Tiskane izdaje
Uroš Dokl se je konec 2012 odpravil v severni Irak in južno Turčijo, kjer je že tedaj v zelo slabih razmerah bivalo več sto tisoč sirskih beguncev. Ni mogel ostati doma in nemo opazovati, kako razpada njemu ljuba Sirija. Sirija, ki jo je prekolesaril po dolgem in počez. Sirija, kjer je skoval dosmrtna prijateljstva.
»Zanimale so me zgodbe ljudi, ki so zbežali iz vojne. Ljudi, ki so še včeraj dobro živeli, potem pa so, dobesedno čez noč, izgubili vse. Obiskoval sem begunska taborišča in se pogovarjal z ljudmi. Čutil sem, da se bo sirska vojna le še zaostrovala, pa čeprav je bil to še čas, ko se je zdelo, da bo Svobodna sirska vojska morda celo ogrozila režim Bašarja al Asada. Veliko je bilo sovraštva, ki se je neposredno prenašalo na otroke. Kar sem videl, je bilo zelo skrb zbujajoče,« se spominja 32-letni intelektualec, doktorski študent na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete, in humanitarec iz Maribora, ki je ves čas razmišljal, kako bi se bilo mogoče angažirati in – pomagati.
Do Uroševe točke preloma je prišlo v enem izmed turških begunskih taborišč, pred katerim so se sirski otroci igrali »ti loviš«.
»Za tistega, ki je moral loviti, so otroci vedno izbrali najšibkejšega, bodisi najmlajšega ali najmanjšega. Ta deček je bil vnaprej obsojen na poraz. Jasno je bilo, da ne bo mogel nikogar ujeti. Drugi dečki, stari med osem in štirinajst let, so igrali junaške vloge upornikov. Lovečega dečka so ves čas žalili. Vpili so: Bašarjev pes! Posilili te bomo! Odrezali ti bomo roke in noge! Ker jih deček seveda ni mogel ujeti, so ga zbrcali in opljuvali.«
Prenašanje vzorcev na pregovorno nedolžne otroke je Uroša globoko presunilo. Hitro je prepoznal taboriščni žargon in pravila igre, ki bo čez pet let iz besed meso postala. Kako to preprečiti? Je sploh mogoče kaj storiti?
»Junaki teh otrok niso bili liki iz filmov in risank. Njihovi brezpogojni junaki so bili njihovi očetje, bratje in sosedje, ki so prijeli za puške in se spopadli z vladno vojsko, ki je rušila njihove domove. Opazil sem popolno glorifikacijo. Kar sem videl, me je neskončno razjezilo. Toda – ali imam sploh pravico reagirati? Je moje vedenje legitimno? Mar ni to klasičen orientalizem – privilegirani belec, ki pride v tretji svet in soli pamet? Zame je bil to absolutno zaprt svet; odgovora nisem imel.«
Uroš se je vrnil domov. Vojna v Siriji se je stopnjevala. Dogajanje je spremljal skoraj obsesivno. Ljudi okoli sebe – in tudi širše – je poskušal ozaveščati ali vsaj opozarjati. Od tod do statusa čudaka nikoli ni daleč. Naglas je opozarjal, kako blizu je sirska vojna. Kako je to na neki način tudi naša zgodba. A tragedija sirskega ljudstva je za domačo javnost ostajala v domeni varne eksotike in teoretikov zarote brez kakršnega koli stika z resničnostjo.
Z ljudmi. Uroševe frustracije so se stopnjevale, a ves čas je iskal možnost neposredne akcije. Tudi zato je zamenjal izbiro doktorata in se začel intenzivno ukvarjati s socialno pedagogiko. Že od prej je poznal različne metode dela z otroki in različne socialne igre. Želel jih je, seveda prilagojene okoliščinam in potrebam, prenesti med male sirske begunce.
V Istanbulu se je Uroš povezal s sirsko begunko Mariso, pianistko in umetnico iz Damaska, ki je sama skrbela za veliko število begunskih otrok, tudi tistih z ulice. Predstavil ji je svoje načrte. Junija letos je stekel projekt Jakob, ki ga je Uroš poimenoval po svojem dveletnem sinu.
Projekt Jakob
»Nemudoma smo organizirali skupino prostovoljcev, vsi so Sirci. Vaje in igre smo najprej preizkusili kar na njih. Delovalo je. Vmes smo morali počivati, tako jih je izčrpalo. Potem smo začeli z delavnicami, ki temeljijo na socialnih igrah in izražanju. Veliko rišemo, otroci se vživljajo v različne vloge … Njihove travme so strašne, nanje se hitro prenašajo sovražni vzorci,« nadaljuje Uroš.
Sirski otroci so bili po njegovih besedah leta 2012 drugačni, kot so danes, ko je za njimi že štiri leta in pol vojne; vojne, v kateri je bilo ubitih 260.000 ljudi in v kateri je svoje domove izgubila polovica sirskega prebivalstva. Leta 2012 so otroci še živo čutili spomin na neko drugo Sirijo, spomin na mir in varnost. Sanjali so o svetu, ki so ga poznali. Danes je popolnoma drugače. Ta spomin je – nepovratno? – izbrisan. Otroci so v begunstvu dobili novo identiteto. Postali so tujci in priseljenci. Večinoma nezaželeni, podrejeni tujci, ki jih vsi podijo proč od sebe. Tujci, ki živijo v zaprti in globoko travmatizirani skupnosti, v kateri se nanje prenašata sovražnost in odtujenost. Večina ne hodi v šole. Ti otroci so otroci vojne; vojna generacija.
»V projekt Jakob je v Istanbulu zdaj vključenih že 75 sirskih otrok. Projekt je odlično sprejet. Gospa Marisa je odigrala glavno vlogo. Zelo pomembno je, da pozna tudi starše. Cilj projekta je otroke odtegniti od težkih misli. S socialnimi igrami bi jih radi naučili varnega dojemanja resničnosti, brez antagonizma in iskanja krivcev. Ne čutijo drugega. Drugi se vzpostavlja kot krivec, kot krvnik in sovražnik. To so otroci, ki so odrasli brez zdravih vzorcev. Trudimo se, da bi jim jih ponudili. Ponujamo jim pobeg in vzporedni svet, nikakor pa kakršne koli indoktrinacije. Takšen projekt je mogoče izpeljati le z bogatimi terenskimi izkušnjami, z veliko časa in znanja; tu ni prostora za tako imenovani instantni aktivizem, ki prevladuje v današnjih časih. Ključna je senzibilnost. Ne dovolim si sprejeti logike številk. Vsak obraz ima svojo zgodbo, svojo usodo, svoje sanje! Dovolimo si solze,« je odločen Uroš Dokl, ki ga neskončno utrujajo fundamentalno rasistične debate o nas in njih, ki dominirajo tako v zasebnem kot v javnem diskurzu. »Poleti sem na trgu Taksim v središču Istanbula videl očeta s tremi otroki, ki živijo na ulici. Vsi skupaj so jedli ostanke kebaba, ki so ga našli v smeteh. Kdo smo, da lahko od ljudi, ki se jim je zgodila taka tragedija, pričakujemo … asimilacijo? To je strašno. Kako malo je potrebno, da nekdo, ki najbolj potrebuje pomoč, postane grožnja!«
Večina delavnic projekta Jakob poteka v istanbulskem parku Gezi, na prostem. Uroš bi sčasoma rad projekt prestavil v zaprte prostore, a to stane. Sredstev za zdaj ni, vse deluje na prostovoljski ravni. Pomoč se ne sme ustaviti. Ustaviti se pomeni umreti. Poteka boj za otroške duše, boj, da generacija ne bo dokončno izgubljena.
Izgubljena generacija
Uroš zelo dobro ve, kaj pomeni izgubljena generacija. Med številnimi potovanji po Siriji je stkal veliko tesnih prijateljstev. Prijateljstev za vse življenje. Nekateri njegovi prijatelji so v vojni umrli. Nekateri so izginili. Nekateri so končali v režimskih zaporih. Številni so bili prisiljeni pobegniti s svojih domov. Nekateri pa so še vedno v Siriji. »Včasih me iz Alepa pokliče prijatelj in me vpraša, ali pridem na falafel. Potem mi pove, da prodajalnice falafla ni več. Večina mojih sirskih prijateljev je pred vojno dobro živela. Študirali so ali pa so imeli službe. Potem so izgubili vse. Soočiti so se morali z revščino, bombami, lakoto, strahom. Spoznali smo se v povsem drugačnem okolju. Prijatelj iz Alepa je skupaj z vso družino pobegnil v Egipt, kjer je – mladi intelektualec – v pekarni delal od 14 do 16 ur na dan in tam tudi spal, da je lahko preživljal vse ostale. To poletje se je po balkanski poti odpravil v Evropo. Grozne zgodbe …« se beseda rahlo zatakne štajerskemu humanitarcu, ki pravi, da je za prebuditev sočutja ključen ravno človeški stik. Vprašanje je, pravi, ali bi bil tako angažiran, če ne bi imel v Siriji toliko prijateljev; če s Sirijo ne bi delil koščka zgodovine. Zato, pravi, ga preganja moralna obveza. Klic. Klic, ki mu ne pusti spati. Klic, ki ga ne more – in noče – utišati. »Ne morem razmišljati o tem, kako lepo nam je, če pa nam je lepo na račun nekoga drugega.«
Ampak – kje je meja empatije? Koliko sebe je mogoče dati, da se ohraniš dovolj, da lahko še naprej daješ? »Moja meja je dobro mojega sina.«
* * *
Uroš je bil izjemno aktiven tudi v času prvega »begunskega vala«, ki je zajel Slovenijo. Povsod ga je bilo polno. Kljub temu da je bilo popolnoma jasno, da se napoveduje begunska kriza, je Uroša šokirala nepripravljenost države, hkrati pa je bil navdušen nad sočutjem, ki so ga beguncem izkazali številni ljudje.
»Sirska vojna je na Obrežju izstopila iz televizijskega zaslona. Kar naenkrat to ni bila več 'eksotika', ampak tudi naša zgodba. Politika je zatajila, probleme je reševala na hodniku. Na terenu pa je bilo drugače. Prijetno je bilo videti odziv ljudi, ki so se spontano in hitro organizirali in beguncem ponudili tisto, česar jim ni ponudila država. Dobili smo jasen dokaz, da v Sloveniji obstaja občutek za sočloveka. A videli bomo, kako bo, ko se bo tu pojavil naslednji val ljudi. Takoj ko so begunci prestopili avstrijsko mejo, se je naša skrb zanje končala. Skrb ne sme biti omejena z nacionalnimi mejami,« pove Uroš, ki je danes v svojem okolju precej manjši čudak kot pred tremi leti, ko je glasno in jasno opozarjal na veliko človeško tragedijo, ki nikoli, ampak zares nikoli ni bila daleč. »Ha, nekateri, ki so me na socialnih omrežjih odrezali, me zdaj kličejo, ali zbiram pomoč, in mi ponujajo obleke in hrano. Poetična pravica? Ne, ne iščem zadoščenja. Tu ni prostora za ošabnost. Za to ni časa. Mudi se. Vesel sem, da so ljudje spregledali, vsaj nekateri. Upam le, da sirski begunci niso 'eksotični drugi'. Da so za ljudi – ljudje. To je tisto, kar si želim in hočem in je moj temeljni cilj: dati možnost človeku. Utrditi identiteto človeka,« doda Uroš Dokl, ki bi rad projekt Jakob razširil tudi po Sloveniji.
