Začetek novega obdobja

Angela Merkel je 28. maja storila nekaj smelega in pomembnega in to bo bržkone šlo v zgodovino. Na predvolilnem shodu v Münchnu je označila (do neke mere, je dejala) konec obdobja, »ko smo se lahko povsem zanesli na druge«. Rekla je: »Mi, Evropejci, moramo našo usodo resnično vzeti v svoje roke.« Sklicevala se je na izkušnje zadnjih treh dni, v njih pa sta se zvrstili srečanje G7 na Siciliji (na Taormini) in srečanje voditeljev držav Nata v Bruslju. Bilo je očitno, da se njena misel nanaša na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, letela pa je tudi na Veliko Britanijo in njene protievropske prigode, povezane z brexitom.

Lucidnost tega dejanja Angele Merkel je večplastna in v danih okoliščinah je pomenila pozicijo win-win, hkrati je na en mah ubila štiri muhe. Kot prvo opazimo, da je Trumpa, v boksarskem jeziku rečeno, nokavtirala, še preden mu je uspelo razviti protinemški napad. Začel je s tezo, da imajo ZDA z Nemčijo velik trgovinski primanjkljaj, da Nemčija za Nato plačuje bistveno premalo, da bo temu naredil konec, zagrozil pa je tudi s carinami. Povedal je tudi nekaj, česar diplomatski bonton ne bi nikoli dovolil; take besede so se namreč izrekale le, preden so države med seboj stopile v vojno: »Nemci so slabi, zelo slabi.« Merklova je ta napad prestregla in ga aranžirala v interpretacijo, da gre hkrati za protievropski in protipodnebni napad, ki ga kot takega niti v prvi niti v drugi ali tretji točki ni mogoče sprejeti. Povedala je, da je zelo nezadovoljna s Trumpovo namero, da bodo ZDA izstopile iz podnebnega sporazuma, doseženega v Parizu 12. decembra 2015. Trump je tako v enem dejanju odprl tri fronte, protinemško, protievropsko in protipodnebno, to pa je vojna, v kateri nihče, niti (ali posebej) če se piše Trump, ne more zmagati. ZDA so se postavile v zelo neroden in glede na tradicionalna zavezništva po drugi svetovni vojni tudi prelomen položaj.

Kot drugo je Merklova konsolidirala evropsko pozicijo proti »brexitirjem«, proti apokalitičnim jezdecem Velike Britanije, ki so igrali na podobno struno kot Trump in so vojaško sodelovanje v obrambi EU tiho pogojevali s trgovinskim partnerstvom pod posebnimi pogoji. Po govoru Merklove se je takoj oglasila britanska notranja ministrica Amber Rudd in povedala natanko to: da si Velika Britanija tudi po brexitu z EU želi globokega in »posebnega partnerstva« pri ohranjanju varnosti in pri trgovini. Britanci so tiho upali, da jim bo Trumpov najprej pritajen, nato glasen odpor proti EU v pomoč, a so morali po govoru Angele Merkel uvideti, da so se ušteli. Moralna pozicija in politični pogajalski položaj poslej ni boljši, temveč najmanj precej bolj težaven in negotov, kajti na drugi strani, v EU, se gotovost povečuje, z njo pa tudi uporništvo proti razkazovanju mišic tradicionalno močnih in kapitalsko podprtih, v realni govorici rečeno tudi privilegiranih držav. S svojo vojaško industrijo in trgovinskimi interesi so ZDA dokaz za to, z neskončnim številom izjem in posebnosti v EU je za to dokaz tudi Velika Britanija.

Kot tretje, in rečeno posledično, je nemška kanclerka torej konsolidirala Evropo, točneje EU, in državam, ki bodo imele interes biti, ostati ali se pridružiti politični družbi demokracij starega kontinenta, sporočila, da obstajajo vrednotni mejniki, ki bodo obveljali kot kriterij Unije. Merklova bo tu imela težave s svojim neoliberalnim nastrojenjem, ki se upira humanističnim postavkam socialnega tipa in enakosti v obravnavanju ljudi različnih držav EU, toda to je že drugo poglavje. Upati je, da bo po prvi načelni potezi zmožna postaviti tudi naslednje, na primer v razmerju do politikov tipa Viktor Orbán, ki se je, kot smo lahko videli na vrhu Nata v Bruslju, ves čas skušal gibati v bližini Donalda Trumpa.

Četrtič in nazadnje je Merklova zabila gol tudi v nemški notranji predvolilni politiki. Martin Schulz, nekdanji predsednik evropskega parlamenta, ki je mandat opustil predčasno, lahko le opazuje, kako se dela velika politika, ki je sam v EU ni bil zmožen. Žal, kajti socialnodemokratska komponenta proti Merklovi neoliberalni bi bila dobrodošla. Toda moment notranje politike, če se tako izrazimo, obsega tudi »notranjo politiko« celotne EU, ne le Nemčije. Ne nazadnje se je Merklova razglasila prvenstveno za Evropejko. Italijanski premier Paolo Gentiloni se je zadnjega maja, sledeč Merklovi, po srečanju s kanadskim premierom Justinom Trudeaujem v Rimu tudi zavzel za to, da bi EU morala postati bolj avtonomna in odgovorna za svojo usodo. Tudi francoska ministrica za obrambo Sylvie Goulard je javno povzela, da se sporočilo Merklove bistveno ne razlikuje od tega, kar skuša Francija doseči že leta: da bi razvila avtonomne zmogljivosti v okviru sodelovanja z Natom, vendar na podlagi evropskih zmogljivosti.

Od leta 1945, menijo pomembni svetovni komentatorji, se je prvič vzpostavilo neko novo razmerje in za ZDA to ne more biti dobro. Za Evropo avtonomen premislek pač ne more biti nekaj slabega.