super.
Pa se je obneslo?
Ja, seveda se je. Uporabil sem vse.
Zdaj izobražujete tudi druge, prek delavnic in izobraževanj za različne generacije …
Prek različnih dejavnosti. Eno so projekcije filmov, kjer veliko otrok naenkrat spremlja film, tem pa sledijo pogovori, kjer jim predstavim, kako animirani film sploh nastane. Drug segment so delavnice animiranega filma, trajajo dva tedna, za vse starostne skupine. Otroci mladostniki, odrasli, vsi gredo čez celoten proces: od ideje do izdelave likov, napišejo scenarij, izdelajo ozadja, animirajo, se vključijo v postprodukcijo slike in zvoka, tako da dejansko na teh delavnicah realizirajo svoje kratke filme, nato pa jih prijavljamo na različne festivale. Nekateri so zelo uspešni in dobivajo nagrade.
Trenutno končujemo računalniški program za zajemanje sličic Hyde, se pravi za stop-motion snemanje s spletno kamero. Program in spletno platformo kool-animation.com razvijamo s francoskimi partnerji La Ménagerie. Platforma in program sta namenjena predvsem pedagogom, mentorjem in ljudem, ki se spoznavajo z animiranim filmom. Z njim bi radi dosegli to, da bi pedagogi sami izvajali delavnice, mi jih bomo pa izobraževali, kako uporabljati program ...
Kakšen je odziv otrok?
Super je, odličen. Na delavnicah realizirajo pravi filmček, nato pa ga vidijo tudi drugi. Mogoče, ko pridemo prvič v kakšno regijo v Sloveniji, je na začetku malo manj odziva, če smo pa v stiku dalj časa, je odziv vedno večji.
Kako je s percepcijo animiranih filmov za odrasle, ne le za otroke?
Laična publika še vedno, ko omeniš animirane filme, sploh ne ve, o čem govoriš. No, malo se to izboljšuje, a še vedno vsi rečejo: Aaaa, risanke! In je potem to za otroke, seveda ... Veliko ustvarjalcev dela animirane filme za otroke, ker imajo zagotovljeno publiko. Za odrasle je publiko veliko težje dobiti. Ampak ne glede na to imamo v Sloveniji močne avtorje, kot sta Špela Čadež in Dušan Kastelic, ki delata avtorske filme za odraslo publiko. Torej te vrste filmi so, a jih je manj. Mene zanima oboje.
Koliko improvizacije dopušča animirani film?
Zelo malo. Definitivno manj kot igrani film. Pri igranem filmu imajo nekateri zgodborise, torej scenarij, prenesen v sličice, kot je strip, na dan posnamejo nekaj kadrov, a ne le to, tudi ponovitve teh kadrov delajo. Tu je bistvena razlika. Tega mi ne počnemo. Jaz vem natančno dolžino vsakega kadra. Na filmskem prizorišču mogoče premaknemo kamero malo drugače, kot smo si zamislili v zgodborisu, a ne prav veliko, hkrati pa ne ponavljamo posnetkov. Vse je »posneto enkrat«. In to niti ne s človekom, ki se zna gibati, temveč z lutko, ki jo mora animator oživiti.
Koliko izrazov ustvarite za eno lutko? Koliko kalupov je denimo potrebnih za vse izraze Koyee? Pri njem je obrazna mimika zelo izrazita.
Ja, zdaj imamo 56 ekspresij, kar pomeni 56 kalupov. Potrebnih premikov je pa ... animator na dan naredi približno štiri sekunde. Na sekundo je 25 sličic, a lahko oko prelisičimo, tako da ni za vsak posnetek treba narediti 25 različnih premikov na sekundo, temveč lahko animator naredi samo 12,5 premika na sekundo. Tako namesto da bi naredili dve sekundi, naredimo štiri. A to ni vedno mogoče: za hitre premike lutke to ne pride v poštev, za premike kamere tudi ne.
Petindvajset posnetkov na sekundo, veliko potrpljenja je treba.
Precej, ja. To so dolgoročni projekti. Pa tudi fizično je naporno. Animator stoji 12 ur na dan. Stoji in filigransko premika lutko. Jaz prav zato tega ne morem počenjati. Ne moreš imeti telefona pri sebi, ne moreš odgovarjati na e-mail, koncentrirati se moraš le na dogajanje, kot bi meditiral ...
Lutka ali 3D?
Mogoče bi kot režiser izbral 3D, a za zdaj ne. Vse to sem začel delati, ker rad delam z rokami, čeprav imam zdaj veliko drugega dela z rokami, na primer z excel tabelami in prenosnim telefonom.
Ročna animacija, torej.
Že samo to, ko prideš na prizorišče in vidiš osvetljeno scenografijo, je magično. Povsem drugače kot na računalniku, kjer je vse v eni škatli, zaprto ... To pa diha. Dotakneš se lutke, scenografija je iz fizičnega materiala ... Povsem nekaj drugega kot tipkovnica.
Gverila ali profesionalizem?
Profesionalizem, definitivno. Še vedno sem rock'n'roll, nisem se spremenil, a kljub temu sem precej popredalčkan, natančen in ne poskušam iti po bližnjicah. Veliko si jih misli, da ko bodo prišli k meni, bo to »umetniški raztur«. Kje pa! Jaz vsak dan, ko neham delati, pospravim mizo, zato da lahko naslednji dan vstanem zjutraj in grem naprej delat. Pa daleč od tega, da bi to delal le par ur na dan. Pač zaresna služba, ki ni služba, ki je moje življenje.
