Zahteve za več neposredne demokracije so indikator politične krize

Intervju: Stefan Vospernik

Objavljeno
06. februar 2015 15.10
Avstrija, Dunaj, 2015 Dr. Stefan Vospernik, avstrijski politolog, strokovnjak za neposredno demokracijo.
Matija Grah, Ozadja
Matija Grah, Ozadja
Kakšna je sploh korist od referendumov? O katerih vprašanjih so smiselni, kdaj pa so naravnost škodljivi? Zakaj jih Nemčija ne dopušča, tam, kjer jih izvajajo pogosto, pa so ljudje začuda vse prej kot zadovoljni s stanjem lastne demokracije? To so le nekatera vprašanja, ki jih sproža analiza neposredne demokracije v Evropi v knjigi Modeli neposredne demokracije, katere avtor je avstrijski politolog, novinar in koroški Slovenec.

Politolog dr. Stefan Vospernik, 37, je v disertaciji Modelle der direkten Demokratie (Modeli neposredne demokracije), ki je s predgovorom Arenda Lijpharta nedavno izšla pri ugledni, za pravna vprašanja specializirani nemški založbi Nomos, analiziral 183 referendumov, ki so jih med letoma 1990 in 2012 izvedli v petnajstih izbranih državah Evropske unije (več o knjigi na www.direktedemokratie.eu). Je tudi izvrsten poznavalec slovenske referendumske prakse in zakonodaje, iz katerih je pred dobrim desetletjem diplomiral na dunajski univerzi.



Nemara prva asociacija ob omembi neposredne demokracije so Atene, polis, antična Grčija. Gre izvore referenduma kot paradnega konja sodobne neposredne demokracije iskati pri starih Grkih?

Neposredna demokracija je v antiki delovala povsem drugače. Državljani so bili resnično soudeleženi pri odločitvah. Drugače kot danes, ko ljudje na referendumu samo glasujejo z da ali ne o določenem vprašanju, ki jim je predloženo, so tedaj sodelovali pri oblikovanju samega vprašanja. Zato ne vidim prave povezave med antično demokracijo in referendumom. Deloma tak način odločanja še obstaja v manjših, alpskih kantonih v Švici, kjer se prebivalci enkrat na leto sestanejo, diskutirajo in odločajo. Seveda to deluje samo v manjših skupnostih 10 ali 20 tisoč ljudi.

Kje gre potemtakem iskati korenine sodobnega referenduma?

Začetki referenduma so povezani z nastankom nacionalne države. Prvi v zgodovini zabeleženi referendum so izpeljali leta 1649 v tedanji angleški koloniji Massachusetts.

Do prvega razmaha referendumov je prišlo s francosko revolucijo, s katero je nastopilo kratko obdobje demokratičnega idealizma, v katerem so poskušali udejaniti idealistično tolmačenje neposredne demokracije: prva francoska ustava, sprejeta po revoluciji, je bila silno radikalna, saj je predvidela, da ljudstvo o vseh političnih odločitvah glasuje na referendumu. Majhno antično skupnost so poskušali obnoviti z organizacijo glasovanj na občinski ravni, temu pa naj bi sledilo glasovanje na višji ravni itn. Skratka, predvideli so večstopenjsko odločanje. Ta sistem se je kmalu sprevrgel v svoje nasprotje, v plebiscite, ki jih je razpisoval Napoleon, da bi legitimiral lastno politiko. Prvotno zamišljeni model neposredne demokracije »od spodaj« je nekaj let pozneje dejansko zaživel v Švici, kjer so uvedli ljudsko iniciativo in referendum na pobudo določenega števila volivcev.

Mimogrede: zanimivo je, da tako Francija kakor Švica še danes nadaljujeta vsaka svojo tradicijo. Po drugi svetovni vojni je predsednik De Gaulle obnovil plebiscite, prek katerih se predsednik pogovarja z ljudstvom. To seveda ni dialog enakopravnih, ampak predsednik prek referendumov obvladuje parlament in vlado. V Švici so akterji, ki posegajo po orodjih neposredne demokracije, še naprej iz vrst opozicije, ne vlade. Francija in Švica tako tvorita nasprotna pola: v prvi je neposredna demokracija orodje predsednika, se pravi nekoga, ki ima že tako ali tako moč odločanja; v Švici pa tistih, ki te moči nimajo.

Naslednjo zgodovinsko prelomnico predstavlja konec prve svetovne vojne, ko so propadla velika cesarstva in nastale manjše, nacionalno utemeljene države, ki so bile, kar je nasploh značilno za novonastale države, bolj dovzetne za neposredno demokracijo.

Zakaj so bile bolj dovzetne?

Ker so temeljile na volji ljudstva, ki se je osamosvojilo vladarjev in ki naj bi še naprej držalo oblast v rokah. A spet se je izkazalo, da so bile te predstave preveč idealistične. Avtoritarna gibanja so izrabljala plebiscitarne možnosti, da bi si tlakovala pot do oblasti. Najbolj razvpiti primer je bila Nemčija, kjer je za vzpon nacistov zaslužna vrsta ljudskih iniciativ. Zaradi teh negativnih izkušenj je bil po drugi svetovni vojni storjen korak nazaj, snovalci novih ustav ljudstvu, ki so ga zapeljali nacisti in fašisti, niso več zaupali, ampak so stavili izključno na predstavniško demokracijo. Parlament, sestavljen iz predstavnikov, ki so bolj »razsvetljeni« kot ljudstvo, naj bi bil tisti filter, ki bi preprečil morebitni zdrs v totalitarizem. A že po komaj dveh desetletjih, v šestdesetih letih, je predstavniška demokracija v Evropi zašla v krizo in stekel je nasprotni proces vračanja k neposredni demokraciji, ki ga je še pospešilo napredovanje evropske integracije. Bolj ko se je evropska skupnost povezovala, več je bilo zahtev po plebiscitarnih utemeljitvah. Rezultat je bil niz referendumov, sprva o vstopu v Evropsko skupnost, kasneje o evropskih pogodbah.

Zadnja pomembna prelomnica, katere vpliv spoznavamo šele danes, je bil padec socializma v Evropi. Podobno kot po prvi svetovni vojni je nastala vrsta novih držav s temelji na ljudskih gibanjih, zaradi česar so – z edino izjemo Češke – v svoje ustave vse zapisale tudi pravico do referenduma.

V knjigi ste analizirali 183 referendumov, ki so jih v petnajstih izbranih evropskih državah izvedli med letoma 1990 in 2012. O katerih vsebinah so Evropejci najpogosteje glasovali?

Predmet največ referendumov je bil politični sistem: spremembe ustave, volilne zakonodaje ipd., skratka vprašanja, v katerih se je politični sistem ukvarjal s samim seboj. To me je presenetilo, saj o teh vprašanjih tako ali tako odločajo na predstavniški ravni, in pričakoval sem, da ljudstva zato ne bodo potrebovali. A to je obenem pokazatelj, da je neposredna demokracija predvsem v rokah političnih profesionalcev: najsibo predsednika kot v Franciji, vladnih strank v nekaterih drugih državah, tam, kjer ima pravico zahtevati referendum ljudstvo, pa največkrat opozicije.

Na drugem mestu po pogostnosti je bila zunanja politika, vključno s pridruževanjem EU, šele zatem so sledila socialna in gospodarska vprašanja ter čisto na repu okoljska. Okoljevarstvenim vprašanjem je bilo posvečenih samo šest referendumov od 183.

So kake referendumske teme specifične za posamezne države – v pomenu, da so v tej ali oni državi še posebej pogosto glasovali o njih?

Da. V Italiji so večkrat glasovali o volilnem sistemu, med drugim tudi zato, ker je bila z uvedbo večinskega sistema zvezana težnja, da bi se znebili starih političnih strank, obremenjenih s korupcijo. Na Danskem, ker je referendum o državnih pogodbah obvezen, so glasovali skoraj izključno o Evropski uniji. Podobno je na Irskem, kjer je spekter obveznih referendumov sicer nekoliko širši, saj morajo na referendumu odločati o vsaki spremembi ustave. V Litvi in na Slovaškem so pogosto glasovali o privatizaciji državnega premoženja, in to v zelo različnih stadijih privatizacije: deloma že pred njo, deloma pa tudi pozneje, ko so uvideli, da so si nekateri v nepreglednih razmerah za male denarce prilastili ogromno državno premoženje. V Litvi so leta 1994 skušali ljudstvu prek ljudske iniciative celo povrniti škodo, ki mu je nastala s privatizacijo državnega premoženja. A ker bi škodo poplačali iz državnega proračuna, je vlada tedaj utemeljeno opozarjala, da bi šlo zgolj za prelaganje denarja iz enega žepa v drugega. Zaradi tega referendum ni uspel. Na Slovaškem so leta 1998 izvedli referendum proti privatizaciji strateških podjetij, a je zaradi neizpolnitve predpisanega kvoruma propadel.

Referendumsko odločanje ne poteka v praznem prostoru, ampak je vpeto v sistem predstavniške demokracije, zato ga bistveno določajo razmerja med političnimi strankami, med vlado in opozicijo, med prvim in drugim domom itn. Kako ta siceršnji politični kontekst vpliva na referendumsko odločanje?

Referendumsko odločanje lahko deluje opozicijsko ali vladno, odvisno od tega, kdo poseže po njem. V državah, kjer ima pravico zahtevati referendum opozicija, lahko z njim prepreči uveljavitev zakonov, ki jih je izglasovala vladna večina; če ima tudi možnost ljudske iniciative, ki obvezno privede do referenduma, lahko svoje predloge s podporo ljudstva tudi sama uzakoni. V Švici so opisano »grožnjo z referendumom«, ki bi utegnila ohromiti delo vlade, omilili tako, da so akterje, ki bi bili sposobni zahtevati referendum ali uspešno izpeljati ljudsko iniciativo, kratko malo vzeli v vlado. Tako je že pred desetletji nastal vzorec zelo širokih vlad, ki jih sestavljajo štiri svetovnonazorsko heterogene politične stranke, za katere na volitvah glasuje od 70 do 80 odstotkov ljudi. Tako široka politična konstelacija bi bila v vseh drugih državah nekaj izjemnega, v Švici pa je politični vsakdan. To seveda deluje samo, če imate sočasno neposredno demokracijo kot neke vrste korektiv, kajti ob tako široki vladi je velika nevarnost, da se politika vlade oddalji od volje ljudstva.

Referendumi prej ali slej postanejo sredstvo merjenja moči, boja za oblast ...

Gledanje, da je neposredna demokracija orodje v rokah ljudstva, je idealistično. Referendum vedno uporabljajo akterji predstavniške demokracije, najsibo predsednik, vlada ali opozicija, ne pa ljudstvo. Vedno mora nekdo organizirati zbiranje podpisov, referendumsko kampanjo itn. S tem ni nič narobe.

V Sloveniji sodi skoraj h klasiki, da si katera od opozicijskih strank zaželi referendum hkrati z volitvami. Zato nastaja vtis, da je referendumsko odločanje nekaj postranskega, tisto glavno pa je pripeljati svoje volivce na volišče ...

Referendum zlorabljajo vsi politični akterji. Zlorabe so posebej nevarne takrat, kadar je referendum v rokah vladajoče elite, ki lahko določa, pod katerimi pogoji, na primer kdaj bo referendum potekal. V Romuniji ima pravico predlagati referendum samo predsednik. Da bi si zagotovil drugi mandat, je leta 2009 hkrati z volitvami razpisal referendum o dveh zelo popularnih vprašanjih: o ukinitvi drugega doma parlamenta in zmanjšanju števila poslancev. Tako je mobiliziral svoje privržence in za las dobil drugi mandat. Te možnosti opozicija navadno nima; lahko zbere podpise in zahteva referendum, ne more pa določiti dneva njegove izvedbe. Nešteto primerov je, ko so vladni akterji prav z določitvijo dneva izvedbe poskušali preprečiti uspeh referendumske pobude.

Referendum postane kočljivo orodje demokracije, kadar se na njem odloča o pravicah manjšin ...

Drži. Takrat referendum ne reši ničesar, ampak zgolj prikaže razmerje sil med večino in manjšino. V Latviji, kjer je okoli tretjina prebivalstva Rusov, so leta 2012 glasovali o tem, ali naj ruščina postane drugi uradni jezik. Referendum seveda ni bil uspešen, njegov edini rezultat je bila ponovna zaostritev medetničnih odnosov in močna oslabitev Centra harmonije, edine medetnične stranke, ki so jo volili tako Rusi kakor Latvijci; pred referendumom je bila najmočnejša latvijska stranka, po njem pa so pridobile radikalne stranke. Sicer ureditve mnogih evropskih držav prepovedujejo glasovanje o človekovih pravicah.

V Sloveniji je leta 1994 Slovenska nacionalna stranka predlagala referendum o tem, da bi ljudem, ki so 1991 dobili državljanstvo, to spet odvzeli. Takrat je ustavno sodišče prepovedalo referendum. Kasneje je glede vprašanja izbrisanih ravnalo zelo nedosledno. Leta 2004 je referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih dopustilo, čeprav je bil namen tega zakona uresničitev odločbe ustavnega sodišča. Zakon je bil na referendumu zavrnjen z veliko večino. Tako je ustavno sodišče uvidelo, da o človekovih pravicah ni dopustno glasovati, in je leta 2010 preprečilo ponovni referendum o izbrisanih.

Kako na razmerja med političnimi akterji vpliva institut obveznega referenduma?

Poznajo ga na primer na Irskem, kjer morajo razpisati referendum o vsaki spremembi ustave. Za sprejem ustavne spremembe v parlamentu zadostuje navadna večina, tako da lahko irska vlada kadarkoli spremeni ustavo, a le pod pogojem, da spremembi pritrdi tudi ljudstvo. V zadnjih desetletjih se je izkazalo, da ljudstvo ustavno spremembo praviloma potrdi samo, če jo podpira tudi opozicija. Zato bi kdo nemara dejal, da gre za ureditev, ki je enaka kot v državah, ki za spreminjanje ustave predpisujejo kvalificirano parlamentarno večino, zaradi česar bi si Irska lahko prihranila stroške, ki jih ima z referendumi. A ni tako, saj so propadli tudi referendumi, ki so jih podpirale stranke, ki so skupaj predstavljale 80 ali 90 odstotkov volilnega telesa. Referendum na Irskem ima tako vendarle svojo utemeljitev.

Nikoli nisem mogel razumeti, zakaj je Slovenija s svojo širokosrčno ureditvijo neposredne demokracije prav v vprašanju ustavnih sprememb ravnala tako zadržano. Ustavni referendum namreč obstaja le teoretično, saj sta za spremembo ustave potrebni dve tretjini poslancev, za referendum pa ena tretjina, tako da je njegov razpis mogoč samo, ko je razmerje med zagovorniki in nasprotniki 60 proti 30. Ko sem pisce ustave spraševal o razlogih, so mi odgovarjali, da so s tem hoteli ustavo zavarovati pred pritiski ljudstva oziroma populističnimi spremembami. Skratka, ustava kot neke vrste svetinja, ki se je ne sme spreminjati. Je pa to tolmačenje navzkriž z idealističnim gledanjem, po katerem bi moralo ljudstvo prvenstveno odločati o temeljnih vprašanjih, ne pa o izvedenih, na primer o tem, ali naj se nekje postavi elektrarna ali ne.

Pogost očitek referendumom je njihova domnevna nereprezentativnost. Ob praviloma nizki udeležbi se samo po sebi zastavlja vprašanje, ali sprejeta odločitev dejansko odraža voljo ljudstva ...

Odgovoril bom takole: če vzamemo vse referendume, ki sem jih analiziral, ugotovimo, da referendumski izidi v večini primerov preslikajo strankarska razmerja v parlamentih. Tako da sicer drži, da se referendumov udeležuje manj ljudi kakor volitev, a izidi so na splošno taki, kot so na volitvah.

Eden od načinov, kako dvigniti udeležbo, je predpisovanje kvoruma. Ali je udeležba potem višja?

S tem, da kvorumi zvišujejo udeležbo, se nikakor ne strinjam. Prav nasprotno je res. Kako učinkuje kvorum? Tako, da nasprotniki referenduma pozivajo k bojkotu, zaradi česar je referendumska udeležba dejansko še nižja, kot bi bila brez kvoruma. Kvorum je soodgovoren za to, da je udeležba na referendumih nizka, pa tudi, da so izidi referendumov manj reprezentativni, kot bi bili sicer, saj ne bomo nikoli vedeli, kako bi glasovali tisti, ki so ostali doma.

V nekaterih državah so izidi referendumov pravno zavezujoči, v drugih so zgolj posvetovalni. Gre za veliko razliko?

Po mojem razlike sploh ni, v obeh primerih so politično zavezujoči. Obstajajo države, ki iz zgodovinskih razlogov, ker so starejše demokracije, kot na primer Združeno kraljestvo ali Švedska, temeljijo na načelu, da je parlament najvišji suveren in da se pristojnosti parlamenta ne sme omejevati, niti z referendumom ne. V takšnih državah je referendum s formalnega vidika lahko zgolj posvetovalen. Kljub temu ne poznam primera, da izida referenduma ne bi spoštovali.

Če katera vprašanja sodijo na referendum, potem se zdi, da so to vprašanja odcepitve, priključitve k drugi državi, ustanovitve lastne države itn. Ti referendumi niti niso tako redki, lani smo jih imeli kar nekaj ...

Najpomembnejše pri takih referendumih je, da se vsi člani nastajajoče politične skupnosti poenotijo o pravilih in poteku izvedbe referenduma. Leta 1990 je bilo v Sloveniji kar nekaj diskusije, ali naj se plebiscit izpelje ali ne; na koncu so rešitev našli v zelo visokem kvorumu, za katerega so se dogovorili: ker je morala za samostojno Slovenijo glasovati vsaj polovica vseh volilnih upravičencev, po plebiscitu ni moglo biti nobenega dvoma o tem, kako se je opredelila večina Slovencev.

Seveda ni mogoče glasovati v vojnem stanju, kot na primer nedavno na vzhodu Ukrajine, ko ni delujoče javnosti, učinkovitega nadzora niti volilnih imenikov itn. Nasprotno je bil referendum na Škotskem prav vzoren primer za povsem legitimen referendum, saj sta se obe strani, tako vlada v Londonu kakor vlada v Edinburgu, vnaprej sporazumeli o vseh formalnih vidikih in so bili temelji referenduma nesporni. Bil je tudi eden redkih referendumov o nastanku države, pri katerem izid ni bil znan vnaprej. Ponavadi se nova država najprej vzpostavi, šele nato se legitimira z referendumom. Tudi v Sloveniji je bilo tako: slovenska država je nastala in izvedla plebiscit. Tudi Katalonci so poskušali ravnati enako.

Lahko referendum kroji izide volitev?

Lahko. Madžarska je imela leta 2008 hude gospodarske težave, potrebni so bili proračunski rezi in takratna levosredinska vlada je uvedla šolnine na univerzah, prispevke za obisk zdravnika itn. Desnosredinska opozicija je vladne ukrepe poskušala preprečiti z referendumom – in seveda ji je uspelo, a hkrati je sprožila spiralo navzdol: ker vlada nepriljubljenih ukrepov za stabilizacijo gospodarstva ni mogla izvesti, se je gospodarski položaj še naprej poslabševal, vse to pa je izboljšalo možnosti za prevzem oblasti opoziciji, ki je vladi, na drugi strani, očitala, da ne zna voditi gospodarske politike.

Nasprotno se Janševi SDS pogosto zatekanje k referendumom in preprečevanju vladnih politik ni vselej obrestovalo, saj je s tem, ko je vladi preprečila reforme, v očeh pomembnega dela volivcev postala sokriva za reformno nesposobnost vlade. Bilo je zelo kratkovidno, da je SDS sindikatom pomagala preprečiti sprejetje pokojninske reforme, saj so vsi vedeli, da je reformo treba sprejeti. Mnogi ljudje so v tej strategiji zaznali nagajanje vladi in ceneno nabiranje političnih točk. Z referendumom so sicer povzročili padec vlade, a obenem oslabili svoj položaj alternative levosredinskim strankam. Tako je na volitvah zmagala novonastala stranka Zorana Jankovića, medtem ko je Janševa SDS kljub velikemu nezadovoljstvu ljudi z levosredinsko vlado pogorela.

Imajo referendumski izidi napovedovalno moč za izid na volitvah?

Na splošno jo imajo. Če si ogledate vseh 183 referendumov, ugotovite, da se vladne stranke na volitvah načeloma odrežejo bolje, če so se dobro odrezale tudi na referendumih. Obstajajo pa tudi primeri, ko so vladne stranke izgubile referendum, nato pa navzlic temu zmagale na volitvah.

Kar ni logično ...

Samo na prvi pogled ne. Tak primer je bil referendum o jedrski elektrarni v Avstriji leta 1978. Socialdemokratska vlada jo je želela postaviti, okoljevarstveniki in del same socialdemokratske stranke pa so ji nasprotovali. Tedanji zvezni kancler Bruno Kreisky se je odločil, da bo vprašanje dal kratko malo na referendum in tako preprečil, da bi prišlo do razkola znotraj njegove stranke. Referendum je gladko izgubil, a na volitvah leto pozneje je zmagal z večino, ki je ne prej ne pozneje ni dosegel več noben kancler ne vladna stranka.

In vaša interpretacija, zakaj mu je to uspelo?

Razlaga volilnega uspeha je zelo preprosta: vladna stranka je kočljivo tematiko, ki bi jo na volitvah ovirala, spravila iz volilne kampanje s tem, da jo je naredila za predmet odločanja na referendumu. Seveda referendum ni bil edini razlog, a vladajoči stranki je hkrati omogočil, da se je predstavila kot ljudska, združujoča, kot stranka, ki spornih vprašanj ne skuša pretihotapiti skozi parlament, ampak jih predloži v odločanje ljudstvu. Ljudje so zato dobili vtis, da lahko vplivajo, pa tudi, da lahko svoj glas brez tveganja ponovno zaupajo tej stranki, saj jim bo, ko in če bo spet prišlo do kakega spornega vprašanja, znova prisluhnila.

Nekako samo po sebi umevno se zdi, da so državljani držav, ki pogosteje odločajo na referendumih, bolj zadovoljni s stanjem lastne demokracije. So vaše raziskave potrdile to predpostavko?

Na žalost ne. Presenetljivo je, da velja prav obratno: da so državljani, ki imajo več možnosti glasovanja na referendumih v večji meri nezadovoljni oziroma so mnenja, da nimajo vpliva na politiko. To je paradoksalna ugotovitev. Moja razlaga tega paradoksa je, da je neposredna demokracija neke vrste orodje, ki postane aktualno oziroma se ga pogosteje uporablja v časih, ko je politični sistem v krizi. Ljudje, ki so zadovoljni s politiko, ne vidijo potrebe, da bi sami odločali o vprašanjih. Idealistično gledanje na neposredno demokracijo, češ da je treba glasovati o vsem, da je treba dati vse na referendum, ker je tako bolj demokratično, se mi ne zdi pravilno. Ljudje kažejo malo zanimanja za politiko, in dokler je vse v redu, se zanjo niti malo ne brigajo. Ko jih kaj ujezi, ko menijo, da prihaja do razsipništva, do korupcije oz. da politiki sprejemajo odločitve, ki nikakor niso v skladu z voljo ljudstva, takrat vzniknejo peticije, ljudske iniciative, zahteve za referendum. Neposredna demokracija je indikator krize političnega sistema.

Če referendumi niti večjega zadovoljstva z demokracijo ne prinašajo – v čem gre potem iskati njihovo koristnost?

Glavna korist referendumov je enostavno ta, da omogočajo, da se preveri, ali so politične odločitve skladne z voljo ljudstva. Iz tega, da so zahteve za neposredno demokracijo indikator krize političnega sistema, ne izhaja, da so referendumi slabi ali nepotrebni; res so pokazatelj krize, a obenem tudi sredstvo, kako lahko iz krize izidemo oziroma znova zmanjšamo razkorak med voljo ljudstva in odločitvami političnih predstavnikov. V tem je glavna prednost neposredne demokracije. Nasprotujem pa idealističnemu tolmačenju, češ da je treba za vsako ceno v vsakem političnem sistemu uvesti referendum, pa naj ljudi to zanima ali ne. Nemčija je edina država Evropske unije, ki referenduma ne pozna, hkrati pa ni mogoče reči, da ni delujoča demokracija.

Najboljši pokazatelj koristnosti referenduma je udeležba. Ljudje z udeležbo pokažejo, ali je bilo odločanje smiselno ali ne. V Sloveniji je opozicija izrabljala sredstvo referenduma za vprašanja, o katerih praviloma ne bi bilo treba glasovati; hkrati volivci niso mogli odločati o nekaterih vprašanjih, o katerih so želeli. Rezultat so frustracije. Če je neposredna demokracija preveč na dosegu roke, če je dostopna tudi najmanjšim opozicijskim strankam, je slabo; po drugi strani ni dobro, če so določena vprašanja, o katerih bi ljudje radi glasovali, vnaprej izvzeta iz referendumskega glasovanja.

Sicer pa je delovanje neposredne demokracije močno odvisno od politične kulture v določeni državi. Za primer bi omenil, da na Danskem poznajo referendum na zahtevo parlamentarne manjšine, ki že pol stoletja ni bil v uporabi. Opoziciji ni treba seči po referendumu, saj je vlada dovzetna za njene predloge. Nasprotno pa je v Sloveniji prišlo do pogoste uporabe tega orodja zaradi zastrupljenega ozračja med vlado in opozicijo.

V celem sem glede neposredne demokracije zmerni optimist: je zelo koristna, a vselej je treba pretehtati, kdaj prevladajo njene prednosti, za kaj pa ni primerna – pri vprašanjih človekovih pravic, manjšin, političnih preigravanjih itn. od neposredne demokracije ni nobene koristi.

Slovenija je v zadnjih letih močno omejila referendumsko odločanje, tako kar zadeva krog predlagateljev kakor vsebino. Kako gledate na te omejitve?

Razočaran sem nad smerjo, ki jo je v zadnjih letih ubrala referendumska zakonodaja v Sloveniji. Želel bi si, da bi prisluhnili predlogu Mira Cerarja in Gregorja Viranta iz leta 2003 in uvedli večstopenjski sistem ljudske iniciative, ki ga poznajo nemške zvezne dežele. Prva stopnja je navadna ljudska iniciativa, v okviru katere je treba zbrati določeno število podpisov za obravnavo predloga zakona v parlamentu. Če parlament zakon zavrne, imajo pobudniki možnost, da v določenem času zberejo potrebno število podpisov za razpis referenduma, nakar ima parlament znova možnost, da zakon sprejme; če ga zavrne, se o njem razpiše referendum. To bi bila zelo dobra ureditev.

Slovenija je tako hudo skrčila pravico do referenduma, da je ljudem nazadnje pustila zgolj možnost zavrnitve sprejetega zakona. To je zelo okrnjena različica neposredne demokracije, saj njenega pomembnega dela, nastajanja novih pobud iz ljudstva, sploh ne omogoča.

Glede vsebinskih omejitev nimam večjih pomislekov. Tudi sam dvomim, ali je smiselno glasovati o finančnih zakonih, sploh po izkušnji referenduma o pokojninski reformi. Tudi kvorum, po katerem mora večina tistih, ki glasujejo proti zakonu, tvoriti najmanj 20 odstotkov volilnega telesa, se mi glede na izkušnje in udeležbe zadnjih let zdi razumen. Prag ni previsok, predvsem pa je te vrste kvorum boljši kot togi kvorum, ki se nanaša samo na udeležbo, saj je zahteva po bojkotu pri slednjem verjetnejša.

Slovenija je ena redkih držav, ki so pomembno zmanjšale obseg neposredne demokracije. Žal. To ravnanje je sicer mogoče razložiti s preteklimi neprijetnimi izkušnjami, a nanje bi se lahko odzvali tudi drugače, na način, ki bi državljanom odprl nove in za politično zlorabo manj dovzetne možnosti vplivanja na politične odločitve.